VSC Sodba Cpg 5/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki (toženkama) 403,92 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), s katerim je od prve toženke zahtevala plačilo 16.916,86 EUR in od druge toženke plačilo 9.644,94 EUR, oboje v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, (II.) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica v enakem roku in z enako zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prve toženke zahtevala plačilo 26.561,80 EUR, in (III.) odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženkama povrniti 4.192,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse relevantne pritožbene očitke, nasprotuje zaključku o delnem zastaranju zahtevka in meni, da sodišče prve stopnje v tem delu ni odločalo v okviru trditvene podlage. Izpostavlja, da sta toženki povzročiteljici obremenjevanja okolja in zavezani za sanacijo odlagališča, na katerem sta odlagali odpadke. Sporna je bila le višina stroškov. Vsaka občina, ki je odlagala odpadke, je povzročila potrebo po monitoringu, na katerega količina odpadkov ne vpliva. Pravilen bi bil ključ delitve po enakih delih. Predmet zahtevka so le stroški monitoringa odlagališča. Nikjer ni obrazloženo, kakšno zvezo ima I. faza sanacije z monitoringom, in je v tem delu obrazložitev pomanjkljiva ter se ne da preizkusiti. Tožnica je tudi predlagala novega izvedenca oziroma zamenjavo izvedenca, saj tudi prva razpravljajoča sodnica z njegovim delom ni bila zadovoljna, ker je bilo podano subjektivno, posplošeno in neuporabno za odločitev. Nova sodnica je očitno menila drugače.

3Toženki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe tožnice in predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavljata, da tožnica do toženk nima niti zakonskega niti pogodbenega temelja za vtoževano terjatev (za dela na odlagališču je zavezana K. d.o.o., ki je in še izdaja toženkama račune, ki se zavračajo; tožnica je račune poravnala K., ki je v njeni 100% lasti) in da je vprašanje zastaranja pravilno rešeno ter dejansko nerelevantno. Iz tožbe je razvidno, da tožnica ne zahteva le stroškov monitoringa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. V delu, s katerim se s pritožbo uveljavlja očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je v nadaljevanju te obrazložitve na pritožbene očitke odgovorjeno.

6Neutemeljen je očitek relativne procesne kršitve v zvezi s prekoračitvijo trditvene podlage glede vprašanja delnega zastaranja in morebiti še glede tega, da naj bi bili med pravdnima strankama sporni le višina in način razdelitve obveznosti. Toženki sta namreč v prvi pripravljalni vlogi v zvezi z ugovorom zastaranja izrecno izpostavili, da določeni računi K., na podlagi katerih tožnica uveljavlja svojo terjatev, izhajajo iz obdobja več kot 5 let pred vložitvijo tožbe in gre za zastarane terjatve. Gre za sklepčen in dovolj konkretiziran ugovor zastaranja ter posledično sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage toženk. Hkrati sta se toženki že v odgovoru na tožbo (med drugim) izrecno branili v smeri, da tožnica nima podlage za vtoževano terjatev, in ″iz previdnosti″ nasprotovali še višini terjatve ter ključu razdelitve. V prvi pripravljalni vlogi sta dodali, da iz nobenega predpisa ne izhaja podlaga za vračilo stroškov zapiranja odlagališča odpadkov, da tožnica predpisov ne konkretizira, da nista dolžni poravnati vtoževanih stroškov, da tožnica nima regresnega zahtevka, ipd. Prav tako sta obširno nasprotovali obstoju njune pogodbene zaveze za plačilo vtoževane terjatve.

7Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da naj bi tožnica vtoževala le stroške monitoringa, saj popolnoma nasprotuje njenim siceršnjim trditvam v postopku na prvi stopnji sojenja. Tožnica vsebine izvedenske ekspertize oziroma okoliščin izvedbe dokaza s konkretnim izvedencem očitno ne razume na pravilen način. Bistveno v tej zadevi je, da njeno obširno nasprotovanje izvedenskemu delu ne more biti utemeljeno že iz razloga, ker tožnica, kljub pozivu, angažiranemu izvedencu ni zagotovila potrebne dokumentacije, da bi sploh lahko ugotovil vsa pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve. Povedano poenostavljeno, tožnica je izvedencu v tolikšni meri onemogočila njegovo delo, da posledično svoje terjatve ni izkazala niti po višini. Ob tem je odveč poudariti, da je tožnica tista, ki mora zatrjevati in izkazati temelj in višino svoje terjatve. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je angažirani izvedenec svoje delo opravil strokovno in mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Obrazložitev izpodbijane sodbe ni v ničemer pomanjkljiva, vsebuje vse pravno relevantne razloge o odločilnih dejstvih in okoliščinah konkretnega primera ter jo je mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe, s katero sodišče sledi angažiranemu izvedencu, (med drugim) izhaja, da ima I. faza sanacije zvezo s samim monitoringom v tem, da je prva toženka s plačilom stroškov I. faze sanacije verjetno že plačala del sedaj vtoževanih stroškov zapiranja skupnega odlagališča odpadkov (op. monitoring je le njihov del). Hkrati je iz sodbe razvidno, da angažirani izvedencev zaradi omenjene neustrezne dokumentacije, ni mogel napraviti točne ločnice med stroški zapiranja odlagališča, stroški sanacije in stroški monitoringa.

