UPRS Sodba III U 159/2021-25

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti A. A., ..., stroške tega postopka v znesku 463,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z odločbo, št. Bpp 436/2021 z dne 6. 8. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je tožena stranka pod 1. točko izreka ugodila prošnji A. A., ... (stranke z interesom v tem upravnem sporu, v nadaljevanju: stranka z interesom, tudi prosilka) in ji dodelila izjemno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v pravdnem postopku, ki se zaradi ničnosti oporoke in dedne nevrednosti vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 64/2021, in sicer od 13. 7. 2021 dalje, do prejema odločbe, s katero se navedeni postopek na prvi stopnji zaključi. V nadaljevanju je zavrnila prošnjo stranke z interesom v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila stroškov postopka (2. točka izreka). Za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) je določila odvetnika B. B., Ljubljana (3. točka izreka) in v 4. točki izreka opredelila njegove nadaljnje obveznosti iz naslova izvajanja BPP.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je stranka z interesom vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zgoraj navedenem pravdnem postopku. Tožena stranka je ugotovila, da prosilka izpolnjuje dohodkovni cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Prav tako je ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, saj zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilka verjetne izglede za uspeh. Iz nadaljevanja obrazložitve izhajajo tudi razlogi za delno zavrnitev prosilkine vloge (2. točka izreka). Glede izvajalca BPP, ki ga je določila v obravnavani zadevi (tj. odvetnik B. B. iz Ljubljane), se tožena stranka sklicuje na določbi prvega odstavka 29. člena in 30. člena ZBPP. Upoštevajoč slednji, je omenjenega izvajalca določila upoštevaje željo prosilke.

3Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu odločbo tožene stranke izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v 3. točki izreka, saj meni, da je v tem delu nepravilna.

4V tožbi poudarja, da je povsem neekonomično, da bi prosilko v obravnavani zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, zastopal odvetnik iz Ljubljane. Razdalja Ljubljana - Koper - Ljubljana znaša približno 115 kilometrov v eno smer oziroma 230 kilometrov v obe smeri, kar pomeni, da bi kilometrina za enkratno pot znašala 85,10 EUR (115 x 2 x 0,37 EUR). Ravno tako odvetniku pripada za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk (6. člen Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT), kar bi v konkretnem primeru, upoštevaje čas potovanja minimalno dve uri in pol v obe smeri, pomenilo upravičenost do plačila dodatnih 100 točk oziroma 60,00 EUR. Glede na naravo spora je pričakovati, da bo narokov več, zato se bo ta znesek še pomnožil. Kot nadaljuje tožeča stranka, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi prosilka izkazala kakršnekoli utemeljene oziroma posebne razloge za imenovanje odvetnika izven okrožja sodišča. Pogoje za dodelitev BPP in izvajalce BPP določa ZBPP. Ta prosilcu res omogoča prosto izbiro odvetnika, ni pa ta pravica absolutna, ampak je omejena z načelom ekonomičnosti. Takšno stališče je zavzela tudi upravnosodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 73/2007 in sodbi Upravnega sodišča RS v zadevi III U 204/2013 ter I U 85/2017) ter civilnopravna sodna praksa (sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 3099/2014). Prosilka ni pojasnila razlogov za izbiro konkretnega odvetnika, zato bi jo morala tožena stranka pozvati k dopolnitvi vloge oziroma opozoriti, da v nasprotnem primeru njena izbira ne more biti upoštevana. Razloge za izbiro odvetnika iz drugega kraja mora namreč sodišče posebej obrazložiti. Stranka ima sicer pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa, in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju, kjer je sodišče, vendar mora biti njena zahteva razumna ali pa morajo za izbiro točno določenega odvetnika obstajati posebni razlogi (kot je specializacija odvetnika). V konkretnem primeru pa o obstoju posebnih pogojev ni mogoče govoriti. Ravno tako je treba upoštevati okoliščino kraja dejanskega prebivališča stranke ter kraja poteka sojenja. Tožeča stranka poudarja še, da ekonomičnost postopka ne pomeni, da zaradi tega ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, saj so odvetniki profesionalne osebe, ki so zavezane svoje delo opravljati vestno, strokovno in pošteno, zato ni kršena pravica stranke do izbire odvetnika, ampak je ta samo (z razumnimi mejami) omejena. Tisti, ki mora odvetnika plačati sam, bo zagotovo dvakrat premislil, ali se mu splača vzeti odvetnika izven svojega kraja, zato ni smiselno, niti pravično, da je upravičencu do BPP iz razloga, ker stroške plača država, omogočena brezmejna izbira. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišči tožbi ugodi in jo v izpodbijani 3. točki izreka odpravi ter v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in njenih razlogih. Sklicuje se na določbo 29. člena ZBPP in izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 62/2017, iz katere izhaja, da ima prosilec možnost sam izbrati osebo, ki mu bo nudila storitve BPP. Šele, če te možnosti ne izbere, lahko organ po uradni dolžnosti na predviden način izvajalca BPP izbere sam. Po povedanem organ za BPP nima pooblastila za določitev drugega odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj ZBPP niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje.

