VSC Sodba II Kp 19077/2018

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi B. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dveh let in treh mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je prvo sodišče po 56. členu KZ-1 vštelo čas pridržanja oziroma pripora od 22. 4. 2018 od 16.45 ure do 23. 4. 2018 do 19. 30 ure in od 25. 4. 2018 od 10.00 ure do 5. 7. 2019 do 16.30 ure. Oškodovanka D. D. je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče obtožencu naložilo povrnitev tretjine stroškov kazenskega postopka v znesku 909,39 EUR in plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženec, njegov zagovornik in okrožna državna tožilka. Slednja prvostopenjsko sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazni in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter obtožencu zviša izrečeno kazen za en mesec, torej na dve leti in štiri mesece zapora. Obtoženec in njegov zagovornik pa uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik pa izpodbija še odločbo o kazni. Obtoženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Obenem prosi, da njega in zagovornika pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Zagovornik se prav tako zavzema za razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa za spremembo izpodbijane sodbe.

3Na pritožbo zagovornika je z vlogo z dne 3. 11. 2021, številka Kt/8165/2018/KC/kc, odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4Na zahtevo obtoženca je višje sodišče 18. 2. 2022 opravilo pritožbeno javno sejo, o kateri je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje so se vsi trije udeležili, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za njeno izvedbo.

5Na javni seji pritožbenega senata je bistvene poudarke pritožbe okrožne državne tožilke in njenega odgovora na pritožbo zagovornika predstavila pristojna višja državna tožilka.

6Pritožbe niso utemeljene.

7Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

8Bistveno kršitev določb kazenskega postopka obtoženčev zagovornik vidi v zatrjevani nerazumljivosti in nedoslednosti prvostopenjske sodbe, ki naj ne bi bila spisana v skladu z zahtevo, da sodišče svojo presojo utemelji z navedbo relevantnih dejstev oziroma dokazov. Na ta način pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti razlogi med seboj v precejšnji meri v nasprotju, obrazložitev sodbe pa naj bi bila celo protispisna.

9Prva izmed uveljavljanih procesnih kršitev naj bi bila podana v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer naj bi prvo sodišče zapisalo, da se je obtoženec pred okrajnim sodiščem zagovarjal „da je delno res, kar je navedeno v očitkih, večina pa ni“, kljub temu, da obtoženi trdi, da ni nikoli priznal storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

10Sodišče druge stopnje zavrača povzete očitke zagovornika, saj je sodišče prve stopnje pod točko 4 verno povzelo vsebino obtoženčevega zagovora. Nikoli ni trdilo, da je obtoženi storitev kaznivega dejanja priznal, kar jasno izhaja iz povzetka zagovora, ki ga je dejansko podajal na zaslišanjih pred preiskovalnima sodnikoma 26. 4. 2018 in 21. 6. 2018 oziroma na glavnih obravnavah 4. 6. 2018, 10. 10. 2018, 5. 12. 2018 in 18. 10. 2019. Sporni del zagovora, za katerega zagovornik trdi, da ga obtoženec ni izrekel, je obtoženec izjavil na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 26. 4. 2018 (hrbtna stran list. št. 68). Svoj zagovor je začel s temi besedami: ″Delno je res, kar je navedeno v očitkih, večina pa ne″. Napaka prvega sodišča glede navajanja faze postopka, v kateri je obtoženec izrekel povzete besede, ne pomeni medsebojnega nasprotja glede odločilnih dejstev niti protispisnosti sodbe, saj kot rečeno sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni svoje dokazne ocene gradilo na morebitnem obtoženčevem priznanju, ampak iz obrazložitve celotne izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je obtoženčev zagovor razumelo kot zanikanje očitanega mu kaznivega dejanja.

11V nadaljevanju zagovornik povzema dele prvostopenjskih dokaznih ocen pričevanj oškodovanke D. D. (točki 20 in 21), prič M. B. in M. B. (točka 24) ter B. K. (točka 26) in poudarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj mora biti prepričanje sodišča o dejstvih podkrepljeno z izvedenimi dokazi, nikakor pa ne sme v primeru obsodilne sodbe sodišče svojih zaključkov utemeljiti na domnevni „prepričljivosti“ pričevanj oškodovanke in ostalih prič ter se na tak način arbitrarno opredeliti do „prepričljivosti“ prič, ki so v prid obtožbi.

12Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve, saj niso realen odraz celotne prvostopenjske dokazne ocene izpovedb oškodovanke in prič, kot jo je sodišče prve stopnje izpeljalo in dosledno argumentiralo pod zgoraj navedenimi točkami obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri dokazni oceni verodostojnosti oškodovankinih izpovedb, se sodišče prve stopnje ni zgolj sklicevalo na njeno ″prepričljivost″, pač pa je njeno pričevanje vrednotilo na podlagi temeljite dokazne ocene obtoženčevega zagovora, izpovedb prič M. B. in M. B., M. D., A. M., A. D., izvedenskih mnenj sodnomedicinske stroke dr. M. J., univ. dipl. ing. J. S., pridobljenih vstopnic za kopanje v ..., fotografijami in skicami kraja kaznivega dejanja, dognanji izvedencih Nacionalnega forenzičnega laboratorija, nenazadnje pa tudi z ogledom kraja kaznivega dejanja in drugimi relevantnimi dokazi kot sta izvedenski mnenji s področja klinične psihologije. Tudi dokazno oceno prič M. B. in M. B. ni gradilo na videzu njune ″prepričljivosti″, pač pa je pod točko 24 obrazložitve temeljito soočilo izpovedbe teh dveh prič z ostalimi izvedenimi dokazi, tudi z obtoženčevim zagovorom. Izpostavilo je razlike med izpovedbami teh dveh prič (glede mesta, kjer naj bi se nahajala), preizkusilo njune izpovedbe tudi s podatki o vidljivosti v času, ko naj bi pred prodajnim centrom Mercator videla obtoženca in oškodovanko, izpostavilo, da je priča M. B. trdil, da je obtoženec tedaj v roki držal vrečko (list. št. 465), kar se ne sklada z zagovorom obtoženca, da v trgovino zaradi srečanja z oškodovanko ni šel in ni kupil mesa za piknik, se ponovno sklicevalo na vstopnice ..., ki so izkazovale, da se je oškodovanka v tem času nahajala še na bazenu. Enako gre tudi zaključiti glede izpostavljene dokazne ocene priče B. K. Ugotovitev prvega sodišča, da se je ta priča izmikala natančnim odgovorom in večkrat ponavljala iste odgovore, jasno izhaja iz prepisa zvočnega zapisa njenega pričevanja na glavni obravnavi dne 10. 7. 2020. Sodišče prve stopnje je te značilnosti pričevanja tudi dosledno povzelo pod točko 26 obrazložitve in šele na tej podlagi sprejelo dokazno oceno o pričini neverodostojnosti.

13Tudi bistveni poudarek zagovornikove pritožbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sloni na kritiki po pritožnikovem mnenju nepravilne oziroma celo nezakonite dokazne ocene izpovedb prič M. B. in M. B. Sodišče prve stopnje naj M. B. ne bi verjelo že zgolj zaradi tega, ker naj bi bil obtoženčev prijatelj. Zagovornik oporeka temu zaključku prvega sodišča ter poudarja, da obtoženi in priča M. B. nista bila v nobenem stiku ter da je bila edina informacija o pomembnosti navedenih prič v tem postopku posredovana s strani M. O.

14Sodišče druge stopnje zavrača povzete pritožbene očitke, ki se nanašajo na zmotno dokazno oceno pričevanj prič M. B. in M. B. Pri tem se sklicuje na razloge, ki jih je predstavilo že pod prejšnjo točko obrazložitve. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da iz evidenc Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v .. ne izhaja, da bi priča M. B. obtoženca obiskala v priporu, vzpostavilo povezavo v smislu uskladitve med izpovedbami te priče in zagovorom obtoženca preko obtoženčeve prijateljice M. O., ki so ji bili znani vsi očitki, ki v tem postopku bremenijo obtoženca. Pri tem pa je potrebno ponovno spomniti, da je priča M. B. navajala, da naj bi obtoženec pred prodajnim centrom M. držal v roki vrečko, kar naj bi potrdilo zagovor, da je šel v trgovino kupit meso za piknik. Obtoženec se je zagovarjal, da naj bi šel v M. okoli 20. ure z namenom, da kupi nekaj pijače in mesa za piknik, to namero pa naj bi opustil, ker sta se na parkirišču srečala z oškodovanko. Vendar zakaj bi obtoženec okoli 20. ure sploh šel v M. po meso in pijačo za piknik, če pa bilo po sodišču prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno (izpovedbe priče M. M., telefonska komunikacija med obtoženim in to pričo), da je obtoženec že dopoldne vedel, da se prej dogovorjenega piknika ne bo udeležil. Priča M. M. je izpovedala, da so se pikniki dogajali ob petkih, po zaključku delovnega dne, med drugo in četrto uro popoldan in se je tedaj že začelo s peko mesa. Zakaj bi torej šel obtoženec po meso in pijačo, za dobavo česar naj bi bil predhodno zadolžen, šele ob 20.00 uri? Tako gre zaključiti, da sodišče prve stopnje odločitve, da ni verjelo priči M. B., še zdaleč ni gradilo zgolj na okoliščini, da naj bi bila obtoženec in ta priča prijatelja.

