VDSS Sodba in sklep Pdp 184/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 6. 9. 2016 do 30. 9. 2018 iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi nezakonite premestitve obračunati bruto 1.821,00 EUR in mu plačati pripadajoči neto znesek z obrestmi (I. točka izreka sodbe). Povrniti mu mora 820,57 EUR stroškov postopka (II. točka izreka sodbe), iz naslova sodne takse pa 110,00 EUR (I. točka izreka sklepa).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti sklepa o premestitvi z dne 25. 11. 2013 ne omogoča širjenja nezakonitosti premestitve tudi na druge pravne podlage. Sklep z dne 6. 9. 2016 je dokončen in pravnomočen, in čeprav iz njega izrecno ne izhaja, da se z njim tožnik premesti, je iz njegove vsebine jasno razvidno, da predstavlja samostojno pravno podlago za razporeditev in določitev plače od 6. 9. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da so bila v Stavkovnem sporazumu določena nova delovna mesta z določenim izhodiščnim plačnim razredom. Toženka je zato v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na novo oblikovala delovno mesto, na katerega je z individualnim delovnopravnim aktom z dne 6. 9. 2016 razporedila tožnika. Ta akt je treba presojati v smislu določb 147. do 152.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) o premestitvi. Tožnik zoper sklep z dne 6. 9. 2016 ni vložil pravnega sredstva iz petega odstavka 24. člena ZJU, kar vpliva na njegovo pravico do sodnega varstva, zato mu sodišče ne bi smelo prisoditi razlike v plači. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča z dne 28. 1. 2022 in navaja, da je odločitev o glavni stvari nepravilna, zaradi česar je nepravilna tudi odločitev o stroških sodne takse. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3Tožnik v odgovoru na pritožbi prereka njune navedbe in predlaga, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik do 13. 12. 2013 opravljal delo na delovnem mestu kriminalist - specialist (šifra DM: ...37825) v uradniškem nazivu kriminalist specialist I na Policijski upravi A. (PU A.), sektor B., oddelek C. S sklepom z dne 25. 11. 2013 je bil premeščen na delovno mesto policist - kriminalist (šifra DM: 35803) v uradniškem nazivu policist I na Policijsko postajo (PP) D. Ta sklep je bil s pravnomočno sodno odločbo (opr. št. Pd 386/2017 z dne 23. 11. 2017 v zvezi s Pdp 4/2018 z dne 28. 3. 2018) razveljavljen. Kot izhaja iz trditev tožnika, ga je toženka s 1. 10. 2018 ponovno zaposlila na delovno mesto kriminalist - specialist v PU A., sektor B.

7Po pravnomočni razveljavitvi sklepa z dne 25. 11. 2013 je toženka le za obdobje od 13. 12. 2013 do 5. 9. 2016 izplačala tožniku razliko v plači zaradi nezakonite premestitve. Predmet tega spora je plačilo razlike v plači tudi za čas od 6. 9. 2016 do 30. 9. 2018. Toženka ga odklanja s sklicevanjem na dokončen in pravnomočen sklep z dne 6. 9. 2016, glede katerega tudi v pritožbi vztraja, da je predstavljal samostojno pravno podlago za razporeditev tožnika na delovno mesto policist SR - kriminalist na PP D.

8V sklepu z dne 6. 9. 2016 je bilo določeno, da bo tožnik od 6. 9. 2016 opravljal delo na delovnem mestu policist SR - kriminalist (šifra DM: 60750) v uradniškem nazivu policist SR I na PP D. in da se uvrsti v 33. plačni razred. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, je bil ta sklep izdan na podlagi I. točke Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/2016), v zvezi s katerim je toženka sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji, št. 0100-14/2016/3 in v njem na podlagi zavez iz Stavkovnega sporazuma na posameznih delovnih mestih v V., VI. in VII/1. tarifnem razredu določila uvrstitve delovnih mest v višje izhodiščne plačne razrede in s tem povezana nova poimenovanja oziroma šifre določenih delovnih mest.

9Iz prvostopenjskih ugotovitev, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da se na podlagi sklepa z dne 6. 9. 2016 v primerjavi s sklepom o premestitvi z dne 25. 11. 2013 za tožnika v zvezi s samim opravljanjem dela ni nič spremenilo, tudi lokacija dela ne. Edini razliki sta bili v poimenovanju delovnega mesta (novo poimenovanje: policist SR - kriminalist, šifra DM: 60750, v Policiji, PU A., PP D., v uradniškem nazivu policist SR I; prejšnje: policist - kriminalist, šifra DM: 35803, v uradniškem nazivu policist I, na PP D.) in v prevrednotenju delovnega mesta, ki je bilo po sklepu z dne 6. 9. 2016 uvrščeno v višji, 33. plačni razred. Upoštevajoč ti razliki je prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips: 52/2019, 69/2019, 77/2019) sprejelo pravilno stališče, da s sklepom z dne 6. 9. 2016 tožnik ni bil premeščen oziroma razporejen na drugo delovno mesto v smislu določb 147. do 152.a člena ZJU. Nasprotno zavzemanje pritožbe je zato neutemeljeno.

