VSL Sklep II Cp 1766/2021

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu in sporazumu o ustanovitvi zastavne pravice ter notarski zapis, vse z dne 21. 4. 2008 med tožečo stranko in prvo toženo stranko. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 15. 4. 2008 in na vknjižbo hipoteke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pri ID 001 in 002, neveljavna. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se vzpostavi prejšnje z.k. stanje. Zavrnilo je zahtevek pod točko 5, da je ničen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 7. 5. 2012 med tožečo stranko in obema toženima strankama in vknjižba te hipoteke, neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 78.857,52 EUR s pripadki in pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe z dne 15. 4. 2008 ter Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice in plačilo 78.857,52 EUR. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti z.k. dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičnini v lasti A. A. vknjižil izbris hipoteke na zavarovano terjatev v korist prvotožene stranke, sicer to listino nadomesti pravnomočna sodba in da se vknjiži izbris hipoteke za zavarovanje terjatev.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Tožeča stranka je vložila tudi dve dopolnitvi pritožbe, ki sta obe pravočasni glede na odredbo o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Posebej graja dogajanje glede kreditne mape tožnikov, o čemer je sodišče odločalo na naroku 1. 9. 2020. Sodišče je naložilo toženki, da mora predložiti morebitne dodatne listine iz kreditne mape, ki še niso bile predložene, pa dejansko obstajajo. Podlaga je bil prvi odstavek 227. člena ZPP. Sodišče pa v točki 7 ugotavlja, da je to toženka storila z vlogo 16. 9. 2020. Sodišče pa je napačno presodilo, ali je toženka svojo dolžnost izpolnila. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da sta se stranki posebni obravnavi teh listin odpovedali. Stranki sta se odpovedali zgolj temu, da se izvede nov narok za glavno obravnavo, nista pa se odpovedali temu, da mora toženka svojo obveznost izpolniti in sodišče mora te dokaze presojati. Ta nosi datum 16. 9. 2020, sodišče pa piše, da je spisalo sodbo po tem datumu in po prejemu šeste pripravljalne vloge tožnikov. Toženka je listine predložila s sedmo pripravljalno vlogo z dne 16. 9., kar je sodišče prejelo 17. 9., toženka pa 23. 9. in je nanjo odgovorila istega dne, kar je sodišče prejelo 24. 9. Sodišče je tako izpodbijano sodbo spisalo najprej 24. 9., saj bi moralo preveriti, ali je toženka izpolnila svojo obveznost. Če bi ugotovila, da je ni, bi morala ponovno pozvati toženko, da to izpolni. Tožnika nista imela procesne dolžnosti utemeljevati obveznost toženke do manjkajočih listin. Sodišče pa ugotavlja, da ni verjetno izkazala, da bi dodatne listine sploh obstajale. S tem je kršilo peti odstavek 227. člena glede prepričanja, da so zahtevane listine pri toženki. Tožnika sta v svoji pripravljalni vlogi 23. 9. 2020 navedla, da toženka ni predložila: analize in ocene finančno ekonomskega položaja dolžnika oziroma finančnega instrumenta, vloge za odobritev posla in predloga strokovne službe, sklep organa, pristojnega za odobritev posla in druge pomembne dokumentacije. Dokazni postopek je pokazal, da so te listine obstajale in bile dane na odobritev, kar je izpovedala priča D. in referentka E. Sodišče pa napačno oceni, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstaja manjkajočih listin, zlasti analize in ocene finančno ekonomskega položaja dolžnika. Toženka je dve vlogi za odobritev kredita predložila, manjka pa en predlog strokovne službe, da