15Neverodostojnost oškodovankinih izpovedb pritožnik vidi v njeni trditvi, da naj bi jo obtoženec tekom izvrševanja kaznivega dejanja prisilil, da se sestaneta naslednjega dne. V tej zvezi se pritožnik sprašuje, zakaj bi v tem primeru obtoženec šel naslednjega dne na izlet z M. O.? Sodišču prve stopnje celo očita, da se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo.

16Sodišče druge stopnje se tudi s tem delom pritožbenih trditev ne strinja. Oškodovanka je 4. 6. 2018 izpovedala, da obtoženi ni konkretiziral, kako bosta uredila glede podpisa papirjev, s katerimi bi pridobil nepremičnine na naslovu ..., pač pa naj bi se dobila naslednjega dne in zadevo ″dorekla″. Obtoženi je oškodovanki naročil, da mu mora naslednjega dne poslati sms sporočilo, kdaj in kje se dobita (list. št. 158). Ne drži očitek pritožnika, da se sodišče prve stopnje do te okoliščine ni opredelilo. To je storilo pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je dokazno tehtalo obtoženčev zagovor (stran 26). Glede na dogovor o predhodni vzpostavi stika med obtožencem in oškodovanko potom sms sporočila, je sodišče prve stopnje zanesljivo prišlo do dokaznega zaključka, da vsi obtoženčevi odhodi od doma v obdobju po storitvi kaznivega dejanja ne pomenijo, da ne bi mogel od oškodovanke zahtevati, da mu pošlje sms sporočilo, kdaj se naslednjega dne dobita. Pritrditi gre tudi sodišču prve stopnje, da dejstvo, da notarji ob sobotah ne delajo, ne ovrže prepričanja o verodostojnosti oškodovanke, saj je bil kot že rečeno konkretno dogovorjen le sms kontakt med njima, šele pozneje pa bi se dogovarjala kje se bosta srečala in kako bosta urejala glede papirjev.

17Zagovornik dalje poudarja, da za oškodovankine poškodbe, za katere zatrjuje, da ji jih je povzročil obtoženec in bi naj nastale ob vezanju njene roke z vrvjo na ročico ročne zavore obtoženčevega avtomobila, ni objektivnih podatkov, da bi res obstajale.

18Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da oškodovanka nikoli ni trdila, da naj bi ji vezanje z vrvjo povzročilo poškodbe roke. Te niso bile niti objektivno izkazane z njeno zdravstveno dokumentacijo. Tudi izvedenka sodnomedicinske stroke dr. M. J. na oškodovankini levi roki ni zaznala katerih drugih poškodb oziroma sledov le-teh kot na desni roki in ni mogla ne ovreči ne potrditi oškodovankine izpovedbe o vezanju z vrvjo na ročico ročne zavore. A se je v tem delu sodišče prve stopnje pri oceni oškodovankinega pričevanja kot celote, podprtega z neizpodbitnimi dokazi, da se je nahajala v obtoženčevem vozilu (sledovi tekstilnih vlaken njenih oblačil na naslonu sovoznikovega sedeža), česar niti obtoženi ne zanika, pravilno odločilo, da oškodovanki verjame.

19Sodišče druge stopnje zavrača tezo obrambe, da naj bi na oškodovankino neverodostojnost kazale njene krive kazenske ovadbe zoper obtoženca, njena prejšnja ravnanja in njeni dolgovezni govori pred sodiščem. Energičnega zastopanja svoje plati obravnavanega primera po oškodovanki, pa tudi če bi mogoče res bilo dolgovezno, ob izkazani skladnosti njenih izpovedb o bistvenih okoliščinah, ni mogoče šteti v njeno škodo, kaj šele, da se ji na tej podlagi očita neverodostojnost. Za pretekle oškodovankine ovadbe, za katere pritožnik trdi, da naj bi oškodovanka z njimi obtoženca krivila dejanj, ki naj jih ne bi storil, a jih niti ne konkretizira, ni mogoče trditi, da vplivajo na pravilno oceno oškodovankine verodostojnosti, saj v nobenem primeru ni bilo ugotovljeno, da naj bi šlo za krivo ovadbo.

20V sklopu uveljavljanja kršitve kazenskega zakona zagovornik izraža stališče obrambe, da naj bi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja kvečjemu vseboval zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja po 132. člena KZ-1 in kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1.

