VSL Sodba VII Kp 54743/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 315,00 EUR sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 1.200,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nosi pa tudi krivdne stroške, nastale z vročanjem sodnih pošiljk.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP in v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in v zvezi z zagovornikovo pritožbo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, obdolženčevo ravnanje je pravilno pravno opredelilo in mu izreklo predpisano kazensko sankcijo, denarno kazen, ki jo je odmerilo v primerni višini in mu tudi določilo ustrezen rok za plačilo denarne kazni.

5Pritožnik zatrjuje, da v opisu niso navedeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, in sicer ni konkretizirano obdobje nezakonitega zaposlovanja delavcev oziroma trajanje tako imenovanega dela na črno, brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna zavarovanja, ker se v opisu ne zatrjuje časovno obdobje 15. 3. 2018 od ure do ure, ko naj bi trajala nezakonita zaposlitev.

6Pritožbeno stališče je neutemeljeno in pravno zmotno. Inkriminacija v 199. členu KZ-1 se nanaša na zaposlovanje na črno, ki pomeni ravnanje delodajalca, ki zaposli posameznika brez ustrezne pravne podlage (pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe civilnega prava) oziroma ga ne prijavi v socialna zavarovanja. Potrebno je ločiti dva instituta, ki ju opredeljuje zakon o preprečevanju dela in zaposlovanje na črno (ZPDZC-1), in sicer delo na črno in zaposlovanje na črno. Delo na črno se praviloma nanaša na dejavnost pravne osebe ali drugega pravnega subjekta, ki opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja. Predmet obravnavanega kaznivega dejanja je zgolj zaposlovanje na črno, zato je zmotna pritožbena trditev o nekonkretizaciji trajanja dela na črno.

7Z obravnavanim kaznivim dejanjem je varovanih več dobrin, poleg sistema socialnega varstva, inkriminacija ščiti delovno pravno varstvo zaposlenih, njihovo socialno varnost, telesno in duševno celovitost, pa tudi pripadnike ranljivejših skupin pred izkoriščanjem s strani delodajalcev (mladoletniki, žrtve trgovine z ljudmi, nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav). Te dobrine so nedisponibilne, zato privolitev oškodovanca (osebe, zaposlene na črno) ne vpliva na protipravnost. Obravnavano kaznivo dejanje je blanketno, napotuje na uporabo dopolnilnih predpisov, med katerimi je tudi Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Inkriminacija iz 191. člena KZ-1 je kolektivni delikt, ker so v njej uporabljeni nedovršni glagoli pri nekaterih izvršitvenih ravnanjih, za kvalificirano obliko je izrecno zapisano, da mora iti za več zaporednih ravnanj, poleg tega je prepovedana posledica opisana z uporabo množine. Prva izvršitvena oblika po prvem odstavku 199. člena KZ-1 pomeni ravnanje storilca, ki (v nasprotju s predpisi) zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi v ustrezno zavarovanje. Izraz zaposliti je treba vezati na zaposlovanje na črno in na predpise, ki ga opredeljuje, torej ne ozko le na sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Zaposliti v skladu z ZPDZC-1 pomeni ne le skleniti pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi omogočiti delo posamezniku, s katerim delodajalec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo. Ko gre za delo brez ustrezne pravne podlage, delodajalec tudi ne prijavi delavca v ustrezno zavarovaje, kar bi sicer bila njegova dolžnost ob obstoju te pravne podlage. Opustitev prijave v zavarovanje je logična posledica zaposlitve brez ustrezne pravne podlage. Zato je že s tem, ko v nasprotju s predpisi omogoči delo brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi ali ustrezne pogodbe civilnega prava, storilec izpolnil izvršitveno ravnanje v celoti in je zato to tudi čas izvršitve kaznivega dejanja. Prijava v ustrezna zavarovanja pomeni zavarovanja, v katere je treba prijaviti zaposlenega, določa pa jih Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). To so obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti. To so obvezna socialna zavarovanja, ki zagotavljajo socialno varnost vseh zaposlenih, sistem socialne varnosti pa je zgrajen na načelu solidarnosti. Z opustitvijo prijave v zavarovanje je tako oškodovana oseba, ki zato ni postala zavarovanec in upravičenec do storitev in dajatev iz zavarovanj, z neplačilom obveznih prispevkov pa so lahko oškodovani vsi zaposleni in s tem celoten sistem socialne varnosti. Zakonodajalec je pri tem zakonskem znaku (opustitev prijave v zavarovanje) uporabil edninsko obliko, zato za izpolnitev zakonskih znakov zadošča že opustitev prijave v eno zavarovanje. Pri obravnavanem kaznivem dejanju morata biti oškodovani najmanj dve osebi (dve ali več), kar kaže na kolektivnost kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče dodaja še, da ima inkriminacija iz 199. člena KZ-1 dve kvalificirani obliki in sicer v drugem in tretjem odstavku. Kvalificirana oblika iz drugega odstavka zajema tri izvršitvena ravnanja, vsa pa se nanašajo na zaposlovanje posebne skupine tujcev, ki niso državljani države članice Evropske unije, ki nezakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije. Drugo izvršitveno ravnanje kvalificirane oblike iz drugega odstavka 199. člena je trajnejše zaposlovanje tujcev, ki niso državljani države članice Evropske unije in nezakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije, tretja izvršitvena oblika pa se nanaša na zaposlovanje tujcev v znatnem številu.

