VSC Sodba Cpg 37/2022

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem delu izrek spremeni tako, da sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 10.519,30 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe dalje do plačila, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.‶

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,88 EUR in stroške njene pritožbe zoper II. točko izreka sodbe v znesku 295,99 EUR, oboje v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 184/2017 z dne 6. 10. 2021 izreklo: ″I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka A. A., je dolžan v roku 15 dni tožeči stranki B. d.o.o., plačati odškodnino v znesku 76.058,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.‶ II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 8.250,16 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe dalje do plačila. V primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.‶

2Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka tožeče stranke v prvotnem in ponovljenem sojenju. Podredno pa tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

3Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga njeno zavrnitev.

5Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Tožena stranka je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila zoper II. točko izreka sodbe (glede stroškov postopka) iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi tako, da izrek o stroških spremeni in toženi stranki prizna kot stroške postopka še 2.269,14 EUR.

7Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

8Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Dejstva zatrjevana pred sodiščem prve stopnje

9Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila 16. 3. 2017 zoper toženo stranko vtoževala odškodnino 76.058,10 EUR in v tožbi ter nadaljnjih vlogah zatrjevala:(-) tožena stranka A. A. je povzročil škodo tožeči stranki s svojim neskrbnim ravnanjem in v nasprotju z njenimi interesi, ker je z nelojalnim opravljanjem poslovodne funkcije direktorja tožeče stranke, ki jo je opravljal v času od 11.4.2013 do 3.11.2014, ravnal v škodo družbe, saj je v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika kot direktor tožeče stranke 31.5.2013 z C. C. sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas opravljanja funkcije predsednika Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije, čeprav za sklenitev takšne pogodbe sploh niso obstajali elementi delovnega razmerja oziroma ni obstajala dopustna podlaga; (-) na ta način je tožeči stranki iz naslova izplačila plač, prevoznih stroškov in dnevnic, kar vse je bilo izplačano C. C., nastala premoženjska škoda v skupni višini 76.058,17 EUR, za kar je v celoti odškodninsko odgovoren toženec; (-) da drži, da se je z delavcem C. C. dne 7. 7. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu stikalec v Sektorju obratovanja za mesečno bruto plačo v višini relativnega razmerja 2,60, toda toženec je dne 31. 5. 2013 kot direktor tožeče stranke z delavcem podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se pogodbeni stranki med drugim dogovorili: da med delodajalcem in delavcem še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010, ki je bila sklenjena za delo na delovnem mestu stikalec v Sektorju obratovanja, da delavec začasno opravlja funkcijo predsednika Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (v nadaljevanju: Sindikat dejavnosti), da za čas opravljanja funkcije predsednika Sindikata dejavnosti s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 dopolnita oziroma podrobneje uredita pravice in obveznosti obeh strank po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010, da delavcu za čas opravljanja funkcije predsednika Sindikata dejavnosti pripada plača v višini relativnega razmerja 4,54 ter druge pravice v skladu s Pogodbo o pogojih za delo sindikata, da v času trajanja mandata predsednika Sindikata dejavnosti delavec delo opravlja na sedežu Sindikata dejavnosti v Ljubljani in na drugih lokacijah po vsej Sloveniji, da bo delavec po zaključku mandata funkcije predsednika Sindikata dejavnosti opravljal delo na delovnem mestu stikalec v Sektorju obratovanje za mesečno bruto plačo v višini relativnega razmerja 2,60; (-) da je tožeča stranka z dopisom z dne 15. 12. 2014 (zastopana že po novem direktorju dr. D. D.) delavca obvestila, da pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 ni pogodba o zaposlitvi, ker ji manjkajo elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1 ter ga pozvala, da v roku 3 dni podpiše aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010, s katerim bi se na dopusten način uredilo mirovanje pravic iz te pogodbe za čas trajanja funkcije predsednika Sindikata dejavnosti, ali pa se v enakem roku vrne na delo stikalca, za kar je v letu 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi in v nadaljevanju je bil nato med tožečo stranko in delavcem dne 9. 1. 2015 podpisan sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 1. 2015; (-) pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 je bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, konkretno v nasprotju z ZDR-1, šlo je za fiktivno pogodbo o zaposlitvi, ki tudi nima dopustne podlage, in je kot taka bila neveljavna oziroma nična, saj je C., delavec tožeče stranke, v celotnem vtoževanem obdobju profesionalno opravljal funkcijo predsednika Sindikata dejavnosti, na sedežu Sindikata dejavnosti, s sredstvi Sindikata dejavnosti in v njegovem imenu ter v njegovo korist, po drugi strani niti en delovni dan v tem obdobju ni opravil dela za tožečo stranko, še zlasti pa ne po njenih navodilih in pod njenim nadzorom, delovno mesto predsednik Sindikata dejavnosti pa pri tožeči stranki tudi nikoli ni bilo sistemizirano, v konkretnem primeru je bil izpolnjen le eden izmed elementov delovnega razmerja, to je plačilo delodajalca - tožeče stranke, pri čemer nobeden od ostalih elementov ni obstajal, kar pomeni, da je šlo zgolj za navidezno pogodbo, ki ni bila sklenjena z namenom delovnega razmerja (ki se tudi ni izvrševalo), zato je po določilu čl. 86 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pogodba z dne 31.5.2013 fiktivna in zato tudi nična; (-) glede na določilo 263.člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) toženec ni ravnal skrbno in vestno kot se pričakuje od uprave družbe, ker je sklenil fiktivno, nezakonito in neveljavno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je tožeča stranka izplačala bruto plače (vključno z regresom, božičnico, nadomestilom za letni dopust, državni praznik, službena potovanja in delo v sindikatu) v skupni višini 58.741,66 EUR bruto, dnevnice na podlagi potnih nalogov v skupni višini 4.726,47 EUR in pokrila stroške uporabe službenega vozila VW Passat reg. št. CE ... s strani delavca v skupni višini 12.590,04 EUR, vsi stroški pa so nastali v zvezi z opravljanjem profesionalne funkcije predsednika sindikat dejavnosti energetike, ki jo je opravljal C., ne pa v zvezi z delom pri tožeči stranki; (-) med nedopustnim in protipravnim ravnanjem toženca (sklenitvijo neveljavne in nezakonite pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013) in tožnici nastalo premoženjsko škodo je podana vzročna zveza, saj brez sklenitve takšne pogodbe tožeča stranka delavcu vtoževanih zneskov ne bi izplačala, podana je krivda toženca, saj se od poslovodje zahteva stopnja velike skrbnosti, za njegovo odškodninsko odgovornost zadostuje že ″majhna malomarnost‶ in v obravnavani zadevi je toženec pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 ravnal najmanj malomarno, saj je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji, saj temeljna obveznost delavca, opravljanje dela za delodajalca, v pogodbi z dne 31. 5. 2013 sploh ni določena, pa je takšno fiktivno in nedopustno pogodbo o zaposlitvi kljub temu sklenil in toženec ni potreboval nobenega specialnega znanja, saj je vsakemu povprečno razumnemu posamezniku, kaj šele direktorju gospodarske družbe, jasno, da delovno razmerje brez opravljanja dela že po logiki stvari ne more obstajati in okoliščina, da je toženec kot direktor družbe takšno fiktivno pogodbo o zaposlitvi sklenil, sama po sebi zadošča za zaključek o njegovem ravnanju v nasprotju s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika; (-) za obstoj splošnega civilnega delikta se zahteva, da je dejanje toženca nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in odgovornost povzročitelja in tudi za odškodninske zahtevke zoper (bivše) člane organov vodenja in nadzora gospodarskih družb, velja pravilo odškodninske odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (131. člen OZ), po katerem mora oškodovanec, če želi uspeti z zahtevkom na povrnitev škode, zatrjevati in dokazati (le) obstoj prvih treh predpostavk (to je protipravnosti, škode in vzročne zveze), obstoj četrte - krivde, pa se domneva in se mora odgovornosti v tem delu razbremeniti povzročitelj škode, vse to pa je tožeča stranka je v tožbi argumentirano in dokazno podprto zatrjevala in izkazovala; (-) pravne podlage za obveznost tožeče stranke plačevati predsednika sindikata dejavnosti ne predstavljajo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, konkretno 111. v zvezi z 76. členom, na katerega se sklicuje toženec, niti določbe Dogovora z dne 10. 5. 2000 (v nadaljevanju: Dogovor), ki sta ga sklenila takratni predsednik sindikata dejavnosti in državni sekretar, torej pooblaščenca strank, ki sta sklepali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, 111. člen kolektivne pogodbe dejavnosti, na katerega se sklicujeta tudi stranki dogovora, zgolj določa, da plača predsednika sindikata ne more biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred pričetkom opravljanja funkcije, pri čemer to velja za predsednike, ki funkcijo predsednika v družbi opravljajo profesionalno, vendar to ne pomeni, da predsednik sindikata dejavnosti po izvolitvi na to funkcijo ostane v delovnem razmerju v družbi, kjer je delo opravljal do izvolitve;(-) toženec bi postopal pravilno in zakonito, če bi poskrbel, da bi delavcu pogodba o zaposlitvi za delovno mesto stikalec v času profesionalnega opravljanja funkcije predsednika sindikata dejavnosti mirovala, delavec pa bi za čas opravljanja funkcije predsednika sindikata dejavnosti pogodbo o zaposlitvi sklenil s sindikatom dejavnosti, ki bi mu na podlagi takšne pogodbe o zaposlitvi plačeval plačo in zagotavljal druge pravice iz delovnega razmerja, delavec pa bi imel iz delovnega razmerja do sindikata dejavnosti tudi ustrezne delovnopravne obveznosti, na prvem mestu opravljanje dela in funkcije predsednika sindikata dejavnosti; (-) za odločitev v sporu je v celoti irelevantno sklicevanje tožene stranke na pogodbe, ki jih je imel sklenjene in sindikalne funkcije, ki jih je opravljal E. E., saj tudi E. E. s tožečo stranko ni imel pravilno sklenjene pogodbe in pravno dopustno tudi ni mogel imeti sklenjenih dveh veljavnih pogodb o zaposlitvi.

