VSK Sodba III Kp 51566/2019

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v prvi vrstici opisa kaznivega dejanja tekst "komu na zahrbten način" nadomesti z besedo "drugemu",

- v zakonski označbi kaznivo dejanje označi kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, in

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obtožencu za storjeno kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 115. člena KZ-1 izreče kazen 13 (trinajst) let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v tako izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu od 3.10.2019 od 19.30 ure dalje in čas odvzete prostosti od 2.10.2019 od 01:55 ure do 3.10.2019 do 19:30 ure.

II. V ostalem se pritožba obtoženčeve zagovornice, pritožba okrožne državne tožilke pa v celoti zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje umora po 1. točki prvega odstavka 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika KZ-1, za kar mu je izreklo kazen osemnajstih let zapora, v tako izrečeno kazen pa vštelo čas pridržanja od 2.10.2019 od 01:55 ure do 3.10.2019 do 19:30 ure in pripor od 3.10.2019 od 19:30 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo nož, uporabljen pri kaznivem dejanju in ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP sklenilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice proračun.

2Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo samo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Višja državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP oziroma se pritožuje zaradi odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu izrečeno kazen zviša na 25 (petindvajset) let zapora.

4Na pritožbo višje državne tožilke Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici je odgovorila obtoženčeva zagovornica in v odgovoru predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Tudi višja državna tožilka je vložila odgovor na pritožbo obtoženčeve zagovornice in v njem predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Pritožba obtoženčeve zagovornice je deloma utemeljena, medtem, ko je bilo potrebno pritožbi višje državne tožilke utemeljenost odreči v celoti.

7Vsa odločilna dejstva, razen kvalifikatorne okoliščine zahrbtnosti, o čemer bo govora v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v podkrepitev svojih zaključkov pa navedlo tudi prepričljive razloge.

8Pritožnica se v dobršnjem delu svoje pritožbe ukvarja s tem, kar se je kritičnega večera dogajalo v stanovanju B. B. Zagovornica zavzema stališče, da je bil pravzaprav B. B. tisti, ki je v obtožencu sprožil idejo vzeti življenje oškodovancu in da je bil pravzaprav on tudi tisti, ki je obtožencu dal nož, ki ga je uporabil pri storjenem kaznivem dejanju rekoč pri tem celo, "da je to pravi nož za C.". Prav nikakršnega dokaza ni, ki bi ta del obtoženčevega zagovora potrjeval. Celo nasprotno, priča B. B. in oškodovanec sta bila bratranca, ki sta se dobro razumela, kar potrdijo tudi druge, v tem kazenskem postopku zaslišane priče in o čemer prvostopenjsko sodišče razloguje v 9. točki obrazložitve na strani 10 sodbe. Tudi če drži to, kar v svoji izpovedbi pove zaslišani D D., da mu je B. B. že po storjenem dejanju povedal, da sta se z obtožencem v njegovem stanovanju dejansko pogovarjala o oškodovancu, pa to še ne pomeni, da je priča B. B. obtoženca na karkoli napeljeval, še najmanj pa na to, da oškodovancu vzame življenje. Sicer pa samo dogajanje v stanovanju B. B. ni predmet inkriminiranega početja, glede na to, kar je sodišče ugotovilo v dokaznem postopku pa ne more biti relevantno niti v smislu okoliščin, ki bi lahko bile odmevne pri odmeri kazenske sankcije.

9Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega pravilno ugotovilo, da je odločitev obtoženca obračunati z oškodovancem plod obtoženčeve lastne odločitve. Sam je bil tisti, ki je iz predala v stanovanju B. B. vzel nož, za katerega je predhodno vedel, kje se nahaja, pač zaradi tega, ker je B. B. ta nož hranil v istem predalu kakor metke za zračno puško, s katero sta obtoženec in B. B. istega večera tudi streljala in o čemer ni nikakršnega dvoma, to dejstvo pa potrjuje tudi fotografija, ki se nahaja v spisu. Obtoženec se je odločil, da bo nož vzel in z njim odšel iz stanovanja v trenutku, ko je bil B. B. na stranišču, kar po presoji pritožbenega sodišča tudi ne more biti naključje. Obtoženec je pač lahko pričakoval, da bi mu B. B. odhod z nožem iz stanovanja preprečil, zato je moral izbrati pravi trenutek, da je to lahko storil neovirano. Tako ne bo držala teza zagovornice, da obtoženec ni mogel niti teoretično vedeti, kje ima B. B. spravljene nože, saj tudi slednji pove, da je obtoženec to lahko izvedel takrat, ko je iz predala jemal metke za zračno puško, pri čemer priča tudi pove, da je v času, ko je bil na stranišču slišal nek ropot, ki ga je pripisal zapiranju in odpiranju predala, v katerem se je nož nahajal.

