VSRS Sodba I Ips 9687/2016

I. Zahtevi se delno ugodi in se ugotovi, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici II Ks 9687/2016 z dne 22. 2. 2019 prekršen prvi odstavek 314. člena Kazenskega zakonika na način iz prve točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V preostalem se zahteva zavrne.

A.

1Vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici II Ks 9687/2016 z dne 22. 2. 2019 in Višjega sodišča v Kopru II Kp 9687/2016 z dne 18. 4. 2019. Okrožno sodišče v Novi Gorici in Višje sodišče v Kopru sta z izpodbijanima sklepoma odločali o zahtevi Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici za uvedbo preiskave zoper devet oseb, vloženi dne 28. 7. 2017, zaradi različnih kaznivih dejanj.

Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugodil pritožbam zoper sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave zaradi očitka kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po petem, v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zahtevo za preiskavo je senat z izpodbijanim sklepom zavrnil.

Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločalo o pritožbi zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Senat okrožnega sodišča je - po izraženem nestrinjanju preiskovalnega sodnika - uvedel preiskavo zoper več obdolžencev, tudi zaradi očitkov kaznivega dejanja ponareditve listine po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Višje sodišče je po pritožbi spremenilo izpodbijani sklep in odločilo, da se zahteva za uvedbo preiskave zavrne.

2Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici zaradi: (i) kršitve po 1. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi tretjim in prvim odstavkom 314. člena KZ-1; in (ii) kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Zoper sklep Višjega sodišča vložnik vlaga zahtevo zaradi kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1.

Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanima sklepoma kršene navedene zakonske določbe.

3Zahteva je bila vročena obdolženim A. A., B. B., C. C., D. D. in njihovim zagovornikom. Na zahtevo so odgovorili zagovorniki B. B., C. C. in D. D. Zahtevi nasprotujejo in predlagajo, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

B.

O kršitvah kazenskega zakona in določb kazenskega postopka v sklepu Okrožnega sodišča v Novi Gorici

4Vložnik navaja, da je sodišče zavzelo stališče, po katerem je lahko za očitano kaznivo dejanje iz 314. člena KZ-1 odgovoren le eden izmed osumljencev. S tem naj bi sodišče kršilo drugi odstavek 20. člena KZ-1 in spregledalo, da je kaznivo tudi ti. malomarnostno storilstvo. To se po mnenju vložnika kaže kot usklajena kršitev pravil skrbnosti oziroma dolžnostnega ravnanja, ki zavezuje vse udeležence dejanja. To naj bi bilo tudi bistvo kazenskopravnega očitka, ki mu sodišče ni sledilo.

5Opis dejanja, ki se je v tem delu očitalo A. A. in D. D., se v relevantnih delih glasi:

"da sta 9.9.2015 v prostoru za reanimacijo kot monterja družbe E., d.o.o., priključila fleksibilne cevi za medicinske pline ... čeprav sta vedela, da je E., d.o.o. zadolžen samo za izvedbo strojnih inštalacij in zato kot monterja navedene družbe za te priključke sploh nista bila pooblaščena niti usposobljena, saj nista imela potrebnega certifikata proizvajalca stropnih stativov Maquet, zaradi česar bi se s svojimi življenjskimi in delovnimi izkušnjami morala zavedati, da s tem lahko pride do napačnih povezav, kar je upoštevajoč lastnosti dušikovega oksidula lahko smrtno nevarno za paciente, a sta lahkomiselno mislila, da do tega ne bo prišlo, na kar sta med izvajanjem teh priklopov iz nepazljivosti in nestrokovnosti ... nepravilno povezala [cevi za dovajanje kisika in dušikovega oksidula] zaradi česar je bil v času od 1.1.2016 do 10.3.2016 med zdravniško oskrbo pacientom na predmetnem stropnem stativu namesto kisika dovajan dušikov oksidul, zaradi česar so umrli [...], vsaj ogrožena pa so bila še življenja tudi [drugih navedenih oseb]."