21Temu pritožnikovemu stališču sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 pa je podano, ko kdo koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Predmetno kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 obsega posebne primere prisiljenja in protipravnega odvzema prostosti z namenom izsiljevanja. Kaznivo dejanje je dokončano z ugrabitvijo z namenom izsiljevanja in dejanska izpolnitev storilčevih zahtev ne sodi v okvir tega kaznivega dejanja¹. Ugrabitev pomeni fizično oblast nad določeno osebo. Storilec s takšnim dejanjem prisili ugrabljenega ali drugega, da nekaj stori, opusti ali trpi. Opis obravnavanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ugrabitve v kvalificirani obliki. Na obtoženca naslavlja očitek, da je oškodovanko ugrabil z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, pri tem pa ji je zgrozil z ubojem. V opisu so ti zakonski znaki dosledno konkretizirani. Opisan je način oškodovankine ugrabitve, njeno zadrževanje v notranjosti poslovno stanovanjskega objekta v ., ko je bila privezana na stol, konkretizirane obtoženčeve zahteve ter grožnje glede posledic, ki jih bo oškodovanka deležna, če ne bo ravnala tako, kot obtoženec od nje pričakuje. Sodišče prve stopnje se je prav tako pravilno opredelilo glede pričakovanj pritožnika po uporabi priviligirane oblike predmetnega kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 134. člena KZ-1, ko se sme storilca, ki je prostovoljno spustil na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, kaznovati mileje. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču prvega sodišča iz 31 točke obrazložitve, da je obtoženec oškodovanko sicer res izpustil na prostost in jo pripeljal nazaj do njenega prebivališča, a svoje zahteve, da oškodovanka nanj prepiše nepremičnine v ., ni umaknil. Celo zagrozil ji je, da naj o obravnavanem dogodku ne obvešča policije.

K pritožbi obtoženca:

22Sodišče druge stopnje zavrača poglavitni poudarek obtoženčeve pritožbe, da je prvostopenjska obsodilna sodba oprta izključno na izpovedbe oškodovanke, ki naj bi jih le-ta ves čas spreminjala. Pridružuje se namreč izčrpno argumentiranemu zaključku prvega sodišča, da je pričevanje oškodovanke podprto z ostalimi personalnimi in materialnimi dokazi in skladno glede opisovanja odločilnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito dokazno oceno tako obtoženčevega zagovora (točka 19) kot tudi oškodovankinega pričevanja (točka 20), ju med seboj primerjalo in ob sočasnem upoštevanju vseh relevantnih dokazov, ocenjenih pod točkami 8 do 18 ter 22 do 30, prišlo do trdnih dokaznih zaključkov. Prav tako iz spisovnega gradiva ni razvidno, da naj bi oškodovanka prikrivala in onemogočala izvedbo pomembnih dokazov ter da prvo sodišče pri vrednotenju dokazov, ni upoštevalo za obtoženca razbremenilnih dokazov.

23Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da iz poročila o preiskavi z mnenjem Generalne policijske uprave, Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 16. 5. 2018 izhaja, da sta bila rezultata analize vzorcev sledi z lepilnega traku št. 6 negativna. Kot najverjetnejši razlog se navaja prenizka količina DNK oziroma njene degradiranosti. Na elektroferogramu brisa lepilnega traku so zaznali le nekaj šibkih alelskih signalov, ki pa jih v tabelo niso vnesli, saj rezultat analize ni bil uporaben za nadaljnje primerjave. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo pod točko 14 obrazložitve, ko se je sklicevalo na ugotovitev analize, da je vendarle bil na lepilnem traku zaznan biološki material, a ta ni zadoščal oziroma ni bil uporaben za nadaljnje primerjave. Biološkega materiala obtoženca niti njegovih papilarnih linij kot poudarja pritožnik sicer na predmetnem lepilnem traku ni bilo najdenih, vendar pa je sodišče svojo dokazno oceno o tem, da je obtoženec ta lepilni trak uporabil pri vezanju oškodovanke na stol, izpeljalo iz drugih neoporečno ocenjenih dokazov. Oškodovanka je tekom postopka z vso zanesljivostjo izpovedovala, da obtoženec v ″nekem trenutku skočil proti nožu, ki je bil položen na nekaj na njeni levi strani in prepričana je bila, da je prišel konec, a prerezal je trakove″. Izvedenec M. M., na katerega ugotovitve se obtoženec sklicuje, je sicer na glavni obravnavi 22. 11. 2019 menil, da je bil lepilni trak na posameznih mestih raztrgan, ni pa se spomnil, ali je na posameznih mestih opazil kakšne reze z ostrim predmetom, obenem pa je povedal, da takšne ugotovitve ne bi niti zabeležil, ker to za izdelavo mnenja ni smatral kot pomembno. Torej imamo na eni strani le domnevo izvedenca o tem, da naj bi bil lepilni trak trgan, podano na glavni obravnavi po preteku enega leta in pol po izdelavi poročila z dne 16. 5. 2018, na drugi strani pa zanesljivo in glede na okoliščine primera logično izpovedbo oškodovanke, da je obtoženec lepilni trak prerezal z nožem. V tej luči za sodišče druge stopnje ni dokazno nepomembna ugotovitev izvedenke pri N. dr. L. H., ki jo sodišče prve stopnje povzema pod točko 14, da so bile tri mehanske poškodbe na levem rokavu oškodovankine jope najverjetneje povzročene z ostrim predmetom oziroma enoreznim rezilom, kar nož vsekakor je. Tudi ne gre pritrditi obtoženčevi trditvi, da ni mogoče, da bi se že zalepljeni lepilni trak še dodatno zategoval okoli oškodovankinih zapestij. Če se naslednji ovoj z lepilnim trakom bolj zategne, bo nedvomno celotno vezanje bolj tesno.