8Očitek, da je tožnica predlagala novega izvedenca, ker tudi prva razpravljajoča sodnica z njim ni bila zadovoljna, ker naj bi podal subjektivno, posplošeno in neuporabno mnenje, nova sodnica pa je menila drugače, je preveč pavšalen, da bi sploh lahko bil upošteven. Gre za nekakšno neutemeljeno in lastno dokazno oceno izvedenske ekspertize ter neizkazano predvidevanje o povsem pravno nerelevantnem mnenju prve razpravljajoče sodnice, saj je v zadevi razsodila nova sodnica. Da v Republiki Sloveniji ni ustreznega izvedenca in da bi moralo sodišče odločiti že z uporabo logike in obstoječih predpisov, je neizkazano. Povedano drugače, iz nobene okoliščine ni razvidno, da angažirani izvedenec ni razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem in izkušnjami. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je angažiranemu izvedencu utemeljeno sledilo, saj je svoje delo (op. ob pomanjkljivi dokumentaciji, ki je tožnica izvedencu ni zagotovila) opravil tako, da je logično, razumljivo in preverljivo.

9Tožnica upoštevaje razloge izpodbijane sodbe tako ni izkazala že višine svoje terjatve (višine upravičenih stroškov za zapiranje odlagališča odpadkov in obratovanje v času zapiranja ter monitoringa). Glede navedenega je bistvena še okoliščina, da je tožnica oziroma K. odlagališče ekonomsko izkoriščal, saj so se na odlagališče odlagali tudi odpadki tretjih oseb (to so drugi odpadki in ne komunalni odpadki občin), in sicer v izredno dolgem obdobju, v katerem pravna prednica toženk (bivša Občina ..., ki se je razdelila na obe toženki) odpadkov tam ni odlagala. Prav tako tožnica ni izkazala niti zakonsko predvidenega niti pogodbeno dogovorjenega niti ni omogočila ugotavljanja dejstev, iz katerih bi se lahko ugotovil primeren (pravičen) ključ porazdelitve omenjenih stroškov. Omenjeno odlaganje tretjih oseb je namreč pomenilo prihodke, ki bi jih bilo treba upoštevati v razmerju med občinami, ki so odlagališče še vrsto let uporabljale (oziroma K.), in toženkama. Tožnica kljub očitkom ni pojasnila cen za odlaganje odpadkov ter vrste in količine odpadkov posameznih subjektov, kar po argumentiranem mnenju izvedenca, ki mu je sodišče sledilo, vse vpliva na zgoraj omenjene stroške (tudi monitoringa). Drugačno zavzemanje tožnice je neizkazano. Da naj bi bil monitoring neodvisen od količine in vrste odpadkov je tožničina lastna, z ničemer izkazana in neutemeljena teza, ki jo je prvič podala šele v svoji (smiselno) zaključni besedi na zadnjem naroku za glavno obravnavo (po izvedbi vseh dokazov). Kako naj bi potemtakem izvedenec in sodišče še dodatno tožnici pojasnila, da so tudi stroški monitoringa odvisni od vrste in količine odpadkov, v pritožbi ni pojasnjeno. Je pa iz sodbe razvidno, da vrsta in količina odpadkov vplivata tudi na emisije snovi v vode in zrak.

