VSL Sodba II Cp 2118/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I njenega izreka zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da so nične Kreditna pogodba št. ... z dne 31. 3. 2008 in pogodba o hipoteki z dne 31. 3.2008 ter dodatek št. 1 k tej pogodbi z dne 12. 4. 2012 in dodatek št. 2 k tej pogodbi z dne 9. 3. 2015 (1. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 15 dni plačati 142.311 EUR (2. točka izreka) ter izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičnini v podvl. št. 1991/11, k. o. ..., z oznako 11.E- stanovanje št. 11 v prvi, četrti in peti etaži, vknjižila izbris hipoteke za zavarovanje terjatve v višini 233.825 CHF v korist upnika Banka X. d. d. (3. točka izreka); v točki II izreka pa sklenilo, da bo stroških odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo dokaznega sklepa, s čimer je kršilo 339. člen ZPP. Zgolj pavšalno je zavrnilo tožnikove dokazne predloge, saj razlogov za to ni pojasnilo, navedlo je le, da so nepotrebni. Zavrnitev dokaza z izvedencem finančne stroke, glede katerega sodišče navede, da ga je predlagala tožena stranka, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno. Ni zaslišalo priči A. A. in B. B., čeprav je tožnik natančno pojasnil, kaj na bi pričala. Zavrnilo pa je zaslišanje priče C. C., ki sploh ni bil predlagan za pričo. Sodišče prve stopnje je s stališčem o nepomembnosti navedenih dokazov kršilo tožnikovo pravico do izjave.

Nasprotuje stališču prvega sodišča, da v obravnavani zadevi valutna klavzula ni bila namenjena ohranjanju vrednosti, ampak je spremenila kreditno pogodbo v aleatorno pogodbo, saj je bila odvisna od nihanj na valutnem trgu. Zaradi variabilne obrestne mere, ki je bila dogovorjena, je element tveganja še močnejši. Ker je tožnik svoje dohodke prejemal v evrih in je za nakup stanovanja potreboval evre, je bila zanj kreditna obremenitev še hujša, če pade vrednost EUR proti CHF, saj mora za vračilo istega števila enot CHF plačati več evrov, kar pomeni večji delež svojih prihodkov. Valutna klavzula konkretno res ni omejena oz. prepovedana, vendar bi se sodišče po prepričanju pritožnikov moralo opredeliti, če morebiti ne izhaja omejitev valutne klavzule iz prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov¹ - v nadaljevanju: ZVPot), ki jo naš pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Zmotna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tečajno tveganje pomeni tveganje za obe strani pogodbe. Toženka namreč svoje valutno tveganje ves čas obvladuje in je njeno tveganje nizko. Tveganja, ki izhajajo iz posojil v švicarskih frankih, bremenijo predvsem gospodinjstva, medtem ko so banke pred temi tveganji dobro zavarovane. Če sta na eni strani tožnika prevzela neomejeno valutno tveganje, proti kateremu se v povezavi s spremenljivo obrestno mero nista mogla zaščititi, je tožena stranka prevzela zgolj kreditno tveganje, ki je v tem, da tožnika ne bosta zmožna odplačevati, a je to tveganje zavarovala.

Tožnik ni podal dejanskih navedb, da bi toženka lahko napovedala zanesljivo in natančno obdobje in obseg spremembe valutnega razmerja v bodočnosti. So pa bila vodstva bank s strani Banke Slovenije informirana o visoki volativnosti CHF in trendih gibanja ter posledično o visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente (Poročili o finančni stabilnosti Banke Slovenije za leto 2005 in 2007). Iz teh poročil je razvidno tudi, da za banke valutna klavzula, vezana na CHF, ne pomeni večjega valutnega tveganja. Ključno vprašanje za presojo slabe vere in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. O tem se sodišče ni opredelilo. S kreditiranjem v CHF se gospodinjstva izpostavljajo številnim tveganjem, kar jih močno ogroža. Posledica višanja tečaja je kasnejše odplačilo glavnice, ki se zaradi tega povečuje. V letu 2006 je avstrijska narodna banka izdala brošuro o tveganosti takšnih kreditov, ki so jih vse banke morale predstaviti vsem posojilojemalcem v CHF. To je torej zavezovalo tudi matično banko tožene stranke. Ob navedenem se zdi paradoksalno, da naj bi se tožnik ob sklepanju kreditne pogodbe nedvomno zavedal vseh tveganj in bil zmožen presoje valutnih tveganj, češ da so se potrošniki morali zavedati, da se bo njihovo tveganje v dobi odplačevanja kreditov v določeni meri celo uresničilo. Nasprotno se naj tožena stranka tega ne bi zavedala niti ni zmogla oceniti verjetnosti uresničitve tveganja zaradi krepitve tečaja CHF v dobi odplačevanja kreditov. Takšno izhodišče za sojenje se zmotno odmika od koncepta informacije kot temeljnega načela varstva potrošnikov, ki je dosledno uveljavljeno v praksi Sodišča Evropske unije.²

Pritožnik je v postopku na prvi stopnji trdil tudi, da CHF predstavlja valuto t. i. »varnega zatočišča«, kamor se zateče svetovni kapital ob političnih in gospodarskih krizah in da ima zato ta valuta specifični trend gibanja. CHF v primeru gospodarskih kriz brez izjeme pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam. Dejstvo, da je CHF poleg jena ena od najpomembnejših valut varnega zavetja, je (bilo) v finančnem svetu znano, zato so to lahko vedeli oz. bi morali vedeti tudi v bankah. Tožena stranka zagotovo gospodarske krize v letu 2008 ni mogla napovedati, kljub temu pa so gospodarske krize reden (cikličen) pojav v gospodarstvu, kar bi tožena stranka kot strokovnjak morala vedeti. Zato njeno sklicevanje na dejstvo, da je bila kriza nepredvidljiv dogodek, ne more biti prepričljivo. Tožena stranka se je zavedala, da položaj, ko je CHF šibek, kar daje kreditojemalcem dobre rezultate, dolgoročno ne more zdržati, zato bi si morala banka prizadevati, da začne tudi s hipotekarnimi dolžniki sklepati pogodbe o zavarovanju pred previsokim obrestnim in tečajnim tveganjem. Nedvomno je imela védenje o »dolgoročno nevzdržnem položaju šibkega švicarskega franka« že pred sklenitvijo predmetne kreditne pogodbe, pa je kljub temu s tem, ko je zamolčala ključne informacije, ki jih je poznala in bi nedvomno vplivale na nagib potrošnikov za sklenitev takšnega kredita, opustila pojasnilno dolžnost. Tožena stranka je imela iz naslova razlik v menjalnem tečaju premoženjske koristi. Banka namreč sklepa kreditne pogodbe zaradi ustvarjanja dobička. Pri kreditih v CHF je ta iz naslova obresti in razlike med nakupnim in prodajnim tečajem.