10Za zavrnitev tožbenega zahtevka se pritožba neuspešno zavzema s sklicevanjem, da je sklep z dne 6. 9. 2016 v smislu 53. člena ZJU, ki določa sestavine pogodbe o zaposlitvi, vseboval navedbo organa, kjer bo tožnik delal, delovno mesto, kratek opis dela in kraj dela, ter da je kot tak predstavljal samostojno pravno podlago za razporeditev tožnika in za določitev plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s tem sklepom delovno mesto, na katerega je bil tožnik premeščen 25. 11. 2013, le prilagojeno zahtevam Stavkovnega sporazuma (malenkost drugačnemu poimenovanju in višjemu plačnemu razredu). Kot že navedeno, sklep z dne 6. 9. 2016 ni predstavljal premestitve.

11Potem, ko je bil sklep z dne 25. 11. 2013 pravnomočno razveljavljen, je odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev na PP D., kar velja tudi za vtoževano obdobje od 6. 9. 2016 do 30. 9. 2018. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je toženka dolžna tudi za vtoževano obdobje vzpostaviti takšno stanje, kot bi obstajalo, če nezakonite premestitve ne bi bilo. Z izpodbijano sodbo je tako tožniku za ta čas materialnopravno utemeljeno prisojena razlika med plačo, ki bi jo prejel, če nezakonite premestitve ne bi bilo, in plačo, ki jo je v tem času dejansko prejel.

12Zmoten je pritožbeni očitek, da je bilo z izpodbijano sodbo poseženo v Stavkovni sporazum. Iz I. točke tega sporazuma izhaja, da ureja realizacijo zavez glede sprememb uvrstitev delovnih mest policistov v plačne razrede, v to ureditev (konkretno za tožnika s sklepom z dne 6. 9. 2016) pa izpodbijana sodba v ničemer ne posega.

13Pritožba neutemeljeno navaja, da se je izrek pravnomočne sodne odločbe opr. št. Pd 386/2017 v zvezi s Pdp 4/2018 nanašal le na sklep z dne 25. 11. 2013, zaradi česar nezakonitosti premestitve ni mogoče širiti tudi na druge pravne podlage (tj. na sklep z dne 6. 9. 2016). Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, na podlagi sklepa z dne 6. 9. 2016 tožnik ni bil v smislu ZJU nikamor premeščen in je torej tudi po 6. 9. 2016 dejansko opravljal delo na PP D. na podlagi premestitve, ki mu je bila odrejena s sklepom z dne 25. 11. 2013 in ki je bila spoznana za nezakonito. Glede na obrazloženo z izpodbijano prvostopenjsko sodbo ni prišlo očitanega širjenja nezakonitosti premestitve izven meja pravnomočne sodne odločbe opr. št. Pd 386/2017 v zvezi s Pdp 4/2018.

14Kot navaja pritožba, tožnik zoper sklep z dne 6. 9. 2016 ni uveljavljal pravnega varstva pri toženki po določbah petega odstavka 24. člena ZJU. Po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina za obravnavani spor ni bistvena, saj se v njem ne presoja zakonitost sklepa z dne 6. 9. 2016. Prav tako ne vpliva na drugačno odločitev pritožbeno sklicevanje na judikate, v katerih je bilo uveljavljanje pravnega varstva po citirani določbi ZJU potrebno bodisi zaradi obravnavanja drugačnih tožbenih zahtevkov kot v tem sporu (v judikatih Vrhovnega sodišča VIII Ips: 52/2019, 69/2019 in 77/2019 je bil predmet tožbenega zahtevka izpodbijanje sklepa delodajalca z dne 6. 9. 2016) bodisi so bila obravnavana drugačna pravna vprašanja (v zadevah Pdp 782/2019 in Pdp 357/2021 delavec zoper sklep delodajalca o povečanem obsegu dela ter odstotku dodatka iz tega naslova ni predhodno vložil pritožbe pri delodajalcu, zato ni bil upravičen do višjega plačila, kot je izhajalo iz dokončnega in pravnomočnega sklepa). Pritožba tudi zmotno meni, da tožnikovo neuveljavljanje pravnega varstva zoper sklep z dne 6. 9. 2016 vpliva na pravico do sodnega varstva, ki ga tožnik zahteva v tem sporu. Tožnik namreč uveljavlja denarni tožbeni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači v posledici nezakonite premestitve, glede takega zahtevka pa je v skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) dovoljeno direktno sodno varstvo.

15Ker razlogi, s katerimi pritožba izpodbija sodbo, niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Zaradi pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev izpodbijanega sklepa o tem, da je toženka dolžna tožniku povrniti plačilo stroškov, ki so mu nastali v zvezi s sodno takso. Tudi pritožbo zoper sklep je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Obe stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer toženka zato, ker s pritožbama ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), tožnik pa, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).