UPRS Sodba I U 985/2020-30

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločitev upravljavca (RKC), s katero je 20. 1. 2019 zavrnil tožnikovo zahtevo za izbris osebnih podatkov iz matične krstne knjige (1. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik sicer uresničuje pravico do izbrisa, ki je urejena v 17. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov (v nadaljevanju Uredba)¹. Vendar pa je treba po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi upoštevati točko d tretjega odstavka 17. člena v zvezi s prvim odstavkom 89. člena Uredbe, ki določa zaščitne ukrepe in odstopanja v zvezi z obdelavo v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene. Na tej podlagi je sprejela stališče, da posameznik ne more doseči izbrisa svojih osebnih podatkov, kadar je njihova obdelava potrebna zaradi arhiviranja v javnem interesu.

3V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da upravljavec v krstni knjigi obdeluje tožnikove osebne podatke (ime, priimek, datum rojstva, datum krsta, podatke o njegovih starših in botrih ter naslov stalnega prebivališča ob krstu), v kar so privolili njegovi starši. Vendar je ob sklicevanju na navedeno točko d tretjega odstavka 17. člena Uredbe menila, (1) da se pri odločanju o izbrisu ne more spuščati v ugotavljanje veljavnosti privolitve tožnikovih zakonitih zastopnikov za obdelavo navedenih osebnih podatkov in tožnikovega umika te privolitve (2) ter ne more presojati, ali je za obravnavano obdelavo osebnih podatkov v Uredbi določena druga pravna podlaga. Pri oceni, ali gre za obdelavo osebnih podatkov, ki je potrebna za namene arhiviranja v javnem interesu in za znanstveno- ter zgodovinskoraziskovalne namene, je tožena stranka upoštevala vrsto in naravo zbirke. Ugotovila je, da gre za posebne matične krstne knjige, ki jih upravljavec vodi dolgo časovno obdobje in katerih pomen bi bilo težko zavrniti. Na to po njenem mnenju nakazuje 52. člen Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (v nadaljevanju ZVDAGA), ki arhivsko gradivo Rimskokatoliške cerkve (RKC), ki se skladno z njenimi predpisi odbere iz cerkvenega dokumentarnega gradiva, opredeljuje kot arhivsko gradivo po tem zakonu. Poleg tega navedeni zakon v 45. in ostalih členih upravljavca zavezuje k ukrepom, ki jih je mogoče šteti kot zaščitne ukrepe v smislu prvega odstavka 89. člena Uredbe.

4Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da bi pravica posameznikov do izbrisa osebnih podatkov v matični krstni knjigi, onemogočila ali vsaj resno ovirala uresničevanje namenov arhiviranja po ZVDAGA. Poudarila je, da je v obravnavani zadevi odločala le o obveznosti upravljavca, da iz iz krstne knjige izbriše podatke, ki se nanašajo na okoliščine tožnikovega krsta, in ne o njegovem članstvu v skupnosti upravljavca ter o drugih vprašanjih, ki jih je tožnik izpostavil v svojih pisanjih.

Tožnikove trditve

5Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da hramba podatka o krstu krati njegovo svobodo vesti, ne glede na morebiten s tem povezan javni interes. Navedeni podatek naj bi namreč razkrival tožnikovo versko prepričanje, kar je prepovedano, poleg tega pa v njegovem primeru ni odraz dejanskega stanja (s tem povezanega zakramenta nima več). Izpostavlja, da RKC ni dal privolitve za obdelavo osebnih podatkov, saj so njegovi starši v času tožnikove mladoletnosti dali soglasje le za krst in ne za trajno hrambo osebnih podatkov. Meni še, da njegovi osebni podatki niso več potrebni za namene, za katere so zbrani.

