VSL Sodba I Cpg 28/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi neobstoj navadne denarne terjatve tožene stranke, ki se je identificirala v prijavi terjatve Republike Slovenije, Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS, do tožeče stranke (stečajnega dolžnika) A. A. – v osebnem stečaju v višini 5.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 642,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev materialnega prava in nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in naloži tožencu v plačilo pravdne stroške, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka v postopku osebnega stečaja nad tožečo stranko prijavila terjatev v višini 5.785,00 EUR s pp in se pri tem sklicevala (izključno) na seznam izvršilnih naslovov (SIN) št. DT42902-18/2017-2766 014313 z dne 16. 6. 2017, ki ga je priložila prijavi (priloga A4-5). Posamezni izvršilni naslovi iz seznama niso bili priloženi prijavi terjatve. Tožeča stranka je zavzela stališče, da SIN ne ustreza merilom iz 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), zato izkazanosti (obstoja) terjatve ni mogoče preizkusiti, vsled česar je upravitelj terjatev prerekal, s čimer se tožena stranka ni strinjala, saj je po njenem mnenju SIN samostojen izvršilni naslov.

6Sodišče prve stopnje se je oprlo na 9. točko drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2),¹ po kateri je izvršilni naslov SIN, v katerem je za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Prav tako velja za SIN za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ (prim. prvi in drugi odstavek 146. člena ZDavP-2). Na podlagi vpogleda v vsebino SIN je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je v predloženem SIN-u jasno in pregledno ter razumljivo označen vsak posamezen izvršilni naslov (plačilni nalog oz. odločba o prekršku), ki je opredeljen vsak posebej s številko dokumenta in datumom, za vsako individualizirano odločbo posebej je ustrezno ločeno naveden rok plačila, datum izvršljivosti, glavnica (obresti niso predmet zahtevka). Ker so posamezni izvršilni naslovi v SIN-u, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoče identificirati, ne gre za nepopolno prijavo terjatve.

7Pritožnica navaja, da obstaja precejšnja verjetnost, da toženec (FURS) v SIN zajame tudi posamezne izvršilne naslove, ki pa se ne nanašajo na tožnika (stečajnega dolžnika). Tožnik je bil namreč direktor več zdaj izbrisanih družb, zato je mogoče, da se obveznost katerega izmed v SIN naštetih izvršilnih naslovov dejansko glasi na katero od teh družb. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, in sicer odločbi X Ips 329/2016 in X Ips 135/2016. Vendar po presoji pritožbenega sodišča pritožnica zgolj s pavšalnimi navedbami, kjer ne konkretizira nobenega od v SIN-u navedenih izvršilnih naslovov, ne more uspeti, saj za svojo tezo tudi ni ponudila nobenega indica. Navedeni odločbi Vrhovnega sodišča RS zato v konkretni zadevi nista uporabljivi.

8Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje nekritično sledi sodni praksi, ki dejansko temelji zgolj na eni odločbi, t. j. VSL sklep Cst 437/2020. Vendar pritožba nima prav, saj je stališče, da je SIN v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvršilni naslov, stališče ustaljene sodne prakse, kar potrjujejo številne sodne odločbe.² SIN je v tem primeru samostojen izvršilni naslov, ki vsebuje evidenco že izdanih izvršilnih naslovov, kateri so tudi sami izvršilni naslovi in še niso bili izvršeni.³ Pritožnica se tako neutemeljeno sklicuje na obiter dictum razloge v primeru VSL sklep IV Ip 2151/2018.

9Zmotno je pritožbeno stališče, da je SIN izvršilni naslov izključno za namen davčne izvršbe in ne tudi za namen prijave terjatve v stečajnem postopku, saj zanj ni nobene pravne podlage. SIN je pod pogoji iz 9. točke 145. člena ZdavP-2 izvršilni naslov v skladu s 3. točko drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

10Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno prevalilo dokazno breme o obstoju terjatve na stečajnega upravitelja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora upravitelju na njegovo zahtevo vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih posredovati sam stečajni dolžnik, t. j. tožeča stranka (prim. 2. točko šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP). V primeru nevestnega dolžnika, ki nima listin, pa ima tožeča stranka oziroma njen stečajni upravitelj možnost od izdajatelja posameznih izvršilnih naslovov po 82. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zahtevati vpogled v posamezne zadeve (vpogled v spis) in na ta način preveriti verodostojnost podatkov v SIN.

11Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, kot tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

¹ Ur. list RS št. 117/2006 s spremembami.
² Prim. VSL sklepi Cst 599/2016, Cst 490/2019, Cst 475/2013, Cst 202/2017 in drugi.
³ Tako tudi VSM sodba I Ip 112/2015, VSL sklepi I Ip 2220/2011, sklep III Cp 2036/2000, III Cp 1235/2000 in drugi.