VSL Sodba I Cp 1941/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se ti točki glasita:

II. „2. Tožencem oziroma njihovim izpolnitvenim pomočnikom se v prihodnje prepoveduje poseganje v služnostno pravico dostopa peš in dostopa z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi služnostni poti, ki poteka po nepremičninah vse katastrska občina ... parcela 81/17 (ID ...), parcela 81/13 (ID ...) in parcela 81/14 (ID ...), ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin vse katastrska občina ... parcela 84/3 (ID ...), parcela 84/4 (ID ...), parcela 740/19 (ID ...), parcela 227/2 (ID ...) in parcela 230/2 (ID ...), ki so v lasti tožnika, še posebno s parkiranjem in ustavljanjem vseh prevoznih sredstev na služnostni poti, ki poteka po nepremičninah vse katastrska občina ... parcela 81/17 (ID ...), parcela 81/13 (ID ...) in parcela 81/14 (ID ...), kar zahteva tožnik več oziroma drugače (osebno oviranje prometa z vpitjem, neprimernim gestikuliranjem in osebnim postavljanjem na cesto), pa se zavrne.

3. Stranki nosita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.“

III. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka iz 1. točke izreka) pa se pritožba zavrne in sodba v tem delu potrdi.

IV. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da so tožene stranke (toženci) dolžne v roku treh dni opustiti poseganje v služnostno pravico dostopa z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi služnostni poti, ki poteka po nepremičninah parcela 81/17 (ID ...), parcela 81/13 (ID ...) in parcela 81/14 (ID ...), vse katarska občina ... (v nadaljevanju: služnostna pot), ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parcela 84/3 (ID ...), parcela 84/4 (ID ...), parcela 740/19 (ID ...), parcela 227/2 (ID ...) in parcela 230/2 (ID ...), vse katastrska občina ..., (v nadaljevanju: gospodujoča nepremičnina), ki so v lasti tožeče stranke (tožnika), še posebej pa so dolžne opustiti parkiranje in ustavljanje vseh prevoznih sredstev na obstoječi služnostni poti. Sodišče je prav tako zavrnilo prepovedni del zahtevka, in sicer, da toženci tudi v prihodnje na tak ali podoben način posegajo v služnostno pot tožnika, še posebej s parkiranjem in ustavljanjem vseh prevoznih sredstev ter osebnim oviranjem prometa z vpitjem, neprimernim gestikuliranjem in osebnim postavljanjem na cesto na obstoječi služnostni poti (1. in 2. točka izreka). Posledično je tožniku naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške v znesku 3.079,86 EUR (3. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožil tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pred drugim sodnikom ter tožencem naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uvodoma podaja, da sodišče v izreku ni odločilo glede zahtevka o stroških. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog ogleda, saj gre v obravnavani zadevi za večdimenzionalno situacijo, ki je zgolj iz fotografij v izvedenskem mnenju ni mogoče ugotoviti. Prav tako je neutemeljena zavrnitev dokazov z dodatnim zaslišanjem strank in prič, predvsem glede osebnega postavljanja prvega toženca ne cesto.

Sodba je protispisna, saj so toženci v odgovoru na tožbo navedli, da ustavljajo in parkirajo svoja vozila ter traktor na parceli št. 81/13. Ker gre za neprerekano trditev, bi moralo sodišče uporabiti 214. člen ZPP in v tem obsegu šteti dejstva za dokazana. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo, da toženci od postavitve prometne signalizacije ne parkirajo več na sporni poti. Od vložitve tožbe (3. 12. 2019) so toženci parkirali na služnostni poti vsaj do 6. 12. 2019. Da se motenje ni končalo, je izpovedal tudi tožnik, priča A. A., priča B. B., kot tudi prvi in drugi toženec. Sodišče ni upoštevalo, da služnostna pravica po širini trase ni omejena in je v delu glede potrebne širine trase brez razloga angažiralo izvedenca. Obseg služnosti v predmetnem postopku ni sporen in ni predmet pravde, saj je dogovorjen z odplačno pogodbo in vanj sodišče ne bi smelo posegati. Jedro konkretnega spora ne bi smelo biti v ugotavljanju, kakšen obseg služnosti tožnik potrebuje za dostop do svojih nepremičnin, temveč v tem, ali so toženci na način, kot izhaja iz dokaznega gradiva, ovirali tožnika pri izvrševanju služnostne pravice. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je služnost na celotnih služečih nepremičninah in da katera koli ovira na teh nepremičninah vznemirja oz. onemogoča izvrševanje služnosti, četudi bi morda dopuščala prehod v preostanku služeče nepremičnine. Tudi sicer pa je tožnik izkazal, da je trasa preozka za dostop večjih tovornih vozil, če so tam parkirana vozila tožencev. Napačen je zaključek, da glede vznemirjanje prvega toženca ni podane ustrezne trditvene podlage. Čeravno tožnik ni podal trditvene podlage za vpitje in neprimerno gestikuliranje, pa je nesporno na prvem naroku podal, da prvi toženec ovira izvrševanje služnosti tudi v času, ko namerno hodi in namerno stopa ter se ne umakne po služeči cesti, ko vidi, da tožnik vozi vozilo do svojih objektov.

