VSL Sodba in sklep I Cpg 120/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v IV. točki izreka za 7.879,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 do plačila,

- v VI. točki izreka pa v celoti ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper preostali del IV. točke izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka se:

- glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 133,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 do plačila zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi,

- glede dajatvenega dela pa se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbi tožene stranke zoper V. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137466/2016 z dne 27. 12. 2016 zaradi preglednosti v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe v višini 2.474,11 EUR s pripadki je postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 133,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 do plačila, v roku 15 dni (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 8.695,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za plačilo 3.630,00 EUR (V. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške tega postopka v višini 1.658,44 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (VI. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper IV. in VI. točko izreka odločbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 8.695,98 EUR z obrestmi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v IV. in VI. točki izreka razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper III. in V. točko izreka odločbe, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v III. in V. točki izreka spremeni oziroma razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Prav tako je delno utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožeče stranke

Glede odpovedi pogodbe in računa številka 16004499 (del IV. točke izreka)

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o opravljanju računovodskih storitev št. 155/2015 z dne 11. 1. 2016 (v nadaljevanju pogodba), ki jo je tožena stranka odpovedala z dopisom z dne 30. 9. 2016. Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pavšalne odškodnine po šestem odstavku 14. člena pogodbe zaradi odpovedi pogodbe v nasprotju z določili le-te je zavrnilo, z utemeljitvijo, da iz elektronskega dopisa tožeče stranke z dne 10. 10. 2016 izhaja, da je dopis tožene stranke z dne 30. 9. 2016, s katerim je ta odpovedala pogodbo, sprejela in z odpovedjo soglašala. Zato naj ne bi bilo razvidno, da bi bila pogodba odpovedana v nasprotju z njenimi določili in tako tožeča stranka naj ne bi imela podlage za obračun tako imenovane odškodnine in za izstavitev računa številka 16004499.

8Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in sicer, da naj bi tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30. 9. 2016. Niti tožeča stranka niti tožena stranka¹ nista trdili, da je bila pogodba odpovedana sporazumno. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka enostransko odpovedala pogodbo, ne da bi upoštevala trimesečni odpovedni rok, tožena stranka pa, da jo je odpovedala iz krivdnih razlogov. Niti iz dopisa tožeče stranke z dne 10. 10. 2016 ne izhaja, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30.9.2016, zlasti ne ob upoštevanju njenih navedb, ki jih izpostavlja v pritožbi in sicer:

- da sta se tožeča stranka in tožena stranka v 14. členu pogodbe dogovorili, da se pogodba sklepa za nedoločen čas, tako naročnik kot izvajalec pa lahko odpovesta pogodbo le v pisni obliki, ki jo vročita drugi strani s priporočeno pošiljko ali z osebno vročitvijo s trimesečnim odpovednim rokom, ki prične teči prvega dne naslednjega meseca po prejemu odpovedi;

- da je tožena stranka 30. 9. 2016 tožeči stranki poslala dopis z naslovom "odpoved pogodbe" in v odpovedi zapisala, da se primopredaja naredi na dan 30. 9. 2016, torej na dan podaje odpovedi;

- da je v odpovedi tudi zapisala, da naj bi se z gospo N. Š., vodjo računovodske skupine dogovorila, da se s 1. 10. 2016 prične vse knjiženje v računovodski službi tožene stranke, tožeča stranka pa izvaja kontrole, katere točno in časovno kdaj, pa naj bi sporočili po sestanku z direktorjem;

- da je tožeča stranka nato toženo stranko pozvala, naj ji sporoči, če je prejeti dopis narobe razumela in velja še vedno dogovor s sestanka, ali dejansko podaja odpoved in s 1. 10. 2016 prekinja sodelovanje;

- da je tožeča stranka, ker odgovora ni prejela, dne 14. 10. 2016 z elektronskim sporočilom toženo stranko še enkrat pozvala k odgovoru;

- da se je tožena stranka odzvala s telefonskim klicem B. R., članu upravnega odbora tožeče stranke in direktorju storitev, in jasno izrazila, da gre za popolno odpoved pogodbe z učinkom od 30. 9. 2016 dalje;