se tožnikoma kredit odobri. Enako velja za sklep organa. Toženka očitno navedene dokumente skriva pred sodiščem in tožniki. Sodišče bi moralo pozvati tožečo stranko, da predloži manjkajoče listine, na kar sta tožnika opozorila v zadnji pripravljalni vlogi. Tožnika dokazujeta dejstvo, da sta bila kreditno v EUR nesposobna, kar je tudi izpovedala priča V. in K. in da je toženka nato kreditno sposobnost izračunala glede na nižjo anuiteto pri kreditu v CHF in s tem kršila zahteve Banke Slovenija, da je treba pri kreditu v tuji valuti pri izračunu kreditne sposobnosti to oceniti tudi glede manj ugodnih pogojev v EUR. S tem je toženka na nedovoljen način preferirala kredite v CHF. Sodba o tem nima razlogov in gre za kršitev Ustave, člen 22. Toženka je favorizirala kredite v CHF in s tem kršila pojasnilno dolžnost. Vztraja, da je toženka imela visoke dobičke iz teh naslovov. Ugovarja obrazložitvi sodbe glede zastaranja in opozarja na sodbe SEU. Okoliščine glede povečanja kreditnih obveznosti niso dovolj za presojo zastaranja oziroma so nepomembne, saj same po sebi pri tožnikih niso mogle ustvarjati predstave, da je kreditna pogodba nična. Izpodbija tudi pravilno uporabo določb ZVPoT. Obsežno obravnava obseg pojasnilne dolžnosti in pri tem citira sodbe Vrhovnega sodišča RS in sodno prakso SEU. Glede položaja drugotožnice, sodba opozarja, da sodba nima razlogov, kako naj bi toženka izpolnila pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnice. Če je tožnica sledila presoji moža, še ne pomeni, da je banka opravila pojasnilno dolžnost. Sodba nima razlogov in gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da je bil kredit izplačan v CHF, saj je bil črpan v EUR. Sodišče si napačno razlaga pojem kreditne sposobnosti in obveznost tožene stranke v zvezi s tem. Banka Slovenije je v dopisu z dne 19. 12. 2007 zahtevala, da se tudi pri izračunu kreditne sposobnosti upošteva manj ugodne pogoje posojila v EUR. Tega toženka ni storila in zato sta tožnika predlagala vpogled v celotno kreditno pogodbo, čemur sodišče ni sledilo in je zagrešilo kršitev ZPP. Toženka je kršila zahtevo Banke Slovenija z dne 19. 12. 2007 in pojasnilno dolžnost. Pritožba našteva članke in študije ter objave v zvezi s pričakovanji bodočega gibanja tečaja. Banki ni treba vpogledati gibanja tečaja tekom postopka. Stranke mora obvestiti o vseh elementih, ki so ji na voljo ter obvestiti komintenta o možnih spremembah tečaja. Tega toženka ni storila. Nobena priča ni izpovedala, da je banka tožnike in druge komintente obvestila, da se bo glavnica spreminjala glede na tečaj CHF. Obseg pojasnilne dolžnosti je širši in ni dovolj, da banka opozori stranko, da se bo obrok spreminjal. Ni odločilno, da banka ni zagotavljala, da gre za varen kredit. To so sicer izpovedovali tožnik in priče. Vendar je sodišče napačno naredilo dokazno oceno, ko ni verjelo pričam in tožnikom o pojasnilni dolžnosti. Odločilno je, da je toženka kredit v CHF predstavila poleg kredita v EUR, kredit v CHF je bil cenejši in z nižjo anuiteto, toženko pa je podala le pavšalna opozorila na možnost spremembe tečaja in ni podala konkretnega opozorila glede valutnega tveganja. S tem je tožnik menil, da gre za običajen bančni produkt brez posebnih tveganj. To je izpovedoval tudi referent J. in referentka E. Noben zaslišan delavec poslovalnice ni potrdil, da bi se tožnikoma podala konkretna informacija glede valutnega tveganja. Treba je ugotoviti, ali je bilo valutno tveganje v zadostni meri pojasnjeno. Opozarja na stališče sodne prakse na Hrvaškem. Tam so kreditojemalcem verjeli. Sodišče ni pravilno ravnalo, ko ni verjelo tožniku, da so bila zagotovila, da