Opozarja tudi, da se priča banke, ki je bila prisotna pri sklepanju kreditne pogodbe s tožnikom, sploh ni spomnila konkretnega svetovanja, ampak je izpovedala le, da so vsem strankam predstavljali kredite na enak način. Tudi iz same izpovedi priče ne izhaja, da bi bile podane informacije zadostne in popolne. SEU je jasno zapisalo, da morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Te informacije morajo torej zajemati ne le možnost zvišanja ali znižanja vrednosti valute, v kateri je bilo posojilo sklenjeno, temveč tudi vpliv gibanja menjalnega tečaja in povečanja obrestne mere valute, v kateri je bilo posojilo sklenjeno, na vračila. Tako mora biti posojilojemalec jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Banka mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.

Protispisna je navedba sodišča, da so vse priče povedale, da je predstavljanje kreditov vedno potekalo enako, saj to iz spisa ne izhaja. Dve priči od štirih dejansko nista ničesar izpovedali, ker kreditov nista tržili. Tretja priča ni znala o konkretni zadevi ničesar povedati, četrta priča pa je povedala na splošno. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da je bilo tožniku pojasnjeno, da se bo njegova kreditna obveznost spreminjala glede na gibanje tečaja. Zares absurdna pa je trditev sodišča, da odplačilo dela glavnice v višini 20.000 EUR kaže na zavedanje valutnega tveganja. Zakaj naj bi poplačilo dela kredita to dokazovalo, sodišče ne pojasni. Tudi navedba, da naj bi notar sedmič opozoril, da se ob spremembi tečaja CHF spremeni tudi predvideni znesek anuitet, ne drži, saj sedmič pomeni člen pogodbe. Tudi sicer pa je pojasnilna dolžnost breme banke in ne notarja, ki ne opravlja dolžnosti namesto banke.

V zvezi s predloženimi reklamnimi letaki pritožnik opozarja na zapis v njem, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala. To pa pomeni, da je tožena stranka gibanje tečaja napovedovala za naprej. Vendar pa trdnost CHF ne more biti opora za kreditojemalce, saj se kredit vrača v domači valuti, ki morda ni tako trdna, kar pomeni, da se bo višina anuitete večala.

V zvezi s svetovanjem bančnih referentov pritožnik navaja, da je referentka izpovedala samo, da je tožniku pojasnila vse potrebno okoli valutnega tveganja, brez natančnega pojasnila, kaj je vse to potrebno. Glede na sprejeto stališče v sodbi SEU v zadevi Andriciuc (C-186/16) morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo visoka depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno bivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Takšnih informacij pritožnik ni prejel. Na posojilodajalcu je dokazno breme, da je potrošniku zagotovil potrebne informacije. Pojasnilni dolžnosti tožene stranke bi bilo zadoščeno le v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike volativnosti (tveganosti) CHF in da je za komitente bank izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebej, ker je bil CHF tedaj na relativno nizki ravni in je bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, kot je vodstva poslovnih bank opozarjala Banka Slovenije in kot so navajale tudi poslovne banke v svojih letnih poročilih.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po ugotovitvah sodišča prve stopnje³, ki niso pritožbeno sporne, je tožnik kot kreditojemalec s toženko kot kreditodajalko 31. 3. 2008 sklenil kreditno pogodbo v CHF (v nadaljevanju: kreditna pogodba) za namen nakupa nepremičnine. Dogovorjen je bil dolgoročni (petnajstletni) kredit v tuji valuti - v višini 233.825 CHF. Tožnik se je zavezal kredit (navedeno glavnico) vrniti v 180 mesečnih anuitetah po 1.742,49 CHF. Dogovorjena obrestna mera je sestavljena iz 6 mesečnega LIBOR in fiksnega pribitka 1,30 % in je efektivna obrestna mera ob sklenitvi kreditne pogodbe znašala 4,21 % letno. Šlo je za pravi kredit v tuji valuti. Za poravnavanje mesečnih anuitet se je tožnik zavezal na svojem računu ob zapadlosti zagotoviti ustrezen znesek v CHF oziroma, če tega ni storil, je pooblastil banko zamenjati katerokoli imetje na računu tožnika v CHF po prodajnem tečaju tožene stranke na dan bremenitve. Predvideni znesek mesečne anuitete v pogodbi je določen v CHF in tudi obveznosti pogodbenih strank v pogodbi so bile izražene v tej valuti. Izpolnitev – vračilo kredita je bilo potrebno opraviti v CHF, torej v isti valuti kot denarni znesek kredita. V konkretnem primeru gre za pristen devizni kredit, to je za kreditno pogodbo v tuji valuti. Tuja valuta je le merilo vrednosti za vračanje kreditov. V izpodbijani sodbi je sicer ugotovljeno, da v danem primeru ni šlo za tipsko pogodbo, saj sta se stranki glede posameznih pogojev pogodbe dogovorili posamično (glej tč. 19 izpodbijane sodbe). A velja dodati, da določila o vračilu kredita v CHF v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj.⁴ Po sklenitvi kreditne pogodbe se je bistveno spremenilo valutno razmerje med CHF in EUR (povečala se je vrednost CHF v razmerju do EUR), zaradi česar se je kreditna obveznost tožnika povečala. Tožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah prvega sodišča pogodbo dopolnil z dvema dodatkoma, s prvim v letu 2012 je skrajšal ročnost plačila kredita iz 180 mesecev na 159 mesecev in znižal kredit na 1.495,82 CHF, z drugim v letu 2015 pa je podaljšal rok vračila kredita na 30. 6. 2030 in hkrati znižal obveznost na 652,33 CHF.

6Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki jo je utemeljeval z več razlogi: nasprotovanje pogodbe ustavi, prisilnim predpisom in morali (86. člen Obligacijskega zakonika⁵ - v nadaljevanju: OZ), odsotnost oziroma nedopustnost pravne podlage (39. člen OZ), in kršitev pojasnilne dolžnosti, ki ima za posledico nepošteno vsebino pogodbe.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi obširno pojasnilo in povzelo materialnopravno podlago za obravnavanje zahtevka (ki zadeva potrošniško kreditno pogodbo); poleg določb OZ so pomembne še določbe Zakona o potrošniških kreditih⁶ (v nadaljevanju: ZPotK) in ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva). V zvezi s presojo obsega pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogojev je obrazložilo tudi dosedanjo prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), tudi sodbo C-186/16 z dne 20. 9. 2017, zadeva Andricius, ki jo izpostavlja pritožba, kot tudi prakso Vrhovnega sodišča RS (glej tč. 11. - 23., 30. - 42. izpodbijane sodbe).

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pavšalno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je v 6. točki izpodbijane sodbe dovolj jasno pojasnilo, kateri dokazi so bili izvedeni in kateri ne. Zavrnitev posameznih dokazov je ustrezno obrazložena. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, dokazov ni potrebno izvajati, če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno, in če so neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi nižjega sodišča, zakaj ni bilo treba zaslišati priči A. A. in B. B. Priča A. A. je bil predlagan glede pojasnitve gibanja Libor-ja, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nesporna dejstva pa ni treba dokazovati. Tudi sicer tožnik ni utemeljeval ničnosti pogodbe v povezavi s pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogoja v smeri gibanja Libor-ja. Priča B. B. pa ni bil zaposlen pri toženi stranki, temveč pri Banki Y. d. d., in po njegovi lastni izjavi ni tržil evrskih in švicarskih kreditov (priloga A9), kar pomeni, da ne bi vedel povedati ničesar o tem, kako so se kreditne pogodbe sklepale pri toženki. Pravilna je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke (ki ga je toženka predlagala v odgovoru na tožbo, tožnik v prvi pripravljalni vlogi), saj ta glede na že izveden dokazni postopek ni bil potreben. Pritožnik pa tudi ne pojasni, kaj s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Zapis sodišča, s katerim je zavrnilo dokaz z zaslišanjem C. C., ki ni bil predlagan za pričo, pa tudi ne more predstavljati kršitve postopka, saj je zavrnilo izvedbo dokaza, ki ga pravdni stranki sploh nista predlagali. Procesna kršitev določila iz prvega odstavka 339. člena ZPP kot tudi kršitev pravice do izjave torej nista podani.

9Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na vsebino reklamnih letakov (priloga A 8 in 12), saj so ti, na katere se sklicuje tožnik, izdani s strani Banke E. in Y., torej drugih bank in ne tožene. Kaj in kako so oglaševale druge banke (oz. predstavljale kredite v tuji valuti), pa ne more dokazovati, da je enako ravnala tudi toženka. Pritožbena trditev, da naj bi toženka v letu 2008 enako kot so s temi letaki oglaševale druge banke kredite z valutno klavzulo v CHF, je gola špekulacija. Tudi pritožbeno sklicevanje na brošuro o tveganosti kreditov v CHF, ki naj bi jo izdala centralna avstrijska narodna banka, ne more predstavljati relevantnega dokaza v obravnavani zadevi, ki se vodi zoper drugo toženo banko, ki nima povezave z avstrijsko narodno banko. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je lahko toženka ob seznanitvi s to brošuro lahko zavedala oziroma ocenila uresničitev tveganja zaradi krepitve tečaja CHF v dobi odplačevanja kredita.

10Tožnik je predlagal svoje zaslišanje zaradi dokazovanja, kakšne informacije mu je pred sklenitvijo kreditnih pogodb dala tožena stranka, ni pa predlagal zaslišanja F. F., ki je pri sklenitvi kreditne pogodbe sodelovala kot zastaviteljica. Tožena stranka je predlagala štiri priče, G. G., referentko na kreditih, s katero je tožnik sodeloval pri pogajanjih in sklepanju sporne pogodbe; pričo J. J. (v sodbi pomotoma uporabljen priimek O.), vodjo poslovalnice v I., ki je bila po nesporni izjavi tudi vedno prisotna, kadar je bila stranka bolj pomembna in je šlo za višje zneske kredita, kar ocenjuje, da je bilo tudi v konkretnem primeru (njeno prisotnost ob pogajanjih in sklepanju pogodbe je potrdila tudi priča G. G., tožnik pa temu ni oporekal); pričo K. K., direktorico podružnice, ki ob sklenitvi sicer ni bila navzoča, je pa izpovedovala o vsebini navodil, ki so jih imeli zaposleni pri dajanju spornih kreditov v CHF in so jih referenti strankam dajali, kot tudi pričo M. M., osebnega bančnika, ki pa ni imel opravka z dajanjem kreditov v spornem obdobju.

