VSL Sodba I Cpg 52/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 306,00 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati:

- znesek v višini 2.153,73 EUR po računu št.: 7203/1/1-2005 z dne 17. 10. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2019 dalje do plačila,

- znesek v višini 3.902,77 EUR po računu št.: 7782/1/1-2005 z dne 9. 10. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2019 dalje do plačila,

- znesek v višini 3.835,50 EUR po računu št.: 8528/1/1-2005 z dne 30. 10. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2019 dalje do plačila

(I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožeča stranka dolžan (pravilno: dolžna) toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.581,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, ki so nastali toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa odstopi prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbe.

3Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v celoti plačilo vseh pravdnih stroškov kot tudi stroškov odgovora na pritožbo po stroškovniku na vlogi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji pritožbenega sodišča v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka v teku postopka predložila (tudi) prevode vse dokumentacije v slovenski jezik skupaj z opominom pred tožbo, o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni mogoče govoriti. Glede omenjene kršitve je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe (ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza).¹ Ugotovitev, da so listine prevedene, pa tovrstne tehnične napake v prenosu vsebine ne predstavlja.

6Stranka, ki predlaga dokaz z listino, mora to listino tudi predložiti. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP). Če stranka ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo moglo izvesti. Posledice te strankine opustitve bodo torej v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Kaj bo to pomenilo za položaj te stranke, je odvisno od konkretnih okoliščin. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Če pa bodo na razpolago še drugi dokazi, bo stranka lahko uspela z izvedbo teh dokazov.

7Tožena stranka v pritožbi z navedbo, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na naročilnice in ponudbe, ker da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi predložila tri listine z nazivom „Narudžba kupca“ ter eno listino z naslovom „Ponuda“², v prevodu pa predložila le eno Ponudbo (tj. Ponudba 0001-2005) in eno Naročilo (tj. Naročilo št. 0002/2019), smiselno uveljavlja, da dokazov, ki niso bili prevedeni iz hrvaškega v slovenski jezik, sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti, pa jih je. Ker pri tem pritožnica ni pojasnila, kako je zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe iz razloga, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo še na dve drugi (neprevedeni) naročili, ne more doseči.

8Tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da na podlagi enega prevoda naročila št. 0002/2018 ni moglo samo ugotoviti, da gre tudi v primeru drugih dveh neprevedenih listin „Narudžba kupca št. 0003/2019“ in „Narudžba kupca št. 0004/2019“ za listine, ki izkazujejo naročilo tožene stranke in ju povezati s trditveno podlago iz tožbe, ki se z njima (po številkah in vrednostih) sklada, prav tako tudi s številkami in zneski po prevedenih računih. Trditve tožeče stranke, da so naročilo in številke naročil razvidne iz vsakega posameznega izstavljenega računa, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sicer ni konkretizirano nasprotovala ostalim trditvam tožeče stranke, temveč se je zahtevku upirala le s pavšalnim sklicevanjem na pomanjkanje dokazov (iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka naročila dobavo, na kakšen način je bila dogovorjena cena dobavljenega materiala in da je do dobave tudi dejansko prišlo ter da zato ni izkazano, da bi bila dobava naročenega materiala, katere plačilo terja, dejansko izvedena). Njeni očitki so šli le v smeri, da ni nobenih trditev in dokazov, ki bi utemeljevali morebitni dogovor glede količine in cene ter da je do dobave dejansko tudi prišlo. Vendar ob tem ni podala konkretiziranih navedb, s katerimi bi izpodbijala trditve in dokaze tožeče stranke, predvsem v zvezi z mednarodnimi tovornimi listi (CMR)³, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki v tem postopku vtoževano blaga dejansko dobavila na datume, ki se ujemajo z vtoževanimi računi.

