VSC Sodba Cp 53/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je toženka v celoti odgovorno za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku v noči z 9. na 10. 2. 2020.

2Toženka je s pritožbo izpodbijala vmesno sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Podredno pa je predlagala njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Navajala je, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so povzeti nedosledno, saj se do ugovornih navedb toženke sodišče ni opredeljevalo oziroma jih je povsem prezrlo, prav tako je izvedensko mnenje povzelo nepopolno in z napačno argumentacijo, tako da so zaključki sodbe v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije oziroma izvedenskim mnenjem ter dokaznimi listinami toženke. Odločitev je sprejelo na podlagi prepozno navedenih navedb tožnika in je s tem kršilo določbe ZPP, še zlasti določbo 286. člena ZPP, oziroma je odločilo izven zatrjevanih dejstev. Toženka je zanikala očitke glede malomarnega vzdrževanja distribucijskega omrežja in da ravnanje njenega zavarovanca pri vzdrževanju v ničemer ni bilo protipravno. V tej zvezi se sodišče ni do ničesar opredeljevalo, evidentno je, da so bile navedbe toženke povsem prezrte, čeprav je jasno in nedvoumno predložila v tej zvezi tudi dokaze, ki izkazujejo, da njeno ravnanje v ničemer ni bilo v nasprotju s predpisi in da očitno tožbene trditve temeljijo na pavšalno podanih navedbah brez resne dokazne podlage in ne izkazujejo predpostavk krivdne odgovornosti. Zavarovanec je pred škodnim dogodkom delo opravljal z vso potrebno in strokovno skrbnostjo in v skladu z navodili na državni ravni, zato je odločitev sodišča glede na tožbene trditve presenečenje, upoštevajoč, da tožnik razen zaslišanja tožnika ni predložil nobenih drugih dokazov. Vse toženkine navedbe so podkrepljene z dokazi (listinsko dokumentacijo), do katere se sodišče ni opredeljevalo in je s tem ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, pritožbeni razlogi so v tej zvezi povsem utemeljeni. Toženka poudarja še, da je tožnik zagotovo imel že v fazi vložitve tožbe določeno znanje s področja elektro stroke, upoštevajoč, da navedbe, kot so bile dane (kaj in kako bi se moralo delati, moment ključ itd.) po prepričanju toženkine pooblaščenke povprečna oseba ne bi podala v takšnem zapisu, zato je izpostaviti, da je nadalje tudi neutemeljeno sklicevanje, da se dopušča dodatna trditvena podlaga, ker tožnik ni strokovnjak na področju elektro stroke. Očitno glede na tožbene trditve temu ni tako, zato bi sodišče moralo navedeno bolj kritično presojati. Tožnik je trdil, da bi bilo potrebno kontrolirati spoj ničelnega vodnika z moment navornim ključem, ki bi moral izkazovati prevzeti kalibracijski interval, vendar pa je toženka upoštevajoč ponovno pavšalne očitke pojasnila, da so navedbe netočne in da se je v času škodnega dogodka distribucijsko omrežje vzdrževalo v skladu z navodili in da navedeno ne drži. Po mnenju toženke so razlogi o odločilnih dejstvih in zaključek sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju z listinsko dokumentacijo ter tožbenimi trditvami. Sodišče prve stopnje ni dokazno ustrezno ocenilo vseh izvedenih dokazov, navaja le delno povzeto izpovedbo tožnika in delno povzeto izvedensko mnenje. Sodišče je glede na izdelano izvedensko mnenje le to nedosledno in pavšalno povzelo, oziroma se sklicevalo nanj, ni pa se opredelilo do navedb toženke. Dejstvo je, da sta pravdni stranki soglašali z mnenjem, pri čemer pa je sodišče povsem prezrlo bistveno navedbo toženke, da je izvedenec ocenil, da je napaka, ki je bila vzrok škodnega dogodka, bila tako imenovana skrita napaka ob montaži priključne sponke, ki se je ob rednem pregledu omrežja ni dalo odkriti. To pomeni, da očitki tožnika niso potrjeni s strokovnim mnenjem izvedenca in so zaključki sodišča pravno pomotni, napačni. Izveden dokazni postopek ni pokazal, da bi toženkin zavarovanec ravnal protipravno, odločitev sodišča je materialnopravno zmotna. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da je tožnikovo povzeto izpovedbo potrdil v postopku sodelujoči izvedenec. Dejstvo, da je prišlo do prekinitve ničelnega vodnika še ne pomeni, da je izkazano protipravno ravnanje tožene stranke, do tega se je sodišče neutemeljeno opredeljevalo, oziroma prihaja samo s seboj v nasprotje, ko dopušča, oziroma poda zaključke o odgovornosti na podlagi dopolnjene trditvene podlage upoštevajoč prejeto izvedensko mnenje. Neutemeljeno, izven pravne podlage in pravil o prekluziji je štelo za pravočasne dodatne tožbene navedbe in razširjeno trditveno podlago, sodišče ji ne bi smelo slediti. Dejstvo je, da tožnik ni pravočasno navajal svojih trditev, da naj bi bil vzrok škodnega dogodka nepravilno tehnično izveden spoj, pa tudi takšno širjenje trditvene podlage ne pomeni kakršenkoli opustitve, kot