6Stranka z interesom v odgovoru na tožbo izpostavlja odločitvi Vrhovnega sodišča (sodbo v zadevi X Ips 73/2007 in v prejšnji točki te obrazložitve citirano odločitev) ter odločitev tega sodišča (sodbo v zadevi III U 9/2017) in v nadaljevanju povzema tam zavzeta stališča. Poudarja, da prvi odstavek 37. člena ZBPP določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, vendar je ta določba umeščena v poglavje VI.A, naslovljeno "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči", kar pomeni, da je treba omenjeno določbo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo in ne v smislu ekonomske upravičenosti odločitve.

7Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih stališčih. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF), po kateri si je pri izvrševanju proračuna treba prizadevati za makroekonomsko stabilnost. Sredstva proračuna se med drugim uporabljajo tudi za financiranje nalog in druge namene, ki so opredeljeni z ustavo in zakoni. Gre torej za strogo namensko rabo sredstev v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog (drugi odstavek 2. člena ZJF). Prav tako je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti (tretji odstavek 3. člena ZJF). Določbo 30. člena ZBPP je treba razumeti v smislu, da ima prosilec sicer res pravico izbrati osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, vendar je to določbo treba uporabljati skladno z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec, upoštevaje umeščenost predmetne določbe v ZBPP in druga temeljna načela; med slednjimi zlasti načelo gospodarne rabe proračunskih sredstev. Da je takšno stališče pravilno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije oziroma po abecednem redu, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije. Iz navedenega je razbrati, da je lahko z odločbo imenovan zgolj odvetnik, ki je na seznamu izvajalcev BPP. Tudi Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) v četrtem odstavku 5. člena določa, da kadar predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznam odvetnikov ne zadošča za izvajanje BPP, določi sodišče odvetnika po abecednem vrstnem redu izmed vseh odvetnikov, vpisanih v imenik odvetnikov, ki sestavljajo območni zbor, organiziran na območju posameznega okrožnega sodišča. Tudi ta zakon je torej omejil izbiro odvetnikov na odvetnike, ki so vpisani oziroma sestavljajo območni zbor posameznega okrožnega sodišča. Kriteriji za izbiro odvetnika so tako posredno določeni tudi v teh zakonskih določbah, medtem ko razlaga, da ima stranka z interesom neomejeno prosto izbiro, nima opore v drugih zakonskih določbah.

8Stranka z interesom v pripravljalni vlogi vztraja pri stališčih iz odgovora na tožbo, ki jih smiselno povzema.

9Tukajšnje sodišče je s sklepom, št. III U 159/2021-18 z dne 4. 11. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka ZUS-1, sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

10Dne 2. 12. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožeča stranka in pooblaščenec stranke z interesom (odvetnik B. B.).

11Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri tožbenih stališčih in dodala, da namen zakonodajalca ni bil, da neomejeno širi možnost izbire kateregakoli odvetnika. Tožeča stranka je sicer seznanjena s sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2017, vendar meni, da gre za osamljen primer. V zvezi z navedbami stranke z interesom, zakaj želi izbranega odvetnika, pa je vztrajala, da so le-te presplošne. Stranka z interesom je po pooblaščencu navedla, da ni na tožeči stranki, da bi ugotavljala namen zakonodajalca. Vse odločbe, ki jih je citirala tožeča stranka, so izpred časa uveljavitve novele ZBPP-B in iz tega razloga irelevantne. Na podlagi spremenjene novele pa imamo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je stranka z interesom že citirala v svojih vlogah. Pooblaščenec stranke z interesom je primeroma pojasnil, da je tako že zastopal neko drugo stranko pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, kjer je bila izdana odločba o BPP. Tako tudi sicer ravnajo vsa sodišča v državi, saj stranka ni dolžna pojasnjevati, zakaj se je odločila za določenega odvetnika.

12V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče izvedlo predlagane dokaze z vpogledom v listine, ki so v upravnem spisu zadeve (med njimi izpodbijano odločbo z dne 6. 8. 2021). Navzoči na glavni obravnavi ugovorov zoper dokazni sklep in potek dokazovanja niso podali.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14V zadevi je sporno, ali je imela tožena stranka podlago za to, da je - ob tem, ko je ugotovila, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in prošnji zato ugodila - v izpodbijani 3. točki izreka sledila prosilkinemu predlogu in ji tako določila odvetnika, ki ga je sama predlagala. Pri tem se je sklicevala na določbi prvega odstavka 29. člena ZBPP in prvega odstavka 30. člena istega zakona.

15Pravno podlago za odločanje v zadevi predstavljajo določbe ZBPP. Pravno pomoč izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo, ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat (prvi odstavek 29. člena ZBPP). V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZBPP lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, in jo navede v prošnji za BPP. Če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki mu ga za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

16Iz navedene zakonske ureditve izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč. Le če tega svojega upravičenja ne izkoristi - ne pa tudi v drugih primerih - organ po uradni dolžnosti na predvideni način določi izvajalca BPP. Pristojni organ tako nima, kot pravilno izpostavlja tožena stranka, pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev BPP omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

17Prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-B). Tako je predlagatelj novele pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil¹, da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca BPP, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem brezplačno pravno pomoč zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj brezplačna pravna pomoč posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca brezplačne pravne pomoči, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerem bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa. Po veljavni ureditvi lahko prosilec prošnji za BPP priloži predlog za določitev odvetnika, ki bo izvajal storitve pravne pomoči, ali osebe, ki je vpisana v register, izvajalca pa lahko izbere le s seznama, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov, oziroma s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije, oziroma iz registra, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje. S takšno omejitvijo pri izbiri izvajalca se prosilca spravlja v neenak položaj v pravici do sodnega varstva z osebami, ki si pooblaščenca prosto izbirajo. Novela to neenakost odpravlja in daje tudi prosilcu možnost izbire izvajalca pravne pomoči. Navedeno je bilo upoštevano v 14. členu ZBPP-B, s katerim sta bila spremenjena dotedanja prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP. Obrazložitev k temu členu poleg sklicevanja na pomen proste izbire za zgraditev zaupnega odnosa med klientom in odvetnikom ter s tem za učinkovito in uspešno zastopanje posebej dodaja, da prosta izbira upravičenca ni omejena le na listo, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi njegove storitve plačal sam.

18Iz navedenega izhaja zakonodajalčev namen omogočiti prosilcu prosto izbiro odvetnika na način, da njegova izbira ne bo omejena le na listo območnega zbora odvetnikov. To pomeni, da si lahko izbere tudi odvetnika, ki ni na navedeni listi. Da bi bila ta razširjena izbira vezana izključno na odvetnike s sedežem na teritoriju območnega zbora, to je s sedežem na območju okrožnega sodišča, pri katerem je prosilec vložil prošnjo za BPP, in, kjer ima prosilec stalno ali začasno bivališče, iz predloga ZBPP-B ne izhaja (tako kot ne iz zakonskega besedila). Te meje ne postavlja niti neopredeljen obseg finančnih sredstev osebe, s katero naj bi se prosilec izenačil, saj ni izključeno, da si oseba z "dovolj sredstvi, da si nudenje pravne pomoči lahko zagotovi brez pomoči države," ne bi izbrala odvetnika iz drugega sodnega okrožja. Zakonodajalec bi prosilčevo prosto izbiro z zakonsko novelo lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil in je spremenil do tedaj veljavni prvi odstavek 30. člena ZBPP tudi v delu, ki je pristojnemu organu omogočal, da za izvajanje pravne pomoči ni določil odvetnika ali osebe iz 11. odstavka 31. člena tega zakona, ki jo je predlagal prosilec, pri čemer je moral v odločbi navesti razloge za takšno odločitev. Zato upoštevaje, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, je treba tudi po presoji tega sodišča prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.

