VSL Sodba IV Cp 315/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Z delno sodbo je bil sin pravdnih strank A. A. zaupan v vzgojo in varstvo materi, urejeni so bili tudi dečkovi stiki z z očetom, tako da skupaj preživita približno eno tretjino časa.

2Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tožencu naložilo preživnino za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe (konkretizirano to obdobje v pritožbah ni izpodbijano) in 425 EUR preživnine od izdaje sodbe dalje.

3Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o sinovih potrebah, oba pritožnika pa zaključke o premoženjskih zmožnostih, in razporeditvi preživninskega bremena. Tožnica se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe; slednji pa na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6V skladu z določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma smiselno enako določbo 1. odstavka 190. člena Družinskega zakonika (DZ) se preživnina določi glede na potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev.

O potrebah otroka

7Potrebe sedaj enajstletnega A. A. je sodišče prve stopnje ocenilo po posameznih sklopih, ki so navedeni v 2. odstavku 129.a člena ZZZDR oziroma smiselno enakem 2. odstavku 190. člena DZ, in zaključilo, da mesečno za preživljanje potrebuje 705 EUR; njegove potrebe so bile višje (820 EUR) od vložitve tožbe do 1. 7. 2020, ko je tožnica plačevala najemnino, in (na račun nižjih stroškov prevozov) nekoliko nižje do 1. 4. 2021 (620 EUR). Dečkove potrebe so po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer še višje od opisanega, a v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS¹ stroškov, ki nastajajo obema staršema, ker oba sproti skrbita za oddih, razvedrilo, praznovanje sinovega rojstnega dne in za nakup športne opreme, pri izračunu preživninskega bremena toženca ni dodatno upoštevalo.² S tem je odgovorjeno na neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o neupoštevanju stroškov smučarskih skokov in športnih rekvizitov.

8Sodišče prve stopnje je ob oceni dečkovih potreb pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, ki izhaja iz razlage določb 1. odstavka 123. člena, 129. člena in 129.a člena ZZZDR, da je v primeru, ko so materialne in pridobitne zmožnosti staršev nadpovprečne, določitev preživnine odvisna od potreb otroka, ki ne zajemajo le nujnih, pač pa vse konkretno izkazane potrebe, njihova omejitev pa je mogoča zgolj ob upoštevanju kriterija koristi otroka.³ Sodišče prve stopnje torej ni spregledalo, kakšen standard je deček užival pred razpadom družinske skupnosti, A. A. potreb ni v ničemer omejilo niti ocenilo kot pretiranih, za pretirano je ocenilo le tožničino izpoved⁴ o stroških oblačil in obutve.⁵ Ne gre torej za zmotno uporabo materialnega prava, ampak za življenjsko prepričljivo in z zahtevami 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladno dokazno oceno izvedenih dokazov. Glede na to, da tožnica dečku garderobe ne daje s seboj, ko gre na stike k očetu⁶, in jo torej kupuje tudi toženec, ter ob tehtni obrazložitvi sodišča prve stopnje, da pri nakupu garderobe vendarle ne gre za mesečne, ampak pretežno sezonske izdatke, je pritožbeno sodišče prepričano, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica za sinovo garderobo ne nameni več kot 110 EUR mesečno, pravilna. Pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje dečkove potrebe oblikovalo na podlagi v sodni praksi uveljavljenih običajnih potreb otrok s povprečnim življenjskim standardom, po principu „enakosti otrok in njihovih potreb“ ni utemeljen. Česa takšnega sodišče prve stopnje niti ne bi moglo narediti. Ker se preživnina vsakokrat določi glede na potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev, namreč ni mogoče govoriti o običajnih potrebah otrok s povprečnim življenjskim standardom. Ne glede na to je mogoče izpostaviti, da znesek, namenjen za A. A. garderobo, odstopa navzgor od v sodni praksi za ta namen prisojenih zneskov⁷, preživnina kot celota pa od odmerjenih preživnin.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. poleg smučarskih skokov obiskoval tudi B., ki je mesečno stal 90 EUR. Mati je izpovedala, da sin obiskuje zadnjo stopnjo tega programa, ki bo zaključena v oktobru ali novembru 2021, in ni trdila ali izpovedala, da bo namesto te izbral kakšno drugo dejavnost (tega niti ne trdi v pritožbi). Kljub temu je sodišče prve stopnje (v otrokovo korist in v luči tega, da naj otrok ohrani predhodni status) ocenilo, da bo gotovo obiskoval kakšno izvenšolsko dejavnost in temu namenilo 70 EUR mesečno. Glede na splošno znane stroške izvenšolskih dejavnosti⁸ in ob odsotnosti vsakršnih (tudi pritožbenih) trditev o tem, kakšno dejavnost si bo izbral, zaključek sodišča prve stopnje nedvomno ni v pritožničino (ali dečkovo) škodo.