so možna le manjša nihanja. Tožnikoma ni bilo pojasnjeno, kaj se dogaja z njihovimi obveznostmi v primeru spremembe tečaja za večje procente, 10, 20 ali 30 %. Sodišče zmotno meni, da je izobrazba tožnikov zadostna, da razumejo te okoliščine. Tožnik je ing. agronomije, tožnica pa dipl. ing. laboratorijske medicine in sta bila v podrednem položaju. Pojasnilno dolžnost je treba opraviti, tudi če bi bila stranka nezainteresirana. Sodišče ne navede razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta tožnika imela možnost ugotoviti, kako sprememba višine obveznosti lahko vpliva na njuno dolgoročno obveznost. Pritožba se sklicuje na vse podane sezname člankov in stališča glede valute varnega zatočišča. Graja odločitev sodišča o presoji dobrovernosti. Toženka je lahko na podlagi informacij, ki jih je imela, predvidevala, da je verjetno povečanje vrednosti CHF večje od verjetnosti zmanjšanja CHF. Vse to sledi iz poročil Banke Slovenije. Toženka tudi ni izpolnila zahteve Banke Slovenije, da mora banka zadostiti zahtevi po celovitem informiranju potrošnika. Toženka je zamolčala, da sama valutnega tveganja ne nosi. Ne strinja se, da usklajevanje aktive in pasive v CHF pomeni, da je banka prevzela tveganje. Sodišče zmotno ugotovi, da sta imela tožnika pravico do predčasnega poplačila in da tega nista izkoristila. Tožnika sta trdila, da je prvi tožnik od sklenitve kreditne pogodbe do vključno 30. 8. 2019 toženki plačal 86.315,24 EUR in da je stanje nepoplačanega kredita še 129.908,17 EUR, kar po tečaju toženke na dan 27. 9. 2019 znaša 141.078,41 CHF. Tožnik je iz naslova glavnice dolžan še praktično enak oziroma celo višji znesek v EUR, kot ga je od toženke prejel 30. 4. 2008. Ponudbe za konverzijo naj bi s strani toženke prišle med leti 2012 in 2015, ko je bil tečaj 1,2 proti 1. Predčasno poplačilo kredita v CHF bi tako pomenilo najem novega kredita v EUR v višini najmanj 130.000 EUR in bi s tem tožnik izgubil vse, kar je plačal do takrat. Zato ne drži, da konverzija ni bila nesorazmerno finančno obremenjujoč ukrep. Sodišče se napačno sklicuje na 23. člen Direktive 2014/17, saj direktiva ne določa, da je konverzija primeren ukrep za odvračanje valutnega tveganja. Direktiva zahteva pogoje, ki pa jih toženka s pogodbo ni nudila in sicer, da ima potrošnik pod določenimi pogoji pravico do pretvorbe kreditne pogodbe v drugo valuto in v pogodbi niso obstajale druge ureditve za omejitev tveganja menjalnega tečaja. Sicer je po direktivi treba, da je valuta, v kateri potrošnik prejema dohodek ali ima premoženje, enaka valuti, kot plačuje kredit. Graja zavrnitev dokaza s pridobitvijo analitične bilance toženke za obravnavo leta za konto dobičkov iz naslova tečajnih razlik. Analitična bilanca je izraz za izpis stanja kontov na določen dan. Kaj zajema, je odvisno od nastavitve izdelave pregleda. Dobiček je element, ki ga mora toženka v skladu z ZGD-1 prikazati v izkazu poslovnega izida in sodišče bi moralo to dejstvo ugotoviti preko predloženih izpisov iz letnih poročil toženke in zaradi ugovorov toženke še preko analitične bilance doseženih prihodkov za leta 2007 do 2017. Sodišče je z zavrnitvijo tega dokaza kršilo pravico do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ko se ni opredelilo do naštetih člankov in navedb tožeče stranke v zvezi s temi članki. V dopolnitvah pritožbe opozarja na novi oziroma spremenjeni ZPot-2, ki zahteva od kreditodajalca drugačno izpolnitev pojasnilne dolžnosti in meni, da bi sodišče moralo to upoštevati. V drugi dopolnitvi pritožbe pa opozarja na številne sodbe Vrhovnega sodišča glede presoje ničnosti (II Ips 137/2018, II Ips 197/2018, I Ip 877/2020).

3Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Drugotožena stranka pa na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

O procesnih kršitvah:

5Pritožba trdi, da sodba nima razlogov, kako naj bi prvotoženka izpolnila pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnice. Pravilno opozarja, da če je tožnica sledila pojasnilu svojega moža, to ne pomeni, da je banka opravila pojasnilno dolžnost do toženke. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, mora tudi biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil¹. Sodišče prve stopnje pa v sodbi le ugotovi, da tožnica ni bila udeleženka pogovorov na banki in da je izpovedala, da ji je mož povedal to, kar je izpovedal na sodišču. O sami pojasnilni dolžnosti do tožnice, pa se sodišče ni opredelilo. Zato sodba o tem nima razlogov in gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

6Pritožba trdi, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP iz petega odstavka 227. člena ZPP, ko je v obrazložitvi presojalo, kako je toženka izpolnila dolžnost iz sklepa na glavni obravnavi 1. 9. 2020. Opozarja tudi, da se tožeča stranka ni odpovedala pravici razpravljati o tem dokazu, ki naj bi ga banka predložila po koncu glavne obravnave. O dogajanju o tem naroku sodišče piše v obrazložitvi v točki 7. Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema dogajanje na naroku 1. 9. 2020. Tožeča stranka je predlagala, da tožena stranka predloži vsebino kreditne mape (to je predlagala pravočasno) in pojasnila, da želi s tem dokazom dokazati, da je tožena stranka kredite odobravala komintentom, ki niso bili kreditno sposobni v EUR. Tožena stranka pa je trdila, da je v spis predložila celotno kreditno mapo, saj tožeča stranka ni specificirala, katere listine niso bile predložene. Sodišče je sprejelo dokazni sklep, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh predložiti v spis v dveh izvodih še morebitne dodatne listine iz kreditne mape, ki doslej niso bile predložene, če te dejansko obstajajo (list. št. 324). Sodišče si je pridržalo izdajo sodbe v roku 15 dni. Vendar na zapisniku ni zapisano, da bi se stranki odpovedali razpravljanju o tem dokazu. Nato je v spisu pripravljalna vloga tožene stranke, ki je 16. 9. 2020 poslala pripravljalno vlogo (list. št. 348) in listine od B 68 do B 131. To vlogo je sodišče vročilo tožeči stranki, ki je 23. 9. 2020 vložila pripravljalno vlogo in naštela, katere listine po njenem mnenju manjkajo. Menila je, da morajo kreditne mape vsebovati med drugim analizo in oceno finančno ekonomskega položaja dolžnika oziroma finančnega instrumenta, vlogo za odobritev posla in predlog strokovne službe, sklep organa, pristojnega za odobritev posla in pogodbo o sklenjenem poslu. Te listine izpostavi tožeča stranka tudi v pritožbi.

7Sodišče pa nato dogajanje v točki 7 obrazložitve pojasni, da je pregledalo te listine, ki jih je vložila tožena stranka 16. 9. in dodatnih listin ni zahtevalo, saj niti ni verjetno izkazano, da te listine sploh obstajajo. Nato pa še pojasni, da je v točki 39 sodbe obrazloženo, zakaj te listine v tej zadevi niso relevantne. V točki 39 pa je del argumentacije sodišča, ki se nanaša na način izpolnitve pojasnilne dolžnosti s strani banke in tudi argumente, zakaj meni, da je zavajajoča trditev tožnikov, da jima je banka skoraj vsilila kredite v CHF s trditvijo, da za EUR kredit nista kreditno sposobna. Nato naredi še sklep, da je dejstvo, da za kredite v EUR nista bila kreditno sposobna. Sodišče sklepa, da kreditna sposobnost je okoliščina na strani kreditojemalca in ne banke.

8Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je presoja kreditne sposobnosti lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank in pojasnilno dolžnostjo glede ekonomskih posledic, ki izvirajo iz prevzetega kredita.² Tako se izkaže, da so listine, katere je tožeča stranka navedla, lahko pomembne in jih tožena stranka ni predložila. Tožena stranka trdi v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 9. 2020, da je predložila vse listine. Vendar bi sodišče, ko je prejelo vlogo tožeče stranke, moralo razčistiti s toženo stranko, kaj je s temi listinami (analiza in ocena finačnoekonomskega položaja dolžnika, vloga za odobritev posla in predlog strokovne službe, sklep organa, pristojnega za odobritev posla). Če bi stranke menile, da je treba to razčistiti, bi moralo odpreti glavno obravnavo in o tem izvajati dokaze. Tako pa pritožba utemeljeno opozarja, da gre za relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj tožeča stranka trdi, da tožena stranka ima te tri listine. Te listine pa lahko vplivajo na dokazno oceno o tem, koliko je bila tožena stranka seznanjena z ekonomskim položajem dolžnika, s kreditno sposobnostjo in kaj je o tem menila strokovna služba. Ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da je kreditna sposobnost pravno nerelevantno dejstvo glede pojasnilne dolžnosti in stvar le kreditojemalca. S tem v zvezi je tudi nujno povezana presoja ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka ves čas imela možnost konvertirati kredit v EUR. Če je bila tožeča stranka kreditno nesposobna v EUR v času sklepanja pogodbe, je lahko pomembno dejstvo, ali je bilo tožnikoma pojasnjeno, kako poteka v tem primeru izpolnitev predčasnega odplačila po 20. členu pogodbe (A 3). Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev (II Ips 114/2017, SEU – C 126/17).³ Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.

