VSC Sodba Cp 385/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (odločitev v I. točki izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna drugo tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti, in odločitev v III. točki izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti, v presežku za znesek 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, v II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti, v III. točki izreka sodbe pa odločilo, da sta tožeči stranki dolžni v roku 15 dni plačati toženi stranki 441,96 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka do izpolnitve obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2Tožena stranka se pritožuje zoper prisodilni del I. točke izreka sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka opozarja na dva ključna elementa oziroma glavni točki tega primera. Navaja, da ima sodba širši pomen in ne samo pomena inter partes. Gre za vprašanje meje med dopustnim in nedopustnim izražanjem stališč o neki življenjski situaciji, torej kdaj pride ob sicer ustavno zagotovljeni pravici do izjave do posega v osebnostno pravico – čast in dobro ime tretje fizične ali pravne osebe. Drugo pomembno vprašanje pa je vsebina in obseg dokaznega standarda o tem, kaj in kako mora oškodovana fizična oseba dokazati svoje psihične in druge prizadetosti, vezane na 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Slednji element je vezan tudi na neusklajenost sodne prakse, od katere sodba izrazito odstopa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu stroškovno spremeni v korist tožene stranke. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

a) o zatrjevani kršitvi ZPP

5Toženec v pritožbi navaja, da sta tožeči stranki le nekaj dni pred obravnavo vložili tretjo pripravljalno vlogo in da je toženec na prvem naroku temu ugovarjal ter zahteval, da sodišče tretje pripravljalne vloge in dokaznega predloga ne dovoli. Temu sodišče ni sledilo in je tretjo vlogo tožečih strank dovolilo. Pritožnik meni, da takšno stališče sodišča ni točno. Navaja, da člena 269/3 in 284 ZPP nista v koliziji. Prvi navedeni člen ščiti sodišče, da ga stranke ne bi zasule z nepotrebnimi vlogami, drugi pa med drugim urejuje pravico navajanja na prvem naroku za glavno obravnavo. Zavrnitev nedopustne vloge ne bi vplivala na upravičenje tožnikov do navajanja na prvem naroku in zato sklicevanje sodišča na prevlado člena 284 ZPP nad členom 269/3 ZPP ni točno. Tretje pripravljalne vloge tudi ni mogoče stroškovno upoštevati. Toženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče tretje pripravljalne vloge tožeče stranke ne upošteva.

6Tretji odstavek 269. člena ZPP¹ (po spremembah v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, objavljenem v Ur. l. RS, št. 10 -463 z dne 27. 2. 2017) glasi, da priprave na glavno obravnavo vodi predsednik senata. Toženec je imel verjetno v mislih četrti odstavek 269. člena ZPP, ki glasi: ″Med pripravami za glavno obravnavo lahko stranke pošljejo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva.″ Toženec pravilno navaja, da je tožeča stranka 12. 2. 2021, kar je 6 dni pred pripravljalnim narokom, vložila tretjo pripravljalno vlogo, in da je toženec na pripravljalnem naroku 18. 2. 2021 ugovarjal, da pričakuje, da bo sodišče glede te vloge odločilo tako, kot določa tretji odstavek 269. člena ZPP (očitno prav: četrti odstavek). Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku ugovor zavrnilo, glede na to, da se bo izvedel v nadaljevanju prvi narok in da so pravila glede prvega naroka in glede navajanja jasna. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo, da sta tožeči stranki 12. 2. 2021, po prvem naroku za glavno obravnavo, kar pa ne drži, saj sta to storili že pred pripravljalnim narokom, vložili pripravljalno vlogo in podali tudi nove navedbe, ter posledično, glede na to, da je bila vloga vložena že pred prvim narokom za glavno obravnavo, zmotno sklicujoč se četrti odstavek 286. člena ZPP ocenilo, da njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, saj za njihovo obravnavo ni potrebna izvedba kakšnih novih dokazov². Sicer pa toženec niti ne konkretizira, razen v stroškovnem smislu, kako je zavrnitev njegovega ugovora oziroma dopustitev tretje vloge tožeče stranke vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe glede odločitve o glavni stvari³, zato pritožbeno sodišče ne more opraviti presoje nadaljnje, kumulativno določene zakonske predpostavke ″vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe″. Zavrnitev ugovora pa na zakonitost in pravilnost odločitve o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi ni vplivala, ker sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, te vloge ni štelo za pripravljalno vlogo, ker v njej tožnika nista podala pravnorelevantnih trditev, ampak le dokazne predloge, zaradi česar je štelo, da gre za vlogo za podajo dokaznih predlogov po tar. št. 19/4 Odvetniške tarife. Slednje razlage toženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, zato ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tretjega pripravljalnega spisa tudi ni mogoče stroškovno upoštevati.