10Kaj želi pritožnica doseči z navedbo, da sodiščem ni poznana problematika odlagališč in da dejansko sodijo po subjektivni presoji predpisov in sklenjenih dogovorov, ni povsem jasno. Gre za nekakšno subjektivno in neutemeljeno mnenje tožnice. V postopku je bil prav zaradi razjasnitve dejanskih okoliščin v zvezi s konkretnim odlagališčem angažiran izvedenec, ki mu ni mogoče očitati pomanjkanja strokovnega znanja in izkušenj s tega področja. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo treba pri ugotavljanju pravilnega ključa porazdelitve upoštevati vrsto in količino odpadkov po posamezni občini, ki je odpadke odlagala. Navedeno ni absurdno, ampak je edino logično, razumsko in pravično. Velja dodati, da bi bilo treba upoštevati še ekonomsko izkoriščanje odlagališča (odpadke tretjih oseb) v času, ko toženki (njuna pravna prednica) odpadkov nista odlagali. Da tožbe na tak način ni mogoče uveljavljati, ker nikjer v Sloveniji ni ustreznih evidenc, je lastno in neutemeljeno stališče tožnice. Tožnica namreč v tej pravdi z ničemer ni niti poskušala pojasniti vrste in količine odpadkov ter cen za odlaganje odpadkov tretjih oseb, ipd..., ampak je preprosto, kljub ugovorom, vztrajala pri vtoževanem ključu, ki ni zakonsko določen, pogodbeno dogovorjen in primeren (pravičen). V ZVO-1 (in njegovih predhodnikih) ne obstoji obveznost vsake slovenske občine, da prispeva k stroškom sanacije, zaprtja in monitoringa odlagališča v zapiranju, že kar iz golega razloga, ker je na odlagališču, ki je v lasti in upravljanju tretjih oseb, v nekem obdobju, ko je šlo še za skupno odlagališče, odlagala komunalne odpadke. Tožnica spregleda bistvo ZVO-1, ki je v tem, da se stroški odlagališča v zapiranju preko plačila (cen) za odlaganje odpadkov prenesejo na povzročitelje obremenitve okolja (pravne in fizične osebe (občane), ki komunalne odpadke proizvedejo) in tudi na tretje osebe, ki tam odlagajo druge odpadke. Izkoriščanje odlagališča z njegovo razširitvijo v času, ko toženki (njuna pravna prednica) komunalnih odpadkov tam nista več odlagali, je vsekakor pomembno pravno relevantno dejstvo. Logika tožnice, da bi morale načeloma vse občine, ki so kadarkoli odlagale na tedaj skupno odlagališče komunalne odpadke, ne glede na njihovo količino, kriti stroške zapiranja odlagališča po enakih delih, je nevzdržna. Še posebej navedeno velja ob dejstvu dolgoletnega ekonomskega izkoriščanja odlagališča (odpadki tretjih oseb) s strani le nekaterih občin oziroma upravljalca odlagališča (K.). Trditev, da bi bilo vse navedeno kakorkoli lahko upoštevano, kljub ugovorom toženk, tožnica ni podala. Tožnica ni dokazala dogovorjenega ključa delitve predmetnih stroškov (pogodbene podlage zahtevka), saj se je dogovor občin nanašal le na I. fazo sanacije odlagališča (op. pri predmetnem je pravna prednica toženk sodelovala in vse dogovorjene obveznosti poravnala). Tudi sicer pa je za I. fazo sanacije dogovorjeni ključ drugačen od vtoževanega, saj upošteva število prebivalcev posamične občine in (opomba) okvirno količino komunalnih odpadkov, ki jih odloži občina v posamičnem letu, ne pa števila prebivalcev in števila let odlaganja komunalnih odpadkov s strani posamične občine.

11Povedano poenostavljeno, sodišče (in izvedenec) nista imela na voljo ustreznih podatkov, da bi že po višini terjatve kakorkoli lahko presodila v korist tožnice. Zato tudi obširna pritožbena kritika izvedenske ekspertize ne more biti utemeljena. Tožnica v pritožbi izpeljuje nekakšne lastne zaključke in neizkazana dejstva, da je vtoževala le stroške monitoringa (op. to nasprotuje njenim siceršnjim lastnim navedbam), da so ti stroški enaki ne glede na količino odpadkov, ipd.. Tudi monitoring je upoštevaje ugotovitve izvedenca povezan z vrsto in količino odpadkov. Prav tako ni jasno, kaj je pravna prednica toženk že plačala v okviru I. faze sanacije; kaj je bilo že plačano s strani tretjih oseb, ki so tam odlagale odpadke; ipd.. Ocena izvedenca, da je šlo za potrebne stroške, predmetnega ne spremeni. Kaj je obvezno glede monitoringa, kaj je predpisano in kdo je za to zavezan, je razvidno iz ZVO-1 in njegovih predhodnikov, omenjene Uredbe in njenih predhodnic ter relevantnih okoljevarstvenih dovoljenj. Iz predmetnih predpisov ni razvidne nobene zaveze toženk v tej smeri že zaradi golega dejstva, ker je njuna pravna prednica do konca leta 1997 na odlagališču odlagala komunalne odpadke.

