VSRS Sklep Cp 1/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 2. 2019 v izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika, da so mu toženci dolžni solidarno v petnajstih dneh plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dne plačila (I. točka izreka prvostopne sodbe). S sodbo in sklepom I Cp 1758/2019 z dne 12. 2. 2020, s katero je sodišče druge stopnje že odločalo o pritožbi obeh tožnikov ter prvega toženca in druge toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019, je sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a ne razveljavljenem delu - med drugim tudi glede še za odločanje odprte I. točke izreka sodišča prve stopnje, potrdilo.

2Zoper odločbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila najprej predlog za dopustitev revizije, ki jo je Vrhovno sodišče RS dopustilo glede vprašanja, ali je bila pri odločitvi o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode pravilno upoštevana izvensodna poravnava z dne 3. 8. 2006, v delu, v katerem je bilo določeno, da v njej niso zajete renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda. Nato je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom z dne 7. 7. 2021 revizijo druge tožnice zavrnilo (II. točka izreka), reviziji prvega tožnika pa ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovnem odločanju je sodišče druge stopnje pritožbi prvega tožnika zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v omenjeni točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev.

3Prvi tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje. Predlaga, naj se pritožbi ugodi ter naj višje sodišče novo sojenje opravi samo, da ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Očita kršitev drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev drugega odstavka 355. člena ZPP. Poudarja, da je sojenje na prvi stopnji trajalo nerazumno dolgo, štirinajst let, kar pomeni tudi kršitev človekove pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice; v nadaljevanju EKČP). Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ne navede pravne podlage za tehtanje človekovih pravic. Sklicuje se na tri odločbe na splošno in se zato ne ve, kako se izpostavljeni argument precedensa ujema s konkretnim primerom. Kršen je prvi zakon mišljenja, zakon identitete. Določba drugega odstavka 354. člena ZPP je lex specialis in bi moralo sodišče uporabiti tudi splošno pravno pravilo - lex specialis derogat legi generali. Argumentaciji sodišča, da je bila z odločbo pritožbenega sodišča z dne 12. 2. 2020 (izpodbijana) sodba prvostopenjskega sodišča z dne 6. 2. 2019 glede prve in druge tožene stranke razveljavljena v III. točki izreka in v celoti v V. točki izreka ter da je bila zadeva v takrat razveljavljenem obsegu že vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, manjka velika premisa za njegov sklep, kar pomeni peticio principi. Sodišče bi moralo svojo odločitev opreti na dokaze, da ne obstajajo pogoji iz prvega in drugega odstavka 347. člena, drugega odstavka 354. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP. Sodišče druge stopnje celo priznava, da je že kršena človekova pravica do sojenja v razumnem roku z navedbo "kljub temu, da je od vložitve tožbe minilo precej let ..." in uporablja olepševalni izraz "minilo precej let" za kršenje človekove pravice do sojenja v razumnem roku. S tem krši drugi odstavek 354. člena ZPP, ki je kogentne narave. Medtem, ko v drugem odstavku 354. člena ZPP zakon določa izjemo in zavezuje sodišče druge stopnje, da samo odloči, čeprav je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v drugem odstavku 355. člena ZPP, ponavlja izjemo tudi, ko gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar pa še dodatno zavezuje sodišče druge stopnje, da samo odloči o zadevi glede na prehudo kršenje človekove pravice do sojenja v razumnem roku.

4Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP sodišča zagotavljajo učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno v zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je do sedaj že večkrat pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema: praviloma mora tako v zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Določba prvega odstavka 355. člena ZPP sicer dopušča izjemno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.¹ Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje, ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov).² Prav tako pa je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Med tovrstne situacije je treba uvrstiti tudi tako, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.³ V slednjem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Vendar pa je tako absolutizacijo pravice do pritožbe omejila določba drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določa prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.⁴

7Tudi po presoji Vrhovnega sodišča gre sicer v razveljavljenem delu prvostopne odločitve za samostojen in obsežen sklop dejstev (trditev prvega tožnika), ki nikoli do sedaj niso bila dokazno presojena, oziroma jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Vendar pa glede na opisano strogo zahtevo za sojenje pred sodiščem druge stopnje iz drugega odstavka 355. člena ZPP ta okoliščina še ne omogoča izjemne uporabe prvega odstavka istega člena z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve temu sodišču v novo sojenje, kot zmotno meni sodišče druge stopnje. Postopek namreč traja že več kot štirinajst let, kar vsekakor pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Uporaba prvega odstavka iz navedenega razloga bi izvotlila pomen določbe iz drugega odstavka istega člena. Kljub temu pa v spornem primeru pretehta v izpodbijanem sklepu prav tako ugotovljena okoliščina, da je bila sodba sodišča prve stopnje III P 2345/2007 z dne 6. 2. 2019 glede prvega toženca in druge toženke s sklepom sodišča druge stopnje I Cp 1758/2019 z dne 12. 2.2020 razveljavljena v III. točki izreka in v celoti v V. točki izreka ter da je bila zadeva v takrat razveljavljenem obsegu že vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar glede na podatke spisa pomeni, da se ta pravdni postopek že tako ali tako nadaljuje oziroma teče pred sodiščem prve stopnje. Vrnitev zadeve tudi glede tu še spornega dela v sojenje pred sodišče prve stopnje tako dodatno ne podaljšuje postopka. Izpodbijana odločitev zato ne krši določbe drugega odstavka 355. člena ZPP, temveč omogoča časovno skladno obravnavanje zadeve v vseh še razveljavljenih delih pred sodiščem prve stopnje.

8Omenjeni razlogi po presoji Vrhovnega sodišča torej omogočajo uporabo kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje. Le to ob povedanem ni nedopustno poseglo v pritožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob opisani ustavno skladni razlagi določbe drugega odstavka 355. člena ZPP, v zvezi s katero prvi tožnik neutemeljeno očita kršitev, je Vrhovno sodišče odločilo, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča druge stopnje.

9Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih pritožnik v pritožbi ni priglasil (165. člen ZPP).

10Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tako je ravnalo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru.
² Glej npr. sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018 in sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019.
³ Glej sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019 in sklep VSRS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019.
⁴ Glej o tem več v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja; stran 51 do 54; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017.