VSK Sklep Cpg 122/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 19.134,58 EUR s pp, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.468,68 EUR s pp.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica po 9.4.2018 ni bila več zavedena s strani toženca v smislu 636. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ). V tej zvezi opozarja na okoliščino, da je zakonodajalec določil materialnopravno posledico le v primeru, ko nastopi prevara izvajalca, ne določa pa nadaljnje posledice za primer, ko ta prevara izvajalca preneha. Ker zakon jasno določa, da se v primeru prevare izvajalca, le ta ne more sklicevati na prekluzijo naročnika pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov, z nobeno metodo razlage ni mogoče priti do stališča, da lahko prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov začne teči znova. Pri tem pritožba opozarja na številno sodno prakso. Opozarja tudi na pravni teorijo, zlasti članek Aleša Velkavrha z naslovom Prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov pri prodajni in podjemni pogodbi. V konkretnem primeru bi moralo sodišče uporabiti določbe o zastaralnih rokih.

3Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

4Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode (zaradi kršitve poslovne obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami¹. Po prvem odstavku 635. člena OZ je predpisan za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake poseben enoletni prekluzivni rok, ki se šteje od dneva, ko je naročnik obvestil izvajalca del o napaki. Namen tako kratkega roka za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov je v tem, da podjemnik ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja z naročnikom. Sodna uveljavitev zahtevkov je namreč potrebna samo v primeru, ko nasprotna stranka noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti. Seveda pa se podjemnik ne more sklicevati na okoliščino, da naročnik ni sodno uveljavljal zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake v enem letu od obvestila o napaki: 1) če se napaka nanaša na dejstva, ki sta bila podjemniku znana ali mu niso mogla ostati neznana, ali 2) če je podjemnik s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil (636. člen OZ). V takšnem primeru je treba uporabiti zakonska obligacijska pravila o zastaranju zahtevkov (členi od 335 do 370 OZ).

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je stvarna napaka (zamakanje) na novozgrajeni stanovanjski hiši (ki sta jo naročnika od izvajalca prevzela marca 2015) prvič pojavila že v mesecu aprilu 2015, pri čemer je bil izvajalec o tej napaki pravilno obveščen in jo je v okviru poziva za odpravo začel tudi takoj odpravljati. Napako je skušal odpraviti tudi v letu 2016 in 2017 (ko je bil obveščen, da se je ponovno pojavilo zamakanje), najpozneje od 9.4.2018 pa se je nehal odzivati na pozive naročnika glede sanacije omenjene napake. Ker torej v obravnavani zadevi podjemnik napake ni odpravil, je naročnik pridobil pravico, da je po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe (podrejeni jamčevalni zahtevki iz tretjega odstavka 639. člena OZ).

6Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da je zaradi tega, ker je podjemnik začel odpravljati grajano napako, začel od 9.4.2018 (ko je podjemnik dokončno prenehal odpravljati napako) teči nov rok za uveljavitev podrejenih jamčevalnih zahtevkov. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ta rok ni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ, temveč je zastaralni rok. Znaša lahko tri leta ali pet let. Pri tem je seveda dolžina odvisna od tega, ali gre za gospodarsko pogodbo ali ne². Po oceni pritožbenega sodišča ima okoliščina, da je podjemnik začel odpravljati grajano napako, povsem enake pravne učinke kot zavajanje naročnika, da ta svoje pravice ne uveljavi sodno v enem letu dogajanja (636. člen OZ). Če je torej podjemnik začel odpravljati grajane napake ali je kakorkoli drugače zavedel naročnika, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljal, prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ nikakor ne pride v poštev³.

7Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbi, da v obravnavani zadevi (tožba je bila vložena 2.12.2020) triletni oz. petletni zastaralni rok še ni potekel. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti prvostopen sodišču v ponovno sojenje, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede na takšno kršitev, je tudi več kot očitno, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 355. člena ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 832.
² VSL sodba I Cpg 929/2015, odločba VR RS št. II Ips 7/2011.
³ Sodba VS RS III Ips 6/2010.