VSM Sodba IV Kp 25521/2017

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zoper obsojenega A. A. v skladu s četrtim odstavkom 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 25521/2017 z dne 31. 1. 2018, preklicalo in s pogojno obsodbo določeno kazen deset mesecev zapora, izreklo. Obsojenega je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za to, da se pogojna obsodba ne prekliče.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojeni v pritožbi navaja, da je za sodbo sodišča prve stopnje z dne 31. 1. 2018 izvedel šele meseca aprila 2021. Z navedenim pritožnik očitno meri na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 25521/2017 z dne 31. 1. 2018, vendar so njegove pritožbene navedbe v tej smeri, v nasprotju s podatki kazenskega spisa. Obsojenemu je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje poslalo izrek prepisa sodbe oziroma del zapisnika o glavni obravnavi z dne 31. 1. 2018, s pravnim poukom iz 368/I člena ZKP, da mora pritožbo zoper sodbo napovedati v roku 8 dni, saj se bo v nasprotnem štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal ter bo v tem primeru bila izdana sodba brez obrazložitve, kar je obsojeni sprejel 13. 3. 2018, kot to izhaja iz vročilnice, pripete na list. št. 112 spisa. Ker stranke, torej niti obdolženi, pritožbe zoper sodbo niso napovedale, je sodba postala pravnomočna dne 22. 3. 2018, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa.

5Zato okoliščina, da je bil drugopis navedene sodbe obsojencu vročen v skladu s členom 17.a Zakona o sodiščih in tretjim odstavkom 120. člena ZKP, nima prav nobenega vpliva in ne more omajati pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 25521/2017 z dne 31. 1. 2018 in se pritožba obsojenca v tej smeri pokaže kot neutemeljena. Sicer pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo enako, kot izhaja iz razlogov napadene sodbe v točki 14.

6Uspešna pa tudi ne more biti pritožba, ki graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz pritožbe obsojenega izhaja, da graja v bistvu dejansko stanje zgoraj navedene pravnomočne sodbe, zato ne more biti uspešen, saj pritožba zoper pravnomočno sodbo ni dovoljena, zato so tudi njegove navedbe glede poštenega sojenja in trditev, da sodišče ni upoštevalo vseh dokazov in da je nedolžen, nedovoljene. V bistvu pa je pritožba obsojenega v pretežni meri usmerjena v njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil skupaj s pritožbo zoper napadeno sodbo. Glede tega je potrebno navesti, da o vsebini zahteve za obnovo kazenskega postopka, ne more odločati pritožbeno sodišče, ko obravnava pritožbo zoper napadeno sodbo. O zahtevi za obnovo kazenskega postopka namreč vselej odloča prvostopno sodišče. Zato se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na vsebino, ki zadeva pritožbo zoper napadeno sodbo, na kar pa je z zgoraj navedenim v celoti odgovorilo.

7Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, iz katere izhaja, da je bil obsojeni po pravnomočnosti sodbe zaposlen pri B. B. s.p. do 6. 1. 2021, od 7. 1. 2021 do 17. 4. 2021 pa pri C. C. s.p. ter da ni lastnik nepremičnin v RS, niti vrednostnih papirjev, ampak je lastnik motornega vozila. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojeni po pravnomočnosti sodbe ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb in ni bil prejemnik denarne pomoči ter da je razpolagal z rednimi mesečnimi prihodki, kot to izhaja iz uradne evidence FURS-a in izpisa TRR, in sicer je v letu 2018 od marca do decembra prejemal mesečno 186,64 EUR do 328,19 EUR neto, v letu 2019 pa je prejel iz naslova plač neto dohodek v višini 4.131,47 EUR, v letu 2020 pa 4.401,68 EUR, iz drugih dohodkov pa še 154,00 EUR ter od januarja 2021 do aprila 2021 prejemal mesečni dohodek v višini 390,00 EUR. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje obsojeni v pritožbi ne graja. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so pri obsojencu obstajale objektivne okoliščine, ki so mu brez dvoma dopuščale možnost vsaj delne poravnave dolga, s čimer bi pokazal pripravljenost izpolniti posebni pogoj iz pogojne obsodbe. Obsojeni pa ni poravnal ničesar v obdobju skoraj štirih let od pravnomočnosti sodbe, čeprav je imel dohodke in bi lahko svojo obveznost začel odplačevati, saj je vedel, da mu bo v nasprotnem pogojna obsodba preklicana.

8Glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča obsojenec ni pokazal niti najmanjše skrbi za povrnitev dolgovanega zneska oškodovani družbi, s čimer je pokazal družbeno nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Sicer pa pritožnik v pritožbi tudi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi dokazovale nasprotno, oziroma niti ne graja odločitve sodišča prve stopnje v tej smeri. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb 61. člena Kazenskega zakonika ravnalo pravilno, ko je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in mu z njo določeno zaporno kazen, izreklo, saj izrečena pogojna obsodba ni dosegla svojega namena.

9Iz navedenih razlogov, in ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev iz člena 383/I ZKP, na katere je dolžno paziti, obsojeni pa tudi v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadene sodbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10Pritožbeno sodišče je enako kot sodišče prve stopnje obsojenega oprostilo plačila sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).