6V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je Okrožno sodišče v Novi Gorici sprejelo naslednje stališče, na katerega se navezuje vložnik:

"Uvajanje preiskave zoper oba obdolženca, zgolj iz razloga, ker ni mogoče ugotoviti (z zadostno stopnjo verjetnosti), kateri izmed njiju je dejansko storilec, je v nasprotju z razlogi in namenom preiskave. Preiskava se namreč uvede, če obstoji utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se zoper to konkretno osebo vloži obtožnica ali ustavi postopek, nikakor pa ne ugotavljanju, kateri izmed potencialnih osumljencev je verjetnejši storilec. Razčiščevanju slednjega je namenjen predkazenski postopek."

V tem stališču ni mogoče zaznati materialnopravnih razlogov, ki jih prepoznava (in graja) vložnik. Sodišče se do vprašanja, ali je kaznivo ti. malomarnostno sostorilstvo, ni opredeljevalo. Navedeno stališče je dokaznopravne narave in ga vložnik zaradi procesnih razlogov ne izpodbija. Zato stališču vložnika, da je v tem delu podana kršitev kazenskega zakona, ni mogoče slediti.

7Drugi materialnopravni očitek se nanaša na stališče, da v ravnanju obdolžencev ni mogoče prepoznati zakonskih znakov "drugega splošno nevarnega dejanja" (prvi odstavek 314. člena KZ-1). Stališče, ki ga graja vložnik, se v izpodbijanem sklepu glasi:

"3. ... Da bi neko dejanje lahko umestili pod vsebinsko odprt pojem „drugo splošno nevarno dejanje“ ... mora biti ... po zunanji obliki in morebitnih posledicah podobno dejanjem, ki so v navedeni določbi posebej našteta (s požarom, povodnjo, eksplozijo itd), mora pa biti tudi takšno, da storilec z njim izzove splošno nevarnost s tem, da dejanja ne more nadzorovati oziroma obvladovati. Izvajanje priklopov medicinskih plinov s strani neusposobljenih in nepooblaščenih izvajalcev sicer lahko privede do napačnih povezav ... pa vendar v proces izvedbe in prevzema objekta vgrajeni kontrolni in nadzorni mehanizmi, ki so namenjeni ravno temu, da se morebitne napake, ki se pri izvedbi lahko zgodijo, odkrijejo in odpravijo, očitanemu dejanju obeh obdolžencev jemljejo naravo splošno nevarnega dejanja. ...

4Ne gre torej za primer, da bi obdolženca s svojim dejanjem povzročila neobvladljivo nevarnost za življenje ljudi, saj bi slednja bila zlahka in bi morala biti odpravljena, če bi ostali udeleženci pri gradnji (obdolženci) opravili svoja dolžnostna ravnanja."

8Vložnik v navedenem stališču prepoznava hkrati kršitev kazenskega zakona (po 1. točki 372. člena ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka (po 11. točki 371. člena ZKP). Kršitvi naj bi bili podani s tem, da je višje sodišče v razlago pojma "drugo splošno nevarno dejanje" vpletlo presojo vzročne zveze med ravnanji obdolžencev in nastankom neobvladljive nevarnosti. Prvič, takšna presoja naj bi bila mogoče le, če bi sodišče predhodno prepoznalo, da ravnanje obdolžencev izpolnjuje zakonske znake dejanja po 314. členu KZ-1. Drugič, argument, da bi nevarnost lahko odvrnili drugi, hkrati sporoča, da je obdolženca sama nista mogla obvladovati. In tretjič, napačno naj bi bilo tudi stališče, da naj bi ravnanje drugih udeležencev prekinilo vzročno zvezo med ravnanjem obdolžencev in nastankov neobvladljive nevarnosti. Pravilno naj bi bilo, da so ravnanja ostalih kvečjemu prispevala k prepovedani posledici (ti. Y-vzročnost), ki so jo izvirno in odločilno povzročila ravnanja obdolžencev.

9Kaznivo dejanje iz 314. člena KZ-1 v storitveni obliki izvrši, kdor (prvi odstavek 314. člena KZ-1):

"... s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ... povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti."

