VSM Sklep V Kp 38157/2012

Pritožbi zagovornikov obdolženega A.A. in obdolžene B.B. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je vložil zagovornik obdolženega A. A., ki se mu je pridružil tudi zagovornik obdolžene B. B.

2Zoper tak sklep sta se oba zagovornika pritožila. Zagovornik obdolženega A. A. se je pritožil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu obrambe za izločitev dokazov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Zagovornik obdolžene B. B. je v pritožbi uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da predlogu obrambe za izločitev dokazov v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbi obeh zagovornikov je Specializirano državno tožilstvo podalo pisna odgovora, na pisna odgovora pa sta pisno odgovorila tudi oba zagovornika.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5Kot je to v predlogu za izločitev dokazov oziroma v dopolnitvi le tega uvodoma navajal zagovornik obdolženega A. A., je obramba povsem enake predloge za izločitev nezakonitih dokazov podala tudi že v kazenskih zadevah, ki se pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodita pod X K 42541/2015 in X K 21570/2017, saj gre v vseh treh zadevah za dokaze (elektronske podatke pridobljene s strežnikov banke C. d.d. in na podlagi slednjih izvedene dokaze), ki v celoti izvirajo iz istega procesnega dejanja, to je hišne preiskave v prostorih banke C. d.d. ter zasega elektronskih podatkov, oboje z dne 22. 8. 2012, na podlagi odredbe sodišča z dne 6. 8. 2012 in kasnejših. Tako je obramba tudi v obravnavani zadevi, v utemeljitev svojih predlogov za izločitev dokazov, predlagala izvedbo istih dokazov (zaslišanja prič), kot v že izpostavljenih kazenskih zadevah. Kot to nadalje v vlogi za izločitev dokazov navaja pritožnik in kar povzemata tudi pritožbi, je sodišče v kazenskih zadevah X K 21570/2017 in X K 42541/2015 zaslišanja prič opravilo. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja še, da je o identičnih predlogih za izločitev dokazov v že izpostavljenih kazenskih zadevah odločalo tudi že pritožbeno sodišče, in sicer o pritožbah, ki sta jih zagovornika vložila zoper sklepe prvostopnih sodišč, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njune predloge za izločitev dokazov (V Kp 42541/2015 z dne 9. 12. 2021 in V Kp 21570/2017 z dne 1. 12. 2021).

6Kot je torej že izpostavljeno, je tudi tokrat v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče (že tretjič) odločalo o identičnem predlogu obrambe obdolženega A. A., ki se mu je pridružil tudi zagovornik obdolžene B. B., glede izločitve dokazov. In tudi tokrat je pregled zadeve na pritožbeni stopnji pokazal, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

7Zagovornika v pritožbah navajata, da so nezakoniti vsi dokazi - elektronski podatki, ki so bili pridobljeni s preiskavo strežnikov družbe banke C.d.d. na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 6. 8. 2012 in so bili zaseženi ob hišnih preiskavah v prostorih omenjene družbe dne 22. 8. 2012. Kot že v predlogu za izločitev dokazov, zagovornik obdolženega A. A. kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka in hkrati tudi kršitve ustavnih pravic obdolženca izpostavlja kršitve zaradi nevročitve odredb obdolžencu in kršitve pri načinu zasega elektronskih podatkov. Kot že navedeno, se je tem pritožbenim navedbam v celoti pridružil tudi zagovornik obdolžene B. Zagovornik obdolžene B. B. pa ob tem obširno pojasnjuje tudi, da bi naj prvostopno sodišče po njegovi oceni s tem zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tudi, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba in so bili v zadevi X K 42541/2015 tudi izvedeni. Ker v obravnavani zadevi dokazi niso bili izvedeni, je po oceni zagovornika sodišče odločilo nepravilno. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze in zaslišati vsaj izvedenca računalniško-forenzične stroke, kot je to storilo sodišče v že izpostavljenih zadevah, kjer se je, kot to ocenjuje pritožba zagovornika obdolžene B. izkazalo, da ni mogoče ugotoviti, kako so se podatki sploh znašli na DVD nosilcih. Sicer pa oba zagovornika obširno navajata tudi, da podatki s strežnika banke C. d.d. niso bili prekopirani na podlagi odredbe, postopek zavarovanja dokazov pa tudi ni bil izvršen v skladu z zakonom. Zagovornik obdolženega A. pa nadalje izpostavlja tudi, da je smisel pravilnega forenzičnega zasega, da so pridobljeni podatki enaki podatkom na izvornem viru, ta enakost pa je tudi dokumentirana in je lahko kadarkoli preverljiva. Zato bi morala takšne podatke pridobiti policija sama, ne pa da je bilo v obravnavani zadevi to prepuščeno nekomu, ki ima položaj oškodovanca.

8S pritožbama pa iz razlogov, navedenih že v izpodbijanem sklepu, kot tudi v že citiranih sklepih pritožbenega sodišča, ko je bilo odločeno o identičnih pritožbenih navedbah, ni mogoče soglašati.

