VSL Sklep IV Cp 2050/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora nasprotni udeleženec materi za preživljanje mladoletnega A. A. (predlagatelja) namesto preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 2. 2. 2015, od 9. 1. 2020 plačevati 255 EUR preživnine; zapadle zneske zvišane preživnine je dolžan plačati v roku 15 dni, od prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov pa jo je dolžan plačevati v valoriziranih zneskih (I. točka izreka); zavrnilo je, kar je predlagatelj zahteval več (II. točka izreka) in odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sklepa se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da je preživnina določena prenizko. Sodišče je spregledalo, da predlagatelj kot šolar več poje, se ukvarja s športom in bi rad imel stvari, ki jih imajo njegovi sošolci. Mati je sama kupila vso literaturo za šolo. Preživnina je bila leta 2011 določena na 250 EUR, čeprav je imel oče takrat okoli 1.200 EUR plače. Znesek 15 EUR mesečno za prevoze je prenizek, na to ne sme vplivati dejstvo, da sta materi pri registraciji in vzdrževanju avtomobila pomagala starša, to le dokazuje, da mati ne razpolaga z dovolj denarja, da bi vzdrževala predlagatelja. Skupni stroški niso le 420 EUR mesečno, ampak 600 EUR. Ne drži, da je mati glede potreb močno pretiravala. Logično je, da na zaslišanju ni znala izpovedati o vseh stroških, saj stranke ne berejo računov in zapisov, zato se kakšen strošek spregleda. Z določeno preživnino ne bo pokritih 60 % predlagateljevih potreb, morala bi biti določena vsaj na 350 EUR. Mati si že več let prizadeva dobiti službo, vendar zaradi odsotnosti očeta ne more sprejeti izmenskega ali nočnega dela. Nasprotni udeleženec ni dokazal, da v Avstriji živi sam, pritožba meni, da živi tam s partnerko. Sodišče ne bi smelo ocenjevati, kakšne so možnosti predlagateljice, ampak bi moralo upoštevati dejansko stanje. Stroške postopka bi moral nositi nasprotni udeleženec. V nepravdnem postopku se smiselno uporablja 163. člen Zakona o pravdnem postopku.¹

3Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik se sklicuje na kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave, vendar nobenega od teh očitkov niti z besedico ne obrazloži; tako pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku²) ugotavlja, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih kršitev ni storilo.

6Po vsebini pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in odmero preživnine in tudi v zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

7Uvodoma velja pojasniti, da je bila tako leta 2011 kot 2015 preživnina določena s sodno poravnavo, torej se v sodnem postopku niso ugotavljale potrebe otroka in zmožnosti staršev; pri sklepanju sodne poravnave o preživnini sodišče preveri le, ali je sporazum v skladu s koristjo otroka (primerjaj 191. člen in drugi odstavek 197. člena Družinskega zakonika³). Zato so nerelevatne pritožbene navedbe, kakšne so bile takrat okoliščine (potrebe otroka, zaposlitveni status in plača očeta). Z izpodbijanim sklepom je preživnina prvič sodno določena, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je celovito ovrednotilo potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh zavezancev (189. člen DZ).

8Pritožba pravilno poudarja, da določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani. Stroški preživljanja se iz meseca v mesec spreminjajo iz številnih razlogov (podražitve ali pocenitve raznih artiklov; majhne variacije potreb; občasni nepredvideni izdatki ali prejemki itd.), zato je prizadevanje za (zelo) natančen izračun preživninskih potreb in zmožnosti iluzorno. Vendar je sodišče prve stopnje, četudi je različne predlagateljeve potrebe natančno zneskovno ovrednotilo, v bistvenem sledilo temu principu in po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo tako potrebe otroka kot zmožnosti staršev.

9Pritožbene navedbe, da predlagatelj kot šolar več poje, so pavšalne, saj pritožba ne pojasni, koliko naj bi bili zaradi tega večji stroški. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve pojasnilo, na koliko ocenjuje stroške prehrane in ta ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Pritožba konkretizirano ne uspe pojasniti, zakaj ne bi bila. Enako pavšalne so pritožbene navedbe, da se predlagatelj ukvarja s športom in bi rad imel stvari, ki jih imajo njegovi sošolci. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice predlagatelja ugotovilo, da slednji ne hodi več k judu (najprej je nehal trenirati zaradi poškodbe, nato pa zaradi epidemije koronavirusa), zato teh stroškov (trenutno) ni več, medtem ko je stroške smučanja oz. smučarske opreme upoštevalo. S katerim športom se pritožnik sedaj ukvarja in koliko to stane, pritožba ne pove. Sodišče prve stopnje je med potrebami tudi upoštevalo šolske knjige, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je mati sama kupila vso literaturo za šolo (tudi te navedbe so pavšalne, brez datumov in zneskov). Tudi glede stroškov prevozov so pritožbene navedbe enako pavšalne (da so stroški »veliko večji« – koliko večji in zakaj, pritožba ne pojasni). Mati je sama izpovedala, da je avto last njenega očeta in zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stroški registracije in vzdrževanja bremenijo lastnika.