- da je tožeča stranka, ker je šlo za takojšnjo odpoved pogodbe, brez trimesečnega odpovednega roka, torej odpoved v nasprotju s 14. členom pogodbe, v skladu s šestim odstavkom 14. člena pogodbe, ki določa, da se naročnik v primeru, da izvajalcu odpove pogodbo v nasprotju z določili te pogodbe, izvajalcu zaveže plačati pavšalno odškodnino v višini zadnjih treh mesečnih obveznosti naročnika po tej pogodbi, toženi stranki obračunala dogovorjeno pavšalno odškodnino v višini 7.879,30 EUR;

- da je tožena stranka trdila, da je na sestanku dne 27. 9. 2016 M. J. tožečo stranko obvestila, da zaradi krivdnih razlogov na strani tožeče stranke odstopa od pogodbe, o čemer je tožečo stranko nato tudi pisno obvestila, in sicer z dopisom z dne 30. 9. 2016, ter da zato ne pridejo v poštev določbe 14. člena pogodbe, kar pomeni, da v konkretnem primeru tako ni trimesečnega odpovednega roka.

9Pritrditi je torej treba pritožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo. Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave.² Na odločitev pritožbenega sodišča vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in v danem primeru je vplivala. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, ni pa se opredelilo do vrste trditev, ki sta jih v zvezi z odpovedjo pogodbe podali pravdni stranki. Zato je pravno odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

10Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 7.879,33 EUR z obrestmi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu IV. točke izreka, ter posledično tudi glede odločitve o pravdnih stroških v VI. točki izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj glede na naravo kršitve ne more samo dopolniti postopka. Odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je namreč odvisna tudi od odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke in v zvezi s tem, ali je tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe iz krivdnih razlogov. Glede pobotnega ugovora pa je pritožbeno sodišče, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje ni raziskalo celega sklopa dejstev, ki so relevantna za odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke.

Glede računa številka 16003596 (del IV. točke izreka)

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka navedeni račun izstavila za opravljeno delo v septembru 2016 in sicer za računovodska opravila do 30. 9. 2016 še neplačanih 815,65 EUR. Navedlo je, da je tožena stranka račun delno zavrnila, ker tožeča stranka ni opravila zaračunanih del ter da iz zavrnitve računa z dne 18. 11. 2016 (B13) izhaja, da je tožeča stranka obračunala vnos in aktivacijo osnovnih sredstev, vendar aktivacija ni bila izpeljana do kraja. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvi izvedenca, da osnovna sredstva niso bila pravilno knjižena ter da je tožeča stranka tako z vtoževanim računom zaračunala delo, s katerim je napako popravila. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo 816,65 EUR, kar predstavlja 10,5 ure po 75,00 EUR s 15 % popustom in obračunanim 22 % DDV, za vnos osnovnih sredstev v register zavrnilo.

12Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka z vtoževanim računom zaračunala delo, s katerim je napako popravila, saj navedeno naj ne bi izhajalo iz nobenega zatrjevanega dejstva ali dokazov v postopku.

13Odločitev sodišča prve je po presoji pritožbenega sodišča stopnje ne glede na navedeno pravilna. Tožena stranka je namreč trdila, da je tožeča stranka pri prenašanju registra osnovnih sredstev prenesla vsa osnovna sredstva, tako odpisana kot aktivna, dne 2. 9. 2016 pa je iz že prenesenega registra naknadno izbrisala vsa odpisana osnovna sredstva, brez vednosti in dovoljenja tožene stranke. Na njeno zahtevo, da se ti podatki vnesejo nazaj v knjigo osnovnih sredstev, je tožeča stranka to obljubila, vendar tega ni storila. Zato je tožena stranka delno reklamirala račun številka 16003596 z dne 4. 10. 2016. Tožeča stranka pa je trdila, da je iz računovodskega programa "V." v svoj program "O." prenesla register osnovnih sredstev, da se pri tem skladno z računovodsko stroko prenašajo le aktivna osnovna sredstva (torej vsa obstoječa brez odpisanih), da odpisanih (neaktivnih) osnovnih sredstev družba nima ne v fizični obliki niti ne vplivajo na samo bilanco družbe kot izkaz premoženja in obveznosti družbe, ter da so bila zaradi navedenega vsa ta sredstva posebej arhivirana v datoteki iz "V." baze in je tako bil mogoč dostop do teh podatkov.