24Obtoženi se opira na zdravstveno dokumentacijo o oškodovankinih poškodbah s trditvijo, da so bile opredeljene kot posledica udarnin. Predstavlja pa tudi svoje videnje, kako bi morale potekati sledi poškodb. Po njegovem prepričanju bi morale sledi povijanja z lepilnim trakom na mestu, kjer je bila roka v stiku z naslonom za roke, pustiti sledi vzporedno z naslonom rok in ne pravokotno na naslon.

25Pod točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke dr. M. J. in z razumnimi argumenti utemeljilo strokovno neoporečnost tega mnenja. Izvedenka je ocenila, da sta poškodbi desne in leve podlahti v predelu oškodovankinih zapestij lahko nastali zaradi sile stisnjenja, kar ustreza podatku, da je bila z lepilnim trakom privezana na naslonjalo stola. To stisnjenje pa je bilo po ugotovitvah izvedenke močno. Glede obtoženčevega opozarjanja na okoliščino, da na oškodovankini levi roki ni bilo najdenih sledi vezanja z debelejšo vrvjo pa se sodišče druge stopnje sklicuje na odgovor, ki ga je podalo že v zvezi z enako pritožbeno trditvijo obtoženčevega zagovornika.

26Sodišče druge stopnje se ne strinja z obtožencem, da je izvedenec elektro stroke J. S. postavil na laž oškodovanko, ker naj bi v mnenju zapisal, da po začetku zapiranja garažnih vrat v primeru, če fotocelica prekine zapiranje vrat, le-ta ostanejo v odprtem položaju. Zato naj bi bilo po mnenju pritožnika ovrženo pričevanje oškodovanke, da naj bi jo obtoženec z orožjem prisilil, da je z daljincem odprla garažna vrata.

27Sodišče druge stopnje obtožencu tudi v tem delu ne more pritrditi, saj je le parcialno tolmačil ugotovitve izvedenca. Izvedenec je namreč pojasnil, da se v primeru, če med zapiranjem naletijo na oviro oziroma pride v tej fazi do prekinitve IR žarka fotocelice, zapiranje vrat zaustavi in se vrata avtomatsko dvignejo v položaj odprto. Iz izvedenskega mnenja pod točko 1 pa prav tako izhaja, da se vrata po odprtju znova začnejo avtomatsko zapirati okoli 20 sekund. Torej se cikel odpiranja in ponovnega zapiranja garažnih vrat nadaljuje, kar je tudi logično iz varnostnega vidika.

28Medtem, ko obtoženec zatrjuje, da obramba nikoli ni trdila, da oškodovanka ni videla mrežastih zabojev, sodišče druge stopnje šteje kot razumno dokazno oceno tega dela oškodovankinih izpovedb in njenega pomena za ugotavljanje verodostojnosti slednje. Sodišče prve stopnje je namreč, potem ko je tudi samo opravilo ogled kraja kaznivega dejanja, ugotovilo, predvsem v zvezi s kovinskimi vrati, ki so se nahajala poleg dveh rdečih mrežastih zabojnikov na fotografiji v prilogi C156, ki je bila v spis vložena šele 17. 1. 2019, da oškodovanka za pričanju 24. 10. 2018 še ni mogla biti seznanjena s temi predmeti in jih tudi iz prostora, kjer je stala zamrzovalna skrinja ni mogla videti. Na glavni obravnavi dne 24. 10. 2018 pa je oškodovanka natančno opisala med drugim tudi ta kovinska vrata in rdeč PVC zaboj (hrbtna stran list. št. 449). V zapisniku o ogledu kraja dejanja z dne 22. 4. 2018 (hrbtna stran list. št. 19) je zapisano, da sta bila v kletnem delu objekta opažena tudi dva mrežasta zaboja rdeče barve, ki so ju kriminalisti pregledali in ugotovili, da je njuna površina prašna. Okoliščina, da sta kriminalista na prvi pogled zaboja ocenila kot prašna, po prepričanju sodišča druge stopnje ne izključuje oškodovankine trditve, da je obtoženec v času izvajanja kaznivega dejanja na enem izmed njih tudi sedel. S tem, ko je obtoženec na tak mrežast plastični zaboj sedel, po prepričanju sodišča druge stopnje z njega ni mogel pobrisati vsega prahu. Oškodovanka kot že rečeno za ta dva zaboja ne bi mogla vedeti, če se ne bi nahajala v osrednjem prostoru objekta, kjer jo je obtoženi zadrževal.