8V opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se obdolžencu očita, da je kot direktor družbe A. d. o. o. v nasprotju s predpisi zaposlil več kot dva delavca in jih ni prijavil za ustrezno zavarovanje s tem, da je 15. 3. 2018 v Ljubljani zaposloval zaradi napeljave elektroinštalacij B. B., C. C. in D. D., pri čemer je navedenim delavcev v nasprotju z določbo 1. alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) omogočil delo, z njimi pa ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma jih ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja.

9Glede na vse uvodoma navedeno o zakonskih znakih in inkriminaciji ter izvršitvenih ravnanjih obravnavanega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse zahtevne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, ker je že z navedbo, da je obdolženec kot direktor svoje družbe trem delavcem omogočil delo brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi in jih ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, izpolnil izvršitveno ravnanje v celoti in je zato v opisu kaznivega dejanja ustrezno naveden tudi čas izvršitve kaznivega dejanja, in sicer 15. 3. 2018, ko je zaposloval v Ljubljani zaradi napeljave elektroinštalacij tri delavce. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti v opisu navedeno obdobje trajanja „od ure do ure“ oziroma skupen seštevek delovnih ur dne 15. 3. 2018, ko naj bi trajala takšna nezakonita zaposlitev. Obdolžencu se namreč očita temeljna oblika obravnavanega kaznivega dejanja in ne kvalificirana oblika iz drugega odstavka 199. člena KZ-1, v zvezi z drugim izvršitvenim ravnanjem trajnejšega zaposlovanja tujcev. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se preganja, kaznivo dejanje, ni podana.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih personalnih in listinskih dokazov zaključilo, da so se 15. 3. 2018 na gradbišču večstanovanjskega objekta v Ljubljani ob inšpekcijskem nadzoru FURS-a skupaj s policijo nahajali tudi trije delavci, državljani Makedonije, navedeni v izreku izpodbijane sodbe, ki so inšpektorju kot svojega delodajalca navedli obdolženčevo družbo, kar je bilo zapisano tudi v zapisniku o nadzoru nad zaposlovanjem na črno. Priča inšpektor Č. Č. je prepričljivo izpovedal, da je na gradbišču takrat delovalo več družb, da pa so vsi trije delavci povedali, da delajo za obdolženčevo družbo, da so zaposlitev delavcev preverili po izjavah samih delavcev in še po AJPES-u in da so vsi trije delavci navedli, da opravljajo dela „napeljava elektroinštalacij“ za delodajalca A. d. o. o. s sedežem v Ljubljani, z delovnim časom 40 ur na teden, da delo opravljajo od 1. 2. 2018 (D. D.) oziroma od 10. 3. 2018 (B. B.) in od 12. 3. 2018 (C. C.). Vsi trije delavci so inšpektorju povedali, da niso zaposleni pri delodajalcu, ki so ga sami navedli in da tudi niso imeli sklenjene nobene pogodbe, ter da so njihova delovna sredstva (delovna obleka in drobno orodje) v lasti njihovega delodajalca. Vsi trije delavci so inšpektorju povedali tudi, da za čas opravljanja dela za obdolženčevo podjetje do 15. 3. 2018 niso prejeli plačila.

11Iz podatkov v spisu je razvidno, da so bili vsi trije delavci državljani Makedonije in so se nahajali v Sloveniji na podlagi turistične vize, prijavljeno pa so imeli bivališče na sedežu obdolženčevega podjetja. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja in za obdolženčevo krivdo ni relevantna pritožbena trditev, ki tudi ni povsem točna, da so bili delavci v kritičnem času nezakonito v Republiki Sloveniji (saj so imeli turistično vizo), da niso imeli dovoljenja za vstop vanjo in za prebivanje v njej, niti začasno niti stalno prebivališče niti dovoljenja za delo kot tujci v Republiki Sloveniji. Bistveno je, kar je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je vsem trem delavcev delo omogočil obdolženi preko svojega podjetja, saj jih je kot svoje delavce zaposloval na gradbišču v Ljubljani zaradi napeljave elektroinštalacij, ni pa z njimi sklenil pogodbe o zaposlitvi in jih tudi ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z listinskimi dokazi in tudi z izpovedbo Č. Č., ter z izpovedbami predstavnikov družbe B. d. o. o. prič F. F. in G. G. Slednja sta povedala, da je obdolženec s svojim podjetjem delal na gradbišču po podizvajalski pogodbi s svojimi delavci, ki niso delali za podjetje B. d. o. o. ter da jim je navodila za delo dajal obdolženec in se obnašal kot njihov zaposleni. Tudi priča H. H. ni potrdil obdolženčevega zagovora, da je bil s svojo firmo C. d. o. o. obdolženčev podizvajalec na navedenem gradbišču v Ljubljani, priča je izrecno zanikal, da bi sploh poznal navedene tri delavce in zanikal, da so bili zaposleni preko C. d. o. o. Priča G. G. iz družbe B. d. o. o. je izpovedal, da je vsak dan na gradbišču v svoj rokovnik popisal vse na objektu prisotne delavce, ki so takrat izvajali dela, v navedeni družbi so vodili tudi evidenco opravljenih ur, zaradi kasnejšega plačila obdolženčevi družbi na podlagi izstavljenih računov.