Drži pritožbena navedba, da je sodišče v tč. 49 izpodbijane sodbe (v enem stavku) zapisalo, da so vse priče izpovedale, da je predstavljanje kreditov potekalo vedno enako. A takšen (zmoten) zapis nima odločilne teže. V izpodbijani sodbi je namreč natančno in obsežno pojasnjeno in razvidno, da je sodišče prve stopnje presojo o vsebini pojasnilne dolžnosti (več v nadaljevanju) oprlo na izpovedi prič G. G. in J. J., ki sta sodelovali pri sklepanju pogodb, tudi sporni, saj je ocenilo, da izpoved priče M. M. ni pomembna, ker v času sklepanja pogodbe ni imel opravka z dajanjem kreditov, sploh pa ne v predmetni podružnici. Tudi izpovedi priče K. K., ki je govorila o vsebini okrožnic in navodil o predstavitvi kredita v CHF, ni dalo odločilne teže. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno in zaključke sodišča glede vsebine pojasnil, ki jih je toženka posredovala pred sklenitvijo kreditne pogodbe tožniku. Res, da se priči konkretnih okoliščin obravnavanega primera nista spominjali, kar je zaradi oddaljenosti dogodka življenjsko sprejemljivo in razumljivo, sta pa prepričljivo in konkretno izpovedali o praksi predstavljanja in sklepanja kreditov v CHF oziroma kreditov z valutno klavzulo vezano na CHF pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tehtalo na eni strani izpoved tožnika in na drugi strani izpovedi zaslišanih prič v povezavi z dokaznimi listinami. Tudi po oceni pritožbenega sodišča opis splošnega, utečenega ter enakega ravnanja in dajanja pojasnil ter omenjanje konkretnih podrobnosti pogajanj v danem primeru, v situaciji sklepanja pogodbe pred slabimi petnajstimi leti, ima dokazno vrednost in lahko zadosti standardu prepričljivosti, saj je sodišče prve stopnje dokazno prepričljivo pojasnilo, zakaj sledi pričam o vsebini pojasnilne dolžnosti in seznanitvi z valutnim tveganjem glede na gibanje tečaja. Pritožbena navedba, da zato, ker se priči konkretno o podrobnosti predstavitve kredita nista spomnili, sta pa povedali o splošni enaki praksi tožene stranke, njunima izjavama ni moč slediti, ne ovrže obširne in natančne dokazne ocene izvedenih dokazov. Tudi pavšalni očitek o protipisnosti zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene, v okviru trditvene podlage pravdnih strank, ne more privesti do drugačne odločitve. Protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) - nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - je lahko le napačen prepis/povzemanje vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v sodbo (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč kvečjemu za očitek zmotne dokazne ocene. Zgolj z golim navajanjem, da so posamezni dejanski zaključki nižjega sodišča napačni, ob čemer se pritožnik niti ne sooči z konkretno dokazno oceno, ne more uspeti.

11Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dodatkoma, ker je presodilo: da sklepanje kreditnih valut v tuji valuti v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bilo ne prepovedano ne omejeno, - da sklenjena pogodba ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da ima dopustno podlago, da je toženka (banka) v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost, zaradi česar je pogoj vračila kredita v CHF in o tem, da obe pogodbeni stranki prevzemata valutno tveganje, ki nastopi zaradi nihanja tečaja, jasen in razumljiv (da je bil tožnik s strani toženke ustrezno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti), ter da tožnik ni dokazal nepoštenosti navedenega pogoja, saj ni izkazal, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v njuno škodo povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Pritožnik graja presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilo dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila, da pri tem ni bila nedoboroverna in da ob sklepanju pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznosti pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritrjuje, da je toženka pojasnilno dolžnost izpolnila pomanjkljivo, ne pritrjuje pa očitku, da je bil dogovor o valuti vračila nepošten pogodbeni pogoj.

12Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je bila po izdaji izpodbijane sodbe sprejeta odločba Ustavnega sodišča Up 14/21-30 dne 13. 1. 2022, ki je sodišče prve stopnje pri odločanju sicer ni moglo upoštevati. Odločba v tč. 24. - 29 zavzema stališče, da ni vnaprej neupoštevna presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. V tem oziru pritožbeno sodišče sodi, da je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je v skladu z ZVPot v zvezi z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar je dogovor o vračilu kredita v CHF,⁷ mogoča le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti oziroma če banka (toženka) ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. ZVPot v 22. členu določa, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Povzete določbe pomenijo implementacijo Direktive. Direktiva določa, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoča le pri pogodbenih pogojih, o katerih se stranki nista dogovorili posamično. Glavni predmet pogodbe je iz presoje nepoštenosti izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive). Na citirani člen Direktive, ki ni bil prenesen v ZVPot, saj v njem ni določbe, ki bi izključevala presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe, če je ta jasen in razumljiv, se je sodišče prve stopnje oprlo z utemeljitvijo, da je treba ZVPot ob dejstvu, da predstavlja implementacijo Direktive v naš pravni red, razlagati tudi z upoštevanjem določb Direktive. Takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne more biti pravilno. Kot opozorja tudi Ustavno sodišče v gornji odločbi, v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv. Stališče, da je takšna nacionalna ureditev dopustna, je zavzelo tudi SEU v zadevi SEU C-484/08 (sodba z dne 3. 6. 2010), Caja de Ahorros y Monte de Pledar de Madrid. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da tudi v španski pravni red ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, kar pa po oceni SEU ne nasprotuje Direktivi oziroma njenim ciljem glede varstva potrošnikov, saj je s tem zagotovljena višja stopnja varstva potrošnikov na podlagi 8. člena Direktive. Po mnenju SEU določba drugega odstavka 4. člena Direktive ni prisilna in zavezujoča, ki jo morajo države članice nujno prenesti kot tako. SEU je tudi pojasnilo, da členi 2 ES, 3(1)(g) ES in 4(1) ES ne nasprotujejo razlagi členov 4(2) in 8 Direktive 93/13, v skladu s katero lahko države članice sprejmejo nacionalne predpise, ki dopuščajo sodni nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe oziroma ustreznost med ceno oziroma plačilom na eni strani in izmenjanimi storitvami oziroma blagom na drugi strani, tudi če so ti pogoji sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku.⁸ Vrhovno sodišče RS je sicer v zadevi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, pa tudi v nadaljnjih zadevah, v katerih je presojalo ničnost kreditnih pogodb v tuji valuti, zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje, vendar pa je s tem preseglo jezikovni okvir besedila relevantnih, zgoraj citiranih določb ZVPot, iz katerih ne izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno.⁹ Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv, je sodišče prve stopnje opravilo tudi presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, zato napačno izhodišče, da je ocena nepoštenosti zamejena na primere nejasnih in nerazumljivih pogodbenih pogojev, ni vplivalo na pravilnost končne odločitve.

13Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje (v tč. 25 izpodbijane sodbe), da je bila s sklenitvijo kredita v tuji valuti tožnikova obveznost odvisna od gibanja tečaja tuje valute, vendar le v primeru, če tožnik ne bo zagotovil dovolj sredstev v CHF, kot je to določeno v pogodbi. Že to kaže na njeno aleatorno naravo. Predmet kreditne pogodbe so denarna sredstva, ta pa se lahko glasijo na domačo ali tujo valuto. Uporaba valutne klavzule, kjer se tuja valuta uporablja kot vrednostna osnova, izpolnitev pa se opravi v domači valuti (če niso zagotovljena sredstva v tuji valuti), ni prepovedana ali omejena (glej tč. 20, 21, 24-25 izpodbijane sodbe). Vsoto denarja, ki je posojena, je dopustno izraziti v različnih valutah, kar dopušča valutna klavzula, katere prvenstveni namen je ohraniti vrednost izročenega denarja. Nekaj povsem drugega so (posamično dogovorjene spremenljive) obresti, ki sta si jih pogodbeni stranki dogovorili za to, da je kreditodajalec prejel večjo vsoto denarja v enkratnem znesku z možnostjo odplačila nazaj v daljšem časovnem obdobju. Aleatorna pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe ni bila nedopustna ali nedovoljena¹⁰, četudi je vsebovala izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju (oz. je bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo). S sklenitvijo kredita z valutno klavzulo ali sklenitev kredita v tuji valuti, kot v obravnavani zadevi, postane obveznost posojilojemalca res odvisna od gibanja tečaja tuje valute. A takšnega pogoja ni avtomatično šteti za nepoštenega v luči ZVPot. V izpodbijani sodbi (tč. 81, 84, 85) je namreč obsežno in prepričljivo obrazloženo, da je (bilo) tečajno tveganje podano na obeh straneh in ne, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na zadevne prvostopne razloge, ki jih tožnik v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, temveč le navaja, da je prevzel celotno valutno tveganje, kar pa ne ponuja drugačne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstva, da si je banka zagotovila zavarovanje kredita (kreditnega tveganja, da tožnik ne bo mogel odplačati), kar je bila njena obveznost (po bančni zakonodaji), pa ni mogoče enačiti s tem, da ni bila izpostavljena valutnemu tveganju. V izpodbijani sodbi pa je nenazadnje tudi ugotovljeno, da je imel tožnik, ki je bil opozorjen na izpostavljenost valutnemu tveganju (da je njegova obveznost odvisna od gibanja/spremembe tečaja), na razpolago ukrepe, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Res mu ni bila ponujena možnost, da bi svoje tveganje omejil z zavarovalno pogodbo, a mu je banka s pogodbo ponudila druge ukrepe - možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembe kredita in predčasno poplačilo kredita, ki so bili namenjeni uravnoteženju tega tveganja. Pogodbene možnosti, o katerih je bil (tožnik) pritožbeno nesporno seznanjen, so lahko zmanjševale bremena kreditodajalčevega tveganja na sprejemljivo raven. Tožnik niti ne nasprotuje pravilnosti dokazne ocene, da je imel na voljo učinkovit ukrep, s pomočjo katerega bi se lahko razbremenil valutnega tveganja oz. ne trdi, da takšni ukrepi ne bi bili učinkoviti. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se tožnik v letu 2012 ni odločil za s strani toženke predlagano konverzijo, temveč je odplačal del kredita in sklenil aneks k pogodbi s spremenjeno ročnostjo plačila in višino kredita v CHF, v letu 2015 pa je prišlo do spremembe roka (podaljšanja) vračila kredita in znižanja mesečne obveznosti, kar v odsotnosti drugačnih trditev lahko pomeni le, da je bilo glede na višino kredita in prejemkov (ki jih je po ugotovitvah nižjega sodišča že v času sklenitve pogodbe po lastnih izpovedbah prejemal v višini 3.500 EUR) tveganje zanj še vedno sprejemljivo. Velja poudariti, da tožnik ni trdil, da bi imel težave z odplačevanjem kredita (izpolnjevanjem pogodbe) oziroma da bi mu zaradi nezmožnosti plačevanja kredita grozilo vnovčenje hipoteke ali izguba nepremičnine, čigar nakup je plačal z najetim kreditom. Še več, tožnik niti ni trdil, da se je njegovo premoženjsko stanje poslabšalo po nenadni apreciaciji tečaja.

14Del pritožbenih navedb je mogoče strniti v očitek o zmotni presoji sodišča prve stopnje o izpolnitvi toženkine pojasnilne dolžnosti glede tveganj pogodbe, sklenjene v tuji valuti. Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični,¹¹ kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

15VS RS je v številnih odločbah, ki so bile doslej izdane v podobnih zadevah, pojasnilo pomen pojasnilne dolžnosti. O vsebini pravnega standarda pojasnilne dolžnosti se je že večkrat izreklo tudi SEU, predvsem pa v odločbi Andricius, v kateri so opredeljena merila, s katerim je opredeljen pojem pojasnilne dolžnosti. Za pogodbeno pravo je značilno načelo pogodbene svobode, zato je posameznikom prepuščena odločitev, če bodo vstopili v pogodbeno razmerje in kakšno vsebino mu bodo v tem primeru določili. Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela pa je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov. Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute (oz. spremembe tečaja CHF), v kateri mora odplačevati kredit, biti mora tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob zelo veliki devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.¹² Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pomeni pogoj neravnotežje med strankami, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe.

16Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je namreč v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob veliki devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti.¹³ V takšnem obsegu je tudi Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni odločbi (glej tč. 31-34), ki je bila sprejeta po izdaji izpodbijane sodbe, povedalo oziroma razlagalo pojem pojasnilne dolžnosti. Poudarilo je, da morajo biti pojasnila take narave, da lahko povprečen potrošnik na njegovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Ključno je, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno (oz. razumevanje) dejanskega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodek, oziroma zavedanje dejanskih ekonomskih posledic vpliva zelo velike depreciacije domače valute na njegove kreditne obveznosti. Pojasnilo mora vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita. Vprašanje torej je, kakšno je bilo pojasnilo in ali je moglo povzročiti zavedanje tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov ter ali se je mogel zavedati dejanskih posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti v obdobju odplačevanja kredita.

17Sodišče prve stopnje je raziskalo, na kakšnih informacijah je temeljila pisna izjava (priloga B2, v kateri je tožnik s podpisom potrdil, da je seznanjen s tveganjem, ki izhaja iz vsakega nihanja ali sprememb tečaja in da to tveganje sprejema), oziroma kakšna je bila vsebina pojasnil, ki jih je toženka posredovala tožniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe. V ta namen je zaslišalo tožnika in zgoraj omenjene priče in upoštevalo določene dokazne listine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik potreboval kredit za poplačilo že kupljene nepremičnine. Natančno so mu bili predstavljeni trije različni krediti (v EUR in CHF) z medsebojno razliko v tveganjih, kar je potrdil tudi sam. Bile so mu pojasnjene ključne značilnosti kreditne pogodbe v CHF, vključno s tem, kaj pomeni valutno tveganje, z utemeljitvijo, da se ob spremembi valute CHF spremeni tudi višina obveznosti v evrih. Ugotovljeno je bilo, da se je tudi tožnik (mogel in moral) zavedal možnosti spremembe tečaja, torej tudi padca vrednosti domače valute in s tem višjega plačila preračunane anuitete v EUR. Tožnik sam je potrdil, da mu je bilo pojasnjeno, da se bo njegova kreditna obveznost (tekom odplačevanja kredita) spreminjala glede na gibanje deviznega tečaja, saj ni prejemal dohodka v CHF in tudi ni razpolagal s CHF, temveč je moral ustrezne zneske mesečne anuitete kupovati. Opozorjen je bil na izpostavljenost valutnemu tveganju, torej odvisnosti njegove anuitete od spreminjanja oz. gibanja tečaja CHF. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, pa je bila kreditna sposobnost posameznika odvisna tako od njegovih dohodkov kot tudi od višine želenega kredita. Tožnik v postopku ni trdil, da kredita v EUR glede na svojo kreditno sposobnost, ne bi dobil. Njegova plača je po ugotovitvah izpodbijane sodbe ob sklepanju pogodbe znašala 3. 500,00 EUR, tožnik pa ni trdil, da bi se kasneje v času odplačevanja zmanjšala. Kredit je tudi redno odplačeval. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da kredit v CHF s strani bančne uslužbenke ni bil favoriziran, mu ni bil vsiljen, prav tako mu ga referentka ni predstavljala kot ugodnega in ga ni zavajala, da do sprememb tečaja in s tem obroka CHF preračunanega v EUR ne bo prišlo. Bančnica tožniku ni dajala kašne napovedi glede bodočega spreminjanja tečaja, saj v banki niso vedeli, da bo do tega dejansko prišlo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere so ugotovljena ta dejstva. Gre za temeljito in prepričljivo dokazno oceno, v okviru katere se je jasno in argumentirano opredelilo do vseh izpovedi in tudi pojasnilo, komu bolj verjame glede določenih okoliščin sklepanja pogodbe in komu ne. Tožnik se je moral zavedati možnosti spremembe (torej tudi zvišanja) v EUR preračunanih obrokov kredita. Lahko je predvidel oziroma ocenil, da se bo njegov obrok kredita spremenil, če se bo spremenil tudi tečaj CHF.

18Vse to pa ob oblikovanih merilih SEU in opredelitve vsebine pravnega standarda pojasnilne dolžnosti v Ustavni odločbi, po kateri mora pojasnilo o valutnem tveganju vsebovati vsaj vpliv in pomen zelo velike depreciacije na kreditne obveznosti kreditojemalca, ne pomeni, da se je tožnik ob sklenitvi kreditne pogodbe mogel zavedati dejanskih razsežnosti prevzetega dolgoročnega valutnega tveganja. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovitve, da toženka kredita ni preferirala, da tožnika ni zavajala z zagotovili o stabilnosti valutnih razmerj, da je bil obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju kot takemu, da se je ob tem zavedal možnosti (neugodne) nihanja/spremembe tečaja, torej tudi zvišanja v EUR preračunanih obrokov kredita, še ne utemeljuje zaključka, da je bilo tožniku valutno tveganje vsebinsko ustrezno pojasnjeno, torej da mu je bila ustrezno predstavljena možnost, da kredit dolgoročno zanj ne bo (več) ugoden, oz. da je bil zmožen oceniti dejansko tveganje v primeru velike deprivacije domače valute. Takšnega zavedanja banka ni mogla doseči s predstavitvijo kredita v domači valuti, s predstavitvijo možnosti nihanja (spremembe) tečaja in ali predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja. Pojasnilna dolžnost sicer ni tako obsežna, da bi morala banka potencialne kreditojemalce odvračati od kreditov CHF. Kljub temu pa bi morala toženka pričakovati, da se bo oseba, ki želi s pomočjo kredita uresničiti svoj nakup, prej odločila za kredit v CHF, če ji je predstavljen s trenutno ugodno obrestno mero in nižjim obrokom, kot če ji bo pojasnjeno, da zaradi nepredvidljivosti tečaja CHF/EUR ni jasno, ali trenutni obrok pomeni končno ceno kredita v primerjavi s kreditom v EUR. Kredit sicer ni bil marketinško predstavljen kot ugodnejši, a sta nizka obrestna mera in višji znesek kredita (ob enakem mesečnem obroku) pri njemu lahko ustvarila predstavo o ugodnejšem kreditu.