29Nič spornega sodišče druge stopnje ne vidi v oceni prvega sodišča, da je bilo mesto najdbe kepe lepilnega traku oddaljeno od kraja vezanja oškodovanke 6 do 7 metrov. Obtoženec navaja razdaljo 20,5 metra, kar pa bi glede na skico poslovno stanovanjskega objekta, narejeno po ogledu 18. 2. 2020, bilo enako dolžini celotnega objekta.

30V nadaljevanju obtoženec izpostavlja, da se garažna vrata odpirajo navzven in se v tem primeru ne sproži alarm oziroma da so bila ta vrata v času njegove odsotnosti odklenjena, alarm pa ni bil vklopljen, oškodovanka pa naj bi ″nedvomno″ imela vse ključe objektov, kar naj bi potrdila priča M. K.

31Iz teh pritožbenih trditev gre sklepati, da skuša obtoženi prikazati, da naj bi oškodovanka sama podtaknila zaseženi lepilni trak na mesto njegove najdbe. Sodišče druge stopnje zavrača te pritožbene navedbe, saj gre za obliko obtoženčevega zagovora, ki ni podprta z nobenim dokazom. Oškodovanka je bila tudi v vseh svojih izpovedbah skladna glede načina vstopa v objekt, v katerem jo je imel obtoženi ugrabljeno. Kot pravilno povzema njeno pričevanje sodišče prve stopnje pod točko 5, sta z obtožencem vstopila najprej skozi srednja enokrilna vrata objekta, ker pa je bila v notranjosti tema, je ugodil njeni prošnji in sta nato vstopila skozi dvokrilna vrata na južnem delu objekta, kjer pa se je lahko prižgala luč.

32Obtoženi sodišču prve stopnje očita opravičevanje ravnanja oškodovanke, ki je ob sodnem ogledu kraja kaznivega dejanja 18. 2. 2020 povedala, da je odvrgla počivalnik, vse lesene stole ter oba mrežasta zaboja. To naj bi storila po prepričanju obtoženca zato, ker je obramba predlagala rekonstrukcijo vezanja. Njene navedbe naj bi ovrgla tudi kot priči zaslišana policista B. S. in B. K. na glavni obravnavi 21. 5. 2021.

33O okoliščinah v zvezi s stolom, na katerega naj bi bila oškodovanka privezana, se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz dokazne ocene prvega sodišča ni razbrati, da gre za nekritično opravičevanje oškodovanke, ampak je prvo sodišče pravilno izpostavilo ter z ustrezno argumentacijo dognalo, da je oškodovanka z obveščanjem Okrajnega sodišča v Celju (list. št. 204) že pred sodnim ogledom opozarjala na obstoj tega stola. Priča B. S. je na glavni obravnavi 21. 5. 2021 potrdila, da je bila v vlogi policista najmanj petkrat na naslovu oškodovanke, nazadnje leta 2020. Priča se sicer ni več spomnila ali je tam bila tudi zaradi predmetnega stola. Telefonskega razgovora z oškodovanko se je spomnila priča policist B. K., ki pa je povedal, da je oškodovanki pojasnil, da so zasegli pač predmete, ki so jih našli pri hišni preiskavi. Navedeno ovrže tezo pritožnika o oškodovankinem namernem uničevanju dokazov z namenom preprečitve rekonstrukcije vezanja. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugodilo vsem s strani obrambe predlaganim dokazom, vključno z ogledom kraja kaznivega dejanja, ki je bil v prvem sojenju zavrnjen.

34Obtoženi skuša z izpostavljanjem nekaterih segmentov oškodovankinih izpovedb, ki naj bi bili po njegovem mnenju neskladne, dokazovati njeno neverodostojnost. Navaja določene okoliščine, kot so npr. obstoj klopi v bližini njenega stanovanjskega bloka, stanja zapornice pred parkiriščem, opisovanje stola na katerem naj bi bila privezana ter v kateri roki naj bi obtoženi držal pištolo.

35Po prepričanju sodišča druge stopnje ne gre za tako pomembne okoliščine, ki bi lahko izpodbile verodostojnost pričevanja oškodovanke. Glede oblike stola je bila oškodovanka natančneje zaslišana na glavni obravnavi 24. 1. 2020, in je na vprašanje sodnice pojasnila, da je šlo za ″počivalnik, ki ima naslonjala za roke, ki se prelijejo navzdol in spodaj v noge″. Iz vseh njenih izjav pa je izhajalo, da je šlo za stol z naslonjali za roke. Na isti glavni obravnavi je bila oškodovanka tudi natančneje zaslišana o tem, v kateri roki naj bi obtoženi držal pištolo. V njenih tozadevnih izpovedbah ni zaznati, da bi šlo za lažno pričanje, saj ni znala podati zanesljivega odgovora. Navajala je: ″Težko bi se spomnila, ali je imel v levi ali desni, ampak jaz mislim pa da je bila v levi, ne vem, desni ali levi, mislim, da v desni, mislim, da v desni, ne v levi, ker ta šok je bil za mene tako močen, da se ne da povedati″.