10Tožena stranka je trdila: (-) da v danem primeru ni ravnala protipravno, v škodo družbe in v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika; (-) izpostavila je, da tožeča stranka trdi, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delavcem C. C. z dne 31. 5. 2013 nična, hkrati pa navaja elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, kar je samo s sabo v nasprotju, vsekakor pa meni, da pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2013 ni nična in tudi tožena stranka ni ravnala protipravno, v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika; (-) izpostavila je, da je tožeča stranka že vsa leta pred prihodom tožene stranke na mesto direktorja imela zaposlene sindikaliste - torej profesionalno opravljanje sindikalne funkcije, takšna je bila ustaljena delovno pravna praksa pri tožeči stranki, ki je bila znana vsem - tako delavcem, kot tudi lastnikom družbe in so jo slednji vseskozi dopuščali, takšen je bil tudi dogovor med tožečo stranko in sindikatom, profesionalni sindikalist (zaposlen pri tožeči stranki) pri tožeči stranki nikoli ni opravljal dela neposredno v delovnem procesu tožeče stranke in sicer tistega dela, za katerega je imela tožeča stranka registrirano svojo dejavnost, profesionalni sindikalist je opravljal sindikalno dejavnost v delovnem razmerju pri tožeči stranki, pri čemer za čas opravljanja sindikalne funkcije ni opravljal del iz dejavnosti tožeče stranke in tako je tudi C. C. že pred prihodom toženca na mesto direktorja tožeče stranke, pri slednjem bil zaposlen na delovnem mestu stikalec v Sektorju obratovanje, po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010, čeprav je opravljal dejansko delo in funkcijo profesionalnega sindikalista ves čas veljavnosti in trajanja pogodbe z dne 7. 7. 2010; (-) da je že iz Podjetniške kolektivne pogodbe družbe B. d.o.o., z dne 23. 12. 2004 razvidno, da sta pogodbo podpisala direktor B. d.o.o. F. F. in predsednik Sindikata B. d.o.o. C. C. in C. C. je vseskozi, najmanj pa od leta 2004 dalje torej opravljal delo sindikalista oziroma sindikalno dejavnost, v delovnem razmerju pri tožeči stranki in za to s strani tožeče stranke tudi prejemal plačo in tovrstni način zaposlovanja delavcev, ki so opravljali sindikalno funkcijo, je bila dolgoletna ustaljena praksa pri tožeči stranki in 5. 12. 2011 je takratni direktor g. G. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke s E. E. sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje, da je bil E. E. profesionalni sindikalist, zgolj dejstvo, da je C. C. opravljal dejansko drugo delo ali druga opravila, če ni sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu, pa ne pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto, ki ni zavedeno v aktu o sistemizaciji nična, ampak so za tak primer predvideni drugi ukrepi in mehanizmi, določeni v delovnopravni zakonodaji, vsekakor ne gre za ničnostni razlog; (-) izpostavila je še , da je ravnanje, da je delavec tožeče stranke kljub imenovanju na mestu predsednika krovnega sindikata obdržal zaposlitev pri tožeči stranki (in da mu je ta izplačevala plačo, dnevnice, stroške prevozov, ...), le pogodba o zaposlitvi se je dopolnila glede višine plače in kraja opravljanja dela, bila več desetletna ustaljena praksa pri tožeči stranki (vsaj že od leta 2000) in je slednja, kakor tudi njeni lastniki in nadzorni svet tožeče stranke, bila z njo tudi seznanjena ter je to vseskozi dopuščala (oziroma ji glede na več desetletno obdobje tovrstne prakse ni mogla ostati neznana); (-) pogodba ni bila fiktivna, ampak se je dejansko izvrševala. zato tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da sporna pogodba ni imela dopustne podlage, predvsem pa noben predpis sklenitve takšne pogodbe ne prepoveduje (tudi ZDR-1 ne), zaradi česar sporna pogodba (z dne 31. 5. 2013) ni bila sklenjena v nasprotju s predpisi in posledično tudi ni nična (oziroma fiktivna), ker pa je bilo sklepanje tovrstnih pogodb dolgoletna ustaljena praksa pri tožeči stranki, sporna pogodba tudi ni bila sklenjena v nasprotju z moralo; (-) znova je poudarila, da je pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 bila sklenjena tudi v skladu s Kolektivno pogodbo elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št.: 38/1996), Podjetniško kolektivno pogodbo družbe B. d.o.o. z dne 23. 12. 2004 in Dogovorom Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije z dne 10. 5. 2000, pri čemer je v 111. členu Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije eksplicitno določeno, da v času opravljanja profesionalne funkcije pripada predsedniku sindikata plača, ki ne more biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred pričetkom opravljanja te funkcije, višina plače pa se v podjetjih opredeli v pogodbi iz 76. člena Kolektivne pogodbe, podlaga (dopustna) za sklenitev sporne pogodbe je torej bila v danem primeru v Kolektivni pogodbi elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št.: 38/1996), ravnal je tudi s Pogodbo o pogojih za delo sindikata v B. d.o.o., ki je član skupine Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije in v Pogodbi o pogojih za delo sindikata v B. d.o.o., sklenjene dne 19. 