19Glede tožbenih ugovorov, da omejitev izbire izhaja iz 37. člena ZBPP, ki določa da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi vsega zgoraj navedenega in umestitve določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči", omenjeno načela ekonomičnosti treba spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre torej za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. To pomeni, da načela ekonomičnosti vodenja postopka ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno torej na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku (prim. sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 62/2017 z dne 24. 1. 2017). Pri tem sodišče sklepno pripominja, da ni mogoče pritrditi tožbenim ugovorom, da odločitev Vrhovnega sodišča iz prejšnjega stavka predstavlja osamljen primer. Enako stališče kot v citirani sodbi je namreč to sodišče zavzelo tudi v obravnavani primerljivi zadevi III U 9/2017, pri čemer sodišče pri obravnavi konkretne zadeve ne vidi utemeljenih razlogov, da bi odstopilo od svojih predhodno sprejetih stališč.

20Po vsem navedenem je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpita tožeča stranka in tožena stranka vsaka svoje stroške tega sodnega postopka.

K III. točki izreka:

22ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz prvega odstavka 19. člena ZUS-1, kot je v konkretnem primeru A. A.. Glede tega je treba, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je za nagrade odvetnikov ali za druge stroške predpisana tarifa, se stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Povrnitev stroškov, ki gredo strankam v pravdnem postopku, podrobneje ureja Pravilnik o povrniti stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pri presoji kriterija potrebnosti vloge se izhaja iz vsebine vloge in ocene, ali je ta prispevala k rešitvi spora.

23V obravnavanem primeru je A. A. nastopala na strani tožene stranke in je, ker je bila tožba zavrnjena, po načelu uspeha upravičena do povrnitve stroškov sodnega postopka, in sicer tistih stroškov, ki jih je upravičeno opredeliti kot za upravni spor potrebne stroške.

24Sodišče je stranki z interesom tako priznalo stroške v zvezi z udeležbo njenega pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo dne 2. 12. 2021. Upravičenka je bila namreč kot stranka upravnega spora vabljena na glavno obravnavo; udeležba na njej je bila upravičena z namenom, da reagira na tam podane navedbe in predloge drugih strank. Sodišče je tako A. A. priznalo povrnitev naslednjih stroškov v zvezi z glavno obravnavo, na kateri jo je zastopal pooblaščeni odvetnik: nagrado za prvi narok za glavno obravnavo v višini 500 točk po tar. št. 30/3 OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 300,00 EUR. Sodišče je priznalo tudi izdatke iz naslova kilometrine za prihod pooblaščenca na narok, in sicer za vožnjo s sedeža pooblaščenca (..., Ljubljana) do tukajšnjega sodišča (Rejčeva ulica 7, Nova Gorica) in nazaj, v skupni višini 79,92 EUR (2 x 108 km x 0,37 EUR); pri tem izračunu se je sodišče oprlo na podatke spletne strani Najdi.si, po katerih najbližja cestna razdalja med navedenima naslovoma v eno smer znaša 108 km. Ker je pooblaščenec stranke z interesom zavezanec za DDV, se na skupno višino odmerjene nagrade in izdatkov 379,92 EUR prizna tudi 22 % povečanje za DDV v višini 83,58 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

25Tožeča stranka mora tako A. A. povrniti skupaj 463,50 EUR stroškov tega upravnega spora, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

¹ Glej Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBBP-B, Poročevalec DZ z dne 27. 12. 2007.