Tožnik nadalje očita, da izvedensko mnenje za potrebe preizkusa dostopa uporabi avtobus, ki pa ni tovorno vozilo. Sodišče bi moralo izhajati iz vsebine obstoječe služnosti - “vsa prevozna sredstva”, torej tudi večja tovorna vozila, ki so večja, kot je medkrajevni avtobus. V navedenem je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je predložil fotografije, ki prikazujejo dostop tovornega vozila in parkiranja večjih vozil. Sodišče jih ni upoštevalo in tožnika odpravilo z obrazložitvijo, da “gre za enkratne oziroma izjemne situacije, kar pa je mogoče rešiti na način, da pač tožnik pozove upravljalce vozil, da ta vozila po potrebi umaknejo”. Sodišče ni pojasnilo, zakaj gre za izjemno situacijo in je v tem delu sodba brez razlogov. Ker je takšnih fotografij v spisu kar nekaj, podlage za to, da gre za izjemno situacijo, ni. Četudi pa bi šlo za izjemne situacije, je dejstvo, da obstoječa služnost predvideva prosto služnostno pot, brez vsakokratnega pozivanja na odstranitev motečih parkiranih vozil. Prav tako načelo obzirnosti ne predstavlja podlage za ožanje trase služnosti. Omenjeno načelo je potrebno upoštevati v koliziji med lastninsko pravico na eni strani ter služnostno pravico na drugi strani. V predmetni zadevi pa tožene stranke niso tiste, ki imele na služečih nepremičninah lastninsko pravico. Nenazadnje se sodišče selektivno sklicuje na izpovedbe prič .

Sodišče je torej prek dokazov ugotovilo večkratno oteževanje in onemogočanje uporabe služnostne poti, kljub temu pa je protispisno zaključilo, da ni mogoče šteti, da bi bila tožniku pomembneje oteževano izvrševanje služnostne pravice. Takšna odločitev je protispisna in predstavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje. V dokaznem postopku je bilo nedvoumno izkazano, da je bilo poseganje toženih strank takšno, da dosega stopnjo vznemirjenosti služnosti po obče sprejemljivih standardih. Sodišče ni vzelo v obzir, da je bilo zaradi vznemirjanja potrebna večkratna postavitev prometne signalizacije, posredovanje občinske uprave ter redarstva in tudi policije.