to zaključuje sodišče. Tožnik je z vložitvijo tožbe in nadaljnjimi navedbami izkazal, da se v določeni meri očitno spozna na to področje, zato je neutemeljeno sklicevanje, da gre za laika in da je iz tega naslova potrebno dopustiti širjenje trditvene podlage. S takšnim postopanjem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Ugotovitve izvedenca niso izrazito strokovne narave, da ne bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati s strani tožnika, upoštevaje, da je njegov pooblaščenec strokovno izkušen na področju odškodninskega prava, da bi svoje trditve vsaj v smislu laične podaje trditev glede odgovornosti v zvezi z ravnanjem, oziroma opustitvijo na strani toženkinega zavarovanca podal pravočasno, to je do konca prvega naroka. Neutemeljeno je sodišče dopustilo in sprejelo razširitev ter zgolj na tej podlagi sprejelo odločitev o odgovornosti toženke. Ni se opredelilo do navedb, da tudi, če bi bil spoj nepravilno tehnično izveden, tega, da se bo izpulil, zavarovanec toženke ni mogel pričakovati, se temu izogniti niti tega preprečiti. Sodišče se sploh ni izreklo do tega, iz mnenja izvedenca pa izhaja, da je šlo za skrito napako, ki pa je ob rednih pregledih nizko napetostnega omrežja ni bilo mogoče ugotoviti. Toženka meni, da izveden dokazni postopek upoštevajoč, da je toženka predložila dokazno gradivo, da je ravnala skladno z zahtevami upravljanja, vzdrževanja distribucijskega omrežja, pokazal, da škodni dogodek ni posledica malomarnega ravnanja toženkinega zavarovanca, posledično bi moralo ob odsotnosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožbeni zahtevek zavrniti. V konkretni pravdni je glede na navedeno podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, še zlasti dokazne listine toženke in vsebina izvedenskega mnenja, prav tako pa razlogov o odločilnih dejstvih sploh ni in so še zlasti navedbe toženke povsem spregledane. Posledično se sodbe niti ne da preizkusiti glede odločilnih dejstev in je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pred vsem s presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj moralo zaključiti, da toženka ni v zvezi s konkretnim škodnim dogodkom ravnala malomarno, oziroma škodni dogodek ni posledica opustitvenega ravnanja njenega zavarovanca, v posledici česar tudi ni utemeljen zaključek, da je podana odškodninska odgovornost toženke. Sodišče je s takšno odločitvijo postopalo dejansko tudi izven postavljenega zahtevka, oziroma iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po mnenju toženke ne obstaja obveznost za plačilo odškodnine tožniku po načelu krivdne odgovornosti, ker toženki ni mogoče očitati nobene protipravne opustitve.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik dopustno po pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca elektro stroke dopolnil trditveno podlago z navedbo novih dejstev o malomarnem ravnanju toženkinega zavarovanca (oziroma njegovega delavca), ki je bilo vzrok za nastalo prekinitev nevtralnega vodnika na priključnem mestu in je posledično prišlo do prenapetostnega poškodovanja tožnikovih električnih naprav. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnik z dopolnitvijo trditvene podlage po pridobljenem izvedenskem mnenju ni prekludiran. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik 63 letni upokojenec in pritožbeno sodišče ne dvomi, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi zmogel sam pred seznanitvijo z ugotovitvami izvedenca elektro stroke navesti vsa pravno relevantna dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca, ki je vzrok za nastalo zatrjevano škodo. Tožnik je zgolj uporabnik storitve toženkinega zavarovanca in je lahko le domneval katero dolžno ravnanje je ta kot vzdrževalec distribucijskega omrežja opustil, katero njegovo ravnanje je bilo vzrok, da je prišlo do prekinitve nevtralnega vodnika na priključnem mestu, da je nevtralni vodnik izpadel iz sponke in je posledično prišlo do prenapetostnega poškodovanja njegovih električnih naprav. Če tožnik pozna obstoj in namen uporabe moment ključa še ne pomeni, da je strokovno usposobljen ugotoviti vzrok za izpad vodnika iz sponke. Toženka pa ni podala relevantnih trditev o tožnikovi strokovni usposobljenosti na področju električne stroke, njene trditve so bile o tem pred sodiščem prve stopnje in sedaj v pritožbi zgolj pavšalne. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je lahko vzrokov za izpad nevtralnega vodnika na priključnem mestu iz sponke več. Glede na posledico je povsem življenjsko logično, da je tožnik najprej menil, da je zavarovanec slabo opravljal nadzor v zvezi z vzdrževanjem in zato ni odkril nepravilnosti pri priključni sponki pri opravljanju rednega nadzora. Na podlagi ugotovitev v izvedenskem mnenju je še le lahko izvedel pravi vzrok, to je nepravilno tehnično izveden spoj.

Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja ali neobstoja določenega zatrjevanega dejstva, ni ga dopustno izvajati z namenom, da se ugotovi dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Sodna praksa le v primerih zahtevnih strokovnih vprašanj dopušča, da stranka šele na podlagi izvedenčevih ugotovitev poda trditve o pravno relevantnih dejstvih, glede katerih ji ni mogoče očitati, da bi jih morala poznati ob uporabi ustrezne skrbnosti in jih določno navesti že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.

Tožnik je navedel prekinitev nevtralnega vodnika – popustitev sponke – kot neposreden vzrok za nastanek povišane napetosti in posledično prenapetostne poškodbe na električnih napravah. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pa gre pri ugotavljanju vzroka za popustitev sponke in s tem prekinitev nevtralnega vodnika za tako zahtevno strokovno vprašanje, da je tožnik po pridobitvi izvedenskega mnenja dopustno dopolnil svoje trditve o tem, da je bila nepravilno tehnično izvedena priključitev v sponko in je ta zaradi tega popustila ter da nestrokovna izvedba priključne sponke predstavlja malomarno ravnanje zaposlenih pri toženkinem zavarovancu, zaradi katerega mu je nastala škoda.

Tožnikov pooblaščenec je pravnik in drži pritožbena trditev, da je strokovno izkušen na področju odškodninskega prava, vendar tudi zanj velja, da na področju elektro stroke ni strokovnjak in ni mogel podati trditev o resničnem vzroku za izpad nevtralnega vodnika iz sponke, ki je bil ugotovljen v izvedenskem mnenju.

Pritožba zato neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje izven pravne podlage in pravil o prekluziji štelo za pravočasne dodatne tožbene navedbe tožnika in razširjeno trditveno podlago.

6Med strankama ni bilo sporno, da je toženkin zavarovanec izvajalec javne službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (to trditev je podala toženka v odgovoru na tožbo), da je torej v skladu s 4. alinejo drugega člena Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Uradni list. RS, št. 117/2002, 21/2003, 51/2004 in 126/2007) izvajalec distribucije električne energije. Po določbi 7. točke prvega odstavka 4. člena Energetskega zakona (EZ-1, Uradni list RS, št. 60/2019) je toženkin zavarovanec distribucijski operater in je odgovoren za obratovanje, vzdrževanje in razvoj distribucijskega sistema električne energije na določenem območju za medsebojne povezave z drugimi sistemi. Po določbi 35. člena istega zakona obsega elektroenergetska dejavnost tudi dejavnost distribucijskega operaterja, ki je elektroenergetsko podjetje in kot tako mora po določbah 37. člena istega zakona drugim v javnem interesu izvajati naloge, ki se nanašajo na zanesljivost, rednost, kakovost in ceno oskrbe ter na varovanje okolja ter morajo zagotoviti trajno in nepretrgano obratovanje sistema v okviru omejite, ki jih določajo stanje tehnike in standardi kakovosti oskrbe in varno ter zanesljivo obratovanje in vzdrževanje sistema.