b) o zatrjevani zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

7Toženec v pritožbi vztraja, da njegovega prekomernega in s tem prepovedanega posega v osebnostne pravice drugega tožnika ni bilo. Navaja, da je bilo vse, kar je rekel, povedano na nežaljiv in korekten način, torej v obsegu njegove ustavne pravice do izjave. Novinarki je izročil le svoja stališča v obliki ″izhodišča za kazensko ovadbo in odškodninsko tožbo zaradi namerne uničitve uspešnega podjetja″, in za katerega je izpovedal, da od njega ne odstopa. Poudaril je, da gre za njegovo mnenje in ne kaj drugega, kar se da razbrati tudi iz zaključka članka, kjer je zapisano, da naj o tem, ali so bila dejanja banke namerna ali izza vsega stoji kaj drugega, odločajo organi, ki so za to pristojni. Zato ni moč govoriti o objektivni žaljivosti toženčevih izjav, pri čemer tudi ne gre spregledati, da je lahko tudi povprečen bralec člankov ugotovil, da gre za odprto in ne za zaključeno zadevo. Toženec meni, da ni zaznati njegovih ravnanj ali izjav, ki bi posegale v tožnikove osebnostne pravice in mu povzročile duševne bolečine.

8Pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj, kot tudi za razvoj in samouresničitev vsakega posameznika, zato ji mora biti v konfliktu človekovih pravic in pri tehtanju interesov in dobrin dana posebna teža. Ustava pa zagotavlja tudi pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ter nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), kamor spada tudi pravica do časti in dobrega imena. V primeru kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega ter pri presoji, kateri od ustavno varovanih pravic je potrebno dati prednost, upoštevati vse okoliščine posameznega primera in merila, ki jih je ustvarila sodna praksa. Če je prišlo pri izvrševanju svobode izražanja do prekomernega posega v čast in dobro ime posameznika, gre oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v skladu z 179. členom OZ pravična denarna odškodnina.

9Tožnika (prva tožeča stranka je banka, druga tožeča stranka pa fizična oseba, zaposlena v banki) sta zahtevala plačilo odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Pritožbeno izpodbijana je odločitev o prisoji odškodnine fizični osebi, zaposleni v banki.

10Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče povzema trditve pravdnih strank. Tožnika sta v tožbi navajala, da je toženec v dokumentih in navedbah, povzetih v članku Novega tednika z dne 1. 2. 2018 z naslovom ″A. je potopila banka″, navajal neresnična dejstva v zvezi s propadom podjetja A. ter napovedal vložitev kazenske ovadbe in odškodninske tožbe zoper tožnika, čeprav takšne navedbe niso imele utemeljene oziroma resnične podlage. Takšne navedbe so pri povprečnemu bralcu pustile vtis, da se je v ozadju res dogajalo nekaj sumljivega. Navedbe toženca so objektivno žaljive, hkrati pa je imel namen svojo zgodbo razširiti javnosti. Odgovornosti za svoje mnenje ali vrednostno sodbo se ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na svobodo govora, saj mora tudi takšno mnenje temeljiti na določenih resničnih dejstvih. Tožnika namreč nista imela načrta uničiti podjetja toženca, temveč sta skladno z bančno politiko ocenila, da dodatno refinanciranje ni več možno. Poseg v čast in dobro ime je nedvomno izkazan, saj gre za direktno in neposredno razžalitev drugega tožnika z obdolžitvijo izvršitve kaznivega dejanja, kar je vplivalo na njegovo lastno subjektivno vrednost do samega sebe, hkrati pa je v javnosti sprožila nezadovoljstvo, predsodke, zaničevanje in mnenje, da je drugi tožnik ravnal neprofesionalno. V zvezi s prvo tožnico pa se, v kolikor določena sporna izjava že po objektivnih merilih protipravno posega v ugled in dobro ime pravne osebe, obstoj škode predpostavlja. Tožnika sta tako zahtevala, da toženec vsakemu od njiju povrne nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR. Toženec se je branil, da v dokumentu in v članku povzetih navedbah iz dokumenta ni lažnivo in zavajajoče navajal neresničnih dejstev. O tem, kaj bo vključila v članek, se je novinarka odločala samostojno, sicer pa so v pretežnem delu članka navedena dejstva glede poslovanja podjetja, ki v celoti držijo. Toženec stoji za vsem, kar v objavljenem članku predstavlja zgolj njegovo mnenje oziroma videnje situacije. Kritika na račun tožnikov je bila utemeljena in nikakor brez osnove. Rešitev za podjetje je bilo namreč reprogramiranje obstoječega kredita. Toženec ni imel namena zaničevanja, sramotenja ali žalitve tožnikov, temveč je novinarki, ki je članek pripravila in kot avtorica zanj tudi odgovarja, zgolj pojasnil svoje videnje celotne situacije. Žalitev s strani toženca ni bila podana, vsaj ne v objektivnem smislu. Navaja, da je svoboda izražanja ustavno zagotovljena pravica in da je upravičen izraziti mnenje, da bi se z ustreznim reprogramiranjem podjetja lahko rešilo podjetje. Vsakomur mora dovoljeno, da se javno izrazi o svojem namenu poslužiti se pravnih postopkov. Povprečni bralec je tako lahko doumel, da gre pri stečaju podjetja za osebno mnenje toženca kot njegovega lastnika. Ugled prve tožnice ni bil z ničemer okrnjen, prav tako pa toženec dvomi, da je članek pri drugemu tožniku povzročil takšne občutke in odzive okolja, kot jih navaja v tožbi. Odškodninskih elementov tako po mnenju tožene stranke sploh ni zaznati.

11Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je razžalitev časti in dobrega imena pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera. V pojmu časti in dobrega imena se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da praviloma gre za izražanje ne le nevljudnih, ampak tudi neresničnih dejstev, da pa ni vsako izražanje neresničnih dejstev že samo po sebi žaljivo. Do posega v čast in dobro ime ne pride zgolj z navedbami o (neresničnih) dejstvih, temveč lahko do posega pride tudi zaradi izraženega mnenja ali vrednostne sodbe, katerih resničnosti že po naravi ni mogoče dokazovati. Vendar tudi mnenja in vrednostne sodbe ne smejo biti žaljivi; poudarja se, da morajo biti pošteni, obenem pa morajo temeljiti na določenih resničnih dejstvih. Tožnika sta tožencu očitala razžalitev z njegovo, v članku povzeto navedbo, da sta drugo tožnik in prvotna prva tožnica povzročila uničenje podjetja A. (v nadaljevanju: podjetja), in s tem povezano napovedjo vložitve odškodninske tožbe zoper prvo tožnico kot banko oziroma kazenske ovadbe zoper drugega tožnika kot zaposlenega pri banki.

12Predmet presoje v tem postopku so, kot je izpostavilo prvostopenjsko sodišče, toženčeve izjave, povzete v članku, ne pa vsebina samega zapisa iz priloge B3 (″Izhodišča za kazensko ovadbo in odškodninsko tožbo, zaradi namenske uničitve uspešnega podjetja″; v nadaljevanju tudi: dokument). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankami ni bilo sporno, da so bila v članku med drugim navedena dejstva v zvezi s stečajem podjetja, katerega lastnik (tudi to dejstvo ni bilo prerekano) in direktor je bil toženec, prav tako niso bila sporna dejstva v zvezi s finančnim sodelovanjem in poslovanjem pri prvi tožnici vse do stečaja podjetja in odločitvijo banke v zvezi z odlogom plačila dolga podjetja, ko mu le-ta ni odobrila reprogramiranja kreditov. Sporen pa je namen, s katerim naj bi tožnika sprejela takšno odločitev, kar je, po trditvah toženca, povzročilo stečaj podjetja (toženec je namreč tožnikoma očital, da sta takšno odločitev sprejela z namenom uničenja podjetja), prav tako je bilo sporno, ali je toženec s takšno, v spornem članku povzeto izjavo, posegel v ugled in dobro ime tožnikov. V zvezi z odgovornostjo za objavljene izjave se je toženec branil, da za vsebino članka pravzaprav odgovarja novinarka B. B. (v nadaljevanju tudi: novinarka) kot njegova avtorica, ki je nenazadnje samostojno odločala, kaj bo v članek sploh vključila. Pritožbeno ni izpodbijana dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ne sledi izpovedbi toženca v delu, da naj bi novinarki zgolj izročil sporni zapis oziroma dokument, ne da bi se z njo karkoli pogovarjal. Prav tako tudi ne ugotovitev, da je novinarka zgolj povzela toženčeve izjave, kar je nenazadnje dejansko potrdil tudi toženec sam, ko je navajal, da stoji za vsem, kar v objavljenem članku predstavlja njegovo mnenje oziroma videnje situacije. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo (ob tem, da je ugotovilo, da je toženec res trdil, da od novinarke nikoli ni zahteval objave članka), upoštevaje širše okoliščine dogajanja pred njegovo objavo, da bi toženec vsekakor moral in mogel pričakovati, da bo novinarka vsebino morebitnega članka gradila na njegovem zapisu oziroma na njegovih izjavah. Pravilno je ugotovilo, da iz izpovedb novinarke in toženca namreč izhaja, da je toženec po objavi članka ″Dacarji zahtevali stečaj A.″ želel predstaviti svoje videnje situacije, v kateri se je znašlo podjetje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo za neživljenjsko razlago, da bi toženec novinarki po objavi prvotnega članka na kakršenkoli način s svojega stališča pojasnjeval dogajanje in svoje, s tem povezano mnenje, ne da bi kot odrasla in razumna oseba logično sklepal, da bo lahko novinarka njegove izjave uporabila pri zasnovi kasnejšega članka. Pravilo je sklepalo, da četudi toženec objave takšnega članka ni izrecno zahteval, ne gre spregledati, da je B. B. do toženca pristopila v vlogi novinarke in da ji je v toženec v takšnih okoliščinah tudi podal svojo izjavo, poleg tega pa je vedel, da je ravno ona že pisala o finančnih težavah njegovega podjetja. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je o odgovornosti B. B. kot avtorice članka nesmiselno govoriti. Jasno je namreč, da je novinarka zgolj povzemala toženčevo razlago dejstev v zvezi s finančnim dogajanjem v podjetju oziroma toženčevo razlago tega dogajanja in njegovo vrednostno sodbo ravnanja tožečih strank, zato nikakor ne more iti za njeno izjavo, na podlagi katere bi lahko bila odgovorna.

13Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeči stranki nikakor nista ravnali z nobenim namenom, da bi podjetje uničili, in da se posledično tej ugotovitvi pokaže toženčeva, v spornem članku povzeta izjava, kot neresnična, saj temelji na neresničnih dejstvih. Zaključek je namreč sprejelo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi izpovedb drugega tožnika ter prič je ugotovilo, da je prva tožnica dlje časa skušala rešiti situacijo s podjetjem. Toženec je sam povedal, da je za podaljšanje dobe odplačila kredita zaprosil že leta 2012, kar je približno tri leta, preden je prva tožnica sprejela odločitev o prenehanju njegovega financiranja. Iz izpovedbe drugega tožnika je ugotovilo, da sta bila s (prvotno) prvo tožnico - banko angažirana pri iskanju rešitev. Da se je banka pravzaprav dlje časa trudila rešiti podjetje, pa je potrdila tudi priča F. F. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je upoštevaje obdobje, v katerem je bilo podjetje v finančnih težavah, razumljivo, da prva tožnica ni mogla vztrajati pri nenehnem podaljševanju financiranja. Utemeljeno je sledilo navedbam tožnikov, da je bila odločitev o prenehanju njegovega financiranja sprejeta v okviru interne bančne politike prve tožnice, saj gre, kot je povedala priča H., v tovrstnih zadevah za več nivojsko odločanje, ki temelji na vnaprej pripravljenih strokovnih podlagah oziroma mnenjih. Pravilno je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da toženec ni imel nobenega razloga verjeti v resničnost tega, kar je izjavil, saj to preprosto ni bilo res. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da se je toženec, kot izhaja iz njegovih siceršnjih navedb in izpovedbe, popolnoma zavedal finančnih težav svojega podjetja, niti mu ni moglo bilo tuje, da je bilo z namenom rešitve podjetja izvedenih več sestankov, saj se jih je udeležil tudi sam. Nenazadnje pa je, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec izpovedal, da mu je res bilo zagotovljeno obdobje ″standstill″ (ki je, kot je pojasnil drugi tožnik, namenjeno iskanju rešitev), vendar pa je prav to obdobje krivil za kasnejšo nelikvidnost. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da vse navedeno nakazuje, da se je toženec moral in mogel zavedati, da je bila banka pravzaprav usmerjena v rešitev finančnega stanja podjetja, ne pa v njegovo uničenje, saj če bi bilo temu tako, bi že prej opustila prolongiranje kreditov, v posledici česar bi že prej lahko prišlo do stečaja podjetja.