3. 2013, so določeni in dogovorjeni materialno - finančni pogoji za delovanje sindikata. V 11. členu pogodbe je določeno, da funkcijo pooblaščenega sindikalnega zaupnika v B. d.o.o. opravlja predsednik sindikata, v 9. členu pogodbe pa je tudi določeno, da sindikalnemu zaupniku, ki profesionalno opravlja funkcijo, pripada osebni dohodek najmanj v višini izhodiščnega mesečnega bruto OD za polni delovni čas tarifnega razreda VII/2, oziroma v kolikor je na prejšnjem delovnem mestu prejemal višji dohodek, mu gre dohodek, ki je zanj ugodnejši, zato ravnanje tožene stranke (sklenitev sporne pogodbe) tako v nobenem primeru ni bilo protipravno, malomarno oziroma nevestno in nepošteno (prav tako tudi sporna pogodba ni nična) in v danem primeru tako ni podana že osnovna predpostavka odškodninske odgovornosti, torej protipravnost, zaradi česar posledično ni podana niti vzročna zveza med očitanim ravnanjem in domnevno nastalo škodo in ni podane toženčeve odgovornosti za domnevni nastanek škod, ker je ravnal v skladu z zgoraj opisano dolgoletno ustaljeno prakso tožeče stranke za primer izvolitve njenega delavca v vodstvene organe krovnega sindikata, dogovorom med tožečo stranko in sindikatom glede zagotavljanja materialnih pogojev za delovanje sindikata, kakor tudi v skladu s kogentnimi predpisi glede zagotavljanja in varovanja sindikalnih pravic delavcev tožeče stranke; (-) tožena stranka je še navedla, da tožeča stranka, zastopana po toženi stranki, z C. C. ni sklenila delovnega razmerja na novo, ampak je s pogodbo z dne 31. 5. 2013 samo spremenila pravice in obveznosti delavca glede opravljanja kraja dela in višine plače, in sicer se je spremenila plača iz dotedanjih 1.541,16 EUR na t-655,51 EUR bruto in je tako, že po tej podlagi tožbeni zahtevek tožeče stranke po višini v pretežnem delu neutemeljen; (-) da ima tožeča stranka napačno materialno izhodišče, da C. C., kot predsedniku sindikata dejavnosti energetike, ni bila dolžna zagotoviti pravic po Pogodbi o pogojih delovanja sindikata in stališče tožeče stranke o razlikovanju med sindikatom podjetja in sindikatom dejavnosti je napačna, saj tožeča stranka ni upoštevala Statuta SDE, ker je Sindikat B. d.o.o. član Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije, in tožeča stranka je bila dolžna delavcu, ki je bil pri njej v delovnem razmerju, zaradi izvolitve na funkcijo predsednika sindikata SDE, omogočiti izvajanje takšnega dela in opravljanja funkcije in mu v skladu z Dogovorom z dne 10.5.2000 tudi omogočiti višino plačila, z vsemi drugimi pravicami in ugodnostmi. Pogodba o zaposlitvi pa je bila z C. C. sklenjena na podlagi 111. čl. Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije. Ista kolektivna pogodba v 1. in 3. členu določa, da velja za vsa podjetja oziroma delodajalce elektroenergetskih dejavnosti in da velja za vse delavce, zaposlene v podjetjih oziroma pri delodajalcih iz dejavnosti elektrogospodarstva, če trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije. V 33. členz statuta SDE Slovenije pa je tudi določeno, da sindikat družbe zagotavlja, da se določijo obveznosti in odgovornosti uprave do sindikata družbe, med drugim tudi glede določitve materialnih pogojev za delovanje sindikata. V skladu s statutom SDE je sindikat družbe s ciljem zagotovitve pogojev za svoje delovanje, organiziranost in sodelovanje z vodstvom družbe, dolžan in upravičen skleniti poseben pisni dogovor o pogojih za delovanje sindikata v družbi. V skladu z navedenim, je podlaga zaposlitve oziroma financiranje predsednika SDE v 111. členu kolektivne pogodbe za elektrogospodarstvo Slovenije in Pogojih za delovanje sindikata; (-) da ni odškodninsko odgovoren ne po določbi 263. člena ZGD-1, ne po drugih določbah OZ, ki ji je navajala tožeča stranka, pri čemer je še navajal okoliščine podpisa predmetne pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013, ko je v maju 2013 namreč do toženca pristopil C. C. in mu pojasnil, da je bil izvoljen za predsednika SDE in mu je pojasnil, da mu sedaj pripadajo pravice in ima obveznosti, kot jih je imel do tedaj E. E. in je C. C. napotil na vodjo sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve gospoda H. H., kjer naj uredi vse potrebno, na podlagi navedenega je toženec dne 20. 5. 2013 v podpisni mapi, kot eno izmed dokumentov, ki jih je podpisoval, prejel tudi pogodbo o zaposlitvi za C. C., pogodbo je prebral, in glede na to, da je pogodbo pripravljala kadrovsko-pravna služba, ki je strokovna in organizirana pri tožeči stranki že vrsto let in odgovorna za pripravo tovrstnih pogodb, je verjel in štel, da je pogodba zakonita, pravilna in skladna z veljavno zakonodajo, tako pripravljeno pogodbo je podpisal in pogodbo podpisano oddal v podpisno mapo, ki jo je potem prevzela ponovno poslovna sekretarka, ki je pogodbo dostavila v kadrovsko službo, kjer je pogodbo podpisal še C. C., tako da sam pogodbe ni sestavljal, je ni pripravljal, tudi vsebinsko je ni usklajeval, C. C. je pogodbo podpisal brez toženčeve navzočnosti.