6Tožnik ob sklicevanju na točko d tretjega odstavka 17. člena Uredbe trdi, da izpodbijana odločba nima poglobljene dokazne ocene, ali bi izbris njegovih podatkov v krstni knjigi onemogočil ali vsaj resno oviral uresničevanje namenov arhiviranja. Zato meni, da v obravnavani zadevi ni izkazan javni interes, ki preprečuje tožnikovo pravico do izbrisa. Navaja, da RKC s tem, ko ne izbriše krstnih podatkov, posega v tožnikovo pravico do svobode vesti iz 41. člena Ustave, saj se šteje, da je po veroizpovedi kristjan. Zato bi tožena stranka po njegovem mnenju morala opraviti test sorazmernosti.

7Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da RKC tožniku še vedno pošilja različna sporočila, kljub njegovi zahtevi, naj s tem preneha; do teh tožnikovih navedb pa se tožena stranka naj ne bi opredelila. Tožnik meni, da je RKC zaradi zavrnitve zahteve za izbris podatkov še naprej omogočeno, da krati njegove pravice in svoboščine. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov.

8V pripravljalnih vlogah se tožnik ne strinja z navedbo tožene stranke, da podatek o krstu ne razkriva verskega prepričanja. Trdi, da je krst okoliščina, ki kaže na to, da je tožnik vernik in pripadnik RKC, čeprav že 15 let ni več njen član. Zato meni, da njegovi osebni podatki niso več potrebni za namene, za katere so bili zbrani. Izpostavlja, da RKC s tem v zvezi ni pridobila njegove privolitve. Ne strinja se z navedbami tožene stranke, da je test sorazmernosti opravil zakonodajalec v ZVDAGA. Trdi, da je zaradi hrambe svojih osebnih podatkov ponižan, nemočen in v stresu ter ima zdravstvene težave. Meni, da tožena stranka ni pojasnila, ali je v zvezi z njegovimi zahtevami v teku inšpekcijski postopek proti upravljavcu osebnih podatkov. Poudarja, da RKC zlorablja njegove osebne podatke z načinom izvajanja verske dejavnosti, z žigom Župnije N. v grbu občine N., pa si podreja občino in tožnika.

Trditve tožene stranke

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče sklepati na tožnikovo versko prepričanje zgolj na podlagi podatkov v zvezi s krstom. Pojasnjuje, da je tehtanje, ali bi izbris tožnikovih podatkov v krstni knjigi onemogočil ali vsaj resno oviral uresničevanje namenov arhiviranja, opravil že zakonodajalec s tem, ko je izjemo iz točke d tretjega odstavka 17. člena Uredbe uredil v ZVDAGA. Zato trdi, da ima arhivsko gradivo RKC lastnost arhivskega gradiva po navedenem zakonu, s tem v zvezi pa izpostavlja načeli trajnosti in celovitosti iz 4. oziroma 5. člena navedenega zakona.

10V nadaljevanju tožena stranka v zvezi s tožbenimi navedbami, da RKC tožniku pošilja sporočila, pojasnjuje, da je predmet posebnega inšpekcijskega postopka ugotavljanje in odprava ravnanj upravljavcev, ki niso skladna Uredbo.

11V pripravljalni vlogi je tožena stranka še navedla, da so spremenljive okoliščine v zvezi s posameznikovo veroizpovedjo, nespremenljivo pa je dejstvo, da je bil določenega dne krščen. Poudarja, da za obravnavano zadevo niso bistvena vprašanja o pomenu posameznega osebnega podatka, katerega izbris se zahteva. Meni, da je bistvena le ugotovitev, da gre za osebne podatke, in da je treba odločati na podlagi 17. člena Uredbe. Tožena stranka še pojasnjuje, da ni odločala o tožnikovem članstvu v RKC, ampak o njegovi pravici do izbrisa podatkov iz matične krstne knjige. Navaja, da je ugotovila obstoj enega od pogojev iz tretjega odstavka 17. člena Uredbe, ki izključuje uporabo njenega prvega odstavka, in meni, da ne more sprejeti odločitve v nasprotju z ZVDAGA. Pojasnjuje še, da ekscesno zvonjenje, uporaba žiga Župnije N. v grbu občine N. in izvajanje blagoslova javnih nepremičnin, ni v njeni pristojnosti.