Vsebino pojma "drugo splošno nevarno dejanje" je mogoče napolniti s pomočjo sklepanja po analogiji (t. i. analogija intra legem). To pomeni, da mora biti takšno dejanje "po zunanji obliki in morebitnih posledicah podobno dejanjem, ki so izrecno našteta" (Plesec in Korošec, v: D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 539). Vrhovno sodišče je že sprejelo razlago, da je "splošno nevarno dejanje" tisto, s katerim storilec "sprosti sile ali sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati." (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 294/2004 z dne 2. 3. 2006). Ključno je, da nadaljnjega poteka dogodkov, ki vodijo k prepovedani posledici, storilec sam - osebno - ne more več obvladovati.

10V izpodbijanem sklepu je sodišče pravilno pristopilo k razlagi pojma "splošno nevarno dejanje." Vendar pa je pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembni za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno." Vložnik ima zato prav, ko zatrjuje kršitev prvega odstavka 314. člena KZ-1 (na način iz 1. točke 372. člena ZKP).

11Zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je neločljivo povezana z zmotnim materialnopravnim izhodiščem in ni videti, kako bi presoja tega očitka mogla prispevati k zagotovitvi zakonitosti dela kazenskih sodišč. Vrhovno sodišče zato te kršitve ni posebej presojalo.

O kršitvah kazenskega zakona v sklepu Višjega sodišča v Kopru

12Vložnik zatrjuje zmotno presojo višjega sodišča, da ravnanje, očitano A. A., B. B. in C. C., ni kaznivo dejanje. A. A. se je očitalo kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, preostalima obdolžencema pa napeljevanje (k navedenemu dejanju).

13Opis dejanja, ki se je očitalo A. A., se glasi:

"da naj bi po napeljevanju B. B. in C. C., kot je opisano v tč. 7 izreka zahteve za preiskavo, ponaredil javne listine s tem, da je 23. 9. 2015 v Murski Soboti v „Zapisnik in izjavo o skladnosti delovanja plinskih sklopk“, ki izkazuje, da so bile, na podlagi 4. točke poglavja Medicinski plini pod tč. 5.3 tehničnih smernic Ministrstva za zdravje TSG-12640-001:2008, izdanih na podlagi 1. odst. 11. čl. ZGO-1, ob preizkušanju pred zagonom in predajo instalacij uporabniku, izvedene obvezne kontrole in test, ki je hkrati tudi del „Projekta za obratovanje in vzdrževanje“, predpisanega v 6. odst. 89. čl. ZGO-1 zapisal, da so bile tega dne v objektu Splošne bolnišnice „dr. Franca Derganca“ preizkušene vse sklopke za medicinske pline, od priključka do porabnika in da je s tem pregledom preprečena zamenjava plina v sklopkah, čeprav je vedel, da sam teh preizkusov nikoli ni opravil in da so se tega dne na instalacijah medicinskih plinov še vedno izvajala, zaradi česar ti preizkusi tega dne sploh niso mogli biti opravljeni, a je navkljub temu s svojim podpisom in žigom družbe E. takšno lažno vsebino potrdil."

14Višje sodišče je sprejelo stališče, da v opisanem ravnanju ni najti znakov kaznivega dejanja iz 251. člena KZ-1. Vložnik temu stališču pritrjuje. Višje sodišče v opisu ni prepoznalo ravnanj, ki bi pomenile ponarejanje ali spremembo listine ("Zapisnik in izjava o skladnosti delovanja plinskih sklopk"), tj. ustvarjanje videza, da je izjavo v listini podala določena oseba, čeprav je ta oseba na tak način ni podala (ti. materialna ponareditev listine). Bistvo kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine z določeno vsebino (npr. Stanjko, v: D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1178). Temu stališču pritrjuje tudi presoja Vrhovnega sodišča (glej, na primer, sodbi I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019, 13. točka obrazložitve, in I Ips 20909/2015 z dne 5. 2. 2020, 7. točka obrazložitve; I Ips 42876/2014-38 z dne 14. 1. 2016, 5. točka obrazložitve, in druge).

15Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da v opisu ni mogoče prepoznati znakov drugih kaznivih dejanj. Temu stališču vložnik nasprotuje in navaja, da je v opisu mogoče prepoznati zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.

16Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 izvrši,

"[k]dor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let."

Bistvo tega kaznivega dejanja je t. i. intelektualna ponareditev listine, t. j. zapis neresnične vsebine v poslovno listino.

17Pri opredelitvi pojma poslovne listine je treba izhajati iz meril, določenih v prvem odstavku 235. člena KZ-1. Po teh merilih je poslovna listina tista listina: (i) ki se mora voditi oziroma izdati na podlagi zakona ali drugega predpisa, izdanega na podlagi zakona, torej podzakonskega predpisa; in (ii) ki je pomembna za poslovni promet, ki je namenjena za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali ki je podlaga za davčni nadzor.

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da med poslovne listine spadajo vsi tisti mediji,

"prek katerih se v poslovnem prometu, ki teče znotraj gospodarskega poslovanja, evidentirajo, prenašajo, kontrolirajo, obdelujejo ter na koncu tudi shranjujejo podatki o poslovnih dogodkih in stanjih, ki so za poslovni subjekt pravnoposlovno pomembni, med drugim, v poslovnem prometu z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami oziroma v postopku davčnega nadzora" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 27981/2015 z dne 11. 3. 2021).

"Gospodarska dejavnost" pomeni vsako dejavnost, "ki se opravlja proti plačilu na trgu" oziroma "ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano" (deseti odstavek 99. člena KZ-1). Za opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma za gospodarsko poslovanje štejejo "izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru gospodarske dejavnosti" (1. točka enajstega odstavka 99. člena KZ-1).

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 lahko stori le tista oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslovnih listin. To je tudi stališče Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 159/2002 z dne 19. 2. 2004, ob obravnavi primerljive določbe prvega odstavka 240. člena KZ). Zato je dejanje iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 pravo posebno kaznivo dejanje (delictum proprium; glej tudi Kozina, v: D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 900).

18"Zapisnik in izjava o skladnosti delovanja plinskih sklopk" je nedvomno listina, pomembna za poslovni promet in namenjena sprejemanju odločitev v zvezi z gospodarsko dejavnostjo. V opisu dejanja, ki očita A. A., je dovolj določno navedeno, da naj bi obdolženec Zapisnik pripravil v okviru izvajanja vzdrževalnih del v objektu bolnišnice, katerih izvajalec je bila družba E. V Zapisniku so se beležila dejstva, pomembna za izpolnitev obveznosti pri izvajanju vzdrževalnih del. S tem je dovolj določno opisano, da je listina nastala pri izvajanju gospodarske dejavnosti. V opis kaznivega dejanja, ki se je očitalo A. A., je namreč s sklicevanjem vključen tudi opis ravnanj B. B. in C. C. V tem delu je mogoče določno razbrati poslovno naravo del, ki jih je izvajala družba E., in v tem okviru vsi trije obdolženci.

V opisu je določno navedeno tudi, kakšna je bistvena vsebina listine (zapis o končanem preizkusu vseh sklopk za medicinske pline) in zakaj je takšna vsebina v času nastanka lažna (ker preizkusi niso bili opravljeni).

In končno, določno je navedeno tudi, da je to vsebino obdolženec potrdil s svojim podpisom in žigom podjetja E.

19Vendar pa mora biti poleg navedenih znakov opis konkretizirati tudi (i) v zakonu ali podzakonskem predpisu določeno obveznost izdaje navedene listine in (ii) osebne lastnosti A. A., tj. pooblastitev za vodenje poslovnih listin in v tem okviru Zapisnika.

20V opisu ni konkretizirana predpisana obveznost vodenja listine, kot je Zapisnik in izjava o skladnosti delovanja plinskih sklopk. Določba prvega odstavka 235. člena KZ-1 je blanketne narave, zato je potrebno v opisu dejanja navesti predpise, na podlagi katerih se vodijo poslovne listine (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 181/2005 z dne 15. 9. 2005). Ta obveznost mora izhajati iz zakonske določbe ali podzakonskega predpisa.

Prvi predpis, ki ga navaja opis, so tehnične smernice Ministrstva za zdravje TSG-12640-001:2008 (Seznam izdane tehnične smernice, Uradni list RS, št. 83/08 z dne 22. 8. 2008), konkretneje 4. točka poglavja 5.3. z naslovom Medicinski plini. Prav gotovo, kot je navedeno v opisu, gre za podzakonski akt, sprejet na podlagi (takrat veljavnega) 11. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, in sl.). Tehnične smernice v navedenem delu zahtevajo, da je treba "[p]red predajo instalacije uporabniku ... izvršiti ... kontrole in teste", naštete v nadaljevanju besedila smernic. Vendar pa to besedilo ne predpisuje tudi obveznosti izdaje listine, kot je "Zapisnik in izjava o skladnosti delovanja plinskih sklopk." Obveznost izdaje poslovne listine je - za potrebe presoje dejanja iz 235. člena KZ-1 - treba določno prepoznati v formalnem pravnem viru.

Podobno velja tudi za 89. člen ZGO-1. V opisu je sicer navedeno, da je preizkus, o katerem je bil pripravljen Zapisnik, "hkrati tudi del 'Projekta za obratovanje in vzdrževanje', predpisanega v šestem odstavku 89. člen ZGO-1". Vendar pa 89. člen ZGO-1 ne predpisuje obveznosti izdaje listine, kot je zapisnik. Predpisuje pa, da mora biti zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja priložen "projekt izvedenih del." Ni dvoma, da brez predložitve "projekta" takšna zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja ni popolna. Vendar pa v določbi, ki predpisuje obvezne priloge k vlogi v upravnem postopku (katere vložitev je sicer v dispoziciji zainteresirane stranke), ni mogoče najti pravila, ki bi predpisovalo obveznost izdaje zahtevanih listin.

21Drugi zakonski znak, ki ni konkretiziran, so osebne lastnosti obdolženca. Konkretizacija dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 terja navedbo okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da je storilec pooblaščen za vodenje poslovne listine, katere ponareditev se mu očita. Dejstva, ki bi nakazovala obstoj takega pooblastila, so - v tem primeru - obdolženčeva uporaba žiga družbe E., d.o.o. in njegovi stiki z C. C., ki naj bi deloval na podlagi navodil B. B., namestnika odgovornega vodje strojno inštalacijskih del. V tem okviru je B. B. edini, katerega položaj v družbi E., d.o.o., je določno opredeljen. O položaju A. A. lahko sklepamo le iz njegove (v opisu navedene) dejavnosti in drugih dejanj, ki jih je še opisal državni tožilec v zahtevi za uvedbo preiskave. Obdolženi A. A. je bil monter, zaposlen v družbi E. Že to zadostuje za sklep, da pooblastilo izdati listino, kot je Zapisnik, ni zadosti konkretizirano. To je, nenazadnje, moral prepoznati tudi državni tožilec, ko je v opisu očitka dejanja po 314. členu KZ-1 (gl. zgoraj) zapisal, da družba E. za izvedbo priključkov cevi za medicinske pline sploh ni bila zadolžena, obdolženec pa ne pooblaščen ali usposobljen.

22Opis kaznivega dejanja zato ne vsebuje zakonskih znakov, ki se zahtevajo za konkretizacijo dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, in vložniku v tem delu ni mogoče slediti.

C.

23Glede na razloge, s katerimi sta sodišči zavrnili zahtevo za uvedbo preiskave, je treba vložnikovo zahtevo obravnavati, kot da je vložena v škodo obdolžencev. Če Vrhovno sodišče spozna, da je takšna zahteva utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP). Vložnikovi zahtevi je mogoče slediti le v delu, ki se nanaša na kršitev prvega odstavka 314. člena KZ-1. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu ugotovilo kršitev navedene določbe.

24Odločitev je bila sprejeta soglasno.