Na podlagi izvedenskega mnenja in dopolnjenih trditev tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do izpada nevtralnega vodnika prišlo zaradi nepravilne tehnične izvedbe priključitve vodnika v sponko. Nepravilna priključitev je bila v tem, ker je bil izveden prekratek tokovni lok za ničelni vodnik od pritrditve kabla na drog do odcepitve priključne sponke, ki ni omogočal zadosti nihanja, zaradi česar so ob močnem vetru nastale večje natezne sile, ki so imele za posledico izvlečenje vodnika iz sponke, na mestu spoja pa je bila z vodnika napačno odstranjena izolacija, kar ni v skladu s pravili stroke, saj tak spoj ob slabem vremenu pripore k lomljenju žične strukture (licen) v samem vodniku. Spoj je bil tehnično slabo izveden in je popustil, posledično je prišlo do izpulitve nevtralnega vodnika iz priključne sponke.

Nestrokovna izvedba priključne sponke je brez dvoma posledica malomarnega ravnanja zaposlenih pri toženkinem zavarovancu (prvi odstavek 131. člena in 135. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ti niso ravnali v skladu s pravili stroke, toženka pa ni dokazala nasprotnega (prvi odstavek 147. člena OZ).

Toženka ni trdila, da njen zavarovanec ni izvedel tehnično slabo izvedenega priključka in tudi ni trdila, da je do izpada nevtralnega vodnika iz priključne sponke prišlo zaradi delovanja višje sile (slabega vremena). Tožnik pa je kot škodno in protipravno krivdno ravnanje toženkinega zavarovanca po dopolnjeni trditveni podlagi navedel slabo tehnično izveden spoj, ni pa več vztrajal pri trditvi, da je njegova škoda posledica malomarnega ravnanja delavca toženkinega zavarovanca – preglednika – pri izvajanju zadnjega letnega vizualnega pregleda omrežja 30. 8. 2019.

Zato so pravno neupoštevne trditve toženke in se sodišču prve stopnje do teh ni bilo potrebno opredeliti, da četudi bi bil spoj nepravilno tehnično izveden, njen zavarovanec tega, da se bo vodnik izpulil, ni mogel pričakovati, se temu izogniti, niti tega preprečiti, ker je šlo za skrito napako, ki je ob rednih pregledih nizkonapetostnega omrežja ni bilo mogoče ugotoviti. Pravno odločilno dejstvo je, da toženkin zavarovanec ni po pravilih stroke izvedel priključitve vodnika v sponko, torej ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, k čemur ga zavezujejo zgoraj navedene določbe EZ-1 in drugi odstavek 6. člena OZ. Izvajanje periodičnih pregledov v skladu z veljavnimi Navodili za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja (veljavno od 24. 6. 2019) z vizualnim pregledom spoja od tal periodično na pet let toženkinega zavarovanca ne more ekskulpirati odgovornosti za posledice tehnično nestrokovno izvedenega spoja, čeprav tega s periodičnim pregledom ni bilo mogoče odkriti.

7Nelogična pa je pritožbena navedba, da je toženkin zavarovanec pred škodnim dogodkom delo opravljal z vso potrebno skrbnostjo in strokovnostjo, saj če bi temu bilo tako, ne bi v nasprotju s pravili stroke izvedel spoja nevtralnega vodnika s priključno sponko in spoj ne bi popustil.

8Izpodbijana vmesna sodba po presoji pritožbenega sodišča vsebuje materialnopravno pravilne razloge o odločilnih dejstvih, saj jo je bilo mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekonkretizirana pa je pritožbena trditev o nasprotju med razlogi sodbe in vsebino listin, še zlasti med dokaznimi listinami toženke in vsebino izvedenskega mnenja, ker ne pojasni konkretne vsebine listin in o čem so nasprotja. Pritožba v tem delu tudi le smiselno in nekonkretno uveljavlja pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

9Pritožba prav tako ne pojasni očitka, da je sodišče prve stopnje postopalo izven postavljenega zahtevka, ta trditev je nekonkretizirana. Glede na zgoraj obrazloženo je neutemeljena pritožbena navedba, da iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj je bila tožbena trditvena podlaga dopolnjena s pravno odločilnimi dejstvi skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP.

10Pritožbeno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo, prav tako ni ugotovilo drugih tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ki je navedeno v obrazložitvi te sodbe, čeprav ga sodišče prve stopnje ni navedlo v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe.

Pritožba je v celoti neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso uresničeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

11O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi določb 164. člena ZPP.