3Na pritožbo so odgovorili toženci in predlagajo, da se zavrne. Strinjajo se, da je sodišče pozabilo zavrniti zahtevek tožnika glede stroškov, kar pa lahko odpravi pritožbeno sodišče, sicer pa je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Drugo in tretje toženka sta v postopku trdila, da sta parkirala svoja vozila ob stanovanjski hiši, dokler niso bili postavljeni prometni znaki, od tedaj naprej pa ne več. Kot izhaja iz listin v spisu, je bil prometni znak postavljen 6. 12. 2019. Iz dopisa občine izhaja, da je tožnik do postavitve prometnih znakov podal več prijav, od postavitve prometnih znakov pa ni bilo več nobene kršitve oziroma prijave na občino. Ker je bila tožba vložena 4. 12. 2019, torej praktično istočasno s postavitvijo prometnih znakov, tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Sploh pa toženci nikoli niso sami, ne s pomočjo svojih pomočnikov, parkirali vozil vse počez. Edini dogodek, ki ga je toženec priznal in se zanj opravičil, je bil dne 26. 12. 2018, na praznični dan ob 21. uri, ko podjetje toženca ne posluje in tožencev ni bilo doma, otroci drugega toženca pa so imeli obisk. Šlo je za enkraten dogodek, ki se nikoli ni več ponovil. Drži, da ima stvarna pravica absolutni učinek, vendar to pomeni le, da učinkuje zoper vsakogar, ne more pa jo služnostni upravičenec neomejeno oz. brez zadržkov izvrševati, saj je to vendarle stvarna, ne lastninska pravica. Tožnik pozablja na prvi odstavek 219. čl. SPZ, ki določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Posebej mora to veljati v strjenih vaških okoljih (sosedsko pravo - 73. člen SPZ in naslednji). Tožnik torej s tem, ko ima vpisano služnostno pravico, nima lastninske pravice in je dolžna služnost izvrševati obzirno, torej nikakor ne tako, da brez potrebe širi dovozno pot do vhodnih vrat toženčeve nepremičnine, saj tega dela tožnik ne potrebuje.

V Pravilniku o projektiranju cest so povzete projektne dimenzije merodajnih vozil za javne ceste. Od tod je izvedenec povzel, da je v obravnavanem primeru za določanje širine poti potrebno uporabiti gabarite medkrajevnega avtobusa. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče dopolniti mnenje, da izvedenec uporabi gabarite še večjega vozila. Tožnik v trditvah nikoli ni navedel največjega vozila, ki ga vozi po dovozni poti, ampak je ves čas za primer jemal avtobus.

Stališče tožnika, da bi morala biti služnostna pot popolnoma prazna, je napačno. Če bi bilo tako, bi bil tožnik tisti, ki bi lahko diktiral, kdo sme voziti po dovozni poti in kdo ne. Pa te pravice nima, saj ni lastnik. Ima le služnost, zato o tem, kdo in kako poleg njega to cesto uporablja, ne more odločati, le njegova služnostna pravica ne sme biti onemogočena oziroma motena. Traktor, ki ga je toženec postavil na cesto nima nobene zveze s tem tožbenim postopkom. Šlo je za nesporazum med drugim tožencem in občino. Nenazadnje opozarjajo, da tožnik v pritožbi ne navaja resničnih dejstev o izpovedbah strank in prič, temveč jih izkrivlja in izvzema iz konteksta. Sodišče je vse izpovedi ustrezno presodilo, upoštevaje 8. člen ZPP, ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede prepovedi trenutnega vznemirjanja (restitucijski del zahtevka)

5Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ta del zahtevka (prepoved trenutnega vznemirjanja), saj je ugotovilo, da toženci od postavitve prometne signalizacije “prepovedano parkiranje in ustavljanje”, t.j. od 6. 12. 2019 (3 dnevi od vložitve tožbe), ne parkirajo in ustavljajo več na služnostni poti. Pri tem je ustrezno svojo odločitev oprlo na tista dejstva, ki so nastala do trenutka zaključka glavne obravnave. Ta trenutek namreč opredeljuje časovne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku.¹ Dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, morajo obstajati ves čas oziroma vse do zaključka glavne obravnave. Če ob zaključku ne obstajajo več, tudi zahteva po sodnem varstvu ne more biti več utemeljena.²

