UPRS Sodba II U 343/2020-14

I. Tožbi se ugodi. Sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4573/2020-2 z dne 21. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim upravnim aktom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje kot prepozno zavrgel vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Iz obrazložitve izhaja, da je vlagatelj z dnem 1. 6. 2020 odredil delavcem delo s skrajšanim delovnim časom, vlogo pa je vložil dne 2. 7. 2020. Upravni organ ugotavlja, da vloga vlagatelja ni bila vložena v roku, ki ga določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) v prvem odstavku 16. člena. Ta določa, da delodajalec lahko vloži vlogo pri toženi stranki najpozneje v 15 dneh od odreditve skrajšanega delovnega časa. Ker je bila vloga prepozna, jo je upravni organ zavrgel.

2Zoper navedeno odločitev tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je dvema delavkama dne 1. 6. 2020 izdala odredbi o začasnem delu s skrajšanim delovnim časom in ju hkrati delno napotila na začasno čakanje na delo od 1. 6. 2020 do najdalj 31. 12. 2020, kot ji je to dopuščal ZIUOOPE. Dne 4. 6. 2020 je o tem obvestila toženo stranko z obvestilom na njen elektronski naslov. S tem je izpolnila zahtevo iz četrtega odstavka 18. člena ZIUOOPE. Ta določa zgolj, da mora delodajalec sporočiti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, da je delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom po navedenem zakonu, najpozneje v 3 delovnih dneh od odreditve. Tožeča stranka poudarja, da na dan 4. 6. 2020 predpisane e-vloge ni mogla oddati, saj je tožena stranka še ni objavila. Dne 3. 6. 2020 je namreč na svojem spletnem portalu objavila novo obvestilo glede delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa, v katerem je sporočila, da bo vloga, ki jo bo možno predložiti samo v elektronski obliki, na njihovem spletnem portalu na voljo predvidoma dne 12. 6. 2020. V obvestilu je bilo tudi zapisano navodilo, da se vloga mora predložiti v 15 dneh od odreditve dela s skrajšanim delovnim časom, najpozneje do 31. 12. 2020. S tem je tožečo stranko zavedla, saj je menila, da je z obvestilom z dne 4. 6. 2020 že posredovala vse potrebne podatke in da lahko samo vlogo predloži kadarkoli do 31. 12. 2020. E-vloga je naslovljena kot vloga za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa, iz tega naslova je tožeča stranka domnevala, da je to hkrati vloga oziroma zahtevek za izplačilo subvencije. V takšnem primeru bi bil razpisani rok 31. 12. 2020 logičen, saj naj bi se subvencije izplačevale mesečno. Oblika vloge v predmetnem postopku ni opredeljena z nobenim materialnim predpisom, temveč je obrazec objavila tožena stranka na svojem portalu. Je pa vloga oddana dne 4. 6. 2020 kot elektronsko sporočilo vsebovala vse potrebne podatke in je bila jasna ter razumljiva. V kolikor je tožena stranka štela vlogo za nepopolno, bi jo morala, v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP) v roku 5 delovnih dni, predložiti v popravo. Tožeča stranka ni bila pozvana k dopolnitvi, je pa nato sama dne 2. 7. 2020 izpolnila obrazec e-vloge, ki jo je tožena stranka objavila.

3ZIUOOPPE, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je bil sprejet v soboto dne 30. 5. 2020, v Uradnem listu je bil objavljen v nedeljo 31. 5. 2020, uporabljati pa se je začel v ponedeljek 1. 6. 2020. Ukrepom in zakonom iz obdobja epidemije je bilo zelo težavno slediti. Tožena stranka je nato 24. 6. 2020 na svojem portalu objavila obvestilo, da je elektronsko oddani vlogi potrebno priložiti še dokazilo o poslanem obvestilu o napotitvi na delo s skrajšanim delovnim časom. Dne 11. 7. 2020 pa je pričel veljati še nov Zakon o interventnih ukrepih COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki je delodajalcem naložil dodatne obveznosti. Tožeča stranka poudarja, da če bi bile razmere normalne in zakonski roki ustrezno daljši ter vse predpisane zahteve jasno opredeljene že ob samem začetku uveljavitve ukrepov, bi jih tudi tožeča stranka lahko izpolnjevala pravočasno. Navaja, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. ZIUOOPE je v tretjem odstavku 16. člena določil, da mora tožena stranka o oddani vlogi odločiti s sklepom v 15 dneh po prejemu vloge. O vlogi tožeče stranke oddani dne 2. 7. 2020 pa je odločila šele 21. 9. 2020. Če bi bil predpisani 15-dnevni rok spoštovan, bi lahko reagirala hitreje in odpravila zatrjevane pomanjkljivosti, tako pa ji je nastala denarna škoda, za katero tožena stranka odškodninsko odgovarja.