12Tožnica s pritožbo ne more uspešno negirati svojih lastnih zatrjevanj v postopku na prvi stopnji sojenja (glej tožbo in ostale tožničine vloge) oziroma izpeljevati pravnih zaključkov, ki niso skladni s trditvami in dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Če je tožnica lastnica zemljišča, na katerem se nahaja odlagališče odpadkov, še ni mogoče slediti njenemu pravnemu zaključku, da je zato zavezana za izvedbo ustreznih ravnanj pri zapiranju odlagališča (op. v nasprotju s siceršnjimi trditvami govori le o izvajanju nadzora odlagališča v času zapiranja). Nesporno je namreč upravljalec odlagališča K. in ne tožnica, medtem ko je toženka ves čas nasprotovala, da bi imela ali tožnica ali upravljalec pravno podlago za predmetni tožbeni zahtevek. Tožnica celo sama v pritožbi nadaljuje, da je monitoring izvajala K., in račune za to izstavila tožnici (lastnici K. in zemljišča, na katerem se nahaja odlagališče). Predmetni navedbi ni mogoče slediti v celoti (glej tudi okoljevarstveno dovoljenje). Že toženki sta v odgovoru na pritožbo pojasnili, da je račune izdajala toženkama K. in jih še izdaja ter jih toženki zavračata in da je račune K. poravnala tožnica očitno z namenom, da bi sama lažje izterjala neutemeljene terjatve. Hkrati je sama tožnica v tožbi navajala, da je K. plačilo stroškov najprej neuspešno zahtevala od obeh toženk in da je nato račune izdala tožnici, ki je plačala, kar naj bi po njeno odpadlo na toženki. Komu je K. izdal „račune“ (drugje v pritožbi je omenjena celo beseda prefakturiranje) in na koga so se glasili ne spremeni dejstva, da je plačilo predmetnih stroškov K. predhodno neuspešno zahteval že od obeh toženk, in da je zapadlost zatrjevanih terjatev do toženk zaradi naknadne izdaje računov tožnici kakorkoli drugačna. Že iz navedenega nenazadnje še izhaja, da tožnica upoštevaje njeno trditveno podlago pravzaprav niti po Obligacijskem zakoniku (OZ) ni zmogla podati ustreznih trditev, ki bi utemeljevale njen tožbeni zahtevek zoper toženki. Sodišče prve stopnje je pri morebitnih pravnih podlagah in pri vprašanju zastaranja sicer omenilo 197. (nujna gestija) in 275. člen OZ (zakonita subrogacija), a je uporaba obeh institutov vezana na izpolnitev določenih pogojev (pri nujni gestiji izpolnitev, kar bi bil pravi dolžnik po zakonu dolžan izpolniti, pri zakoniti subrogaciji pa pravni interes za izpolnitev namesto pravega dolžnika), kar zahteva ustrezno trditveno in z njo povezano dokazno podlago. Prav tako po pravilu iz 191. člena OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. O slednjih izjemah prav tako ni bilo podane nobene trditvene in z njo povezane dokazne podlage. Predmetno se izpostavlja le zaradi tega, ker bi bilo treba tožničin tožbeni zahtevek nenazadnje umestiti v pravila OZ, saj iz spisa in dejstva, da gre za gospodarski spor, ne izhaja, da tožnica zoper toženki nastopa v smislu oblastnega organa, medtem ko Zakon o varovanju okolja (ZVO-1) in njegovi predhodniki ne vsebujejo za konkretni spor relevantnih določb o zahtevku, ki se uveljavlja. Tudi, če bi bili toženki po ZVO-1 dolžni in odgovorni za sanacijo okoljske škode, je torej povsem nepojasnjeno, zakaj naj bi bili navedeno dolžni storiti na način, da je to storila K., ki ji je tožnica plačala za toženki in se sedaj želi od toženk regresirati.