6Ne drži, da je odločitev sodišča protispisna. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, sta C. C. in D. D. (drugo in tretje toženca) skladno izpovedala, da od postavitve prometnega znaka ne parkirata več na služnostni poti. Prav tako se njuni izpovedbi ujemata z izpovedbami E. E., F. F. in G. G. Da toženci “presenetljivo nič več, odkar je bil sprožen sodni postopek” ne parkirajo več na služnostni poti, je nenazadnje izpovedala tudi zunajzakonska partnerka tožnika A. A.³ Slednje je v popolnem nasprotju s pritožbeno navedbo tožnika, da je A. izpovedala, da tožniki zadnja tri leta po vložitvi tožbe parkirajo na sporni poti. Drži sicer, da so toženci v odgovoru na tožbo navedli, da parkirajo oz. ustavljajo na parceli št. 81/13, ki je na služnostni poti, vendar je sodišče, kot nakazano, ugotovilo, da takšno stanje ob zaključku glavne obravnave več ne obstaja. Ne vzdrži pa niti procesnopravno naziranje tožnika, da se priznano dejstvo v posamezni vlogi avtomatično šteje za neprerekano dejstvo v celotnem postopku. Skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje. Glede na potek dokaznega postopka in okoliščine primera je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so toženci prenehali z vznemirjanjem. Tožnik tako ni podal nobenega tehtnega razloga, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede stanja ob zaključku glavne obravnave.

Glede prepovedi bodočega vznemirjanja (prepovedni del zahtevka)

7Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko glede na ugotovljeno dejansko stanje ni ugotovilo, da so toženci (oziroma njihovi izpolnitveni pomočniki) vznemirjali služnostno pravico tožnika, in posledično (prav tako nepravilno) zavrnilo prepovedni del zahtevka tožnika. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je tožbeni zahtevek za varstvo služnosti utemeljen, če je vznemirjanje služnosti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice.⁴ Za vznemirjanje se zato ne šteje ravnanje, ki posega v način izvrševanja služnosti, a nanj ne vpliva bistveno, saj že sam pojem vznemirjanja (nedovršnik) kaže na to, da mora biti vznemirjanje trajno ali ponavljajoče se. Prvostopenjsko sodišče je omenjena izhodišča sicer večkrat izpostavilo, a jih pri subsumpciji iz dejanskega na pravno ni pravilno uporabilo.

8Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik vložil večjo število fotografij (priloga A22-A30), iz katerih je razvidno, da toženci in njihovi obiskovalci parkirajo na služnostni poti (11. str. obrazložitve). Pri tem pa je zaključilo, da gre za enkratne oz. izjemne situacije, “kar pa je mogoče rešiti na ta način, da pač tožnik pozove upravljalce vozil, da ta vozila po potrebi umaknejo” (13. str. obrazložitve). Pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz fotografij, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je tožnik dokumentiral (vsaj) šest primerov (A23, A24, A25, A27, A28 in A30), ko toženca oz. njuni obiskovalci niso parkirali neposredno ob hišah, kar tudi skladno s podanim izvedenskim mnenjem posega v izvrševanje služnostni poti. Ker gre za večkratne (ponavljajoče se) dogodke je neustrezen zaključek, da gre za “enkratne oz. izjemne situacije”. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je drugotoženec v letu 2018 postavil na služnostno pot traktor in za približno tri ure blokiral pot Komunalnemu podjetju X, ki je tedaj izvajalo gradbena dela na dvorišču tožnika (16. in 17. str. obrazložitve). Tudi za ta dogodek je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da pomembneje ne otežuje izvrševanje služnostne pravice. Z vidika presoje, ali gre za vznemirjanje služnostne pravice, je povsem irelevantno, da je drugi toženec z blokado ceste želel prisiliti občinsko oblast, da bi se dogovorili glede parcelnih mej (drugi odstavek, 17. strani obrazložitve). Gre za nemiren (in s tem neprimeren) poskus rešitve spora, ki v nobenem pogledu ne more biti podlaga za upravičen poseg v služnostno pravico. Sodišče prve stopnje je poleg tega nepravilno vse te dogodke obravnavalo ločeno (fragmentarno oz. parcialno) in vsakega zase konotiralo kot “izjemnega” oz. edinstvenega, namesto, da bi jih obravnavalo kot celoto. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre za več ponavljajočih motenj, ki glede na ugotovitve izvedenca (6. in 7. točka izvedenskega mnenja, na list. št. 131-133), ki jih je sodišče sprejelo (12. in 13. stran obrazložitve), posegajo v izvrševanje služnostne pravice. Na teh fotografijah (A23, A24, A25, A27, A28 in A30), kot tudi ob ustavitvi traktorja sredi ceste (A32), ta vozila niso bila parkirana neposredno ob hišah tožencev. Ker gre za ponavljajoča se vznemirjanja, ki so (tudi) vsaka zase posegala v izvrševanje služnosti, je materialnopravno napačen zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi šlo za takšno vznemirjanje, ki bi pomembneje oteževalo izvrševanje služnostne pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je treba na ravnanja tožencev gledati kot celoto, ki brez dvoma dosega standard vznemirjanja služnostne pravice. Prav tako je materialnopravno napačno utemeljevanje prvostopenjskega sodišča, da lahko tožnik vsakič znova poziva upravljalce vozil, da vozila umaknejo, saj takšna razlaga dejansko pomeni zoženje pogodbeno dogovorjene služnosti služnosti. Tožnik se je namreč dogovoril za služnost pešpoti in vožnje z vsemi motornimi vozili po služnostni poti (priloge A7, A8 in A9). Kot bo spodaj še nadrobneje pojasnjeno, to ne pomeni, da mora biti celotna služnostna pot sleherni trenutek prosta vseh ovir, mora pa biti prevozna, ne da bi za to tožnik moral aktivno posredovati. Ustanovitev služnosti bi izgubila svoj pomen, če bi jo razlagali na način, da bi služnostni upravičenec moral vedno znova posredovati za dosego cilja, za katerega je bila služnost ustanovljena.⁵

