VSC Sodba Cpg 41/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo (I.) obstoj terjatve tožeče stranke (tožnice) do tožene stranke (toženke) v višini 21.063,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2014 dalje do plačila in (II.) obstoj terjatve toženke do tožnice v višini 15.898,21 EUR ter (III.) presodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 5.164,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.3.2014 dalje do plačila. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženki 2.151,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe (op. po vsebini pa tudi zoper del pobotne terjatve, o katerem sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe ni odločilo, čeprav je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, da pobotna terjatev v presežni višini ne obstoji) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve te odločbe odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožničine terjatve do terjatve in da bi moralo toženki priznati pobotno terjatev v znesku, ki je višji od priznanega. Zmotno je ugotovljeno, da pravdni stranki 12.12.2013 oziroma 13.12.2013 nista dosegli zavezujočega dokončnega dogovora o stanju preostale obveznosti toženke v višini 72.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedene dokaze zmotno sledilo le delu dogovora o izhodiščni obveznosti toženke v višini 116.457,00 EUR. Tožničin zahtevek ni bil ustrezno obrazložen in sposoben za obravnavo. Tožnica ni določno pojasnila terjatve po posamičnih računih. Matematika odštevanja je napačna in še vedno ni jasno, po katerih računih je tožnica terjala vtoževano plačilo. Toženka bi se lahko branila šele ob sklepčnem zahtevku. Gre za bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Tožničina terjatev več ne obstoji. Nepregledno je mešala račune. Vse predmetne račune je tožnica dobila plačane v okviru plačila 72.300,00 EUR. Terjatve iz tabele 1 so bile plačane, iz tabele 2 pa so ugasnile zaradi pobota. Terjatev po računu v višini 7.025,55 EUR je bila upoštevajo vsebino tožničinih tabel v višini 6.827,00 EUR plačana že pred vnovčitvijo menic. Predmetno je sodišče prve stopnje spregledalo in obstoji bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pobotni ugovor je bil neutemeljeno zavrnjen nad zneskom 15.859,14 EUR (pravilno 15.898,21 EUR), saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da stroški reklamacij nad navedenim zneskom niso bili zadostno izkazani. Ni razloga, da se ne bi sledilo izpovedbi prič o približno 22.000,00 EUR.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do očitkov, s katerimi se ugotovljena dejstva izpodbijajo.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevaje trditve in izvedene dokaze navedlo zadostne, logične in razumljive razloge, da oziroma zakaj pravdni stranki na sestanku 12. oziroma 13.12.2012 nista dosegli zavezujočega dogovora o dokončnem stanju preostale obveznosti toženke v višini 72.300,00 EUR. Nasprotno zavzemanje toženke ni utemeljeno. Ročni zapis sestanka sta sestavili obe pravdni stranki in sodišče prve stopnje je vsebino obeh zapisov pravilno presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in samim ravnanjem pravdnih strank po sestanku. Toženka niti zneska 72.300,00 EUR, ki naj bi bil po njeno dokončno dogovorjeni znesek njene obveznosti, ni prostovoljno plačala, kar bi morebiti lahko izhajalo iz njene pritožbene navedbe, da je bil ta znesek plačan. Predmetni znesek je bil plačan šele z unovčitvijo menic. Vračilo starih in izročitev novih menic je bila le dogovorjena zamenjava menic, ki se jima je veljavnost iztekala (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in ne dogovor o dokončnem stanju obveznosti toženke. Priznanje reklamacij s strani tožnice ne pomeni priznanja zatrjevanih stroškov v zvezi z njimi, kar se je reševalo še po sestanku (op. predmetno je tudi glavni razlog, da je zavzemanje toženke o dokončnem dogovoru neutemeljeno, saj je bil šele predviden dogovor o stroških reklamacij do 31.1.2014). Pričam toženke sodišče prve stopnje v tej smeri zato utemeljeno ni sledilo. Iz izpodbijane sodbe ni nikjer razvidno, da naj bi A. A. priznal stroške reklamacij v višini, ki jo zatrjuje toženka. Navedbam o nekakšni volji pravdnih strank ni mogoče slediti, pri čemer je odveč pripomniti, da je tožnica izdane menice unovčila za znesek, ki je presegal 72.