36Sodišče druge stopnje prav tako ne sprejema prepričanja pritožnika, da na neverodostojnost oškodovanke kaže tudi okoliščina, da oškodovanka takoj ni poklicala policije, kar bi po njegovem mnenju storila vsaka razumna oseba.

37Sodišče druge stopnje meni drugače. Prav okoliščina, da oškodovanka policije ni takoj obvestila še dodatno potrjuje njeno verodostojnost. Glede na grožnje, ki jih je bila deležna in zahtevo obtoženca, naj ne obvešča policije, ker s tem ne bo ničesar dosegla, je življenjsko sprejemljivo omahovanje oškodovanke, ali naj dejanje obtoženca sploh prijavi. Odločitev je pri njej dozorela šele po pogovoru s hčerko M. D., ki jo je pozneje tudi pospremila na policijsko postajo.

38Sodišče druge stopnje zavrača zatrjevanje obtoženca, da so v opisu kaznivega dejanja navedene grožnje neživljenjske oziroma nerealne, kar naj bi dodatno potrjevalo oškodovankino neverodostojnost. Grožnje, ki jih je obtoženi izrekel oškodovanki so namreč imele en sam namen in sicer, da jo prisilijo v prepis lastništva nepremičnin. Hujše kot so grožnje, bolj verjetno je, da bo žrtev pred njimi klonila, pri čemer za obstoj predmetnega kaznivega dejanja niti ni pomembno, ali je obtoženec izrečene grožnje tudi dejansko nameraval realizirati. Okoliščina, da sta kot trdi obtoženec pri sodišču odprta še dva pravdna postopka med njim in oškodovanko, v ničemer ne izpodbija zaključkov prvega sodišča o njegovem motivu, saj bi se na ta način izognil negotovemu izidu dolgotrajnega pravdanja. Ob dejstvu, da je oškodovanka od 8. 3. 2018 razpolagala s pravnomočnim izvršilnim naslovom zoper obtoženca glede objekta ..., je neprepričljiva obtoženčeva trditev, da njegovega motiva ni mogoče izpeljati iz želje po vrnitvi premoženja, ker je imel v rokah še vse materialne dokaze za uspešno pravdanje.

39Obtoženec v nadaljevanju problematizira izpovedbe priče M. D., ki naj bi bila neverodostojna zato, ker naj bi ga že v preteklosti lažno ovajala.

40Dokazno oceno izpovedb te priče je sodišče prve stopnje opravilo pod točko 22 obrazložitve. Priča je izpovedala zgolj tisto, kar je zaznala in pri tem ni videti, da bi jo obremenjevali pretekli dogodki povezani z obtoženim. Potrdila je izpovedbo oškodovanke, katere resničnost izhaja tudi iz vstopnic v ... in izpovedb priče A. M., da je oškodovanka odšla na kopanje v zdravilišče, njen povratek pa je hčerka pričakovala med 21.00 in 22.00 uro. Ker se oškodovanka ni vrnila, ji je poslala sms sporočila, ki pa ji niso bila dostavljena, kar potrjuje izpovedbo oškodovanke o tem, da je telefon na zahtevo obtoženca pustila v njenem avtomobilu v garaži, kjer ni telefonskega signala. Pritožbeno sodišče se prav tako pridružuje prepričanju sodišča prve stopnje pod točko 23 obrazložitve, da neskladnost izpovedb priče A. M. z oškodovankinimi o tem, kdaj naj bi oškodovanka odšla na policijo ter ali je bila pri odvetniku, ni tako pomembna, da bi v celoti postavila pod vprašanje verodostojnost te priče. Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, da vstopnice ... dokazujejo le to, da naj bi se oškodovanka tam zadrževala okoli 19.00 ure in nič drugega. Nobene logike ni v tem, da bi oškodovanka vstopila na bazen in ga takoj zapustila, razen če bi se sledilo obrambni tezi, da je vsa zadeva dobro načrtovana zarota oškodovanke napram obtožencu. Pri tem naj bi ji pomagal tudi A. D., ki naj bi jo obveščal o gibanju obtoženca 20. 4. 2018. Slednji je zaslišan kot priča prepričljivo ovrgel tovrstne obtoženčeve insinuacije, še zlasti, ko je izpostavil, da je bil v tem času zaradi zdravstvenih razlogov vezan na posteljo. Postavlja se tudi vprašanje, kako naj bi oškodovanka sploh lahko načrtovala, da se bo naključno srečanje z obtožencem pred prodajnim centrom Mercator, končalo na ...? Sam, obtoženi se je zagovarjal, da naj bi ga oškodovanka povabila v njeno stanovanje, pa je to zavrnil. Nelogično je tudi, zakaj naj bi se oškodovanka znašla pred prodajnim centrom brez torbice, telefona in brez avtomobila?