14Pravilen je tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da izjave ni mogoče šteti kot mnenja oziroma vrednostne sodbe, ki bi temeljila na resničnih dejstvih. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče povzelo, da je toženec zatrjeval, da izjava o namernem uničenju podjetja predstavlja zgolj njegovo vrednostno sodbo oziroma mnenje, pri tem pa je vztrajal tudi zaslišan na glavni obravnavi in poudaril, da od svojega, v članku povzetega mnenja, ne odstopa. V svojih navedbah je izpostavil, da je do takšnega mnenja upravičen in ga je upravičen tudi izražati, pri čemer je pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena, toženec pa zaničevalnega namena ni imel. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da takšno naziranje toženca v zvezi s presojo mnenj in vrednostnih sodb vsekakor drži, kar potrjuje tudi sodna praksa, in pravilno ocenilo, da pa vendar pri takšni izjavi nikakor ne gre zgolj za mnenje, temveč za navajanje (neresničnih) dejstev, pri čemer je nujno potrebno upoštevati širši kontekst izjave oziroma vsebino celotnega članka (ki jo je toženec označil kot korektno). Sodišče je utemeljeno navedlo, da ne gre namreč spregledati, da je toženec izhajal iz sicer nespornih dejstev o finančnem poslovanju podjetja in na njihovi podlagi, brez konkretnih dokazov, da bi temu lahko verjel, prišel do zaključka, da sta tožeči stranki namenoma uničili podjetje, saj bi se lahko z ustreznim reprogramiranjem kredita podjetje lahko rešilo. In nadalje pravilno presodilo, da takšna izjava, niti pri povprečnemu bralcu, nikakor ne more vzbuditi vtisa, da gre zgolj za mnenje, kot je trdil toženec, temveč kvečjemu prepričuje bralca, da je banka imela možnost podjetje rešiti, za kar pa se zavestno ni odločila zato, ker je imela namen uničiti podjetje. Sodišče prve stopnje zato navedene izjave povsem utemeljeno ni moglo šteti kot mnenja oziroma vrednostne sodbe, ki bi temeljila na resničnih dejstvih. Kot je obrazložilo, je treba žaljivost neresničnih dejstev skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v določeni družbenem okolju. To je tudi pravilno storilo, s tem ko je upoštevalo kontekst celotnega članka, iz katerega je mogoče razbrati navedbe toženca, da bi bilo podjetje mogoče rešiti, pa tožeči stranki tega namenoma nista storili, in pravilno ugotovilo, da je takšno ravnanje v našem okolju po splošnem družbenem prepričanju nemoralno, očitek takšnega ravnanja pa je tipično žaljiv. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem utemeljeno zaključilo, da sporna izjava ni bila le objektivno žaljiva, temveč je bila, zlasti upoštevaje ugotovitev sodišča, da je izražala neresnična dejstva, usmerjena v diskreditacijo tožečih strank, kot takšna pa je bila tudi subjektivno žaljiva.

15Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da zaključek, da tožeči stranki nista namenoma uničili podjetja, upoštevaje predhodne zaključke, še toliko bolj velja z vidika drugega tožnika (v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedeno drugo toženca). Pri tem se je oprlo na prepričljivo izpovedbo priče F. F., da drugi tožnik ni imel nikakršnih pooblastil za samostojno odločanje o financiranju oziroma refinanciranju podjetja, temveč so o tem odločali posebni organi banke in je šlo pravzaprav za kolektivno odločitev, in izpovedbo priče F. F., ki je potrdila, da drugi tožnik ni nikoli sprejemal samostojnih odločitev. V kolikor je bila bonitetna ocena stranke slaba, kot je bila v primeru podjetja A., je odločitve sprejemal kreditni odbor kot kolektivni organ. Tudi te dokazne ocene pritožba ne izpodbija. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je izjava toženca, da je drugi tožnik namenoma uničil podjetje, očitno neresnična, saj drugi tožnik nikakor ni imel nobenih pooblastil, ki bi mu omogočila sprejetje takšne odločitve, ki bi lahko vodila v uničenje podjetja. Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je nadalje tudi ocena sodišča, da toženec niti ni mogel imeti utemeljenega razloga verjeti v resničnost take izjave, saj bi se lahko glede na svojo dolgoletno vodenje podjetja, izkušenost, nenazadnje pa že na podlagi zdravega razuma zavedal, da odločitev, ki se nanaša na tako velike zneske, ki so se nanašali na financiranje podjetja, ne more biti prepuščena zgolj posamezniku, zaposlenem v banki. Sodišče upravičeno ni sledilo tožencu, da je drugega tožnika omenil zato, ker je bil on zadnji, ki se je v banki ukvarjal s toženčevim podjetjem, in da ni mislil nič ″osebnega″, in je utemeljeno zaključilo, da je takoj, ko je toženec omenil ime in priimek konkretnega bančnika (torej drugega tožnika), to prešlo na osebno raven, zato se ne more sklicevati na to, da ni mislil nič osebnega, poleg tega pa je zaslišan še vedno vztrajal, da je bil ravno drugi tožnik tisti, ki bi lahko sprejel drugačno odločitev, kot je bila sprejeta. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tako tudi v zvezi ravnanjem, ki se tožencu očita zoper drugega tožnika, velja, da je bil očitek namernega uničenja podjetja neresničen in, iz že zgoraj povzetih razlogov, objektivno in subjektivno žaljiv, saj tudi to ravnanje ni temeljilo na resničnih dejstvih. Kritika toženca ni bila utemeljena, niti ni bazirala na kakršnikoli preverjeni podlagi.

16Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča pravilno opredelilo tudi do trditev glede napovedi vložitve kazenske ovadbe zoper drugega tožnika. Toženec je v zvezi z drugim tožnikom zaradi namernega uničenja podjetja A. napovedal vložitev kazenske ovadbe zoper drugega tožnika. Pravilna je ocena, da gre tudi v primeru napovedi vložitve kazenske ovadbe iz razlogov, ki jih je izpostavilo že v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (in so povzeti tudi zgoraj), za mnenje oziroma vrednostno sodbo, in pravilna ugotovitev sodišča, da je tudi napoved vložitve kazenske ovadbe zoper drugega tožnika temeljila na dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo kot neresnična (t.j. namerno uničenje podjetja). Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je potrebno napoved vložitve kazenske ovadbe obravnavati drugače kot napoved vložitve kazenske (pravilno: odškodninske) tožbe, saj je potrebno izhajati iz stališča povprečnega bralca časopisa Novi tednik. Življenjsko logična in prepričljiva je ocena sodišča, da ta spornega članka ni bral previdno in premišljeno, in nadaljnja razlaga, da si prava nevešče osebe lahko vložitev kazenske ovadbe (pa četudi je ta zgolj napovedana, kasneje pa ne tudi dejansko vložena) razlagajo nekritično in pretirano laično. Drugače kot pri pravnih strokovnjakih ali osebah, ki na podlagi kakšnih drugih okoliščin poznajo pravo, lahko že zgolj napoved vložitve kazenske ovadbe pri povprečnemu bralcu vzbudi občutek, da je posameznik, na katerega se nanaša takšen očitek, ravnal v nasprotju z družbenimi pravili, saj nikakor ne pomisli na domnevo nedolžnosti ali stroge dokazne standarde v kazenskem postopku, temveč posameznika hitro vidi kot storilca kakšnega kaznivega dejanja. Kot je obrazložilo sodišče, pa tudi iz ustaljene sodne prakse (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2013 in sodbo II Ips 274/2013) izhaja stališče, da že sam očitek kaznivega dejanja objektivno predstavlja poseg v osebnostne pravice osebe, na katero se nanaša; ker pa je v obravnavanem primeru temeljil še na izkazano neresničnih dejstvih in je bil kot takšen usmerjen v diskreditacijo drugega tožnika, je bil tudi očitno subjektivno žaljiv. Sodišče je pravilno pojasnilo, da okoliščina, da toženec kasneje kazenske ovadbe ni vložil (čeprav je navajal, da ima to še vedno v načrtih), toženca ne more razbremeniti odgovornosti za takšno izjavo.

17Tožena stranka pritožbeno tudi ne izpodbija stališča prvostopenjskega sodišča, da je drugače kot v primeru prve tožnice - banke, ki je prisotna na območju celotne države, nujno potrebno upoštevati, da je življenje drugega tožnika kot fizične osebe krajevno omejeno oziroma vsaj do neke mere nujno vpeto v določeno lokalno skupnost, niti ugotovitev v zvezi s tem, da je družina drugega tožnika znana, saj njegovega očeta vsi poznajo, ker je bil aktiven v športu. Upravičena je zato ocena sodišča, da je bila v tako ugotovljenih okoliščinah večja možnost, da so se s sporno izjavo toženca seznanile osebe, ki drugega tožnika poimensko in osebno poznajo in so mu v posledici tega tudi postavljale vprašanja, na sporni članek pa so ljudje namigovali tudi na ulici. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o verodostojnosti izpovedbe drugega tožnika, da je moral tudi sodelavcem odgovarjati na neprijetna vprašanja glede članka in tega, kar se je dogajalo. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da vse ta ugotovljena dejstva kažejo na to, da je toženec s svojo sporno izjavo, da je drugi tožnik namenoma uničil njegovo podjetje in da bo zato zoper njega vložil kazensko ovadbo, brez dvoma posegel v čast in dobro ime drugega tožnika, s čimer je povzročil, da je takšno žaljivo navajanje vplivalo na njegovo zavest o lastni vrednosti. Upravičeno je verjelo drugemu tožniku, da se je ves čas spraševal, kaj je naredil narobe, kaj je naredil, da se mu je to zgodilo, glede na to, da se ves čas trudi pomagati svojim strankam, ki so vse v zelo slabih položajih, ipd., in pravilno zaključilo, da je bilo okrnjeno njegovo dobro ime v družbi. Nedvomno je bil posledično porušen notranji mir drugega tožnika.