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni zmotno upoštevalo le dela dogovora, ampak je pravilno izhajalo iz dejstva, da sta se obe pravdni stranki na sestanku strinjali o obstoju izhodiščnega dolga toženke v višini 116.457,00 EUR, ki ga je toženka le poskušala zmanjšati med drugim tudi s spornimi stroški glede reklamacij. Tožnica je glede unovčenih menic zares morala po tožbi toženke zoper tožnico (zadeva I Pg 523/2014) vrniti znesek, ki je presegal 72.300,00 EUR, vendar ne iz razloga, ker bi bila obveznost toženke v takšni višini dogovorjena, temveč zaradi pravil meničnega prava. Šlo je namreč za namensko izdane menice za zavarovanje dolga za znesek v višini 72.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je upoštevalo izhodiščni dolg toženke v višini 116.457,00 EUR iz naslova dobave artiklov in da je presojalo (med drugim) sporne stroške reklamacij, ki jih je toženka uveljavljala v pobot. Ne gre za različne dokazne pristope. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bil izhodiščni dolg iz naslova dobavljenih artiklov nesporen (s strani toženke dejansko pripoznan), da pa so (med drugim) stroški reklamacij ostali sporni.

7Ugotovitev izhodiščnega dolga v višini 116.457,00 EUR ima za posledico to, da je toženka postala tista, ki bi morala zatrjevati in izkazati njegovo (celotno) poplačilo oziroma temu dolgu uspešno nasprotovati s procesnim pobotnim ugovorom. Predmetnega trditvenega in dokaznega bremena toženka ni zmogla oziroma obstoja nasprotne terjatve v zadostni višini ni izkazala. Že navedeno je razlog, da njenemu zavzemanju, da bi bilo treba tožničin tožbeni zahtevek zavrniti, v nobenem primeru ni mogoče slediti. Da izhodiščnega dolga tožnica ni v zadostni meri obrazložila in da že na tej podlagi ne bi bilo mogoče odločati, pritožbeno niti ni problematizirano. Hkrati je tožnica v zadostni meri pojasnila, kaj še vtožuje, zakaj in po katerih računih, da je sodišče prve stopnje lahko opravilo še preizkus vtoževanih zneskov po dveh tabelah. Tožnica je že v tabeli 1 in 2 pojasnila, kaj vtožuje, po katerih računih in v kakšni višini. Račune z dobavnicami in prevoznimi listi je tožnica predložila v tej pravdi oziroma se je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sklicevala še na listine v priloženem spisu I Pg 523/2014. Povedano drugače, tožnica je tudi po presoji pritožbenega sodišča vtoževane terjatve skopo, a v zadostni meri pojasnila, da jih je bilo mogoče preizkusiti, kar je sodišče prve stopnje nenazadnje storilo. Pravdni postopek ni namenjen temu, da bi morala tožnica na zahtevo toženke podajati nekakšna pretirana pojasnila glede prav vseh detajlov vtoževane terjatve, ampak je dolžna podati le zadostno trditveno in dokazno podlago, da lahko sodišče terjatev preizkusi. Predmetno je tožnica storila. V takšni situaciji je bila toženka tista, ki bi morala konkretneje oporekati tožničini trditveni in dokazni podlagi. Da tožnica ni določno pojasnila vtoževane terjatve je le lastno mnenje same toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo toženkine ugovore glede vtoževane terjatve kot pavšalne. Tožnica je namreč pojasnila kaj terja, v kakšni višini, s kakšno zapadlostjo in po katerem računu ter priložila račune z dobavnicami. Toženka je bila zato tista, ki bi morala zatrjevati, kaj ni bilo dobavljeno, katere cene niso bile pravilne, ipd., ne pa da je preprosto tožnici očitala pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago. Sodišče prve stopnje ni ničesar neutemeljeno toleriralo in poenostavljeno matematično izračunavalo, ampak je upoštevalo trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje zahtevku, ki je vtoževan upoštevaje tabelo 1, ugodilo zaradi dejstva, da je šlo za nesporen znesek v pravdi I Pg 523/2014 (glej predvsem od 23. do 27 točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Kaj naj bi bilo vse v pravdi I Pg 523/2014 sporno, je povsem pavšalno zatrjevano dejstvo, za katerega pritožnica niti ne pojasni, kako naj bi vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Iz spisa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje glede terjatve tožnice in glede pobotne terjatve toženke „uporabilo drugačne dokazne in trditvene standarde.“ Tožnica je pojasnila po katerih računih terja vtoževano terjatev in ugotovljeno je, da terjatve v višini, v kateri je zahtevku ugodeno dejansko še obstojijo. Drži, da je vsaka terjatev po vsakem računu samostojna, vendar je tožnica dovolj določno (glej tabele) pojasnila koliko in po katerih računih še vtožuje. Tožnica je v določeni in povsem zadostni meri že opravila vračunanje delnih plačil zgoraj omenjenega skupnega dolga (v zvezi z menicami) in pojasnila, kaj še (delno) vtožuje (tudi) na podlagi računov z določenimi zapadlostmi iz dveh tabel, medtem ko je nekakšno toženkino pavšalno zavzemanje za drugačno vračunavanje neutemeljeno. Toženka je bila namreč tista, ki bi morala pojasniti kdaj in kako so bili računi iz dveh tabel plačani. Prav tako ni mogoče slediti njenemu nekonkretiziranemu zavzemanju, da je ob nespornem dolgu v višini 116.457,00 EUR s plačilom 72.300,00 EUR plačala prav vtoževano terjatev po računih iz tabel 1 in 2. Dolžnik lahko namreč, ko dolguje upniku več kot mu je že plačal, točno določene terjatve po posamičnih računih plača z izjavo o vračunavanju v času izpolnitve (glej 287. člen OZ), takšne izjave pa toženka niti ni zatrjevala. Kakšna (relevantna) bistvena kršitev določb ZPP je bila storjena s tem, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo trditveno in dokazno podlago tožnice ter (kljub nesporni višini začetnega dolga) terjatve presodilo še na podlagi posamičnih računov, je nepojasnjen in neutemeljen pritožbeni očitek.

8Menično kritje je bilo dano za zavarovanje dolga do višine 72.300,00 EUR in računi iz tabele 1. z vnovčitvijo menic razen v višini 2.095,43 EUR niso bili plačani. Iz trditev tožnice ne izhaja, da so bili prav konkretni računi predmet meničnega kritja in da jih je vnovčila za del terjatev, ki je presegal 72.300,00 EUR (vnovčila jih je za del terjatev, ki je presegal 70.204,30 EUR). Prav tako iz njenih trditev ne izhaja, da si je z neupravičeno unovčenimi menicami poplačala le „preostanek“ terjatve nad 72.300,00 EUR (zatrjevala je, da je bil dolg po predmetnih računih iz tabele 1 celo večji). Drži, da je morala neupravičeno menično poplačani znesek vrniti na podlagi presoje v zadevi I Pg 523/2014 in da ga v predmetni pravdi uveljavlja znova. Da ne more iti za iste terjatve, saj so bile le-te nesporno ugotovljeno in razsojeno že enkrat plačane s strani toženke prostovoljno, menice zanje pa (neupravičeno) unovčene še za neplačani del, je neutemeljeno, nepojasnjeno in lastno zavzemanje toženke. Toženka v pritožbi ne pojasni iz katerega dela zadeve I Pg 523/2014 naj bi zatrjevano izhajalo in gre za nepojasnjen ter posledično neizkazan očitek. Hkrati je toženki že sodišče prve stopnje razložilo, zakaj odločitev v zadevi I Pg 523/2014 ne vpliva na predmetni spor. Odločitev o tožbenem zahtevku temelji na ugotovitvi o skupni višini dolga in še na terjatvah iz tabel 1 in 2. Da naj bi terjatve iz tabele 2 ugasnile na podlagi pobota, je nerazumljiv pritožbeni očitek. Procesni pobot je v tej pravdi opravilo sodišče prve stopnje.