Posebne procesne okoliščine v zadevi

11Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi že odločilo z vmesno sodbo I Pg 184/2017 z dne 1. 10. 2018 , ki pa je na podlagi pritožbe tožene stranke s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 39/2019 z dne 29. 5. 2019 bila razveljavljena.

12V sklepu Višjega sodišča je med drugim razlogovano: - da je neutemeljen ugovor tožene stranke glede zastaranja terjatve, ker je zastaralni rok za obravnavani primer 5 let; - da je neutemeljen ugovor pasivne legitimacije, ker je iz tožbene naracije jasno razvidno, da tožeča stranka ne uveljavlja tožbenega zahtevka iz naslova ugotovitve ničnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč zoper toženo stranko kot bivšega direktorja tožeče stranke uveljavlja odškodninski zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti direktorja na podlagi 263. člena ZGD-1 in v tem postopku delavec ne more biti pasivno legitimiran, odškodninsko odgovornost tožene stranke pa tožeča stranka temelji na sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, za katero trdi, da je bila za tožečo stranko škodljiva, saj je bila na podlagi te pogodbe tožeča stranka zavezana C. izplačati plačo in mu zagotoviti druge pravice iz delovnega razmerja;- da je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago tožbenega zahtevka pravilno navedlo določbo 263. člena ZGD-1 ( v zvezi s členoma 515 in 516 ZGD), z navedeno določbo je urejena odškodninska odgovornost organa vodenja oziroma poslovodje družbe, ki je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom in se člani vodenja oziroma poslovodje odškodninske odgovornosti razbremenijo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1); - da pa je sodišče prve stopnje zaenkrat zmotno (preuranjeno) materialno pravno zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za očitano škodo, ker v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ni imela pravne podlage za sklenitev sporne pogodbe o zaposlitvi s C. C., ni presojalo Dogovora iz leta 2000, Pogodbe o pogojih za delo sindikata v B. d.o.o. v zvezi s Kolektivno pogodbo dejavnosti in zlasti ni ugotavljalo namena vseh teh pravnih podlag in glede na ta namen ustaljene prakse pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z delavci, ki so opravljali funkcijo profesionalnega predsednika sindikata.

Presoja sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku

13Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo ugovore tožene stranke in sicer: - ugovor nesklepčnosti tožbe, - ugovor pasivne legitimacije, sklicujoč se na 263. člen ZGD-1, ki določa, da član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, da članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu, da odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje, da se družba odškodninskim zahtevkom lahko odreče ali jih pobota šele tri leta po nastanku zahtevka, če s tem soglaša skupščina in če temu pisno ne ugovarja manjšina, ki ima skupno vsaj desetino osnovnega kapitala in da odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati, pri čemer je skladno z veljavno sodno prakso 263. člen ZGD-1 štelo kot lex specialis v primerjavi s 182. člena ZDR, ki določa odškodninsko odgovornost delavcev na sploh; - ugovor zastaranja, ker je tožba vložena tako v subjektivnem in objektivnem roku, znotraj petih let (škoda je nastala v letu 2013 (izplačilo prve plače v juniju 2013), tožba pa je bila vložena v letu 2017).

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka , čeprav je sprva navajala več pravnih podlag vtoževanemu tožbenemu zahtevku, sama potrdila, da ne uveljavlja odškodninskega zahtevka na osnovi ničnosti pogodbe, ampak uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 263. člena ZGD-1.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je toženec bivši direktor tožeče stranke, ki je svojo funkcijo direktorja opravljal v času od 11. 4. 2013 do 3. 11. 2014; - da je edini družbenik tožeče stranke 20. 2. 2017 v skladu z določbo 8. alineje 505. člena ZGD-1 sprejel sklep, da se vloži odškodninska tožba proti nekdanjemu direktorju tožeče stranke A. A. zaradi plačila odškodnine v višini 76.058,17 EUR s pripadki, s čimer je izpolnjena materialnopravna predpostavka za obravnavanje predmetne tožbe; - da je tožeča stranka z delavcem C. C. dne 7. 7. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu stikalec v sektorju obratovanja za mesečno bruto plačo v višini relativnega razmerja 2,60; - da je tožena stranka kot direktor tožeče stranke dne 31. 5. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi z C. C. in sicer za čas opravljanja funkcije predsednika Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije; - da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta pogodbeni stranki uvodoma ugotovili, da je delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu (tožeči stranki) za nedoločen čas od 7. 11. 1978; da delavec v skladu z 111. členom Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije opravlja profesionalno funkcijo predsednika SDE (Sindikat delavcev energetike Slovenije), ki pa ne posega v njegove pridobljene pravice iz delovnega razmerja kot zaposlenega v A-u, da s to pogodbo delodajalec in delavec na podlagi spremenjenih okoliščin in sicer časovno omejenega opravljanja funkcije predsednika SDE za čas opravljanja funkcije dopolnjujeta oziroma podrobneje urejata pravice in obveznosti obeh strank po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010. Iz 2. člena navedene pogodbe izhaja, da delavec začasno opravlja funkcijo predsednika SDE Slovenije. Iz 3. člena pa, da za čas opravljanja funkcije predsednika SDE Slovenije gre delavcu plača v višini relativnega razmerja 4,54 in druge pravice v skladu s pogodbo o pogojih za delo sindikata in to pogodbo. Iz 4. člena navedene pogodbe izhaja, da bo delavec delo po tej Pogodbi o zaposlitvi opravljal delno na sedežu družbe, delno na terenu, delno pri dobaviteljih, delno na predstavitvah. V času trajanja mandata predsednika SDE Slovenije pretežno svoje delo opravlja na sedežu SDE v Ljubljani in na drugih lokacijah po vsej Sloveniji; da je tožena stranka kot direktor tožeče stranke pogodbo z delavcem C. C. podpisal 31. 5. 2013.

16Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka z dopisom z dne 17. 12. 2014 delavca (C. C.) obvestila, da Pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 ni pogodba o zaposlitvi, ker ji manjkajo elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1, ter ga pozvala, da v roku 3 dni podpiše Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010, s katerim bi se na dopusten način uredilo mirovanje pravic iz te pogodbe za čas trajanje funkcije predsednika sindikata dejavnosti, ali pa se v enakem roku vrne na delo stiskalca, za kar je leta 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz predloženega sporazuma z dne 9. 1. 2015 pa izhaja, da sta tožeča stranka in delavec C. C. sporazumno ugotovila, da sta dne 7. 7. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto stiskalca za nedoločen čas, da je delavec delo po pogodbi opravljal do nastopa funkcije predsednika sindikata delavcev, da sta dne 31. 5. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas opravljanja funkcije predsednika sindikata dejavnosti energetike, pri čemer je pogodba z dne 7. 7. 2010 mirovala (suspenz pogodbe). Navedeno torej potrjuje, da je za čas sklenjene pogodbe z dne 31. 5. 2013 pogodba z dne 7. 7. 2010 mirovala. S podpisom navedenega sporazuma obe pogodbi prenehata veljati dne 31. 1. 2015 in tudi delovno razmerje delavca pri delodajalcu (2. člen sporazuma). V 4. členu navedenega sporazuma sta stranki dogovorili, da bo delavcu izplačal delodajalec odškodnino zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi v višini 23.198,59 EUR bruto. Iz 5. člena navedenega sporazuma še izhaja, da s sklenitvijo in izvršitvijo navedenega sporazuma delodajalec do delavca nima nobenih zahtevkov več. S sklenitvijo navedenega sporazuma so poravnane vse njune medsebojne obveznosti in se delodajalec odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom do delavca iz naslova pogodbe o zaposlitvi. Navedeno torej ne potrjuje, da je pogodba z dne 31. 5. 2013 sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (konkretno ZDR-1), niti da je šlo za fiktivno pogodbo brez dopustne podlage, ali nično pogodbo, kot neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka, saj v tem primeru tožeča stranka ne bi z delavcem sklenila sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010 in 31. 5. 2013 in mu izplačala odškodnino.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo, da so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da tožena stranka kot direktor družbe pri sklepanju sporne pogodbe o zaposlitvi ni ravnal v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ker naj bi sklenil fiktivno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki sploh ni bilo sistematizirano in ni opredeljena temeljna obveznost iz delovnega razmerja opravljanje dela, za ugotovitev nepravilnosti pa bi zadoščal že pregled vsebine pogodbe. Že vsebina zgoraj navedenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2010 in pogodbe z dne 31. 5. 2013 (v prilogi A 9) teh očitkov ne potrjuje. Prav tako iz izpovedi toženca izhaja, da je bila sklenitev takšne pogodbe z dne 31. 5. 2013 dolgoletna praksa pri tožeči stranki. Enako pogodbo s tožečo stranko kot je toženec sklenil z C. C., je imel pred tem sklenjeno tudi E. E., ki je pred C. C. opravljal funkcijo predsednika sindikata dejavnosti energetike. Navedeno po oceni toženca ni bilo nič novega, to so vedeli vsi, tako zaposleni kot lastniki. Nobeno drugo podjetje ni imelo tako urejenega razmerja zato, ker predsednik sindikata dejavnosti energetike je samo eden in tako E. E., kot tudi C. C. sta bila pred tem zaposlena v B. d.o.o. Da je tožeča stranka pred tem že sklenila enako pogodbo z delavcem E. E. izhaja tudi iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2006. Za tožečo stranko je navedeno pogodbo v letu 2006 podpisal takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke F. F.

18Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je C. C., ko je bil imenovan za predsednika sindikata dejavnosti energetike, napotil k vodji kadrovskega sektorja gospodu H. H., da pripravi enako pogodbo kot za E.E. Iz izpovedi H. H. izhaja, da je to naročilo izpolnil tako, da je svoji podrejeni vodji kadrovske službe ga. I. I. naročil, naj za C. C. pripravi enako pogodbo kot za E. E. Iz njegove izpovedi izhaja, da se ne spomni, da bi ga I I. opozorila, da je z navedeno pogodbo karkoli narobe. Sporno pogodbo je parafiral, ker je svoji podrejeni zaupal in jo predložil direktorju (toženi stranki) v podpis. Če bi ocenil, da je s pogodbo kaj narobe, je ne bi parafiral. Tožena stranka je torej podpisala pogodbo, po tem ko jo je parafiral vodja kadrovskega sektorja, ki pogodbe ni ocenjeval kot sporne.

19Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izpovedi J. J., ki je bil zaposlen na ... od 2012 do 2016 izhaja, da je vedel za obstoj delovnega razmerja C. C. s tožnico, kar potrjuje navedbe tožene stranke, da so tako zaposleni kot tudi lastniki vedeli za sklenitev sporne pogodbe in niso nasprotovali. Iz izpovedi I. I., vodje kadrovske službe pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izhaja, da ji je H. H. naročil, da mora sestaviti za C. C. enako pogodbo, kot je bila pred njim sklenjena s E. E., ni glede pomislekov o primernosti pogodbe komunicirala z direktorjem (tožečo stranko), ker ni bil takšen običaj pri tožeči stranki. Prav tako se ni posvetovala s pravno službo, čeprav bi se lahko, temveč je zgolj sledila navodilom svojega nadrejenega. Iz izpovedi pravnice K. K. izhaja, da sploh ni bila seznanjena s sporno pogodbo.

20Sodišče prve stopnje je iz izpovedi priče F. F., ki je bil direktor tožeče stranke do leta 2010 ugotovilo, da je bil v njegovem času gospod E. E. predsednik SDE, za njim pa gospod C. C. Iz njegove izpovedi izhaja, da ne le v času, ko je bil zakoniti zastopnik, temveč že prej, od leta 1999 naprej se je veliko pogovarjalo, da bi se ustanovil .... Leta 2000 oziroma 2001 so se začeli prvi osnutki ustanovitve ... in so zavzeli stališče, da je potrebno imeti s sindikatom dobro sodelovanje. Zato se je med drugim podpisal sporazum - Dogovor z dne 10. 5. 2000, na podlagi katerega je bilo dogovorjeno, da bodo ljudje na krovni sindikalni organizaciji SDE zaposleni na matičnih firmah in dobivali vse prihodke ter prispevke iz firme iz katere prihajajo. Tako E. E. kot profesionalni sindikalist na SDE, dela za katerega je imel sistematizirano delovno mesto v B. d.o.o. ni opravljal, je pa dobival plačo. Enako je bilo tudi za C. C. Ta je imel enako pogodbo kot E. E., pred njim pa L. L. Tradicija vodenja sindikata in razmerja so bila ves čas enaka. Pojasnil je tudi, da je ... kot lastnik bil seznanjen s sklenitvijo takšnih pogodb. Prav tako je priča M. M., vodja kadrovske službe pri tožeči stranki pojasnila, da so sindikalni delavci, ki so opravljali profesionalno funkcijo kot na primer predsednik ... E. E., bili oproščeni opravljanja svojih nalog. To je temeljilo na dogovorih med direktorjem in predsednikom sindikata. Tožeča stranka kot taka je bila razumevajoča do sindikalnega delovanja sindikalistov. Iz njene izpovedi tudi izhaja, da kolikor je njej znano, je obstajal sklep ministrstva ali organizacije, koliko lahko znaša plača predsednika sindikata v RR. Poleg tega je pojasnila, da je kadrovska služba pogodbe parafirala, kar pomeni, da je pogodbo podpisala na vsak list. S tem je tiste glavne elemente, ki so odstopali od splošnega, pregledala.

21Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedi prič ugotovilo, da te potrjujejo trditve tožene stranke, da je imela tožeča stranka že pred prihodom tožene stranke na mesto direktorja tožeče stranke zaposlene sindikaliste, ki so tako na ravni podjetja, kot tudi predsednik ... opravljali sindikalne funkcije profesionalno. Tako je bila ustaljena praksa pri tožeči stranki, da je bil predsednik sindikata dejavnosti ..., ki je bil delavec B. d.o.o.-a, v delovnem razmerju pri tožeči stranki tudi za čas opravljanja sindikalne funkcije predsednika sindikata dejavnosti in ni opravljal del po pogodbi o zaposlitvi za tožečo stranko. Prejemal pa je plačo in vse kar mu po kolektivni pogodbi pripada. Navedeno prakso tožeče stranke poleg izpovedi prič potrjuje tudi predložena pogodba o zaposlitvi za E. E., ki je bil na položaju predsednika sindikata dejavnosti pred C. C. S tem pa so bili seznanjeni vsi, tudi lastniki kakor tudi zaposleni v B. d.o.o., kar ravnanje tožene stranke, ko je podpisal sporno pogodbo z dne 31. 5. 2013 za čas opravljanja funkcije predsednika ... Slovenije s C. C. v skladu z ustaljeno prakso tožeče stranke, ne more predstavljati protipravnega, nedopustnega ravnanja tožene stranke v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika kot zatrjuje tožeča stranka.

22Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo kot neupošteven ugovor tožeče stranke, da delovno mesto predsednik sindikata dejavnosti ... pri tožeči stranki ni sistematizirano, da noben predpis ne določa, da bi morala v primeru profesionalnega opravljanja funkcije predsednika sindikata dejavnosti le temu plačati za delo, ki ga opravlja za sindikat dejavnosti iz sredstev tožeče stranke, saj sistematični pregled veljavnih predpisov in njihova razlaga ter uporaba, pripelje do drugačnega zaključka.

23Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Dogovor, sklenjen med med dr. N. N. državnim sekretarjem za energetiko in E. E. kot predsednikom ... z dne 10.5.2000, določa, da v skladu s 111. členom in 76. členom Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije, partnerja sprejmeta dogovor o načinu izračuna plač za čas opravljanja funkcije v ... Slovenije. Navedeni dogovor med drugim določa, da ima predsednik ... povprečni iod v podjetjih elektrogospodarstva RS RR 4,25. Vsebino navedenega dogovora kot se je izvajal pri tožeči stranki, je pojasnil bivši direktor tožeče stranke F. F. (zaslišan kot priča), ki je izpovedal, da so se z navedenim dogovorom dogovorili, da bodo ljudje na krovni sindikalni organizacije (predsednik ...) zaposleni na matični firmi, iz katere prihajajo, kar je bilo pri tožeči stranki uresničeno tako v primeru E. E. kot tudi kasneje C. C. Da je bila takšna praksa pri tožeči stranki so potrdili tudi ostali zaslišani, bivši direktor G. G., priče M. M., E. E., C. C. Temu dogovoru je tožena stranka torej sledila tudi s sklenitvijo sporne pogodbe, saj je bila v primeru C. C., sporna pogodba enaka kot za E. E. Šlo je torej za dogovorjeno ustaljeno prakso delovanja tožeče stranke. Da je bila takšna ustaljena praksa pri tožeči stranki dokazuje tudi dopis tožeče stranke E. E. z dne 5. 12. 2011 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 10. 2006, ki ga je podpisal takratni direktor tožeče stranke G. G.

24Sodišče prve stopnje pogodbe je povzelo, da je bil sporna pogodba sklenjena v skladu s Kolektivno pogodbo elektrogospodarstva Slovenije (UR. 1. RS 38/1996), Dogovorom Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije z dne 10. 5. 2000 in v skladu s Podjetniško kolektivno pogodbo družbe B. d.o.o. z dne 23. 12. 2004. 111. člen Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije določa, da v času opravljanja profesionalne funkcije pripada predsedniku sindikata plača, ki ne more biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred pričetkom opravljanja te funkcije. Višina plače iz prejšnjega odstavka se v podjetjih opredeli v pogodbi iz 76. člena te pogodbe. 76. člen navedene kolektivne pogodbe pa v drugem odstavku določa, da lahko v podjetju na podlagi dogovora med podpisniki te pogodbe en sindikalni zaupnik opravlja svojo funkcijo profesionalno. Število sindikalnih zaupnikov je odvisno od notranje organiziranosti podjetja in delovnega procesa ter števila zaposlenih, o čemer se dogovorijo sindikati z vodstvom podjetja oziroma s poslovodnim organom. Na podlagi 76. člena kolektivne dejavnosti Elektrogospodarstva Slovenije sta B. d.o.o., ki jo je zastopal direktor O. O. in Sindikat B. d.o.o.-a, ki ga je zastopal podpredsednik P. P. sklenila pogodbo o pogojih za delo sindikata v B. d.o.o.-u dne 19. 3. 2013. Iz 7. člena navedene pogodbe izhaja, da B. d.o.o. med drugim zagotavlja obseg plačanega sindikalnega dela med rednim delovnim časom tudi za opravljanje nalog sindikalnim zaupnikom. 9. člen med drugim določa tudi, da sindikalnemu zaupniku, ki profesionalno opravlja funkcijo pripada osebni dohodek najmanj v višini izhodiščnega mesečnega bruto OD za polni delovni čas tar. razreda VII/2. Tretji odstavek istega člena še določa, da profesionalnemu sindikalnemu zaupniku pripadajo za čas opravljanja funkcije tudi vse druge pravice pod pogoji, ki jih določa panožna kolektivna pogodba. Iz 11. člena navedene pogodbe še izhaja, da funkcijo pooblaščenega sindikalnega zaupnika v B. d.o.o. opravlja predsednik sindikata. Drugi odstavek istega člena med drugim še določa, da poleg predsednika in sekretarja sindikata ima sindikat glede na organiziranost delovnega procesa pravico določiti še 11 sindikalnih zaupnikov. Status sindikalnega zaupnika pa imajo tudi vsi voljeni funkcionarji v organih višjih oblik sindikalne organiziranosti. Glede na navedeno določbo, ima torej predsednik ... Slovenije (konkretno C. C.) tudi status sindikalnega zaupnika in kot takemu so mu bile zagotovljene vse pravice v skladu s kolektivno pogodbo in pogodbo o pogojih za delo sindikata v B. B . Napačna so tako zatrjevanja tožeče stranke, da pogodba o pogojih za delo sindikata B. d.o.o. velja le za sindikat na ravni podjetja. Tako iz izpovedi navedenih prič kot tudi iz sklenjene pogodbe za C. C. izhaja, da je tožeča stranka kot sindikalnega zaupnika štela tudi predsednika sindikata na ravni dejavnosti, kar iz sklenjene pogodbe tudi izhaja. Zato mu je na podlagi sklenjene pogodbe v prilogi zagotovila tudi vse pravice iz kolektivne pogodbe in pogodbe o pogojih za delo sindikata v B. d.o.o. ter mu izplačala plače in dodatke.

