VSRS Sodba I Kp 50572/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi drugemu povzročil premoženjsko škodo zlorabil dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem

s tem, da je kot vodilni delavec - Direktor sektorja nabave v družbi B., d. d., ... (v nadaljevanju b., d. d.), po Pogodbi o zaposlitvi z vodilnim delavcem z dne 17. 4. 2008, po kateri je bil dolžan skrbeti za zakonitost delovanja na njegovem področju in delo, ki ga je prevzel po pogodbi, opravljati vestno in pošteno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, v nasprotju s citirano pogodbo o zaposlitvi, v Zrečah v času od 30. 5. 2011 do 6. 6. 2011 s svojim podpisom potrdil račun družbe C., d. o. o., št. RA 00869-2011 z dne 27. 5. 2011 v znesku 10.554,00 EUR, ki je izkazoval dobavo skladiščnih regalov za EU palete za obrat X ter odpremni nalog št. OD 1267-00002600 z dne 23. 5. 2011 ter s tem odobril plačilo navedenega računa, s čimer vse je prikazoval, da je družba B., d. d., prejela skladiščne regale od družbe C., d. o. o., čeprav je vedel, da ti regali družbi B., d. d., niso bili dobavljeni, zaradi navedenega pa je družba B., d. d., dne 6. 12. 2011 družbi C., d. o. o., plačala prej navedeni račun v višini 10.554,00 EUR za blago, ki ga ni prejela, in je zato v tej višini družbi B., d. d., tudi povzročena premoženjska škoda,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakon o kazenskem postopku obremenjujejo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

III. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo B., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

A.

1Obtoženi A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju V K 50572/2016 z dne 10. 2. 2021 oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovano družbo B., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 50572/2016 z dne 25. 5. 2021 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da mora v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka, nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane pravne osebe ter sodno takso. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je tudi odločilo, da mora obtoženi oškodovani družbi B., d. d., plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom zahtevka glede zamudnih obresti pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

3Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, pritožbo vlaga obtoženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, ko uveljavlja zastaranje kazenskega pregona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter predmetni postopek "ustavi".

4Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru na pritožbo obtoženčevega zagovornika navaja, da je glede na zakonsko določen zastaralni rok za obravnavano kaznivo dejanje, upoštevajoč pri tem tudi zadržanje zastaranja po določbah Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) zastaranje kazenskega pregona nastopilo najkasneje dne 10. 8. 2021. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi obtoženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo okrožne državne tožilke iz razloga po 4. točki 457. člena ZKP zavrne.

B.

5Za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 je predpisana kazen do petih let zapora. Za to kaznivo dejanje po četrtem odstavku 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. Upoštevaje navedene zakonske določbe bi v konkretnem primeru, ko se obtolžencu očita, da naj bi kaznivo dejanje storil v obdobju med 30. 5. 2011 in 6. 6. 2011, zastaranje kazenskega pregona nastopilo najkasneje s potekom dne 6. 6. 2021.

6Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati tudi predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.¹

7Ker ni dvoma, da v obravnavani zadevi ne gre za nujno zadevo v smislu 83. člena Zakona o sodiščih, je potrebno ugotoviti, da je bilo zastaranje kazenskega pregona zadržano v času od 29. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020 in se posledično tek zastaralnega roka podaljša za 64 dni, kar pomeni, da je v tej zadevi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 10. 8. 2021.²

8Ker kazenski pregon zoper obtoženca ni več dopusten je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, kar je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo državnega tožilca zoper obtoženega A. A. zavrne.

9Vsled zavrnilne sodbe je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP s stroški kazenskega postopka, potrebnimi izdatki obtoženca in potrebnimi izdatki ter nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun, oškodovano pravno osebo pa na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

¹ Podrobneje glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021.
² Kot je razvidno iz podatkov spisa je Vrhovno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika skupaj s spisom prejelo dne 9. 9. 2021.