9Kot je obrazloženo v točki 3 izpodbijanega sklepa, skladno z določbo prvega odstavka 285.e člena ZKP, odloči o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov predsednik senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu ni dovolj podatkov to ni mogoče, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze. Navedeno torej ne pomeni, da mora predsednik senata, preden odloči s sklepom o predlogu za izločitev dokazov, obligatorno izvesti na naroku dokaze, ki jih stranke v tej zvezi predlagajo, temveč se narok z izvajanjem dokazov izvede zgolj v primeru, ko predsednik senata oceni, da je to potrebno zaradi zapletenosti zadeve ali ker v spisu ni dovolj podatkov, kot je to sicer določeno tudi v prvem odstavku 285.e člena ZKP. Ker se je torej v obravnavani zadevi, po oceni prvostopnega sodišča, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, v pisnem gradivu spisa nahajalo dovolj podatkov, da se je dalo o predlogu za izločitev dokazov odločiti brez predlaganega izvajanja dokazov, se je navedeno štelo za nepotrebno, s tem pa po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah obeh zagovornikov v tej smeri uveljavljanih kršitev. Ob navedenem pa vendarle tudi ni prezreti, da je sodišče tudi v zadevah X K 42541/2015 in X K 21570/2017 kljub temu, da je zasliševalo predlagane priče in tudi izvedenca, prišlo do enakih zaključkov, kot sodišče v obravnavani zadevi.

10Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da elektronski podatki, najdeni na strežnikih banke C. d.d. niso dokazi, za katere bi ZKP določal, da se nanje sodna odločba ne sme opreti. Kljub nevročitvi odredbe obema obdolžencema, kar sicer v pritožbah obsežno problematizirata oba zagovornika, je vendarle poudariti, da navedeno ne more biti razlog za izločitev dokazov. Štirinajsti odstavek 219.a člena ZKP namreč taksativno določa primere, zaradi katerih sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi elektronskih podatkov in med te primere ni vključena nevročitev odredbe sodišča dejanskemu uporabniku elektronske naprave. Ta kršitev torej sama po sebi ne terja izločitve dokazov po drugem odstavku 18. člena ZKP. Zaseg in preiskava elektronskih podatkov pa tudi nista pomenila nedopustnega oziroma protipravnega posega v pričakovano komunikacijsko zasebnost obdolžencev, zagotovljeno v 37. členu Ustave Republike Slovenije. Poseg je namreč temeljil na obrazloženi sodni odločbi, po odredbi preiskovalnega sodnika, ter hkrati zasledoval ustavno dopustni cilj zbiranja dokazov za uvedbo kazenskega postopka, zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Da je bil poseg v ustavni pravici do prostorske in komunikacijske zasebnosti obdolžencev ustavno dopusten in skladen s splošnim načelom sorazmernosti, pa je sicer obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu.

11Iz razlogov, navedenih v točkah 2, 3, pa tudi ostalih izpodbijanega sklepa, pa ne moreta biti uspešni pritožbi niti v delu, ko navajata, da zaseženi elektronski podatki niso bili pridobljeni in zavarovani skladno z zahtevami in pogoji, ki jih določa zakon oziroma kot to posebej izpostavlja zagovornik obdolžene B. B., ker ni mogoče ugotoviti, kaj šele zagotoviti, da kopije podatkov na nosilcih podatkov v spisu dejansko predstavljajo identične kopije podatkov, ki so se nahajali na bančnem strežniku, saj možnosti, da so podatki bili spremenjeni, ni mogoče izključiti.

12Kot je prepričljivo v točki 2 izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopno sodišče, so v obravnavani zadevi bančni uslužbenci banke C. d.d. sami prekopirali podatke iz strežnika banke na elektronski medij, konkretno dve DVD zgoščenki in ju nemudoma izročili policistom. V kolikor obramba dvomi, da se na istovetnih kopijah dejansko nahajajo v obtožnici izpostavljena obremenilna elektronska sporočila, bo navedeno tekom dokaznega postopka lahko dokazovala z eventualnim predlogom za postavitev sodnega izvedenca za računalništvo, ki bo ponovno pregledal izdelane istovetne kopije in bo o obstoju ali neobstoju elektronskih dokazov podal izvid in mnenje. Kot zaključuje prvostopno sodišče, do sedaj ni bilo izkazanih nobenih sledi ali indicev, da bi kdorkoli posegal ali manipuliral oziroma spreminjal navedene strežniške elektronske podatke. Sicer pa bo, kot je to navedlo že prvostopno sodišče, obramba verodostojnost in istovetnost tako pridobljenih elektronskih podatkov lahko uveljavljala oziroma ugotavljala v nadaljevanju kazenskega postopka. Dokazna ocena posameznih dokazov je namreč pridržana za glavno obravnavo in tudi sicer ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišča pa pri tem dodaja še, da je že izpostavljena odredba preiskovalnega sodnika generalno zajemala oziroma določala (zgolj) zaseg računalniške opreme in preiskavo elektronskih naprav na strežnikih družbe banke C. d.d., pri čemer je bila izvršitev odredbe zaupana preiskovalcem NPU, preiskava elektronskih podatkov pa njenim strokovno usposobljenim osebam. Sam zaseg za obrambo spornih DVD-jev in na njiju izpisanih elektronskih podatkov je imel torej zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način zasega brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško-forenzičnih postopkov in neustrezna dokumentiranost postopka, ne pomenita nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.¹

13Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da tudi sam način pridobitve oziroma zajema elektronskih podatkov iz strežnika banke C. d.d., ki ima podlago v ustrezni odredbi preiskovalnega sodnika, niti ni relevanten za presojo pravne dopustnosti (zakonitosti) teh dokazov, temveč je pomemben zgolj za oceno njihove dokazne vrednosti. Slednje pa, kot že navedeno, ni predmet tega pritožbenega postopka, temveč predmet presoje sodišča prve stopnje v okviru glavne obravnave.

14Po obrazloženem, in ker pritožbi obeh zagovornikov tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodni taksi za zavrnitev obravnavanih pritožb odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodne odločbe.

¹ Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 42541/2015 z dne 9. 12. 2021.