25Sodišče prve stopnje je presodilo, da C. C. ni opravljal dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v zvezi z dejavnostjo tožeče stranke, temveč je profesionalno opravljal funkcijo predsednika ..., za kar mu je tožeča stranka izplačevala plačo in vtoževane dodatke na podlagi pogodbe z dne 31. 5. 2013, ki je bila sklenjena na skladno z veljavnimi predpisi in prakso, ki je veljala, zato ravnanje tožene stranke ne more biti nedopustno oziroma protipravno in je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Glede pritožbe tožeče stranke

26Popolnoma neutemeljene so pritožbene trditve , da je sodišče prve stopnje svoje dejanske in materialnopravne zaključke naredilo na podlagi izpovedb prič, zlasti je za pričo moteča izpovedba priče F. F., ki ni podpisnik nobenega akta, ki je podlaga presoji sodišča prve stopnje) in da je napačno presodilo vsebino izpovedb, s tem pa tožečo stranko prikrajšalo v pravici do obrazloženosti in prepričljivi argumentaciji ter ji kršilo pravico po 22.členu Ustave RS.

27Svoje dokazne ocene sodišče prve stopnje ni opravilo le na podlagi izpovedb prič, pač pa tudi listinskih dokazov, katerih dokazno vrednost tudi sedaj pritožnica ni nikoli izpodbijala in je neutemeljen očitek o površni in neargumentirani dokazni oceni ter neutemeljen pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava, ker je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

28Izpodbijana sodba ime vse razloge, o odločilnih dejstvih, tako da ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse bistvene navedbe tožeče stranke, zato ji tudi ni kršilo pravico do izjave in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

29Pritožba večkrat poudarja, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje v prvem sojenju, vendar ji takšen pritožbeni razlog ne more biti v korist, saj sodbe ni več, razlogov iz razveljavljene sodbe ni mogoče upoštevati in pritožbeno sodišče presoja samo razloge iz sedaj izpodbijane sodbe.

30Za presojo izpodbijane sodbe in pritožbenih razlogov, ki so lahko upoštevni, je odločilno, da je sedaj pritožnica sama še pred zaključkom prvega sojenja navedla, da (druga vloga z dne 27. 10. 2017-listna številka 39): ″Ali je torej pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nična, izpodbojna, veljavna ali neveljavna, za odločitev v tem postopku ni bistveno, ker veljavnosti te pogodbe tožeča stranka ne izpodbija oziroma ne uveljavlja njene ničnosti. Pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 je v razmerju med pogodbenima strankama, to je med tožečo stranko in C. C. , učinkovala in se izvajala. Prav to pa je bilo za tožečo stranko škodljivo in bi toženec, če bi ravnal v skladu s svojo dolžnostjo skrbnega, strokovnega in do družbe lojalnega opravljanja poslovodne funkcije , sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi (iz katere sploh ni izhajala obveznost delavca opravljati delo, tožeča stranka pa je bila dolžna ″delavca‶ , ki zanjo ni opravljal popolnoma nobenega dela plačevati, čeprav je k temu ne zavezuje noben prisilni predpis oziroma kolektivna pogodba), kot skrben direktor moral in mogel odkloniti.‶

31Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je bil C. C. v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 sindikalni zaupnik podjetja in da so takšni zaključki sodišča prve stopnje zmotni in da je tožeči stranki kršena pravica do izjave in da je sodišče prve stopnje storilo s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kot neutemeljeno pritožbeno novoto navaja (ki je skladno z določbo 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne bo obravnavalo), kdo je imel položaj zaupnika pri tožeči stranki v spornem obdobju. Odgovor na pritožbo pravilno pove, da je tožena stranka to navajala že v odgovoru na tožbo 3. točka, zlasti stran 6) in nato še v drugi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018 (11. točka, zlasti stran 52).

32Sodišče prve stopnje je temeljito analiziralo vse pravne podlage za sklenitev sporne pogodbe z dne 31. 5. 2013 (35. točka in 36. točka) in pravilno ugotovilo sosledje veljavnih predpisov, ki so urejali pravice članov sindikatov in sindikalnih zaupnikov ter tistih, ki so profesionalno opravljali delo zaupnikov ali predsednikov sindikata znotraj družbe ali v sindikatu dejavnosti dejavnosti in pritožba z novotami, ki jih je podala šele v ponovljenem postopku, da tožeča stranka ni bila Podpisnica Dogovora z dne 10. 5. 2010 (na kar je pravilno opozorila tožena stranka) in je glede teh navedb prekludirana, sedaj pa so pritožbena novota, saj tožeča stranka ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogla podati do konca prvotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ne more spremeniti in jih ni mogoče drugače razložiti kot jih je sodišče prve stopnje.

33Na njihovo vsebino se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje v izogib ponavljanju in je njihovo bistvo v tem, da je profesionalni sindikalni predsednik dejavnosti prejemal plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja v družbi, kjer je imel sklenjeno pogodbo ob nastopu profesionalne sindikalne funkcije na nivoju dejavnosti, pri čemer se je moralo upoštevati specifičnosti sindikalnega dela, ki zahtevajo, da se sindikalne naloge opravljajo tudi izven družbe, s katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

34Drugačne in obširne pritožbene navedbe, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s profesionalnim sindikalnim funkcionarjem za nivo dejavnosti z družbo, kjer je bil nazadnje zaposlen, ni veljavne pravne podlage so neutemeljene in pritožba z navedbami, da profesionalne sindikalne delavce dejavnosti energetike plačuje iz dohodkov takšnega sindikata, navaja pritožbeno novoto, ki jo je med postopkom zatrjevala le kot pogled, kako bi moralo plačevanje biti urejeno.

35Postopek je pokazal in pritožba ne more dokazne ocene uspešno izpodbiti, saj so izpovedbe zaslišanih, kot že povedano, da je veljalo, da so se pogodbe o zaposlitvi ob nastopu profesionalne sindikalne funkcije na nivoju dejavnosti energetike, sklepale z družbo, kjer je bil takšen sindikalni delavec nazadnje zaposlen, podprte z listinskimi dokazi, ki tudi potrjujejo ustaljeno prakso v zvezi s statusom profesionalnih sindikalistov tako znotraj družbe kot na nivoju sindikata dejavnosti.

36Pritožba neutemeljeno odreka uveljavljeni praksi vsako vrednost in upoštevnost in neutemeljeno očita tožencu, da bi moral on s to prakso prekiniti.

37Pritožba zmotno meni, da bi si toženec moral pridobiti mnenje pravne službe in ne zgolj kadrovske službe, saj spregleda, da je priča H. H. bil vodja sektorja za splošne zadeve, kamor je organizacijsko sodila tako kadrovska kot pravna služba in še druge službe in s tem ko je H. H. parafiral sporno pogodbo z dne 31. 5. 2013 je toženec utemeljeno štel, da je strokovno pregledana s strani vseh služb znotraj sektorja in mu res ni bilo potrebno iskati pred podpisom sporne pogodbe posebej mnenj posameznih služb.

