VSL Sklep I Cp 566/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se znesek 1.487,69 EUR nadomesti z zneskom 1.473,10 EUR, znesek 679,61 EUR pa z zneskom 675,54 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Škofji Loki (v nadaljevanju: sodišče) je tožniku naložilo povračilo 1.487,69 EUR toženčevih pravdnih stroškov, A. A. pa je dolžan povrniti 679,61 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik odločitev izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

Opozarja, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Toženec je ugovor pasivne legitimacije podal že v odgovoru na tožbo, zato so vsi nadaljnji stroški, nastali z njegovimi vlogami, skladno z določbo 155. člena ZPP nepotrebni. Enako velja tudi za stroške, ki so bili priznani A. A.

Pritožnik oporeka odločitvi sodišča, ki je A. A. priznalo 50 točk nagrade za ponovno izjavo o razširitvi tožbe. Ta je bila podana po umiku prve priglašene stranske intervencije.

Napačno je bila uporabljena določba tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (OT) v zvezi z materialnimi stroški. Materialni stroški so bili napačno odmerjeni v višini 2 % od skupno priznanih 1.973,07 točk. Sodišče je zagrešilo napako tudi s tem, da je 22 % DDV obračunalo tako od priznane nagrade kot tudi kilometrine. Skladno z 10. členom OT se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo.

3Pritožba je bila vročena tožencu in A. A.; ta je nanjo podala odgovor..

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče je z izpodbijanim sklepom tožencu in stranski intervenientki odmerilo pravdne stroške, ki jima jih mora povrniti tožnik. V obravnavani zadevi je bila 9. 9. 2021 izdana sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

6Tožnik zmotno meni, da toženec in stranska intervenientka nista upravičena do stroškov postopka, ki so jima nastali po podaji njunega ugovora pasivne legitimacije. Tožnik je tudi po podanem ugovoru vložil več pripravljalnih vlog in večkrat spremenil tožbo. Ni soglašal s toženčevim predlogom, da se narok ne opravi in da sodišče odločitev sprejme na podlagi stanja spisa ter je oporekal ugovoru pasivne legitimacije. Sodišče je v zadevi opravilo več narokov, na katerih je izvajalo dokaze. Nobenega utemeljenega razloga ni, da tožencu in stranski intervenientki ne bi bili priznani tudi nadaljnji stroški, nastali po uveljavljanju ugovora pasivne legitimacije.

7Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno odmero materialnih stroškov v vrednosti 2 % od skupne vrednosti storitve. Sodišče bi moralo v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT materialne stroške odmeriti v višini 2 % od skupne vrednosti do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk. Tožencu iz naslova materialnih stroškov tako pripada 29,35 točk, ne pa 38,07 točk, kot je nepravilno izračunalo sodišče.

8Utemeljen je tudi ugovor o nepravilnem obračunu 22 % DDV od priznane kilometrine. V skladu z 10. členom OT se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Podlago za odmero potnih stroškov tako predstavlja tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavni povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na službena potovanja v primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno vozilo do višini 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer.¹ Skladno z ZDDV-1 se DDV obračunava le od opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člen ZDDV-1.

9Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal toženčevemu pooblaščencu in pooblaščencu stranske intervenientke izvzelo ter ga ni upoštevalo pri obračunu 22 % DDV.

10Stranski intervenientki pripada priznanih 50 točk nagrade za ponovno izjavo o razširitvi tožbe. Ta je bila podana pred 9. 9. 2021, ko je sodišče na naroku stransko intervencijo zavrnilo. Zato je treba A. A. vse do sprejema odločitve o udeležbi priznati tudi pravico do povračila pravdnih stroškov. Skladno z drugim odstavkom 200. člena ZPP se lahko intervenient do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, udeležuje postopka in se njegova pravna dejanja ne morejo izključiti.

11Glede na pojasnjeno je toženec upravičen do povračila 1.473,10 EUR pravdnih stroškov, A. A. pa do zneska v višini 675,54 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

12Tožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu, stranska intervenientka pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki so jima nastali, nosita sama (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 165. člen ZPP).

¹ Primerjaj VSL sklep I Cp 2837/2017 z dne 22. 12. 2017 in II Cp 1336/2018 z dne 20. 6. 2018.