9Toženka ni izkazala delnega plačila računa VSSK13-01564 z valuto 23.12.2013, in sicer v višini 6.827,00 EUR, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni zavrnilo tožničinega zahtevka v tem obsegu. Kaj naj bi izhajalo iz tega, da tožnica v zadevi I Pg 524/2014 ni navajala, „da zaradi spornosti ni uveljavljala vseh svojih terjatev do polne višine“, pritožnica ne pojasni. Hkrati na drugem mestu v pritožbi uveljavlja očitek, da sodišče prve stopnje takšne navedbe tožnice iz drugega postopka ne bi smelo upoštevati, kar je kontradiktorno. Niti iz tabele 1 niti iz trditvene podlage tožnice ni moč sklepati, da je bil predmetni znesek plačan že pred vnovčitvijo menic. Iz tabele 1 plačilo v takšni višini ne izhaja, medtem ko je v tabeli 2 upoštevan izpostavljeni neplačani znesek. V tabelah ni razvidnega podvajanja tega zneska. Hkrati je tožnica na večih mestih navedla, da je menice vnovčila le za del celotnega dolga oziroma le za del dolga po vseh računih v tabeli 1. Drugačno sklepanje toženke je zmotno in toženka omenjenega plačila ni izkazala. Kakšna bistvena procesna kršitev naj bi bila podana s tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo nekakšno pojasnilo tožnice iz druge pravde (glej zgoraj), pritožnica ne pojasni. Hkrati ni jasno, kako naj bi ta trditev pomenila odločujočo oziroma pravno relevantno okoliščino v tej pravdi. Nenazadnje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je listine iz zadeve I Pg 523/2014 upoštevalo v obsegu kot sta ga predlagali sami stranki (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko toženka teh razlogov niti ne izpodbija. Bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. S takšno kršitvijo izpodbijana sodba ni obremenjena in sodišče prve stopnje ni ničesar pravno relevantnega spregledalo. Nesklepčnost tožbenega zahtevka, napačna presoja tožbenih trditev in neutemeljenost zahtevka, kar vse ni podano, tudi sicer ne morejo pomeniti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana le v primeru, če sodišče v sodbo povzame vsebino dokaza, ki iz dokaza ne izhaja. Takšne kršitve pritožnica ne zatrjuje in iz izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidna.

10Kritika odločitve o procesnem pobotnem ugovoru je neutemeljena že iz razloga, ker sodba sodišča prve stopnje v izreku (glej II. točko izreka) ne vsebuje zavrnilnega dela uveljavljanega procesnega pobota. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo procesnemu pobotnemu ugovoru v višini nad 15.898,21 EUR, vendar iz izreka sodbe ne izhaja, da je v tem delu o procesnem pobotu odločilo. Toženka ni podala predloga za dopolnilno sodbo v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe (glej določbe od 325. do 327. člena ZPP), ampak je po preteku tega roka vložila pravočasno pritožbo. S pritožbo v tem delu zato ne more uspeti, saj edinega možnega pravnega sredstva, ki ga je imela zoper omenjeno nedoslednost sodišča prve stopnje, ni vložila in se šteje, da je v tem delu procesni pobotni zahtevek umaknila.¹

11Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

¹ Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, ki je razvidna iz številnih odločb VS RS (npr. II Ips 213/2012 z dne 26.11.2014 in II Ips 344/2010 z dne 21.11.2013) in višjih sodišč (npr. VSL I Cpg 246/2019 z dne 28.1.2020 in VSL I Cpg 602/2013 z dne 14.1.2015).