12Zagovornik trdi, da navedeni trije delavci niso mogli v kritičnem času skleniti veljavne pogodbe o zaposlitvi niti se zaposliti v Republiki Sloveniji. Ta pritožbena trditev je nekonkretizirana, pa tudi ni utemeljena, ker je že sodišče prve stopnje v točki 12 navedlo, da ovir za njihovo zaposlitev ni bilo, vendar bi morali izpolnjevati vse predpisane pogoje skladno s predpisi o zaposlovanju tujcev.

13Zagovornik trdi, da obdolženi v kritičnem času navedenih treh delavcev ni zaposlil, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni pa točna trditev pritožbe, da niso delali po njegovih navodilih, ker je izrecno tak zagovor bil ovržen s pričami, in sicer je priča F. F. povedal, da je obdolženec imel delavce, ki jih je na gradbišču predstavil kot svoje zaposlene, kar je potrdil tudi priča G. G., ki je izrecno zanikal, da bi delavci delali neposredno za družbo B. d. o. o., kar je neprepričljivo zatrjeval obdolženec v svojem zagovoru.

14Trije delavci niso bili zaslišani na glavni obravnavi, takega dokaznega predloga tudi ni podala nobena stranka v kazenskem postopku na prvi stopnji, vendar so bili na glavni obravnavi 9. 6. 2021 v soglasju s strankama prebrani tudi zapisniki o izjavi kršitelja na list. št. 25 do 30 (izjave delavcev policiji) in zapisniki FURS na list. št. 34 do 60 (izjave delavcev inšpekciji). Iz navedenih listin so bile razvidne različne izjave delavcev finančnim inšpektorjem in policiji o tem, za koga so na dan inšpekcijskega nadzora na gradbišču opravljali delo in kdo je bil njihov delodajalec, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi opredelilo. Vsebino listinskih dokazov je sodišče prve stopnje ocenjevalo v povezi z izpovedbami zaslišanih prič, na podlagi česar je pravilno zaključilo, da se obdolženčev zagovor ni potrdil, ker je bil ovržen z izvedenimi dokazi. Zagovornik v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče v tem kazenskem postopku zaslišati vse tri delavce, kot ključne dokaze in ker jih ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zagovornik v pritožbi ne pojasni, katerega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje brez izvedbe zaslišanja vseh treh delavcev ni ugotovilo, niti ne, katero odločilno dejstvo je bilo zato zmotno ugotovljeno. Zato je pritožba v tem delu nekonkretizirana in se tudi ne da preizkusiti. Zagovornik ne upošteva, da so bile vsem trem delavcem, tujcem, 15. 3. 2018 izdane odločbe o 30 dnevnem roku za prostovoljno vrnitev oziroma za odhod iz Republike Slovenije, v kateri so do tedaj prebivali in imeli urejeno turistično prijavo in to na naslovu, kjer so do tedaj nezakonito prebivali. Ker je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča vsa odločilna dejstva ugotovilo z izvedenimi dokazi, tudi brez neposrednega zaslišanja treh delavcev, ni podan niti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga zagovornik neutemeljeno zatrjuje v pritožbi s pritožbenimi navedbami, ki ostajajo na pavšalni ravni in z njimi ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano v objektivnem in subjektivnem delu.

15Pritožbeno sodišče je na podlagi 386. člena ZKP preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, ker pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Razlogi o odločitvi za izrek denarne kazni, ki je predpisana z zakonom, so v sodbi navedeni v točkah 14 in 15, kjer je sodišče prve stopnje obrazložilo izbiro kazni in njeno odmero, pri tem je upoštevalo koristoljuben namen obdolženca, ker delavci plačila za opravljeno delo za obdolženčevo podjetje niso prejeli, upoštevalo je nekaznovanost, število delavcev, ki jih je zaposloval na črno, obdobje njihove zaposlitve, pri določitvi višine dnevnega zneska pa tudi obdolženčeve dohodkovne in premoženjske ter osebne razmere. Z razlogi sodbe se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

16Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je odmerilo skladno z obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo, trajanjem in zahtevnostjo postopka ter glede na obdolženčeve premoženjske razmere, ker je zaposlen in prejema dohodek, po tarifni številki 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 315,00 EUR.