10Sodišče prve stopnje je tako v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo treh računov za spojke (spojnice, katere je tožeča stranka z različnimi šiframi opisala tudi v tožbi), zato pritožbeni očitek, da se do ugovora, da ni jasno, kaj naj bi bilo dobavljeno s prevozi, ni opredelilo, ni utemeljen. Glede na predhodno opisano dinamiko predmetnega spora pa se, v nasprotju s stališčem tožene stranke, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati oziroma odgovarjati na navedbe o tem, da trditev o obstoju dogovora glede količine in cene ni. Ker tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da konkretnih naročil, katera je tožeča stranka specificirala in jih predložila (in iz katerih izhaja tako cena kot tudi vrsta in količina materiala), ni podala, niti ni nasprotovala cenam iz ponudbe (A18 in prevod A 22), prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali morebitni dogovor o količini in ceni obstoji. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v nasprotju s pritožbeno grajo ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mednarodnih tovornih listov poleg tega ugotovilo še, da je bil naročeni material toženi stranki tudi dobavljen in da je tožena stranka v priloženi elektronski pošti navedla, da bo plačala celoten dolg (vtoževano terjatev) ter da tožena stranka spojk ni plačala, iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhajajo vsi odločilni razlogi, na podlagi katerih je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeni očitek o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tako ni utemeljen. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

11Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice V. F. predlagala v zvezi z okoliščinami poslovnega sodelovanja med tožečo in toženo stranko, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo iz razloga, ker izvedba tega dokaza ne bi prispevala glede na dokumentacijo v spisu k odločilnemu dejanskemu stanju za presojo v tem gospodarskem sporu (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga v obravnavanem primeru torej ni izostala, iz do sedaj navedenega pa je tudi evidentno, da njegova izvedba ni bila potrebna. Očitek tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče ustavno dopustnih razlogov za zavrnitev omenjenega dokaza ni navedlo in da je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po presoji pritožbenega sodišča tako ni utemeljen.

12Odločitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz I. točke izpodbijane sodbe je glede na obrazloženo torej pravilna in zakonita, je pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča v zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka podano neskladje med II. točko izreka in razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V izreku sodbe je namreč plačilo stroškov v znesku 2.581,60 EUR naložilo tožeči stranki, medtem ko je v obrazložitvi pravilno sledilo načelu uspehu in pojasnilo, da je tožena stranka v tem gospodarskem sporu v celoti propadla in da mora zato tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ker pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, kar izhaja iz 359. člena ZPP (in v tem postopku se je pritožila samo tožena stranka, ki pa zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v izreku plačilo stroškov tožeče stranke naložilo njej), je odločitev potrdilo tudi v tem delu, pri čemer se iz navedenega razloga tudi ni spuščalo v presojo pravilnosti njihove odmere.

13Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je stroške odgovora na pritožbo plačati tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je te odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, in sicer za nagrado za odgovor na pritožbo zoper sodbo 500 točk (tar. št. 21/1) in za materialne stroške 10 točk Tožena stranka mora torej skladno z obrazloženim tožeči stranki povrniti 306,00 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Tako npr. sodba VSRS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep VSRS II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019.
² Da jih ni predlagala kot dokaz, je neutemeljena pritožbena navedba. Tožeča stranka jih je priložila v potrditev njenih navedb, ki jih je podala pred tem, zato ne more biti dvoma, da so bili predlagani kot dokaz.
³ Tožeča stranka je na ugovor tožene stranke, da ni trdila in dokazala, da je do dobave dejansko prišlo, v prvi pripravljalni vlogi kot dokaz predložila tri mednarodne tovorne liste (CMR) in navedla, da je iz njih razvidno, da je naročeno blago prečkalo mejo in da je bilo prevzeto s strani tožene stranke (prim. list. št. 36). Tožena stranka je na to odgovorila, da iz listin ni razvidno nič drugega kot teža domnevnih dobav in da ni jasno, kaj naj bi tožeča stranka s temi prevozi dobavila, ni pa npr. trdila, da blaga ni prevzela, da tovornih listov ni podpisala, da gre za drug material in ne za tistega, katerega plačilo v tem postopku vtožuje tožeča stranka.