Presoja tožbe

12Dne 8. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa od A2 do A11 in zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.² Predpisa, ki sta za obravnavano zadevo bistvena, sta zato Uredba in ZVDAGA.

16Pravica do izbrisa („pravica do pozabe“) je urejena v 17. členu Uredbe. Iz njenega prvega odstavka je razvidno, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od naslednjih razlogov:

(a) osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani;

(b) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče privolitev, na podlagi katere poteka obdelava v skladu s točko (a) člena 6(1) ali točko (a) člena 9(2), in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga;

(c) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2);

(d) osebni podatki so bili obdelani nezakonito;

(e) osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca;

(f) osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1).

17Vendar pa iz tretjega odstavka 17. člena člena Uredbe izhaja, da se navedeni prvi odstavek ne uporablja, če je obdelava potrebna:

(a) za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja;

(b) za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu;

(c) iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3);

(d) za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 89(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali

(e) za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

18Tehtanje, ki ga navedena točka d tretjega odstavka 17. člena Uredbe predvideva v zvezi z oceno upravičenosti do obdelave osebnih podatkov na eni in pravico do njihovega izbrisa na drugi strani, je po presoji sodišča opravljeno v prvem odstavku 52. člena ZVDAGA, po katerem se arhivsko gradivo Rimskokatoliške cerkve odbere iz cerkvenega dokumentarnega gradiva v skladu z njenimi predpisi in ima lastnosti arhivskega gradiva³ po tem zakonu; za tako gradivo pa veljata načeli trajnosti⁴ in celovitosti⁵. Ker je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med upravičenostjo do obdelave v obravnavani zadevi spornih osebnih podatkov za namene, ki so predvideni v točki d tretjega odstavka 17. člena Uredbe, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga pomeni taka obdelava, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi táko presojo morala opraviti tudi tožena stranka. Iz predloga ZVDAGA⁶ je namreč razvidno, da takšen pristop k urejanju arhivskega gradiva Rimskokatoliške cerkve izhaja iz dejstva, da le-to predstavlja za Republiko Slovenijo zelo pomemben del njene kulturne dediščine. V zakonodajnem gradivu je poudarjeno, da cerkvene ustanove že dolga leta z veliko skrbnostjo ter ustrezno strokovnostjo hranijo arhivsko gradivo na podlagi lastnih predpisov, ki pa so v strokovnem pogledu na zahtevanem nivoju. Posebna obravnava je utemeljena z že omenjeno veliko količino gradiva, ki je tudi zelo pomembno, prav tako z nastankom. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da so zaščitni ukrepi in odstopanja v zvezi z obdelavo v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene, ki jih določa prvi odstavek 89. člena Uredbe, ustrezno opredeljeni v 45. členu ZVDAGA, ki določa pravice in dolžnosti lastnikov zasebnega arhivskega gradiva, torej tudi upravljavca v obravnavani zadevi.

19Tožnik ni uveljavljal neustavnosti navedene veljavne zakonske ureditve, ki bi vodila do presoje relevantnih določb ZVDAGA z vidika njihove skladnosti z Ustavo, kar bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora lahko vplivalo na tožnikov položaj v tem upravnem sporu. Ne glede na to pa ZVDAGA v delu, ki ga je bilo treba uporabiti v obravnavani zadevi, po presoji sodišča ni protiustaven. Zato ni prekinilo postopka in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

20Glede na navedeno je tožena stranka pravilno presodila, da je hramba tožnikovih podatkov v matični krstni knjigi potrebna za namene arhiviranja v javnem interesu in da bi izbris teh podatkov resno oviral uresničevanje teh namenov.