9Toženci nimajo prav, ko navajajo, da tožnik nima pravnega interesa za prepovedni del zahtevka. Zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka še ne narekuje tudi zavrnitve zahtevka na prepoved eventualnih bodočih vznemirjanj. Predpogoj za vložitev tožbenega zahtevka s takšno vsebino je obstoj indicev oz. stvarno utemeljene nevarnosti, da se bo vznemirjanje ponovilo.⁶ Ker je vznemirjanje brez dvoma obstajalo v trenutku vložitve tožbe (3. 12. 2019), je tožnik imel pravni interes za vložitve tožbe. Kot nakazano, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, so toženci sami ali po izpolnitvenih pomočnikih večkrat (ponavljajoče) pomembno posegli v izvrševanje služnosti. Obenem opustitev njihovega trenutnega vznemirjanja sovpada z dvema dejavnikoma (razlogoma): 1. tožnikova vložitev tožbe in 2. postavitev znakov za prepovedano parkiranje s strani občine. Vzgib sodnega varstva bo s koncem sodnega postopka prenehal, postavitev prometnih znakov pa je po eni strani stvar svobodne volje tretjega (Občine X) in po drugi strani volje tožencev (oziroma njihovih izpolnitvenih pomočnikov) za spoštovanje prometne signalizacije. Vsekakor pa to ne predstavlja ustreznega pravnega naslova, s katerim bi lahko tožnik dosegel (izvršil) prepoved (morebitnega) bodočega vznemirjanja. Ker so toženci pred vložitvijo tožbe tožnika ponavljajoče vznemirjali pri izvrševanju služnosti, pri čemer še vedno vztrajajo, da gre za enkratne oz. izjemne situacije, ki ne dosegajo standarda vznemirjanja, ima tožnik še vedno interes za prepovedni del zahtevka glede parkiranja in ustavljanja vseh prevoznih sredstev na tožnikovi služnostni poti, saj je mogoče utemeljeno sklepati, da bodo s takšnim ravnanjem nadaljevali, ko se bo sodni postopek končal, še posebej pa, če postavitev znakov ne bo trajna.

10Je pa sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek glede vpitja in neprimernega gestikuliranja ter prepovedi osebnega postavljanja na cesto. Kot v pritožbi priznava sam tožnik, ni podal ustrezne trditvene podlage glede vpitja in neprimernega gestikuliranja, saj že iz njegovih trditev ne izhaja, da bi prvi toženec s tem preprečeval oz. pomembneje oteževal izvrševanje služnosti. Ker je tožnik glede prvega toženca izpovedal samo, da vpije nanj (na list. št. 74), zunajzakonska partnerica A. A. tožnika pa, da “vpije, zmerja, krili z rokami” (na. list. 81), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša prepoved osebnega postavljanja na cesto, saj iz njunih izpovedb ne izhaja, da bi prvi toženec na ta način vznemirjal služnost tožnika. Da to počneta tudi drugotoženi in tretjetoženka, pa tožnik sploh ne trdi.