14Izvedenec je v zvezi z evidentiranjem osnovnih sredstev navedel, da ob prenosu registra osnovnih sredstev ni dopustno samodejno brisanje aktivnih osnovnih sredstev iz registra osnovnih sredstev, da v stroki velja pravilo, da se sredstva izbrišejo iz analitične evidence ob izločitvi ter da je podlaga listina o izločitvi, iz katere je razvidno, kaj se je z izločenim osnovnim sredstvom zgodilo. Glede na navedeno bi bilo treba oblikovati knjigovodske listine, ki bi izpričale namen in opravičenost izločitve sredstev iz evidence. Svoje mnenje je utemeljil s Pravili skrbnega računovodenja 1 – Knjigovodske listine in 2 – Poslovne knjige.

15Pritožnica trdi, da osnovnim sredstvom ni spreminjala statusa iz aktivnih v neaktivna, kar pomeni, da ni samovoljno označevala, da določenih sredstev v podjetju ni več, saj je to pred tem storila že tožena stranka. Tožeča stranka ob prenosu v nov program neaktivnih sredstev zgolj ni prevzemala, kar naj ne bi nasprotovalo nobenemu strokovnemu standardu. Sled teh neaktivnih sredstev pa naj bi bila še vedno razvidna iz registra osnovnih sredstev iz posameznega leta.

16Pritožbeno sodišče trditvam pritožnice ne more slediti. Četudi tožeča stranka statusa osnovnih sredstev iz aktivnih v neaktivna ni spreminjala, pa svojega dela ni opravila strokovno, saj ob prenosu osnovnih sredstev v nov program neaktivnih sredstev ni prenesla, kot je to navedla tudi sama. Izvedenec je tudi zaslišan na naroku poudaril, da bi aktualni register moral vsebovati tudi odpisana osnovna sredstva. Da je bila praksa tožeče stranke, da prenaša samo aktivna osnovna sredstva, pa je razvidno tudi iz elektronskega sporočila z dne 15. 9. 2016 (A22). Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka v register osnovnih sredstev očitno ni prenesla odpisanih osnovnih sredstev, kar je v nasprotju s Pravili skrbnega računovodenja.³ Ker je tožeča stranka delo opravila nestrokovno, ni pa izkazala, da je ugotovljeno napako odpravila, ni upravičena do vtoževanega zneska, s katerim je zaračunala vnos osnovnih sredstev v register. Tožeča stranka je sicer trdila, da je aktivno pristopila k pridobivanju seznama neaktivnih osnovnih sredstev od ponudnika programske opreme, vendar ni izkazala, da je neaktivna osnovna sredstva v registru osnovnih sredstev tudi aktivirala. Da je tožena stranka tožečo stranko pozivala k vnosu neaktivnih osnovnih sredstev, je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 15. 9. 2016 (A22). Tožeča stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, kot to trdi v pritožbi, da je sama ponudila pomoč pri popravku osnovnih sredstev, pa je tožena stranka ni sprejela. Ker gre za nedovoljene pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 370. člena ZPP).

17Pritožnica glede na zgoraj navedeno neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je iz neutemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje N. Š., B. R. in N. J. G. v zvezi s tem, ali je bilo z vtoževanim računom zaračunano odpravljanje napak ali doknjiženja dogodkov do 30. 9. 2016, saj zaslišanja glede na ugotovitve izvedenca niso bila potrebna. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob povedanem ni podana.

18Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 815,65 EUR z obrestmi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu IV. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu tudi uspešno prestala pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

Glede računa številka 16004918 (III. točka izreka)

19Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zgoraj navedenega računa v višini 133,24 EUR, ki se nanaša na opravila, ki jih je izvedla tožeča stranka v mesecu novembru, z utemeljitvijo, da podrobnejše opredelitve zavrnitve tega dela računa tožena stranka ni podala.

20Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z navedenim računom navedla, da se ta nanaša na opravila, ki jih je za toženo stranko izvedla v mesecu novembru 2016 in sicer skladno s četrtim odstavkom 14. člena pogodbe. Pojasnila je, da je bila za toženo stranko tudi po 30. 9. 2016 dolžna pripraviti in oddati vse predpisane obračune, poročila in izkaze, ki se nanašajo na obdobje do presečnega dne. Opustitev teh ravnanj bi pomenila kršitev pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je zato za toženo stranko pripravila še kvartalno poročilo za statistiko, ki se je nanašalo na obdobje veljavnosti pogodbe. Za navedeno storitev je bila zaračunana ena ura po ceni 97,21 EUR, skladno s petim odstavkom 14. člena pogodbe pa za to storitev ni bil obračunan popust. Tožeča stranka pa je prav tako toženi stranki zaračunala stroške treh opominov, ki jih je posredovala in sicer skladno z lastnim internim cenikom. Tožena stranka je plačilu navedenega računa ugovarjala z navedbo, da tožeča stranka meseca novembra ni več opravljala tekočih računovodskih del za toženo stranko, o čemer naj bi izpovedala M. J.

