UPRS Sodba II U 177/2019-14

I. Tožbi se ugodi. Tretja točka odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS št. 4932-2-1401640-9-Z_2019 z dne 7. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil vrnitveni zahtevek tožeče stranke kot zavezanca za plačilo dne 1. 7. 2014 plačanega zneska za obveznost po odločbi št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014 v višini 1.691,03 EUR glavnice in zamudnih obresti.

2V obrazložitvi je predstavljen potek zadeve od leta 2014 do izdaje izpodbijane odločbe leta 2019. Navaja, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj je o obveznosti že pravnomočno odločilo Upravno sodišče s sodbo št. II U 81/2016-31 z dne 23. 3. 2016, zato zavezanec ni upravičen do vrnitve tega zneska. Takšno odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo št. II U 389/216-10 z dne 12. 12. 2018.

3Tožeča stranka se je zoper odločitev upravnega organa prve stopnje pritožila. O pritožbi je odločil upravni organ druge stopnje in tožbo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve odločbe druge stopnje izhaja, da je odločba Sklada št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014 pravnomočni izvršilni naslov, ki zavezancu nalaga plačilo obveznosti iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Pritožbeni organ navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, postopek pa pravilno izpeljan, posledično je odločba prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

4Z navedenima odločitvama upravnih organov se tožeča stranka ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je najprej dne 1. 7. 2014 plačala sporni znesek prispevka za marec 2014 na podlagi odločbe Sklada št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014, nato pa ponovno še dne 9. 9. 2016 na podlagi odločbe št. 4932-2-1401640-9 z dne 20. 6. 2016. Sklad o vrnitvi tega plačila ni odločil, ampak je odločil o zahtevku tožeče stranke z dne 17. 4. 2015, o katerem je že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo št. 4932-2-1401640-9-Z z dne 27. 10. 2015. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je sproti plačevala vse zahtevane obveznosti, zato ni bilo razlogov, da bi tožena stranka plačani znesek preknjižila na druge neplačane obveznosti, ampak bi ji morala ta znesek vrniti. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi 3. točko izpodbijane upravne odločbe.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta in dodaja, da ni res, da tožeča stranka nikoli ne bi imela neporavnanih obveznosti pri toženi stranki in da lahko preknjižbe na njene neporavnane obveznosti preveri v aplikaciji sviz.si, do katere ima kot zavezanka za plačilo prispevka stalen dostop.

6Tožba je utemeljena.

7Med strankama je sporno ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska glavnice v višini 1.691,03 EUR (in zamudnih obresti) in ali je bil ta znesek (utemeljeno) preknjižen na druge neplačane obveznosti tožeče stranke.

8Med strankama pa ni sporno, da je tožeča stranka sporni znesek plačala dne 1. 7. 2014 na podlagi odločbe št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014 kot plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec marec 2014 in nato ponovno dne 9. 9. 2016 na podlagi odločbe št. 4932-2-1401640-9-Z_ODL_obnova z dne 20. 6. 2016 zaradi opravljene preknjižbe prvotnega plačila.

9V obravnavanem primeru je upravni organ prve stopnje dne 23. 6. 2014 z odločbo št. 4932-2-1401640-9 odločil, da mora tožeča stranka plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec marec 2014, ker ni izpolnila predpisane kvote zaposlenih invalidov. Tožeča stranka je zahtevani znesek plačala dne 1. 7. 2014 in zoper odločbo vložila pritožbo. Pritožbo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil in tožeča stranka je pred Upravnim sodiščem RS sprožila upravni spor. Sodišče je s sodbo II U 335/2014 z dne 4. 3. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt (odločbo št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014) odpravilo, vendar je nato Vrhovno sodišče z odločbo X Ips 161/2015 z dne 24. 2. 2016 sodbo Upravnega sodišča II U 335/2014 z dne 4. 3. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je nato Upravno sodišče RS s sodbo II U 81/2016 z dne 23. 3. 2016 tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani upravni akt (odločbo št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014).

10V vmesnem času je upravni organ z odločbo št. 4932-2-1401640-9-Z z dne 13. 5. 2015 zahtevek za vračilo spornega zneska zavrnil. Tožeča stranka je zoper odločbo vložila pritožbo in uspela, upravni organ druge stopnje je odločbo odpravil. Zato je upravni organ dne 23. 7. 2015 sprejel novo odločbo z isto številko, s katero je odločil, da se sporni znesek preknjiži na druge neplačane obveznosti v skladu s 93. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožeča stranka se je tudi na to odločitev pritožila, s pritožbo uspela, upravni organ druge stopnje je odločbo odpravil in upravni organ prve stopnje je dne 27. 10. 2015 sprejel odločbo z isto številko in z istim izrekom - da se sporni znesek preknjiži na druge neplačane obveznosti v skladu s 93. ZDavP.