4Iz previdnosti tožeča stranka še navaja, da kolikor bo sodišče odločilo, da je bila vloga z 2. 7. 2020 prepozna, se ji mora priznati pravica do subvencije vsaj za čas od dne 17. 6. 2020 naprej. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in njeni tožbi v celoti ugodi oziroma da sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Podredno pa naj sodišče ugotovi, da je sklep nezakonit, da je tožeči stranki bilo poseženo v človekovo pravico in temeljno svoboščino ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka kršila 16. in 18. člen ZIUOOPPE, torej tako 3-dnevni rok za oddajo obvestila o napotitvi delavcev na delo s skrajšanim delovnim časom, kot tudi 15-dnevni rok za oddajo vloge za uveljavljanje subvencije. Tožeča stranka obvestila iz četrtega odstavka 18. člena navedenega zakona toženi stranki ni predložila, čeprav bi bila to dolžna storiti najkasneje do dne 4. 6. 2020. Dokazila, ki ga prilaga tožeča stranka v obliki obvestila po elektronski pošti, tožena stranka ni prejela. Pravilne so navedbe tožeče stranke, da do dne 12. 6. 2020 spletna aplikacija še ni delovala, zato je za delodajalce, ki so odredili delavcem delo s skrajšanim delovnim časom od dne 1. 6. 2020 naprej priznala kot pravočasno oddane vloge, ki so bile oddane najkasneje dne 26. 6. 2020 do polnoči. Tožeča stranka pa je vlogo oddala 2. 7. 2020, torej prepozno. Samo subvencijo uveljavlja za čas od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020, čeprav je že 30. 6. 2020 delavki pozvala nazaj na delo s polnim delovnim časom. Dne 25. 9. 2020 je oddala še novo vlogo, v kateri je za isti dve delavki uveljavljala subvencijo od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, vendar je bila tudi ta vloga zaradi zamude roka zavržena. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek in vse podredne zahtevke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2020 delavkama odredila začasno delo s skrajšanim delovnim časom in hkratno delno napotitvijo na začasno čakanje na delo ter da je dne 2. 7. 2020 oddala e-vlogo v aplikaciji tožene stranke. Sporno pa je, ali je oddala veljavno obvestilo in vlogo dne 4. 6. 2020 ter ali sta bila obvestilo in vloga glede na rok iz prvega odstavka 16. člena in četrtega odstavka 18. člena ZIUOOPE, pravočasna.

8Prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Četrti odstavek 18. člena ZIUOOPE določa, da mora delodajalec sporočiti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, da je delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom po tem zakonu, najpozneje v treh delovnih dneh od dneva odreditve.

9ZIUPDV¹, ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, je v prvem odstavku 38. člena, naslovljenem kot „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog“ od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je rok za vložitev predmetne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila dne 4. 6. 2020 oz. 2. 7. 2020, iztekel dne 10. 12. 2020, zato je ta vložena pravočasno znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV.

10Kršitev roka iz četrtega odstavka 18. člena ZIUOOPE navaja tožena stranka šele v odgovoru na tožbo, v njem tudi prvič navede, da elektronskega sporočila z dne 4. 6. 2020 ni prejela. V izpodbijanem sklepu kršitev tridnevnega roka iz navedenega člena ni niti omenjena niti obrazložena. Obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti ali dopolniti pomanjkljivega oz. neobrazloženega izpodbijanega akta. Po mnenju sodišča gre za takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more odpraviti z odgovorom na tožbo. Pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta, lahko tožena stranka sanira le v ponovljenem postopku.²

11Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo nepravilno uporabljeno in storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala popolno ugotoviti in obrazložiti dejansko stanje (glede elektronskega obvestila z dne 4. 6. 2020) ter pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bo upoštevala, da se je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se zato v sodbi ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

14Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Ur. l. št. 98/20, uporaba od 1. 7. 2020.
² Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.