10Neutemeljene so tudi navedbe, da nasprotni udeleženec s predlagateljem že leto in pol nima stikov in torej nobenih stroškov ter da je vsa skrb na materi. Sodišče prve stopnje te okoliščine (pretrganja stikov, kar je predmet drugih sodnih postopkov) ni spregledalo, saj jo je ugotovilo v 24. točki obrazložitve. Stroškov, o katerih je izpovedal nasprotni udeleženec, da jih ima s sinom (darila, žepnina, stroški mobitela itd.), pa tudi ni upoštevalo med stroški nasprotnega udeleženca, ki bi vplivali na višino njegove preživninske obveznosti (primerjaj 24. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11V predlogu je bilo navedeno, da so preživninske potrebe predlagatelja 800 EUR mesečno, v pritožbi se navaja, da znašajo 600 EUR, vendar jih je sodišče prve stopnje ocenilo na 420 EUR mesečno. Od kod znesek 600 EUR, pritožba ne uspe konkretizirano pojasniti, saj je zakonita zastopnica izpovedala, da znašajo stroški okoli 400 EUR mesečno, v kar pa niso zajeti stroški za šolske tabore, šolske potrebščine in počitnice, kar po njeni izpovedbi znaša 650 EUR letno ali 54 EUR mesečno (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na dlani je torej, da so bile navedbe o potrebah v predlogu pretirane; ali je šlo za »močno« ali »navadno« pretiravanje, je popolnoma nerelevantno. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, da mati na zaslišanju ni znala izpovedati o vseh stroških, saj stranke ne berejo računov in zapisov, zato se kakšen strošek spregleda. Iz zapisnika o zaslišanju matere na naroku 9. 3. 2020 (list. št. 56-57) je razvidno, da je sodišče mater sistematično izprašalo o vseh potrebah otroka, na naroku je bila prisotna materina pooblaščenka, ki ji je tudi zastavljala vprašanja. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik pa tudi ne pojasni, kateri pomembni strošek oz. potrebo naj bi mati na zaslišanju pozabila omeniti.

12Ni jasno, kam meri pritožba z navedbami o tem, koliko socialne pomoči prejema mati in koliko plačila za prostovoljno delo (zopet je povsem nepomembno, ali se temu prejemku reče »nagrada« ali »plačilo,« saj je oboje denar) in kakšne pogodbe je podpisala s CSD za prostovoljno delo. Sodišče je te materine prihodke ugotovilo (21. točka obrazložitve) v praktično enakem znesku (480 EUR mesečno, pritožba navaja 489,14 EUR), otroškega dodatka pa med prihodki matere pravilno ni upoštevalo.

13Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede porazdelitve preživninskega bremena med oba starša (60 % oče, 40 % mati). Zmotno je pritožbeno naziranje, da sodišče ne bi smelo ocenjevati, kakšne so možnosti predlagateljice, ampak bi moralo upoštevati dejansko stanje. DZ v 189. členu določa, da se pri določitvi preživnine upoštevajo pridobitne zmožnosti zavezanca in v sodni praksi je utrjeno stališče, da pri tem ne gre za dejanske, trenutne zmožnosti preživljanja (dejanske dohodke), temveč je treba upoštevati tudi zavezančev (morebiti neizkoriščen) potencial za pridobivanje dohodkov. Utrjeno je tudi stališče, da morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči, da poskrbijo za svoje otroke, torej so dolžni za njihovo preživljanje npr. sprejeti tudi delo, ki ne ustreza njihovi izobrazbi, željam in ambicijam. Predlagateljeva mati je diplomirana organizatorka gostinstva in turizma, stara 36 let in zdrava (ne trdi, da ne bi bila), torej mlada ter delazmožna oseba. Splošno znano dejstvo je, da v Sloveniji v številnih poklicih primanjkuje delovne sile. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja s prvostopenjskim, da bi mati ob ustreznem angažmaju lahko našla zaposlitev. Pritožbene navedbe, da ne more sprejeti izmenskega ali nočnega dela, ker nima varstva za otroka, so neutemeljene. Predlagatelj je star skoraj 12 let,⁴ torej ne potrebuje več nenehnega nadzora, zato ni videti razloga, da ne bi mati sprejela tudi izmenskega ali nočnega dela, če ne bo uspela najti drugačne zaposlitve. V pritožbi se tudi nekajkrat omenja, da materi pri skrbi za otroka pomagajo njeni starši, zato ni nerealno pričakovati, da bodo po potrebi lahko nudili občasno varstvo.

14Pritožbene navedbe, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da v Avstriji živi sam in da živi tam s partnerko, so neutemeljene in na ravni golih trditev. Sodišče prve stopnje je sprejelo njegovo izpovedbo, da v stanovanju v Avstriji živi sam in pritožnik ne ponudi nikakršnega dokaza o nasprotnem (tudi ne pojasni, kako naj bi bilo ime domnevni partnerki in od kod je izvedel za njen obstoj). Zato je tudi pravilna ocena prvostopenjskega sklepa, koliko ima nasprotni udeleženec bivalnih stroškov.

15Naposled so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moral stroške postopka nositi nasprotni udeleženec. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na 101. člen ZNP-1, ki določa, da o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je ta prosti preudarek uporabilo in ga tudi obrazložilo (da je predlagatelj le delno uspel in da je postopek v korist otroka), te presoje pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Če bi se o stroških v tej zadevi odločalo po kriterijih pravdnega postopka, bi glede na kriterij uspeha⁵ moral večino stroškov nositi predlagatelj in ne nasprotni udeleženec.

16Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in jo ustrezno obrazložilo. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitev, je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 101. členu ZNP-1. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaradi varstva koristi otroka primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, četudi je predlagatelj s pritožbo v celoti propadel.

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.
³ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
⁴ V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil star 11 let in pol (rojen ... 2010).
⁵ Pred vložitvijo predloga je preživnina znašala 161,25 EUR mesečno, predlagatelj je zahteval zvišanje na 500 EUR (338,75 EUR več), sodišče pa je prisodilo 255 EUR (93,75 EUR več), torej bi bil njegov uspeh v postopku, izračunan po kriterijih običajnih pravdnih postopkov, le cca 27 %.