11Ker je sodišče že na podlagi ostalih izpovedb ugotovilo, da se je dogodek s postavitvijo traktorja zgodil leta 2018, kot je navajal tožnik, je sodišče pravilno kot nepotreben zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za ponovno zaslišanje A. A. glede tega, ali se je dogodek s traktorjem zgodil leta 2018 ali v letu 2005 (na list. št. 89).

12Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo tudi glede izvedenskega mnenja. Ne drži, da je sodišče postavilo vprašanje izvedencu, kakšno služnost tožnik potrebuje, temveč mu je naložilo, naj ugotovi, ali toženci s tem, ko parkirajo na poti, ovirajo dostop do gospodujoče nepremičnine z vsemi prevoznimi sredstvi (na list. št. 118). Pri tem je treba glede dogovorjene vsebine služnosti izpostaviti, da iz zemljiške knjige izhaja, da je vknjižena služnost “dostopa peš in v vsemi prevoznimi sredstvi … brez pravice parkiranja in ustavljanja” (priloge A7, A8 in A9). Sodišče je torej pravilno izhajalo iz dogovorjene služnosti in ugotavljalo, ali toženci s parkiranjem posegajo v njeno izvrševanje. Tožnik nima prav, ko navaja, da glede na to, da služnost ni omejena, jo lahko ves čas izvršuje po celotni poti oziroma da že določena ovira na poti, zaradi katere bi moral peljati bolj levo oziroma desno, pomeni, da je moten v izvrševanje služnosti. Iz dogovorjene služnosti izhaja samo, da se lahko po služnostni poti vozi z vsemi prevoznimi sredstvi. V izvrševanju dogovorjene služnosti bo torej omejen, če se po poti ne bo mogel voziti oz. je ne bo mogel prevoziti, ne pa (že) takrat, ko se ne bo mogel peljati po točno tisti trasi, kot se je sam odločil. Takšna bagatelna ovira tudi ne ustreza standardu vznemirjanja, ki “preprečuje” oziroma “pomembneje otežuje” izvrševanje služnosti. Zato sodišče s tem, ko je z izvedencem ugotavljalo, ali toženci s parkiranjem ovirajo izvrševanje služnosti, ni napačno uporabilo materialnega prava oz. zožilo služnosti, kot je očital tožnik.

13Ker je pritožbeno sodišče ugodilo prepovednemu delu zahtevka glede parkiranja in ustavljanja vseh prevoznih sredstev na tožnikovi služnostni poti, se izkažejo za nerelevantne tudi pritožbeni očitki glede neizvedbe ogleda in dopolnitev izvedenskega mnenja, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in s skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo prepovednemu zahtevku glede parkiranja in ustavljanja vseh prevoznih sredstev na tožnikovi služnostni poti, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Sprememba glavne odločitve je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik glede restitucijskega zahtevka ni uspel, uspel pa je glede prepovednega dela zahtevka, pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje kot polovičen. Prav tako polovičen je tožnikov pritožbeni uspeh. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka postopka.

¹ VSRS sodba II Ips 165/2016, VSRS Sodba III Ips 153/2015, VSRS Sklep III DoR 89/2017-8, Sodba II Ips 256/2004, VSL Sodba II Cpg 73/2021, VSL sodba I Cp 3416/2014 in VSL sodba II Cp 989/2014.
² Prim. VSL sodba I Cp 3416/2014.
³ Na list. št. 82 (zaslišanje A. A.): “Na vpr. ali toženci parkirajo ob hišah, povem, da presenetljivo nič več, odkar je bil sprožen sodni postopek. Sedaj parkirajo zadaj za hišami na svojem zemljišču.”
⁴ VSL sodba I Cp 2123/2016, VSL sodba I Cp 2623/2012, VSL sodba II Cp 3597/2010 in VSL sodba I Cp 3403/2009.
⁵ Prim. VSL Sodba II Cp 2772/2017.
⁶ Prim. npr. sodbe VS RS II Ips 343/2010, VSL II Cp 2706/2014, VSM I Cp 219/2018 in zlasti VSL Sodba II Cp 2282/2018.