13Tudi če se izognemo zgornjim le dodatnim pripombam, je, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v predmetnem sporu bistveno še, da tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala niti zakonske niti pogodbene podlage za predmetni tožbeni zahtevek. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o neobstoju pogodbene podlage tožnica s pritožbo konkretno niti ne izpodbija. Prav tako se je mogoče strinjati z argumentom, da tožničinega tožbenega zahtevka ne utemeljuje, kot pove že samo ime, splošno načelo iz 9. člena ZVO-1. Povzročitelji obremenitve okolja so namreč dolžni in odgovorni za sanacijo okoljske škode v skladu z ZVO-1 in ZVO-1 nikjer nima določb, ki bi utemeljevali predmetni tožbeni zahtevek, medtem ko splošno načelo ne zadošča. Ne gre za zakonsko normo, ampak za splošno načelo ZVO-1. Drži, da se na prvi stopnji sojenja nihče ni spraševal o tem, ali sta toženki povzročiteljici obremenitve okolja, vendar velja dodati, da gre za pravni pojem in ne dejstvo, ki bi bilo nesporno. Povzročitelj obremenitve okolja je po ZVO-1 (glej 7. alinejo prvega odstavka 3. člena ZVO-1) pravna ali fizična oseba, ki onesnažuje okolje, medtem ko je naloga lokalne samouprave (občin) v ZVO-1 povsem drugačna, in sicer gre v smeri zagotavljanja ustrezne gospodarske javne službe za ravnanje s komunalnimi odpadki. Ena občina (tožnica, ki je lastnica zemljišč, na katerih se nahaja odlagališče odpadkov, s katerim upravlja in je zavezana upravljati K. v njeni 100% lasti) od drugih dveh občin (toženk, ki sta upoštevaje pravno nasledstvo neko obdobje odlagali komunalne odpadke svojih občanov na takrat še skupno odlagališče odpadkov) na podlagi določb ZVO-1 po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena zahtevati plačila terjatve, ki se vtožuje v tem postopku. ZVO-1 ureja poenostavljeno povedano upravna (oblastna) razmerja med državo, lokalnimi skupnostmi in obremenjevalci okolja, ne rešuje pa situacije, do katere je prišlo v zvezi s konkretnim odlagališčem zaradi razdružitve bivše Občine ... na več samostojnih občin. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sta toženki zavezani za sanacijo odlagališča, ampak je njena vsebina drugačna, in sicer, da toženki nista zavezani po splošnem načelu ZVO-1. Hkrati je dodano, da je po Uredbi o odlagališčih odpadkov, njenih predhodnicah in upoštevaje še izdano okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2018 to obveznost upravljalca, ki je nesporno K. Podlaga za konkretni tožbeni zahtevek bi bila lahko le pogodbena (npr. v ustreznem aktu o razdružitvi občin, v sklenjeni pogodbi med novonastalimi občinami, ipd...), vendar tožnica takšne podlage ni zatrjevala oziroma zatrjevane pogodbene podlage za plačilo konkretne terjatve ni izkazala.

14Skladno z vsem navedenim drži zavzemanje toženk v odgovoru na pritožbo, da je vprašanje delnega zastaranja tožbenega zahtevka dejansko nerelevantno, čeprav so pravilni pravni razlogi sodišča prve stopnje, da je ob morebitni uporabi zakonite subrogacije iz 275. člena OZ vtoževana terjatev delno tudi zastarana. Nepojasnjeno je tožničino zavzemanje, da naj bi uveljavljala nekakšen povsem drugačen regresni zahtevek. Tožnici ostanejo na voljo opcije po OZ, a le-teh ni utemeljila z zadostno dejstveno podlago. Kaj naj bi pridobila s plačilom računov K., je vprašanje, na katerega posledično ni mogoče odgovoriti na način, ki bi bil za tožnico ugoden. Iz tožničinih lastnih zatrjevanj izhaja, da naj bi plačala tuj dolg. Da tožnica pred plačilom računov K. ne bi mogla terjati toženk, je le vsebinsko prazna okoliščina, ki tožnici sama po sebi ne more koristiti, ampak ji skladno z izpostavljenimi določbami OZ dejansko otežuje njen pravni položaj v tem sporu. Situacija ne bi bila pravno gledano v ničemer obratna, če bi tožnica plačala račune, ki bi bili izdani s strani K. toženkama, namesto, da je plačala račune K., ki so bili izdani na njeno ime. Bistveno je namreč, da že iz vseh tožbenih trditev izhaja, da naj bi s plačilom računov plačala tuj dolg, medtem ko je sama izdaja računov le računovodsko opravilo. Razlogi o delnem zastaranju so sicer pravno pravilni (zastaranje terjatve zoper dolžnika ne prične teči z nastopom zakonite subrogacije (s plačilom računov K. s strani tožnice), saj se z morebitno zakonito subrogacijo dolžnikov položaj glede zastaranja ne more poslabšati), ampak povsem odvečni, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi neizkazane višine terjatve in tudi zaradi neizkazanega temelja zahtevka.

15Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

16Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženkama povrniti njune stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženkama se prizna priglašenih 660 točk za odgovor na pritožbo in 13,2 točk materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 403,92 EUR.