19V sodbi ugotovljena dejstva ne kažejo na to, da je bila tožniku jasno podana informacija, da so možne tudi zelo velike spremembe, in v kakšni meri bi te lahko vplivale na zmožnost odplačevanja kredita oziroma da je bil opozorjen na vpliv velike depreciacije domače valute in posledično zmožen zavedanja dejanskih posledic le-te na obroke odplačevanja svoje kreditne obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja. Odločilno je, da je toženka tožniku zagotovila deloma pomanjkljiva pojasnila, dolžna pa jim je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije glede posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila tudi informacija, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje. Da bi bil tožnik o tem seznanjen, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da ni bil obveščen o prevzemanju neomejenega tveganja. Namreč gibanje tečaja CHF/EUR je tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Takšna informacija tožniku, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, brez dvoma ni bila predstavljena. Toženka ni prosta obveznosti, da tožnika obvesti tudi o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzema valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, in mu pojasni o dejanskih posledicah tveganj v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Zaradi pomanjkljivih informacij se tožnik tako ni mogel zavedati in razumeti dejanskega obsega dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, posledično pa tudi ni bil zmožen realno oceniti ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti.

20Ugotovitev, da je banka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika), še ne pripelje do ničnostne pravne posledice. Sankcija ničnosti je predpisana za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni. Treba je torej ugotoviti še, ali je bil pogodbeni pogoj nepošten. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da toženka v času sklenitve sporne kreditne pogodbe ni vedela oziroma mogla vedeti, da je tveganje, v obsegu, kot se je kasneje realiziralo, realno. Njeno vedenje o tožnikovi izpostavljenosti (neomejenemu) valutnemu tveganju zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja CHF/EUR ne vodi avtomatično k presoji, da je bila slaboverna, oziroma da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zaradi tega kreditna pogodba še ni nična.

21Kot je izpostavilo tudi Ustavno sodišče v omenjeni odločbi (tč. 37), se presoja nepoštenosti opravi glede na trenutek, v katerem je bila sklenjena kreditna pogodba, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Upoštevati je treba zlasti moč pogajalske pozicije strank, to je strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev, pomembno pa je tudi vprašanje, s kakšnimi informacijami je banka razpolagala v času sklepanja kreditne pogodbe (kar pomeni, da je treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka lahko seznanjena ob sklenitvi pogodbe in ki so lahko vplivale na poznejše izpolnjevanje pogodbe). Okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, ne morejo vplivati na oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri presoji, ali je pogodbeno določilo o prevzemu valutnega tveganja nedovoljen oziroma nepošten pogodbeni pogoj (po 23. in 24. členu ZVPot, oziroma 3. členu Direktive), je ključno vprašanje, ali si je toženka v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo tožnikov zagotovila, da so bili riziki med strankama znatno neenakomerno porazdeljeni. Pogodbeni pogoj je namreč nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji, ali gre za znatno neravnotežje v škodo potrošnika, relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, upoštevati pa je treba tudi sredstva, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev.¹⁴

22Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dobroverna (zlasti glej tč. 73 - 76). Ta temelji na ugotovitvi, da glede na tedanje dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela in ni mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnika. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je toženka na podlagi dokumentov Banke Slovenije (Poročili o finančni stabilnosti BS za leto 2005 in 2007) zavedala neizogibnega znatnega povečanja vrednosti, pa je to tožniku zamolčala. Poročilo o finančni stabilnosti iz 2005 opozarja na možnosti apreciacije CHF, vendar le kratkoročno (za obdobje 2005 -2007), ki pa se ni udejanjila.¹⁵ Poročilo iz 2007 tudi v ničemer ne napoveduje smeri gibanja tečaja valut; gre prav tako za splošno opozorilo v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju. Informacija o tveganosti spremembe tečajev ne pomeni, da je banka razpolagala z napovedmi spremembe (dviga) tečaja. Omenjena dokumenta je treba presojati predvsem v luči dejstva, da sta imela največji vpliv na vrednost CHF dva dogodka, to je enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je švicarska banka fiksirala tečaj med CHF in EUR; 1 EUR = 1,2 CHF, leta 2015 pa je tečaj razveljavila), ki ju ni bilo mogoče predvideti. Da je bila svetovna gospodarska kriza in posledičen velik padec EUR v razmerju do CHF (v letu 2015) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le v sedanjosti iz perspektive preteklih dogodkov, ki so sledili. Toženka je v trenutku sklepanja pogodbe vedela, da se tečajno razmerje lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost spornega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti (oz. z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati), kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnika. Zato ji ni mogoče očitati, da je informacije tožniku zlonamerno prikrivala. Dejstvo, da se je toženka zavedala tveganosti zadolževanja v CHF zaradi nepredvidljivosti spremembe tečaja, ni mogoče enačiti s pričakovanjem velike rasti CHF proti EUR. Finančne krize ni mogoče napovedati, zato toženkino vedenje, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje argumentacije, da je bila ob sklenitvi pogodbe v slabi veri. Da bi imelo vedenje o možnosti pomembnega povečanja vrednosti CHF podlago v konkretnih okoliščinah, ne zgolj v ekonomski teoriji in zgodovini gibanja CHF, dokazni postopek ni potrdil.

23Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank tehtalo tveganja, ki sta jih pogodbeni stranki prevzeli ob sklenitvi pogodbe. Ugotovilo je, da je toženka nosila kreditno tveganje (ki se mu je v pretežni meri izognila s hipotekarnim zavarovanjem), skupaj s tožnikom pa tudi obrestno tveganje. Valutno tveganje je bilo tudi na toženkini strani, ki si je izposojala CHF in v svojih bilancah kredit vodila v CHF. Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo tveganje morebitne uresničitve valutnih tveganj prevaljeno izključno na tožnika. Pritožbeno sodišče se strinja z neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (glej tč. 81, 84, 85), da so morale tudi banke, tudi toženka (ki posluje v Sloveniji in ne v Švici), nekje dobiti CHF, da so jih lahko plasirale komitentom, torej so tudi banke imele obveznosti (do virov sredstev) v tuji valuti (v CHF), na katere je valutno tveganje lahko vplivalo. Na to posebej opozarja Poročilo BS iz junija 2005, kjer je navedeno, da se z zadolževanjem (slovenskega) bančnega sektorja v tujini povečuje tudi občutljivost slovenskih bank za dogajanje na evropskem finančnem trgu. Banka si je morala v skladu s tedaj veljavno bančno zakonodajo (182. člen ZBan-1) v primeru naložbe v tuji valuti zagotoviti financiranje oz. ustrezna sredstva v enaki tuji valuti, kar kaže, da je bila prav tako izpostavljena valutnemu tveganju, ki ga je bila sicer dolžna kontrolirati (z zavarovanjem), a to ne pomeni, da toženka valutnega tveganja v zvezi z zadevnim kreditom sploh ni prevzela. Toženka iz naslova tečajnih razlik ni imela dobička, saj je morala svoje obveznosti do virov sredstev poravnati v tuji valuti, ki jih je bila dolžna vzdrževati ves čas trajanja kreditnega razmerja. Pomembno je poudariti, da bi se lahko valutno tveganje realiziralo tudi v korist tožnikov in da glede na ročnost konkretnega kredita ocena končnega ekonomskega učinka še niti ni mogoča.¹⁶

24Pri presoji pogodbenega ravnotežja velja izpostaviti v konkretnem primeru ugotovljeno dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbije, je pa ob upoštevanju zahteve po preglednosti, ki izhaja iz 5. člena Direktive (kar omenja tudi Ustavno sodišče v gornji odločbi), pomembno: toženka v dani situaciji ni ocenila, da bi tožnik nase prevzel nerazumno valutno tveganje, saj v času sklepanja pogodbe ni imel dohodkov, ki bi onemogočili plačilo povečane anuitete. Pri tem velja ponovno poudariti, da tožnik ni trdil, da bi imel težave z odplačavanjem kredita (izpolnjevanjem pogodbe) ali da bi mu zaradi nezmožnosti plačevanja kredita grozila izguba nepremičnine. Tudi ni trdil, da se je njegovo premoženjsko stanje poslabšalo po nenadni apreciaciji tečaja.

25V zvezi z možnostjo razbremenitve tveganja pa je ključna (že omenjena) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost poslužiti se ukrepov, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Banka je s pogodbo ponudila možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembo kredita in predčasno poplačilo kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja. Te možnosti predstavljajo zavarovanje pred valutnim tveganjem. Pogodbene možnosti so lahko zmanjševale bremena kreditodajalčevega tveganja na sprejemljivo raven. Zato je zmotno tožnikovo prepričanje, da bi bilo njegovo valutno tveganje ublaženo le s pogodbo o zavarovanju. Tožnik niti ne nasprotuje pravilnosti dokazne ocene, da je imel na voljo učinkovit ukrep, s pomočjo katerega bi se lahko razbremenil valutnega tveganja oz. ne trdi, da takšni ukrepi ne bi bili učinkoviti. Ni dokazal, da je bil ponujen ukrep finančno obremenjujoč oziroma da glede na višino kredita ali svojih prejemkov ni imel možnosti za bistveno spreminjanje načina financiranja. Nasprotno. Tožnik je na podlagi toženkine ponudbe dvakrat izkoristil eno izmed možnosti, in to v letu 2012 in 2015, kar lahko pomeni le, da je bilo glede na višino kredita in prejemkov tveganje zanj še vedno sprejemljivo.

26Tožnik tako ni uspel dokazati, da je toženka pri sklepanju kreditne pogodbe ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, zato predmetni pogodbeni pogoj ni nedovoljen oziroma nepošten, kreditna pogodba pa ni nična.

27Ker pritožbeno sodišče na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa v okviru uveljavljanih in uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo napak, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

28Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispevala k odločitvi o pritožbi, je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, 155. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 20/98 s kasnejšimi spremembami.
² V nadaljevanju: SEU.
³ V izpodbijani sodbi je sodišče res na več mestih naslavljalo tožnika s tožnico, a to samo po sebi ne predstavlja kršitve postopka, ki bi morebiti vodila v razveljavitev/spremembo izpodbijane sodbe. Ne gre pa prezreti, da tudi tožnik uporablja v pritožbi na svoji strani dvojino; še več, ob primerjavi vsebine sodbe VSL II Cp 755/2020 (priloga A15), ki jo je tožnik sam predložil v postopku, je ugotoviti, da je tožnik pritožbene navedbe tamkajšnjih tožnikov skoraj v celoti povzel v obravnavani pritožbi, ki se vodi zoper drugo banko.
⁴ Prim. odločba II Ips 195/2018, tč. 40 obrazložitve.
⁵ Uradni list RS, št 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Uradni list RS, št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Stališče, da je dogovor o valuti vračila bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti, in da gre torej za glavni predmet pogodbe, je SEU zavzelo v zadevi Andricius (C-186/16).
⁸ Glej v Uradnem listu Evropske unije z dne 27. 9. 2019 objavljene Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (2019/C 323/04).
⁹ Glej odločbi VSL I Cp 2064/2020 in II Cp 2384/2019.
¹⁰ Glej odločbo VS RS II Ips 201/2017, VSL II Cp 1939/2019 id.
¹¹ Drugi odstavek 23. in 24. člen ZVPot.
¹² Zahteva po izdelavi grafičnih ali računskih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje pa je pretirana, poleg tega pa ne izhaja ne domače zakonodaje, niti iz sodbe SEU C186/16 (glej tudi odločbo Up-14/21-30, tč. 30).
¹³ Zadeva Andriciuc.
¹⁴ Glej sodbi SEU C 415/11 in C 421/14
¹⁵ Zapis v njem, da je bil CHF leta 2005 na relativno nizkih ravneh in da je pričakovati njegovo apreciacijo, po presoji pritožbenega sodišča nima takega pomena, kot se zavzema pritožba, temveč gre za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju.
¹⁶ Ta ocena ni mogoča tudi zato, ker teže bremena, ki izvira iz prevzetega tečajnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega bremena. V določeni meri namreč v obdobju do zapadlosti kredita potencialne negativne učinke gibanja tečaja blažijo pozitivni učinki nižje obrestne mere.