10Obtoženec se je z nožem, skritim pod majico odpravil proti hiši, v kateri je prebival oškodovanec, pri čemer pa gre motiv za tako početje iskati samo v tem, da obtoženec z oškodovancem obračuna zaradi govoric, ki naj bi jih ta širil po Bovcu v zvezi z njegovim dekletom E. E. in v zvezi z obtoženčevim uživanjem droge. Na to obtoženčevo odločitev je potrebno gledati tudi v luči tega, kar je ugotovila izvedenka nevropsihiatrične stroke, da se pri obtožencu kažejo značilnosti čustveno neuravnovešene osebe, za katero je značilna težnja k impulzivnemu delovanju, ne glede na posledice in pri kateri je razpoloženje nepredvidljivo in muhasto, pri čemer pa so se pri obtožencu negativna čustva v obliki ljubosumja, jeze in besa zaradi provokacij iz okolja kopičila že dlje časa in se nazadnje izrazila v obliki opisanega dogodka. Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je ob prihodu obtoženca v stanovanje F. F. obtoženi A. A. oškodovanca pozval, naj gre pred hišo oziroma pride ven. Obtoženec je ob prihodu iz hiše imel v rokah pločevinko piva, tako, kakor to pove obtoženec in kar potrdi tudi priča G. G. Obtoženec se zagovarja, da naj bi ga oškodovanec s to pločevinko udaril po glavi, da je padel po tleh, pri čemer pa zagovornica zastopa tezo, da bi lahko v obravnavanem primeru šlo celo za prekoračen silobran. Ob tem velja povedati, da ni najti niti enega dokaza, ki bi obtoženčev zagovor o napadu oškodovanca nanj in s tem hkrati zagovorničino tezo o prekoračenem silobranu potrjeval. Ob tem, ko pritožnica sama v pritožbi ugotavlja, da so bile na pločevinki piva, zaseženi ob ogledu najdene biološke sledi samo ene osebe, t.j. oškodovanca, pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da je iz fotografij z ogleda kraja kaznivega dejanja števila 32 do 34 (listovna št. 52 spisa) razvidno, da je bila pločevinka s pivom, ki je bila pozneje tudi predmet biološke analize, najdena na kraju dogodka v stoječem položaju, položena ob vhodnih vratih v hišo. Ob takem stanju stvari je pač neživljenjsko trditi, da je bila ob obravnavanem dogodku kakorkoli uporabljena, še najmanj pri zatrjevanem napadu oškodovanca na obtoženca. Tja jo je ob prihodu iz hiše lahko položil le oškodovanec sam.

11Pritožnica v pritožbi tudi navaja, da je obtoženec nož vzel s seboj zgolj zaradi možnosti samoobrambe, saj da je vedel, da je pri oškodovancu običajno veliko ljudi in ker se je bal, da bi ga napadli. Te teze pa pritožnica do konca ne razdela in ne pove niti tega, zakaj naj bi se obtoženec bal napada nanj, ko pa z oškodovancem do obravnavanega dogodka nista imela nikakršnega predhodnega konflikta, še manj pa, da bi razlog za napad nanj imel kdo drug. Gre le za obrambno tezo zagovornice, ki pa v spisovnih podatkih nima nikakršne podlage.

12Zagovornica sodišču prve stopnje tudi zameri, da se ni ukvarjalo s tem, od kod odrgnine na členkih obtoženčeve desne roke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožničina trditev sicer drži, ne vidi pa v čem bi lahko pojasnjevanje nastanka teh odrgnin prispevalo k razčiščevanju dejanskega stanja v zvezi z obtožbenimi očitki. Zagotovo je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da do nikakršnega napada oškodovanca na obtoženca pred prvim vbodom z nožem ni prišlo, tako, da je način nastanka odrgnin na obtoženčevi roki povsem irelevanten. Tako je očitno, da so te odrgnine lahko nastale le po naključju, ne pa kot posledica morebitne obrambe obtoženca pred napadom oškodovanca.