21Tožnik še trdi, da je s hrambo osebnih podatkov v krstni knjigi kršena njegova pravica, da se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja. S tem smiselno zatrjuje neskladje s t. i. negativnim vidikom verske svobode iz drugega odstavka 41. člena Ustave⁷, ki pomeni, da posameznik ni dolžan imeti vere in da se o tem ni dolžan izreči, zaradi tega ga ni dovoljeno kakor koli kaznovati ali diskriminirati oziroma zapostavljati.⁸ V zadevi št. U-I-68/98 je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da negativna verska svoboda od države terja preprečitev vsakršne prisilne (neželene) konfrontacije posameznika s kakršnim koli verskim prepričanjem.

22Po presoji sodišča tožnikovo videnje situacije v obravnavani zadevi ne predstavlja posega v njegovo negativno versko svobodo. Pri hrambi osebnih podatkov v matični krstni knjigi namreč že po naravi stvari ne gre za primer, ko bi tožnik zaznaval izpovedovanje ali izvrševanje vere, ki bi pomenilo takšno prisilno konfrontacijo z verskim prepričanjem, ki bi pomenila poseg v njegovo negativno versko svobodo.⁹ Glede na okoliščine obravnavane zadeve torej ni vzpostavljen položaj, ko bi bil tožnik prisilno soočen z verskimi elementi ali bi bil prisiljen v sodelovanje pri izvrševanju vere.¹⁰ Poleg tega je iz povzetka upravljavčevega odgovora (2. stran izpodbijane odločbe) razvidno, da se je v tožnikovem primeru ob njegovem izstopu iz Katoliške cerkve v krstni knjigi napravil zaznamek, iz katerega je razvidno, da tožnik ni več član Katoliške cerkve, kar po presoji sodišča že samo po sebi pomeni spoštovanje tožnikove pravice ne pripadati nobeni veri.

23Tožena stranka v obravnavani zadevi ni presojala dopustnosti zvonjenja RKC, uporabe žiga Župnije N. v grbu občine N. in izvajanja blagoslova javnih nepremičnin, zaradi česar s tem povezani tožbeni ugovori niso bistveni. Enako velja glede tožbenih ugovorov v zvezi z morebitnim inšpekcijskim postopkom zoper upravljavca osebnih podatkov.

24Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.
² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014).
³ Skladno z osmo alinejo 2. člena ZVDAGA je arhivsko gradivo dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb; arhivsko gradivo je kulturni spomenik.
⁴ Ureja ga 4. člen ZVDAGA. ki se glasi: "Hramba dokumentarnega gradiva mora zagotavljati trajnost tega gradiva oziroma trajnost reprodukcije njegove vsebine."
⁵ Ureja ga 5. člen ZVDAGA. ki se glasi: "Hramba dokumentarnega gradiva mora zagotavljati nespremenljivost in integralnost dokumentarnega gradiva oziroma reprodukcije njegove vsebine, urejenost dokumentarnega gradiva oziroma njegove vsebine ter dokazljivost izvora dokumentarnega gradiva (provenience)."
⁶ Prva obravnava - EPA 654 - IV.
⁷ Skladno z drugim odstavkom 41. člena Ustave se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010 (85. točka obrazložitve).
⁹ V navedeni odločbi je Ustavno sodišče razložilo, da sama po sebi vidna ali zvočna zaznava verskih obeležij (npr. pogled na cerkev ali mošejo, na versko procesijo, na vernika v verskih oblačilih, petje muezina ali zvok cerkvenih zvonov) ne more pomeniti prisilne konfrontacije z vero, pred katero mora država obvarovati posameznika (167. točka obrazložitve).
¹⁰ Ustavno sodišče je na tem mestu še pojasnilo, da je kot primer nedopustnega poseganja v negativno versko svobodo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice prepoznana npr. obvezna prisega na biblijo pri prevzemu državne funkcije in namestitev križev v učilnicah javnih šol. Podobno šteje nemška ustavnosodna presoja namestitev križev in razpel v učilnicah obveznih državnih šol za nedopusten poseg v negativno svobode vere, ameriška judikatura pa npr. molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah. Vsem naštetim primerom je po presoji Ustavnega sodišča skupna bolj ali manj posredna prisilnost soočenja z verskimi elementi oziroma celo sodelovanje pri izvrševanju vere.