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki v tretjem odstavku 14. člena pogodbe dogovorili, da se za zaključni mesec šteje zadnji mesec odpovednega roka, za presečni dan pa zadnji dan zadnjega meseca odpovednega roka. V petem odstavku 14. člena pogodbe pa sta se dogovorili, da se ne glede na prenehanje veljavnosti pogodbe storitve, opravljene po presečnem dnevu, zaračunajo po veljavnem ceniku izvajalca. Izvedenec je pojasnil, da je zaradi specifičnosti knjigovodskih del normalno, da se dela (knjiženja, usklajevanja postavk itd.), ki se nanašajo na obdobje pred prekinitvijo pogodbe, izvajajo tudi po dnevu prekinitve pogodbe ter da so taka dela sestavina izvajanja računovodskih storitev (knjiži se za nazaj na podlagi prejetih listin, če listine zamujajo, lahko prihaja do zamud pri evidentiranju poslovnih dogodkov).

22Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka podrobnejše opredelitve zavrnitve spornega računa ni podala, saj je navedla le, da tožeča stranka meseca novembra ni več opravljala tekočih računovodskih del za toženo stranko. Glede na trditev tožeče stranke, da gre za dela, ki so se nanašala na obdobje do 30. 9. 2019 in ki jih je bila tožeča stranka v skladu s pogodbo dolžna opraviti ter dejstvo, da tožena stranka zaračunanim delom ni vsebinsko ugovarjala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku v tem delu pravilna in sicer ne glede na to, iz katerih razlogov je bila pogodba odpovedana. Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila za opravljene storitve v višini 133,24 EUR, četudi bi se oziroma se bo izkazalo, da je bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov, saj je z navedenim računom zaračunala storitve, opravljene po odpovedi pogodbe, ki pa se nanašajo na obdobje pred prekinitvijo pogodbe. V skladu z določbo petega odstavka 14. člena pogodbe sta se stranki izrecno dogovorili, da se ne glede na prenehanje veljavnosti pogodbe storitve, opravljene po presečnem dnevu, zaračunajo po veljavnem ceniku izvajalca. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi glede storitev, zaračunanih s spornim računom, obstajale napake.

23Ker tožeča stranka z zgoraj navedenim računom ni zaračunala tekočih računovodskih del,⁴ zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

24Pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 133,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu tudi uspešno prestala pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede dajatvenega dela III. točke izreka pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odločitev o tem, ali je tožena stranka znesek 133,24 EUR z obrestmi dolžna plačati tožeči stranki, je namreč odvisna od odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki pa jo pritožbeno sodišče prav tako razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede pobotnega ugovora (V. točka izreka)

25Sodišče prve stopnje je zavrnilno pobotni ugovor tožene stranke za plačilo zneska 3.630,00 EUR, kar naj bi predstavljalo škodo, ki naj bi nastala toženi stranki, ki je zaradi nepravilnosti v glavi knjigi namesto tožeče stranke naredila popravke, za katere je porabila skupno 66 ur. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je z imenovanim izvedencem računovodske stroke ugotovilo, da tožeča stranka vseh nalog, ki jih je izvajala, ni izvedla s profesionalno skrbnostjo, da je izvedenec ugotovil, da gre za napake, ki so bile lahko storjene tako na strani tožene kot tožeče stranke, da gre za napake, ki jih je treba uskladiti na mesečni oziroma letni ravni ter da iz dokumentov in stanja v spisu ni mogoče ugotoviti, katera od strank je zakrivila situacijo, zaradi katere je prišlo do napačnega knjiženja. Izvedenec je navedel, da bi bilo to možno le s forenzično preiskavo, ki jo je glede na podano mnenje tožena stranka tudi predlagala, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na ugoditev tožbenemu zahtevku le v manjšem delu (za 133,24 EUR z obrestmi) ugotovilo, da to ne bi bilo v skladu z ekonomičnostjo postopka. Zato je ta dokazni predlog zavrnilo.

26Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da mu je z omenjeno zavrnitvijo dokaznega predloga vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodišče v primerih, kot je obravnavani, ne more sklicevati na načelo ekonomičnosti in v celoti zavrniti pobotnega ugovora, saj gre ta zavrnitev na račun kršitve osnovnih procesnih pravic tožene stranke in kršitve do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Opozarja, da v kolikor bi bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno v višjem znesku, tudi ta znesek ne bi bil več tako majhen, kar pa se lahko zgodi, ravno zaradi pritožbe tožeče stranke, v kolikor bi bila odločitev spremenjena v korist tožeče stranke in v škodo tožene stranke.

27Očitki pritožnika se glede na odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 7.879,33 EUR z obrestmi in vrnitvi zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, izkažejo kot utemeljeni. Ker bo sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine moralo ponovno odločati, bo moralo presojati tudi utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke za plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi odpravljanja napak tožeče stranke. Že zaradi navedenega ni mogoče sprejeti razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za opravo forenzične preiskave. Sodišče prve stopnje bo glede na navedeno predlog tožene stranke za postavitev izvedenca, ki naj bi opravil forenzično preiskavo, moralo ponovno proučiti, hkrati pa tudi vse predloge tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s tem in na katere opozarja v pritožbi.

28Pritožbeno sodišče pa se tudi ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka smela obračunati postavke le po urah, ki jih je sicer plačevala svoji računovodkinji kot zaposleni in to tudi dokazati. Tožena stranka namreč ni trdila, da je računovodkinja tožene stranke v okviru svojih delovnih nalog in plačil, ki jih je prejela v okviru plače, popravljala napake, ki naj bi jih storila tožeča stranka. Poleg tega iz navedb tožene stranke ne izhaja, kot to navaja sodišče prve stopnje, da je uporabila postavko ure, ki je v ceniku tožeče stranke. Tožena stranka je v svoji vlogi iz dne 17. 1. 2019 pojasnila, da je za oceno ure vrednosti storitve določila pavšalni znesek v višini 55,00 EUR, saj ta ustreza za to vrsto dela običajnemu plačilu. Da je takšno plačilo običajno za to vrsto dela, pa naj bi izhajalo iz predložene Računovodske tarife, določene s strani zbornice računovodskih servisov, pri čemer je upoštevala, da je opravljala storitve po računovodski tarifi 1.2 Zahtevno knjiženje – zavezanci za DDV v višini 55,00 EUR na uro, storitve po tarifi 1.4 Rekapitulacijsko poročilo v višini 65,00 EUR in storitve po tarifi 1.8 Ostala administrativna opravila v višini 45,00 EUR. Tožena stranka je tako za urno postavko določila povprečje navedenih zneskov, to je 55,00 EUR. V zvezi s tem je predlagala tudi imenovanje izvedenca ustrezne finančno računovodske stroke, saj se postavljeni izvedenec glede primernosti višine urne postavke ni mogel izjaviti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno ugotovilo, da je tožena stranka porabila 45 ur le za opozarjanje na napake, saj je navedla, da je 45 ur porabila za sprotno opozarjanje in pisanje po elektronski pošti, preverjanje in urejanje v glavni knjigi, ali se je knjiženje pravilno izvedlo ter za preverjanje vse ostale dokumentacije ter v potrditev navedenega predlagala izvedbo dokazov.

29Sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki jih je tožena stranka priložila k svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2019 z utemeljitvijo, da gre za listine, ki so bile vložene po opravljenem prvem naroku, tožena stranka pa ni opredelila, zakaj jih ne bi mogla predložiti do konca prvega naroka. Navedlo je, da je na prvem naroku za glavno obravnavo toženo stranko izrecno opozorilo, o čem naj se izjasni in naj pri tem upošteva le v spis že predložene dokaze, zato sodišče ni upoštevalo listin, ki so bile predložene k tej pripravljalni vlogi.

30Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožene stranke, ki jih je podala v navedeni vlogi, kot pravočasne je štelo tudi dokazne predloge za zaslišanje prič T. E. ter M. J., ni pa upoštevalo listin, ki jih je predložila. Sodišču prve stopnje očita, da je v pozivu toženi stranki, ki ga je dalo na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2018, navedlo, da naj v roku 30 dni odgovori na zadnjo prejeto pripravljalno vlogo tožeče stranke z opozorilom, da novih navedb in dokazov po navedenem roku ne bo upoštevalo. Meni, da v kolikor je sodišče toženi stranki dalo to možnost, pa je ne bi smelo sankcionirati s kasnejšo spremembo svoje odločitve tako, da teh novih dejstev in dokazov ne bi upoštevalo. Zlasti bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka tik pred narokom vložila še eno pripravljalno vlogo, na katero je sodišče dalo toženi stranki možnost odgovora skupaj z novimi navedbami in dokazi, kot izhaja iz zapisnika z dne 18. 12. 2018, ter dejstvo, da se je tožena stranka zastopala sama in jo je sodišče izrecno opozorilo oziroma ji priporočilo, naj si vzame pravno pomoč.

31Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko na naroku dne 18. 12. 2018 res pozvalo k predložitvi pripravljalne vloge, kot je to povzela tožena stranka v pritožbi, na glavni obravnavi dne 5. 2. 2019 pa je odločilo, da dokazov, ki jih je predložila z navedeno vlogo (B45-B118) ne bo upoštevalo. Vendar pa tožena stranka zatrjevane procesne kršitve ni uveljavljala do konca naroka za glavno obravnavo v skladu z določbo prvega odstavka 286b. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče njenih pritožbenih navedb v tem delu ne more upoštevati.

32Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je premalo utemeljilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje T. E. glede napak in vrednosti storitev ter M. J. glede razlogov za odpoved, napak in opozarjanja na te napake. Navedba sodišča prve stopnje, da gre za računovodkinji, ki bosta le podali svoje mnenje o zadevi, naj ne bi zadostila standardu obrazloženosti.

33Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca, ki naj bi ugotovil, ali je bilo delo tožeče stranke opravljeno v skladu z računovodskimi standardi ter z zahtevano strokovno skrbnostjo. Izvedenec je ugotovil, da so pri spornih knjiženjih obstajale napake, vendar pa brez forenzične preiskave ni mogel ugotoviti, zakaj so nastale in katera stranka je zanje odgovorna. V kolikor bo izvedenec to ugotovil, predlaganih zaslišanj v zvezi s tem ne bo treba izvajati. Glede na ugotovitve izvedenca pa naj sodišče prve stopnje ponovno presodi, ali je potrebno zaslišanje zgoraj predlaganih oseb v zvezi z ostalimi pravno relevantnimi dejstvi, ki so med pravdnima strankama sporna.

34Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke zoper V. točko izreka ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj glede na naravo stvari ne more samo dopolniti postopka. Glede na zmotno presojo sodišča prve stopnje o sporazumni odpovedi pogodbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vrste vprašanj v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka tožeče stranke in pobotnega ugovora tožene stranke ter je dokazni postopek nepopolno izvedlo. Pritožbeno sodišče bi s tako obsežno dopolnitvijo postopka stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe. Z novim sojenjem pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

35Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Tožena stranka je trdila, da je odpovedala pogodbo iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, da je ta dela opravljala neažurno in nestrokovno, da jo je večkrat opozarjala na nepravilnosti in pomanjkljivosti in z njo imela tudi več sestankov, da tožeča stranka ob vsakem grajanju napak oziroma opozorilu na napake s strani tožene stranke teh ni v primernem roku odpravljala ter da to pomeni, da v konkretnem primeru ni trimesečnega odpovednega roka in tožeča stranka ni upravičena do pavšalne odškodnine.
² Prim. odločbe VS RS II Ips 70/2019 z dne 5. 5. 2020, II Ips 169/2015 z dne 8. 12. 2016, VIII Ips 5/2016 z dne 24. 5. 2016, II Ips 728/2008 z dne 19. 1. 2012.
³ Prim. točke 2.18, 2.20 c, 2.22 Pravil skrbnega računovodenja.
⁴ Tožeča stranka je trdila, da je po dnevu prejema odpovedi za toženo stranko opravljala določene storitve, da je bila k temu zavezana na podlagi četrtega odstavka 14. člena pogodbe, da se na del teh opravil nanaša ta postopek, da pa po prejemu in potrditvi odpovedi za toženo stranko ni več opravljala tekočih računovodskih del, kar priznava tudi tožena stranka.