13Prav pa ima zagovornica, ko oporeka tistim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na zahrbtnost napada obtoženca na oškodovanca. Tudi pritožbeno sodišče meni, da o zahrbtnosti v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Višja državna tožilka v odgovoru na pritožbo zagovornice navaja, da na zahrbten način storitve kažejo miren prihod obtoženca z nožem, skritim pod majico in izkoriščanje poznanstva in navideznega prijateljstva, pri čemer je obtoženec oškodovanca zvabil ven, vstran od priče G. G. in ga nepričakovano napadel. Višja državna tožilka tako v svojem odgovoru na zagovorničino pritožbo dobesedno povzema zaključke prvostopenjskega sodišča, s katerimi se pa pritožbeno ne more strinjati. Drži, da je obtoženec do oškodovančevega stanovanja prišel povsem mirno in da je imel nož skrit pod majico. Navedeno pa lahko izkazuje zgolj obtoženčev direktni naklep, ne pa tudi zahrbtnosti, saj je težko pričakovati, da bi se obtoženec, čeprav v večernih oz. nočnih urah sprehajal po Bovcu z nožem v rokah ali pa tako, da bi bil nož vsem viden. Kolikor pa sodišče ugotavlja, da je obtoženec ob storjenem kaznivem dejanju izkoristil poznanstvo in navidezno prijateljstvo z oškodovancem pa je potrebno povedati, da je ta okoliščina za dokazovanje zahrbtnega načina storitve kaznivega dejanja povsem irelevantna. Če bi to tezo sprejeli, potem bi vsakršno kaznivo dejanje uboja, storjeno zoper znanca oz. prijatelja že lahko pomenilo kaznivo dejanje umora, storjenega na zahrbten način. Tudi gotovo dejstvo, da je obtoženec oškodovanca ob prihodu k njemu pozval, naj pride pred hišo, da se bosta nekaj pogovorila, ni okoliščina, ki bi sama zase, pa tudi ne v povezavi z drugimi, naštetimi zgoraj, kazala na zahrbtnost kot kvalifikatorni element. Za to, da je mogoče nekomu očitati, da je drugemu vzel življenje na zahrbten način, je bistveni predpogoj to, da oškodovanec obtožencu zaupa v tolikšni meri, da napada v nobenem primeru ne pričakuje, pri čemer pa napadalec prav to situacijo izkoristi. V konkretnem kazenskem postopku pritožbeno sodišče ocenjuje, da med obtožencem in oškodovancem, pač glede na intenziteto njunega znanstva in druženja, te stopnje zaupanja niti ni moglo biti. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec oškodovanca zvabil iz stanovanja in ga pred vhodom v hišo enajstkrat zabodel v različne dele telesa, pri čemer izvedenec H. H. ugotavlja, da so bile rane 10, 9 in 8 povzročene prve in to takrat, ko sta bila obtoženec in oškodovanec v stoječem položaju, obrnjena drug proti drugemu in ko je obtoženec oškodovanca z nožem, ki ga je držal v desni roki trikrat zabodel v trebuh oz. levi bok. Na podlagi ugotovitev izvedenca tako ne drži tisti del obtoženčevega zagovora, ko navaja, da naj bi oškodovanca prvič zabodel v ramo, a še to zaradi tega, ker naj bi se zgolj branil pred oškodovancem, ki naj bi ga napadel, za kar pa v spisu ni nikakršnih dokazov, tako, kakor je to sodišče razlogovalo že zgoraj. Vse ostale rane so bile povzročene po tem, ko se je oškodovanec zaradi zadanih prvih treh pričel sklanjati naprej, proti tlom, dokler ni v končni fazi obležal na tleh. Tudi dejstvo, da je obtoženec oškodovancu prve vbode zadal stoje, ko sta bila obrnjena drug proti drugemu ne kaže na zahrbten način odvzema življenja, saj je imel oškodovanec ob takem načinu poškodovanja gotovo več možnosti za obrambo, kakor bi jo pa imel v primeru, da bi ga obtoženec napadel s hrbtne strani. Tudi samo zaradi tega, ker je obtoženec oškodovanca zvabil pred hišo o zahrbtnem načinu odvzema življenja ni moč govoriti. Obtoženec se prepričljivo zagovarja, da je bil v istem prostoru G. G., pred katerim z oškodovancem ni nameraval razčiščevati računov. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine, v katerih je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, kvalifikatornega očitka, da naj bi obtoženec oškodovancu življenje odvzel na zahrbten način, ne utemeljujejo. Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da se je obtoženi A. A. do oškodovančevega stanovanja odpravil z namenom obračunati z oškodovancem v zvezi z govoricami, ki naj bi jih F. F. širil po Bovcu glede njegovega razmerja z obtoženčevim dekletom E. E. in obtoženčevega uživanja mamila "speed" oz. enega od metamfetaminov. Motiv obtoženčevega odhoda k oškodovancu je bilo torej pravzaprav maščevanje, kar bi pa lahko pomenilo kvalifikatorno okoliščino v smislu kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, vendar v to smer obtožba ni bila vložena, pritožbeno sodišče samo pa opisa kaznivega dejanja ni moglo spreminjati, saj bi s tem prekoračilo obtožbo.