41V sklepnem delu pritožbe obtoženec ponovno problematizira dokazno oceno, ki jo je prvo sodišče pod točko 24 obrazložitve opravilo glede izpovedb prič M. B. in M. B. Zato se v tem delu sodišče druge stopnje sklicuje na odgovor, ki ga je podalo že pod prejšnjimi točkami obrazložitve.

42Nadaljnje pritožbene navedbe obtoženca, ki zadevajo izvajanje besede strank, priloženo obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe z dne 8. 6. 2021, vabilo osumljencu z dne 13. 9. 2021, zalezovanja obtoženca po oškodovanki, domnevno diskriminiranje obtoženca z navedbami o hranjenju streliva in orožja ter ″spravljanje v intimno zvezo s pričo M. O.″, po prepričanju sodišča druge stopnje niso relevantne za pravilno rešitev predmetne kazenske zadeve, niti niso ustrezno konkretizirane. Zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

43Kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena obtoženec po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljeno uveljavlja s trditvijo, da mu v čas pridržanja ni bil vštet čas, ko je bil hospitaliziran v Splošni bolnišnici ... in je bil v tem času pod stalnim nadzorstvom uniformiranega policista. Pridržanje, ki je bilo zoper njega odrejeno z odločbo PU SKP ... z dne 22. 4. 2018 tega dne ob 16.45 uri, je bilo namreč, kot izhaja iz zapisnika o izvajanju opravil med pridržanjem z dne 22. 4. 2018, 23. 4. 2018, ob 19.30 uri, prekinjeno zaradi obtoženčeve hospitalizacije. Zdravnica dr. M. C. je po pregledu obtoženca ugotovila, da obtoženec ni sposoben za policijsko pridržanje, ker potrebuje zdravniško oskrbo. Potem, ko je zdravnik v Splošni bolnišnici ... 25. 4. 2018, ob 10.00 uri, ocenil, da je obtoženi zdravstveno sposoben, pa je bil vrnjen v pridržanje.

K pritožbi okrožne državne tožilke glede odločbe o kazni:

44Okrožna državna tožilka prvostopenjsko sodbo izpodbija izključno zaradi odločbe o kazni, saj meni, da sodišče prve stopnje ni bilo upravičeno, da obtožencu izrečeno kazen zapora zniža za en mesec zgolj zaradi poteka časa od prvega sojenja. Obtoženi na potek tega časa ni imel nobenega vpliva, od prvega sojenja sta pretekli dve leti, od storitve kaznivega dejanja pa tri leta.

45Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnico meni, da je prvo sodišče obtožencu v novem sojenju izreklo primerno kazen in bi predlagano zvišanje kazni za dobo enega meseca v bistvu pomenilo le kozmetično spreminjanje odločbe o kazni, ki kakšnega bistvenega pomena za doseganje ciljev kazenskopravnega varstva, kot so opredeljeni v 45.a členu KZ-1 ne bi imelo. Časovna odmaknjenost kaznivega dejanja je ena izmed v sodni praksi splošno priznanih in uveljavljenih olajševalnih okoliščin v smislu določbe drugega odstavka 49. člena KZ-1. Res je bila predmetna kazenska zadeva razmeroma hitro obravnavana in pripeljana do obsodilne sodbe, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da se je obtoženec v času prvega sojenja nahajal v priporu, zaradi česar je bila zadeva obravnavana kot nujna. Ker sta od prve obsodilne sodbe, ki jo je sodišče druge stopnje razveljavilo zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, do ponovne razsoje v predmetni zadevi minili skoraj dve leti, sodišče druge stopnje ocenjuje kot primerno presojo prvostopenjskega sodišča, da se to obdobje odrazi v predmetni sodbi z znižanjem obtožencu izrečene kazni za dobo enega meseca.

46Medtem, ko se obtoženec v pritožbi ni posvetil odločbi prvostopenjskega sodišča o kazenski sankciji, pa jo njegov zagovornik izpodbija na načelni ravni s trditvijo, da sodišče druge stopnje, upoštevaje pritožbene razloge za drugačno pravno opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja, temu primerno spremeni odločbo o kazenski sankciji.

47Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni prav nobenega razloga za spremembo kazni zapora v korist obtoženca. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sodišče druge stopnje ugotavlja pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V izrečeni kazni dveh let in treh mesecev zapora, ki je bližje posebnemu minimumu, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine kot so obtoženčeva dosedanja neobsojenost, v določeni meri pa tudi časovna odmaknjenost kaznivega dejanja, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

48Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso podane niti kršitve, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je odločilo tako, da je pritožbe okrožne državne tožilke, obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

49Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

¹ Tako npr. komentar dr. Mitje Deisingerja k 134. členu KZ-1, Kazenski zakonik 217, Posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, 2017.