18Sodišče prve stopnje je nadalje po ugotovitvi, da je prišlo do posega v čast in dobro ime drugega tožnika in da gre za kolizijo dveh človekovih pravic, in sicer toženčeve pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) in pravice drugega tožnika do varstva časti in dobrega imena (35. člen Ustave), pravilno ob pomoči meril, ki jih Ustavno sodišče in ESČP štejeta kot odločilna⁴, ugotavljalo, ali je toženec z izvrševanjem svoje svobode izražanja prekomerno posegel v čast in dobro ime drugega tožnika. Na podlagi ugotovitev, ki jih je obrazložilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema in se nanje povsem sklicuje, je sodišče pravilno ocenilo, da izjava toženca ni imela nobene dejanske podlage, da se z njo ni v ničemer prispevalo k razpravi v splošnem interesu, da drugi tožnik nima statusa osebe javnega interesa, da bi moral iz tega razloga trpeti več, prav tako toženca z nobenim svojim ravnanjem ni izzval k takšni izjavi, in zato utemeljeno zaključilo, da je toženec z izjavo, da je prepričan, da je drugi tožnik namenoma uničil podjetje in da bo zoper njega vložil kazensko ovadbo, prekomerno posegel v čast in dobro ime kot osebnostno pravico drugega tožnika. Pravilno je ocenilo, da je imela pravica drugega tožnika do varstva časti in dobrega imena prednost pred toženčevo pravico do svobode izražanja, saj je toženec svoje mnenje, ki je bilo tudi žaljivo, izrazil na podlagi neresničnih dejstev, in zaključilo, da je s tem podana tudi protipravnost toženčevega ravnanja.

c) o višini odškodnine

19Po 179. členu OZ pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje vse to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

20Toženec meni, da mora biti stanje in obseg duševnih bolečin objektivizirano in ne zadoščajo le oškodovančeve izjave in izjave njemu blizu prič, ki so več ali manj potrdile izpoved drugega tožnika. Toženec v pritožbi povzema, da je drugi tožnik kot posledice posega v svojo integriteto, kar vse je povzročil omenjeni članek, omenil najprej porušen osebni mir in integriteto, kar je pri drugem tožniku povzročilo napetost in razburjenost, kot nelagodje, čustveni nemir. Vse to je vplivalo tudi na njegovo slabo voljo in na slabšanje odnosov z domačimi, saj je bil tudi vzkipljiv, dajala ga je tudi kronična nespečnost. Izrecno je povedal, da zaradi teh težav ni nikjer iskal pomoči, tudi pri zdravniku ne, zdravil ali antidepresivov pa ni jemal. Izvedenca medicinske stroke ni predlagal, tudi v staležu bolnih ni bil. Toženec sodišču očita, da je kljub temu štelo, da je drugi tožnik dokazal obstoj duševnih bolečin in mu priznalo delno odškodninski zahtevek, s čimer pa je storilo velik odklon od obstoječe sodne prakse, saj se morajo zdravstvene težave v takšnih primerih dokazati z objektivnimi dokazi. Toženec meni, da zaslišanje matere drugega tožnika, sodelavcev in znancev zagotovo ne more nadomestiti objektivnih in preverljivih dokazov. Če bi se to dopuščalo, bi bili oškodovanci dokazno privilegirani, ker jim ne bi bilo potrebno dokazov objektivizirati. Domnevni povzročitelji takšnih posledic bi bili dokazno nemočni, saj tako kot toženec ″svojih″ prič ne bi imeli. Izpostavlja, da pa je vendar sodna praksa bistveno zahtevnejša od tega, kar je sodišče v tej pravdi dokazno zahtevalo od tožnika, in kot primer navede stališče v sodbi VSL I Cp 2718/2016 z dne 5. 4. 2017, da se morajo duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice dokazati in ne samo zatrjevati in da se zahtevajo objektivno preverljivi dokazi, kot so zdravniška spričevala, izvedenec medicinske stroke in podobno. Toženec meni, da sodišče ni imelo nobenih argumentiranih razlogov za odstop od sodne prakse, in niti ni povedalo, zakaj se je zanj odločilo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnik glede obstoja svojih duševnih bolečin ni predložil nobenega relevantnega dokaza, kar pomeni, da so v tem delu zatrjevana dejstva ostala nedokazana.