11Ker je Upravno sodišče RS dne 23. 3. 2016 sprejelo novo odločitev v zadevi, je upravni organ z odločbo z dne 13. 6. 2016 postopek obnovil in z odločbo št. 4932-2-1401640-9-Z_ODL_obnova z dne 20. 6. 2016 odločil, da mora tožeča stranka plačati vsa vrnjena in preknjižena sredstva po odločbi z dne 27. 10. 2015. Tožeča stranka je nato dne 9. 9. 2016 ponovno plačala sporni znesek. Na navedeno odločitev upravnega organa pa se je pritožila, tokrat s pritožbo ni uspela, zato je sprožila upravni spor in Upravno sodišče RS je s sodbo II U 389/2016 z dne 12. 12. 2018 odločbi obe opravilne št. 4932-2-1401640-9-Z_ODL_obnova z dne 13. 6. 2016 in z dne 20. 6. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

12V ponovnem postopku je upravni organ sprejel, v tem upravnem sporu, izpodbijano odločbo št. 4932-2-1401640-9-Z z dne 7. 1. 2019, s katero je odločil, da se tožeči stranki vrne: znesek zamudnih obresti, obračunanih v obdobju od dne 1. 7. 2014 do dne 9. 9. 2016, znesek stroškov priglašenih z vlogami z dne 20. 4. 2015, 15. 5. 2015, 29. 7. 2015 in 4. 7. 2016 ter zamudnih obresti od zneska 1.170,84 EUR od dne 9. 9. 2016 do dneva plačila. Zavrnil pa je zahtevek za vračilo glavnice v višini 1.691,03 EUR (in zamudnih obresti) plačane dne 1. 7. 2014 na podlagi odločbe št. 4932-2-1401640-9 z dne 23. 6. 2014.

13Tožeča stranka je torej sporni znesek oz. prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec marec 2014 plačala dne 1. 7. 2014 in ponovno dne 9. 9. 2016, ker naj bi bil vmes preknjižen na druge neplačane obveznosti pri toženi stranki. Vendar pa tožeča stranka že ves postopek navaja, da neporavnanih obveznosti pri toženi stranki nikoli ni imela.

14Iz obrazložitev vseh zgoraj navedenih upravnih odločb in iz upravnega spisa ni razvidno, kam je tožena stranka (verjetno dne 27. 7. 2015) preknjižila sporni znesek oz. za poplačilo katerih neplačanih obveznosti tožeče stranke, ki je že v upravnem postopku navajala, da neplačanih obveznosti pri toženi stranki nikoli ni imela. Tožena stranka nikoli ni pojasnila, katere so te „druge neplačane obveznosti“. V odgovoru na tožbo je zgolj navedla, da je izpis stanja obveznosti in plačil tožeči stranki kot zavezanki za plačilo prispevka vsak čas dostopen preko aplikacije sviz.net, v kateri je možno preveriti opravljene preknjižbe. Takšna obrazložitev v odgovoru na tožbo pa ne spremeni nezadostne obrazložitve upravne odločbe. Razen tega tožena stranka tudi v upravnem sporu dejanskih okoliščin pomembnih za odločitev v zadevi ni navedla tako, da bi jih bilo mogoče preveriti oz. preizkusiti.

15Obrazložitev upravne odločbe mora zadostiti pogojem iz 214. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

16Obrazložitev avtoritativne odločitve je eno poglavitnih pravil upravnega postopka v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in sodnega varstva (23. in 25. člen Ustave RS). Pravica do obrazložitve je del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, obveznost obrazložitve pa tudi zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogojev materialnega zakona.¹

17V razmerju do stranke obrazložitev zagotavlja njeno pravico seznaniti se z odločitvijo in razlogi, zato mora obrazložitev biti dovolj individualizirana (zlasti v dejanskem delu) in konkretizirana.²

18Da je odločbo mogoče preizkusiti, morajo iz obrazložitve biti razvidni bistveni razlogi za odločitev oz. bistvene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil postopek pravilen in zakonit.³

19Obrazložitev torej mora biti tako konkretna, določna in razumljiva, da jo stranka in sodišče lahko preizkusita na podlagi njene vsebine. Vsebovati mora vse potrebne podatke in navedbe, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela odločitev. Razloge za odločitev se mora v celoti najti v obrazložitvi upravne odločbe, ki jo mora spisati tožena stranka. Z odkazom na iskanje podatkov v spletnih bazah ali drugih dokumentih tožene stranke, zahtevi po obrazloženosti odločbe ni zadoščeno.

20Ker obravnavana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, presoja sodišča ali je takšna odločitev pravilna, ni mogoča. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

21Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in ponovno odločiti v zadevi z aktom, v katerem bodo obrazložena in utemeljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev.

22Sodišče je odločilo na seji, ker je podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je ocenilo, da bo zaradi specifičnosti opravila upravnemu organu prve stopnje enostavneje preveriti morebitne preknjižbe spornega zneska v ponovljenem postopku.

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo tretjo točko izpodbijanega akta, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

24Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 443 in 444.
² Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 444.
³ Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, 2. knjiga str.: 564.