O zmožnostih staršev

10Višje sodišče mora pritožnikoma najprej pojasniti, da je predmet tega postopka ocena materialnih in pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev, ki naj sodišču, upoštevajoč oceno otrokovih preživninskih potreb, omogoči končno določitev preživnine, torej vzpostavitev ustreznega sorazmerja med potrebami otroka in zmožnostmi vsakega od staršev, ne natančen matematični izračun vseh dohodkov in drugih premoženjskih koristi, ki jih imata pravdni stranki zaradi opravljanja svojih dejavnosti. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da natančna analiza finančnih transakcij pravdnih strank za oceno zmožnosti staršev ni pravno pomembna⁹, je popolnoma pravilno. Neutemeljeno je torej pritožbeno zavzemanje toženca za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Enako velja za tožničine pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo njene stroške poslovanja in v zvezi s tem napačno povzelo njeno izpoved, spregledalo, da njeni prihodki padajo iz leta v leto, spregledalo, da je prejemala temeljni dohodek in napačno razumelo pojem “pravno priznani prihodki“.

11Pritožbeno sodišče je tako prepričano, da so toženčeve zmožnosti takšne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej da zmore mesečno zaslužiti 3.300 EUR mesečno.

12Utemeljeno pa toženec izpostavlja, da so tožničine premoženjske zmožnosti boljše, kot je sklepati po njenih izkazanih dohodkih. Na to nedvomno kaže okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik – torej to, da je za nakup stanovanjske hiše prejela 246.000 EUR kredita in znaša mesečna anuiteta 470 EUR (njen solastninski delež pa je večji kot delež solastnika, ker je h kupnini prispevala še dodatnih 30.000 EUR, ki jih je hranila za starše in 10.000 EUR, ki sta ji jih za nakup dala starša¹⁰). Višje sodišče je prepričano, da zmore univerzitetna diplomirana pravnica s pravniškim državnim izpitom, ki na svoji poklicni poti ni začetnica, zaslužiti 2.000 EUR mesečno.

O razporeditvi preživninskega bremena

13Pritožnica sicer utemeljeno izpostavlja, da je (glede na čas in obseg stikov) večji del vsakodnevne skrbi za A. A. na njej, a spregleda, da toženec v času stikov (torej približno eno tretjino vsega časa), pokrije vse sinove potrebe, tudi tiste, povezane z bivanjem, prehrano in higieno.¹¹ Glede na to in vse druge ugotovljene okoliščine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženec kriti 60 %¹² sinovih potreb, preostanek pa mora pokriti tožnica.

O stroških

14Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo sodno prakso, ki je v pravdah, ki so tekle na podlagi določb ZZZDR, tudi vsebinsko odločalo o stroških postopka, ni razumljiva. O stroških je namreč odločeno vsebinsko, odločitev temelji na določbi 413. člena ZPP, prosti preudarek pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno vsebinsko napolnilo. Razlogom pritožnica vsebinsko ne nasprotuje in so pravilni. Odločitev tudi ne odstopa od odločitev o stroških v primerljivih družinskih zadevah.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

15Pritožbi torej nista utemeljeni, zato ju je višje sodišče zavrnilo (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo skrbno in pravilno, pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo očitanih kršitev, pa tudi nobene od tistih, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

16Tožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka. V skladu s 413. členom ZPP, ki se v tej zadevi še uporablja glede na trenutek vložitve tožbe, je višje sodišče odločilo, da jih krije sama. Gre namreč za postopek za ureditev razmerij med tožnico in tožencem kot staršema, torej postopek v korist obeh, predvsem pa za zagotovitev koristi otroka.

¹ Prim. sodbo VS RS II Ips 114/2018 z 21. 6. 2018, v kateri je zavzeto stališče, da je treba v primerih, ko otrok počitnikuje tako z enim kot z drugim staršem, to dejstvo upoštevati in nerezidenčnega starša ne obremeniti dvojno - najprej za strošek lastnega počitniškega aranžmaja z otrokom (ki ga nosi po naravi stvari) ter nato hkrati še za sorazmeren strošek počitniškega aranžmaja bivšega zakonca z otrokom (ki bi ga nosil prek povečanega preživninskega bremena).
² 34. točka na 24. strani izpodbijane sodbe.
³ Prim. npr. sodbi VS RS II Ips 141/2013 in II Ips 322/2015.
⁴ Ki je bila tudi drugačna od njenih predhodnih trditev.
⁵ Za garderobo naj bi porabil 200 EUR mesečno, torej 2.400 EUR letno.
⁶ Zadnji odstavek na 20. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Prim. odločbe VSL IV Cp 1564/2018, IV Cp 734/2019, IV Cp 27/2020, IV Cp 1322/2020, IV Cp 1782/2020, IV Cp 466/2021, IV Cp 798/2021, IV Cp 1068/2021, IV Cp 1442/2021 in IV Cp 1605/2021 ter VSC Cp 433/2021.
⁸ Glasbena šola stane 40 EUR – https://www..., plesna šola stane pod 40 EUR – https://www..., dejavnosti v Domu ... pa od 26 do 70 EUR mesečno – https://www...cenik.pdf.
⁹ 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Obrazložitev v prvem odstavku na 12. strani izpodbijane sodbe.
¹¹ Na kar je sodišče prve stopnje opozorilo v 39. točki na 26. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Z izjemo obdobja od 1. 4. 2020 do 31. 8. 2020, ko mora pokriti 70 %.