21Tudi v prejšnji točki povzeti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni odstopilo od dosedanje sodne prakse. Ravno v pritožbeno izpostavljeni sodbi VSL I Cp 2718/2016 je pojasnjen dokazni standard, zahtevan skladno z obstoječo sodno prakso, ki je različen v primeru zatrjevane čustvene prizadetosti in v primeru zatrjevanih zdravstvenih težav⁵. Drugi tožnik je s tožbenimi trditvami zatrjeval čustveno prizadetost, ki jo je mogoče dokazovati tudi zgolj z oškodovančevim zaslišanjem ter zaslišanjem prič, ne pa tudi zdravstvenih težav. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno zatrjevana dejstva ugotavljalo s predlaganimi dokazi: z zaslišanjem drugega tožnika in zaslišanjem predlaganih prič. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi tako izvedenih dokazov toženec pritožbeno ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upravičeno upoštevalo, da je bila sporna izjava objavljena v časopisu; okviren krog ljudi, ki ga je ta izjava dosegla; občutja, ki jih je drugo tožnik zaradi objave spornih izjav doživljal, kar mu je sodišče verjelo; in vpliv, ki ga je ta imela na njegovo zasebno življenje. Na podlagi izpovedb drugega tožnika in zaslišanih prič je pravilno ocenilo, da je bil drugi tožnik zaradi spornih izjav prizadet, kar je vplivalo tudi na njegovo zasebno življenje in siceršnje počutje, v manjši meri pa zaradi izjav trpi še danes. Sodišče prve stopnje je drugemu tožniku, upoštevaje tudi, da je šlo za obdobje takoj po izidu časopisa in kratkotrajno obdobje okoli meseca ali dveh po tem, odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 1.250,00 EUR. Toženec po obrazloženem neutemeljeno v pritožbi navaja, da sodišče ni povedalo, katere okoliščine so bile pomembne pri odmeri odškodnine, in se neutemeljeno, sicer zgolj podredno, zavzema za prisojo nižje odškodnine, ki bi po njegovem morala biti nižja, in sicer prisojena zgolj v višini do 1.000,00 EUR.

d) o napačni uporabi materialnega prava

22Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožencem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. O pritožbenih navedbah, da toženec ostaja pri stališčih, da njegovo pisno poročilo o zadevi (″izhodišča″) in seveda tudi sporni časopisni članek, ostajajo znotraj njegove pravice do izjave in zato do obeh tožnikov ni kršil njunih osebnostnih pravic, in da ostaja tudi pri zaključni ugotovitvi, da so bile njegove izjave dane novinarki korektno in zato dane tudi v obsegu temeljne človekove pravice – pravice do izjave, so razlogi pritožbenega sodišča razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno ugotovilo, da je toženec informacije, ki jih je podal novinarki, pridobil zgolj enostransko, da informacij ni pridobil objektivno, zato ni na mestu njegovo nestrinjanje z temi ugotovitvami in je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da če je sodišče sprejelo takšen dokazni zaključek, bi se moralo vseeno tudi ugotoviti, da toženčeve izjave niso predstavljale posega v tožnikove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilne zaključke, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s tožencem, da vse, kar je povedal, ni bilo žaljivo ali dano z namenom zaničevanja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 179. člen OZ. Materialnopravni preizkus izpodbijane odločitve o pravdnih stroških, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo ob izostanku konkretiziranih pritožbenih navedb v tem delu, pa tudi ni pokazal nobene nepravilnosti.

23Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami)
² Tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Četrti odstavek tega člena pa določa, da dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, se ne upoštevajo.
³ V primeru uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP mora pritožnik kršitev konkretno opredeliti in pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in obrazložiti obe citirani predpostavki, da je možen preizkus uveljavljene kršitve.
⁴ Ključna merila so: prispevek k razpravi v splošnem interesu; položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; vsebina, oblika in posledice objave; teža naloženih sankcij.
⁵ V 20. točki obrazložitve sodbe VSL I Cp 2718/2016 je navedeno, da pritožnika sicer pravilno navajata, da je čustveno prizadetost posameznika mogoče dokazovati tudi zgolj z njegovim zaslišanjem ter zaslišanjem prič, vendar enako ne velja glede zdravstvenih težav, ki se praviloma dokazujejo z objektivnimi dokazili.