Materialnopravna presoja

9V prejšnji točki je pritožbeno sodišče že opozorilo na materialnopravno presojo pojasnilne dolžnosti banke pri posojilih v tuji valuti. Sodišče prve stopnje sicer pravilno citira pravne podlage za odločanje v tem spornem razmerju (ZPOTK, člen 6 in 7 in 21). Nadalje se pravilno sklicuje na Direktivo 93/13, ki je bila prenesena z ZVPot in na sodno prakso tako sodišča EU kot prakso Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi pravilno iz naštetih sodb Vrhovnega sodišča povzame, kaj pomenijo razumljivi pogodbeni pogoji in pošteni pogoji po novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS⁴. Pravilno opozarja sodišče prve stopnje, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena, na toženki. Pravilno ugotavlja, da iz naštetih sodb izhaja, da se banka ne more razbremeniti svoje obveznosti le z ugovorom, da stranka po informacijah ni povpraševala (npr. ravnanje drugotožnice). Sodišče tudi pravilno povzema iz citiranih sodb, da pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak informacije morajo biti potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti (točka 34 izpodbijane sodbe). Vendar je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo vseh dokazov (vsebina kreditne mape), o pojasnilni dolžnosti do tožnice pa nima razlogov. Zato bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti manjkajoči dokazni postopek in opraviti po potrebi tudi glavno obravnavo. Nato bo o zadevi moralo ponovno odločiti.

O zastaranju:

10Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožbeni zahtevek tožnikov zastaran in da sta za ničnost izvedela že avgusta 2011, ko je tečaj CHF bistveno naraščal napram EUR, najkasneje pa leta 2012. Vendar je tožeča stranka zatrjevala, da povečanje valute še ni enako zavedanju o razlogih za ničnost pogodbe. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s tem izhaja, da je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih. Pri tem šteje, da je treba upoštevati, da sistem varstva, po Direktivi 93 temelji na pojmovanju, da potrošnik ne ve, da je pogoj v pogodbi, sklene s prodajalcem ali ponudnikom nepošten, ali da ne razume obsega svojih pravic, in da je zastaralni rok lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali potekel⁵. To pomeni, da za pričetek zastaranja ni odločilen trenutek povišanja valute CHF v primerjavi z EUR. Pomembno je, kdaj se je potrošnik lahko v konkretnem primeru zavedal, da gre za okoliščine, ki kažejo na ničnost posla. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke zastaral.

11Pritožba graja sodbo v vseh delih odločitve o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da sodba nima razlogov o zavrnitvi zahtevka proti drugotoženi strank. Iz zahtevka ni jasno, ali zahteva tožeča stranka od obeh toženih strank plačilo kondikcijskega zahtevka (7. točka primarnega zahtevka in 2. točka podrednega zahtevka).

12Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je tožeča stranka uspela dokazati, da iz naštetih strokovnih člankov in konferenc izhaja, da je tožena stranka vedela, da bo prišlo do takšnega porasta tečaja v škodo tožnika in da je to tožnikom namerno zamolčala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od samega menjalnega tečaja banka ni imela premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja (točka 57 do 65). Tudi priča T. T. je izpovedal, da gibanje menjalnega tečaja ni mogoče napovedati. Enako so izpovedali tudi uslužbenci tožene stranke. Iz 85. člena Zakona o bančništvu pa sledi, da je tudi tožena stranka prevzela določeno valutno tveganje. Banka mora v primeru, da je naložba v tuji valuti, zagotoviti ustrezno financiranje v tej valuti. Res je imela banka tudi zavarovanja s hipoteko in tudi s hipoteko drugotožene stranke. Vendar to ne zadošča, da bi šteli, da je zato bila banka pri svojem ravnanju v stipulativni fazi nepoštena.

13Zaradi kršitev določb postopka, delno zmotnim materialnopravnim izhodišču ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Sodišče naj torej razčisti dejansko stanje o treh listinah, na kar opozarja pritožba, ki naj bi bile v kreditni mapi in naj ugotovi, kako je bila prvotožnica seznanjena z valutnim tveganjem oziroma kako je tožena stranka opravila pojasnilno dolžnost do prve tožnice. Ugotovi naj tudi pravno odločilna dejstva v zvezi z zastaranjem. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti dokaznega postopka v tako širokem obsegu, kot ga je treba v tem primeru. Z razveljavitvijo tudi niso huje prikrajšane strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ II Ips 137/2018, točka 22.
² Primerjaj sodba II Ips 137/2018.
³ Primerjaj tudi II Cp 755/2020.
⁴ Našteva II Ips 201/2017, II Ips 141/141/2017, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
⁵ II Ips 67/2021 in II Ips 14/2020.