14Na podlagi vsega zgoraj navedenega tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi obtoženčeve zagovornice deloma ugoditi tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti očitek, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način, samo kaznivo dejanje pa zakonsko označi kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je v zakonu predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora, po določbi tretjega odstavka 29. člena KZ-1 pa se sme storilca kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti mileje kaznovati. Po presoji in oceni vseh okoliščin, ki jih je sicer, razen ene, pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pritožbeno sodišče obtožencu izreklo kazen trinajstih let zapora. Obtoženec je kaznivo dejanje storil z najhujšo krivdno obliko, t.j. direktnim naklepom oziroma se je h F. F. odpravil z namenom vzeti mu življenje, sicer ne bi bilo nobene potrebe po tem, da bi pred odhodom iz stanovanja B. B. s seboj na skrivaj vzel tudi nož. Tudi izvedenka dr. I. I. ugotavlja, da sam odhod obtoženca do žrtve in odločitev o tem, da s seboj vzame nož, ne kažejo na to, da je bilo to storjeno v afektu, temveč na zavestno odločitev obtoženca, da se z žrtvijo sooči in je bilo obtoženčevo razumevanje pomena svojega dejanja sprva ohranjeno, nadzor nad ravnanjem pa je bil zaradi opitosti in čustvene vzburjenosti zmanjšan, vendar ne v bistveni meri. Obtoženec je v stanje afekta zapadel šele ob neposrednem stiku z žrtvijo, do tega stika pa je prišlo na podlagi povsem razumske odločitve in obtoženčevega premišljenega in zavestnega ravnanja. Na podlagi navedenega tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da podlage z milejše kaznovanje obtoženca ni, tudi zaradi tega ne, ker obtoženec od načrtovanega obračunavanja z oškodovanim F. F. ni odstopil tudi takrat ne, ko je videl, da F F. v stanovanju ni sam, ampak da je tam prisoten tudi G. G., glede katerega je lahko pričakoval, da bo v dogajanje posegel oziroma ga pri vsem skupaj zalotil, kar se je v končni posledici tudi zgodilo. Kljub temu, da zaradi sprejete odločitve pritožbenega sodišča višja državna tožilka s pritožbo ne more uspeti, pa pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno oz. neživljenjsko upoštevalo tudi, da je obtoženec s svojim početjem s tem, ko je oškodovancu vzel življenje posredno prikrajšal oz. prizadel tudi njegove bližnje sorodnike. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da to samo po sebi okoliščina, ki bi jo bilo moč šteti obtožencu v slabo, ne more biti, saj predstavlja naravno posledico vsakega odvzema življenja. Na podlagi vsega zgoraj navedenega, upoštevaje samo intenziteto dogajanja in obtoženčevo krivdno obliko na eni strani ter olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče na drugi strani, se obtožencu izreče kazen trinajstih let zapora, v kar se mu všteje tudi čas odvzema prostosti in dosedanjega pripora, tako, kakor je to razvidno iz izreka. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno na podlagi določb 391. in 394. člena ZKP odločiti tako, kakor je razvidno iz izreka.

15Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženega A. A., zato na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade.