VSC Sodba PRp 16/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 144,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje C. z dne 23. 6. 2019 v zvezi s sklepom z dne 23. 7. 2019 kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo stroškov – potnih stroškov priče v znesku 8,68 EUR, stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 489,74 EUR in sodno takso v znesku 96,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilčev zagovornik zaradi kršitev materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3Pritožba je neutemeljena.

4Z odločbo o prekršku z dne 23. 6. 2019 je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška vožnje z neprilagojeno hitrostjo po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki ga je storil 18. 3. 2019 ob 14.45 uri v spodnji etaži garažne hiše C. C. kot voznik lastnega osebnega avtomobila znamke Fiat, tip Uno, pri vožnji iz smeri B. v smeri stavbe P. ..., pri kateri je zavil v svojo levo ter nadaljeval z zavijanjem v levo zaradi parkiranja v prost parkirni boks (enovita polkrožna vožnja) pri tem pa hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku ceste (parkirni boksi pod pravim kotom glede na dovozno pot), vidljivosti (umetna osvetlitev celotne parkirne hiše) in svojim sposobnostim tako, da bi lahko vozilo ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval in je zaradi tega s prednjim desnim delom svojega vozila trčil v odprta zadnja leva vrata vozila M. S., ki je bilo parkirano v parkirnem boksu vzporedno na desni strani parkirnega boksa, kamor je parkiral storilec. Prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP pa je storilec storil s tem, ko v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane zgoraj, v spodnji etaži garažne hiše ni vozil v skladu s postavljeno prometno signalizacijo in je zavil levo kljub temu, da je iz smeri njegove vožnje s prometnim znakom in talno označbo predpisana obvezna vožnja naravnost.

5Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priče S. S., I. V. in M. D. ter prebralo v 5. točki obrazložitve naštete listine v spisu ter izid in mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke za področje raziskav prometnih nezgod. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ocenilo izvedene dokaze vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi ter z gotovostjo dognalo, da je storilcu v celoti dokazana storitev obeh očitanih mu prekrškov.

6Da je obdolženec vozil lastni osebni avtomobil na način, kot izhaja iz izreka odločbe o prekršku, je namreč jasno razvidno iz posnetka video nadzorne kamere. Na tem posnetku se namreč jasno vidi, kako je storilec po tem, ko je pričel z zavijanjem v levo in prehajanjem neprekinjene črte, brez zaustavljanja zapeljal na dovozno cesto do parkirišč, neposredno za tem pa nadaljeval zavijanje v tretji parkirni boks na levi strani, pri tem pa v trenutku, ko se je z zadnjim levim kolesom nahajal na črti pričetka parkirnega boksa, trčil v odprta zadnja leva vrata na desni strani parkirnega mesta, kamor je zapeljal storilec, tako da so se odprta zadnja leva vrata parkiranega vozila hipoma pomaknila naprej od svojega skrajnega dela odpiranja in je vozilo zanihalo, storilec pa je v celoti zapeljal v parkirni boks, nato pa zapeljal vzvratno in z zadnjo polovico iz parkirnega boksa nato pa ponovno naprej ter parkiral v parkirnem boksu, pomaknil nekoliko levo od mesta, kjer se je prej zaustavil. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, storilec pred zavijanjem v parkirni boks ni počakal, ampak je enovito polkrožno zavil levo v parkirni boks, kljub temu da je bilo na sosednjem parkirnem mestu na desno strani parkirano vozilo, na katerem so bila na stežaj odprta zadnja leva vrata, na kar bi storilec moral biti pozoren in bi moral prilagoditi hitrost svoje vožnje tako, da bi lahko vozilo ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval. Kot tako oviro pa je v okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za parkirni prostor v garažni hiši trgovskega centra, sodišče prve stopnje štelo tudi odprta vrata na sosednjem parkirnem mestu parkiranega vozila.

7Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo navedbe v zagovoru, da do trčenja sploh ni prišlo in je tudi prepričljivo pojasnilo, da dejstvo, da naj bi storilec vozil s hitrostjo le okoli 10 km/h, ne vpliva na njegovo odgovornost, ker je neprimerna vsaka hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila in možnost zaustavitve pred oviro, ki jo je v danem trenutku voznik dolžan pričakovati, pri tem pa je pravilno štelo, da vozilo, parkirano v sosednjem parkirnem boksu, na katerem so bila vrata že odprta, nedvomno predstavlja oviro, ki bi jo storilec moral in mogel pričakovati ter prilagoditi hitrost svoje vožnje tem okoliščinam. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je obsodba storilca prav neverjetna ob upoštevanju, da je storilec vozil s hitrostjo le 10 km/h, kot je predpisana v parkirni hiši in si počasnejše vožnje praktično ni mogoče predstavljati. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zmotno stališče sodišča, da bi storilec moral in mogel pričakovati oviro na parkirnem mestu in sicer odprta vrata na vozilu, ki segajo v parkirno mesto, v katerega bo zapeljal. Pojem ovire, ki jo je voznik dolžan pričakovati, je odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi je šlo za parkirišče v trgovskem centru, kjer je pričakovano, da vozniki po opravljenih nakupih zlagajo nakupljeno blago v svoja vozila, pri čemer lahko imajo odprta vrata na svojem vozilu. Zato morajo vozniki, ki želijo parkirati v proste parkirne bokse, biti pozorni tudi na druga vozila, ki so tam že parkirana in na dogajanje okoli teh vozil, kar velja tudi v primeru, če vrata parkiranega vozila segajo v prostor sosednjega parkirnega boksa. Iz razpoložljivih dokazov sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti ali so odprta zadnja leva vrata vozila, ki ga je vozila S. S., dejansko segala v prostor sosednjega parkirnega boksa, vendar četudi bi to držalo, bi glede na zgoraj pojasnjeno storilec moral prilagoditi hitrost in način svoje vožnje tako, da bi lahko svoje vozilo pravočasno ustavil pred to oviro, ki jo je mogel pričakovati.

8Tako pritožbene trditve, da je bila S. S. tista, ki je ravnala v nasprotju s predpisi, ko je na parkiranem vozilu odprla zadnja vrata tako, da so segala v parkirni prostor, v katerega je zapeljal storilec in s tem storila prekršek po drugem odstavku 61. člena ZPrCP, ne predstavljajo razloga, na podlagi katerega bi se lahko storilec razbremenil odgovornosti za storjeni prekršek oziroma, ki bi ga odvezovalo dolžnosti vožnje s prilagojeno hitrostjo in to ne glede na dejstvo, da je sodni izvedenec posebej zapisal, da do prometne nezgode ne bi prišlo, če bi bila vrata na vozilu soudeleženke zaprta.

9Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je nerazumljivo, da je sodišče obsodilo storilca zaradi neprilagojene hitrosti, čeprav je po polžje zapeljal na parkirno mesto, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je storilec vozil le s hitrostjo okoli 10 km/h, ne vpliva na njegovo odgovornost, ker je kot neprilagojeno šteti vsako hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila in možnost ustavitve pred oviro, ki jo je voznik v danem trenutku dolžan pričakovati. Glede na pravno odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katera je pritožbeno sodišče glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 vezano (saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek, to je 45. člen ZPrCP, ko je odločilo, da je dokazano, da je storilec s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne zakonske znake prekrškov po desetem odstavku 45. člena ZPrCP. Pri tem pa je storilcu tudi utemeljeno očitalo, da je za prekršek odgovoren in mu očitalo ravnanje s krivdno obliko zavestne malomarnosti, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10V zvezi s prekrškom po drugem odstavku 98. člena ZPrCP je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo navedbe storilca, da je pravilno zapeljal v parkirni boks, ker iz posnetka nadzorne kamere in ugotovitev sodnega izvedenca jasno in nedvoumno izhaja, da je storilec v parkirni boks zapeljal po dovozni cesti, ki je namenjena nasprotni smeri vožnje, kot je vozil, in da je vozil v nasprotju s postavljeno prometno signalizacijo, saj je zavil levo kljub temu, da je v smeri njegove vožnje predpisana obvezna vožnja naravnost s talno označbo št. 5411, v smeri njegovega zavijanja levo pa je postavljen prometni znak št. 2201 ″prepovedan promet v eno smer‶. Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje se je storilec v celoti zavedal svojega dejanja in ga je tudi hotel storiti, saj je kljub temu, da je vedel, da pelje v nasprotno smer, ravnal v nasprotju s postavljeno prometno signalizacijo, zaradi česar mu je utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom.

11Glede na ugotovljene okoliščine storjenih prekrškov in stopnjo storilčeve odgovornosti za storjena prekrška pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sta prekrška bila storjena v posebnih okoliščinah in da je ob upoštevanju okoliščin, v katerih je prišlo do prometne nesreče, predvsem pa ravnanja obeh soudeleženih v prometni nezgodi in po njej, izkazani razlogi za ustavitev postopka o prekršku po 9. točki 136. člena ZP-1. V skladu s slednjo se sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, izda, če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Prekršek neznatnega pomena pa je v skladu s 6.a členom ZP-1 prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna.

12Iz posnetka nadzornih kamer je jasno razvidno, da je bila storilčeva vožnja skrajno neprevidna in neprimerna glede na okoliščine konkretnega primera, ob posledici take vožnje pa je tudi nastala škodljiva posledica na vozilu, ki je bilo parkirano v sosednjem boksu. Četudi naj bi ta škoda bila navidez neznatna, po izpovedbah priče S. S., so poškodbe na avtomobilu, v katerega je trčil storilec, še vedno prisotne, ker se jih ni izplačalo popravljati, saj je bila škoda prevelika, zadnja vrata pa se zaradi tega še vedno ne dajo odpirati. Tudi samo dejstvo, da je bil storilec po dogodku kljub temu, da ni priznaval, da je trčil v sosednje vozilo, bil pripravljen pomagati S. S. v zvezi s poškodovanim vozilom, pritožbenega sodišča ne prepriča v potrebo po uporabi določbe 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Kar se tiče soprispevka priče S. S. k nastanku dogodka pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da je to mogoče upoštevati le v okviru odškodninskih zahtevkov, ne pa pri odločanju o odgovornosti storilca za storjeni prekršek.

13V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv, pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni mogoče pritrditi, saj iz izreka sodbe povsem jasno izhaja, da se zahteva za sodno varstvo storilca M. M. zoper odločbo o prekršku Policijske postaje C. zavrne kot neutemeljena in da je storilec dolžan plačati stroške postopka, ki so določno opredeljeni v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. V takem izreku ni mogoče zaznati nobene nerazumljivosti. Res pa je, da v izreku odločbe o prekršku vozilo, v katerega je trčil storilec ni opredeljeno z vrsto in tipom vozila ter registrsko številko, temveč iz njega izhaja, da je storilec s prednjim desnim delom vozila trčil v odprta zadnja leva vrata vozila M. S. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je vozilo, v katerega je trčil storilec, last družbe F. d.o.o., ki ga je na podlagi potnega naloga imela v uporabi S. (in ne M.) S. vendar pa izpostavljena pomanjkljivost izreka odločbe o prekršku ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi katere bi bilo potrebno poseči v odločbo o prekršku, saj glede vprašanja, v katero vozilo je obdolženec trčil v posledici storitve prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP ni nobenega dvoma. To pa tudi sicer ni zakonski znak nobenega izmed prekrškov, ki ju je storilec bil spoznan za odgovorna.

14Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 144,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.