38Pritožbeno stališče, ki se sklicuje na novejšo sodno prakso, da se član uprave ali poslovodja ne more sklicevati na stališče strokovne službe, da je pogodba, ki jo bo podpisal skladno s predpis, ki veljajo za določeno področje, v konkretnem primeru ni upoštevna, saj gre za specifična razmerja znotraj bank in z bančnimi predpisi urejena odločanja glede razpolaganja z bančnim denarjem, ki je denar bančnih komitentov.

39Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen materialnopravni zaključek, da toženec ni kršil dolžnosti , kot mu jo nalaga 263. člen ZGD-1, saj je s tem, ko je pridobil mnenje pristojnega sektorja glede vsebine pogodbe o zaposlitvi z delavcem, ki je nastopil funkcijo profesionalnega predsednika dejavnosti energetike in da je podpisal s strani vodje sektorja parafirano pogodbo, ki je upošteval ustaljeno prakso pri takšnih pogodbah, storil vse, kar se od dobrega gospodarstvenika pričakuje in ni deloval v škodo družbe, katere vodenje mu je bilo zaupano.

40Ni pa spregledati, da se je s pogodbo z dne 31. 5. 2013 tožeča stranka strinjala, saj v Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 , ki jo je sklenila z C. C., ni ugotovljenih morebitnih nepravilnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 in tako se obravnavana tožba pokaže kot zloraba pravic, saj tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno ravnanje, ko je podpisala navedeni sporazum, ni pravno pomembno, ne more biti uspešna in nihče se ne more sklicevati, da se do določenega trenutka ni zgodilo nič ali da je neko dejanje, ki bi ji sedaj bilo v škodo, ni pomembno.¹

41Pritožba izreka o stroških postopka ni izrecno konkretizirano izpodbijala.

42Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

43Tožena je vložila pritožb zoper sklep o odmeri stroškov: v delu zavrnitve priglašenih stroškov za pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2020 in 6. 11. 2020 in v delu obračuna DDV na priznane stroške tožene stranke, v višini, kot izhaja iz izreka točke II izreka oziroma 39. točke obrazložitve sodbe.

44Glede obračuna DDV pritožba meni, da je sodišče prve stopnje ustrezno priznalo tožencu priglašene in njemu nastale stroške postopka (razen 2 pripravljalnih vlog: z dne 27. 10. 2020 in 6. 11. 2020) ter tudi pravilno uporabilo vrednost odvetniške točke, ni pa na izračunano višino stroškov toženca, ki so mu nastali po zastopanju po pooblaščencu, obračunalo 22 % DDV. Glede na to, da je odvetnik tožene stranke zavezanec za DDV, je izdatek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti stranki, ki je v pravdi uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih prizna odvetniku po prvem odstavku 155. člena ZPP. Od priglašenih stroškov je sodišče tožencu priznalo skupaj 10.968,50 točk, kar znaša ob vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj 6.581,10 EUR. Znesek 22 % DDV na vrednost 6.581,10 EUR znaša 1.447,84 EUR.

45Pritožba glede priglašenih stroškov za pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2020 in 6. 11. 2020 meni, da sta bili pripravljalni vlogi potrebni, saj je šlo za vlogo, s katero je tožena stranka odgovarjala na obsežno pripravljalno vlogo tožeče stranke in je z vloženo pripravljalno vlogo tožena stranka uveljavljala svojo pravico do izjave v postopku: - pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2020 je tožena stranka vložila kot odgovor in izjavo na vsebino pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 30. 6. 2020, - pripravljalno vlogo z dne 6. 11. 2020 je tožena stranka vložila kot odgovor in izjavo na vsebino sedme pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 28. 10. 2020, ki jo je prejel na naroku dne 29. 10. 2020, vlogo pa je tožena stranka vložil v okviru dodeljenega 8 dnevnega roka po sklepu sodišča z dne 29. 10. 2020. Glede na opisano, sta bili obe pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2020 in z dne 6. 11. 2020 nujni in potrebni za toženo stranko in uveljavljanje pravice do izjave v postopku, pri čemer pa nobene vloge ni vložila tožena stranka po svoji lastni iniciativi, ampak zgolj kot odgovor na obširno pripravljalno vlogo tožeče stranke. Tožena stranka je upravičena do povračila stroške za: - pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2020 v višini 550 točk (1 točka = 0,60 EUR), - pripravljalno vlogo z dne 6. 11. 2020 v višini 550 točk (1 točka = 0,60 EUR), materialni stroški 2 %,- DDV 22 %, skupaj znesek 821,30 EUR.

46Glede na navedeno tožena stranka Višjemu sodišču predlaga, da sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 184/2017 z dne 6. 10. 2021, v točki II izreka spremeni tako, da toženi stranki prizna poleg že priznanih stroškov iz točke II izreka sodbe še nadaljnje pravdne stroške v višini 1.447,84 EUR (iz naslova DDV) in v višini 821,30 EUR (iz naslova dveh potrebnih pripravljalnih vlog), torej skupaj v znesku 2.269,14 EUR, ki jih je toženi stranki dolžna plačati tožeča stranka.

47Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v celoti utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko na priznanih 10.968,50točk ozir0ma 6.581,10 EUR ni obračunalo še DDV, saj je toženo stranko zastopal odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV. Tako je ob pravilni uporabi materialnega prava toženi stranki potrebno priznati še stroške 1.447,84 EUR iz naslova DDV.

48Prav tako ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj sta bili obe v pritožbi navedeni pripravljalni vlogi potrebni in je celo sodišče prve stopnje samo toženo stranko pozvalo k odgovoru na vloge tožeče stranke in toženi stranki dodelilo ustrezne procesne roke za odgovor.

49Glede na navedeno je bilo toženi stranki skladno z OT kot potrebni vlogi priznati še: - pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2020 v višini 550 točk (1 točka = 0,60 EUR), - pripravljalno vlogo z dne 6. 11. 2020 v višini 550 točk (1 točka = 0,60 EUR), materialni stroški 2 %, - DDV 22 %, skupaj to znaša 821,30 EUR.

50Tako je bilo ob utemeljeni pritožbi spremeniti izrek sodbe v točki II. izreka glede stroškov postopka , ki sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 10.519,30 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe dalje do plačila, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.‶ ( 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

51Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).

52Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,88 EUR in stroške njene pritožbe zoper II. točko izreka sodbe v znesku 295,99 EUR oboje v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

53Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 1375 točk, po 11. členu OT 23,75 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 1398,75 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 839,25 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.023,88 EUR.

54Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške pritožbe tožene stranke skladno z OT in Zakonom o sodnih taksah priznalo za pritožbo priglašenih 300 točk, po 11. členu OT 6 točk za materialne stroške , skupaj 306 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR , povečano za 22 % DDV je to skupaj 223,99 EUR. Priznalo je sodno takso za pritožbo 72,00 EUR, tako da skupaj priznani stroški znašajo 295,99 EUR.

55Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Glej Vesna Bergant Rakočevič, Medsebojna vezanost odločbe sodišč v civilnih zadevah, točka 7: Venire contra factum proprium