VSC Sklep II Cp 15/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebo A. A., rojenega A., stan. B., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. (v nadaljevanju: PBA) za dobo, ki sme trajati najdlje do 6. 4. 2022.

2Zoper navedeni sklep je zadržana oseba po odvetniku vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter odredi takojšen odpust zadržane osebe iz oddelka pod posebnim nadzorom PBA. Pritožnik meni, da je sklep nezakonit. Navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku zaslišalo pritožnika, potem ko je bil ta v psihiatrični bolnišnici prisilno zadržan na izolacijskem oddelku že 3. 1. 2022 in prisilno zdravljen tako z neposrednim nadzorom s fiksacijo, kakor tudi z medikamentalno terapijo, kar je kot sporno izpostavil že ob samem zaslišanju. Izvedenec ni mogel povedati natančno, s kakšnimi zdravili je bil pritožnik od zadržanja dalje zdravljen, saj ni imel vpogleda v temperaturni list, v katerem so ti podatki beleženi. Psihotropna zdravila, ki jih prejemajo zadržane osebe v psihiatričnih ustanovah, so po naravi stvari takšna, da ena bolj, druga manj, vplivajo na psihofizične sposobnosti oziroma funkcije pacienta, tudi na njegove sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in torej neprizadeto oblikovati in izražati misli ter voljo. Pritožnik meni, da mu je, s tem ko mu je bilo že pred zaslišanjem ter pred pregledom s strani izvedenca prisilno odrejena in aplicirana terapija s (verjetno) psihotropnimi zdravili, odvzeta pravica do izjave oziroma učinkovitega varstva pravic v sodnem postopku, kjer se odloča o hudem posegu v človekove pravice - to je odvzemu prostosti in prisilnem zdravljenju. Ustava Republike Slovenije v 22. členu vsakomur zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku, ki terja, da načelo kontradiktornosti oziroma v konkretnem primeru pravica do izjave stranki ni omejena ali celo odvzeta s tem, da se ji ta pravica omogoči šele potem, ko se na njene psihofizične sposobnosti nekaj dni vpliva s psihotropnimi zdravili, ki imajo kot vsa druga, ta pa gotovo še posebne možne neželene stranske učinke. V posledici apliciranja takšnih zdravil pritožnik svoje izjave ni bil sposoben podati neprizadeto in tako, da bi se tako sodišče kakor tudi sodni izvedenec lahko prepričala o tem, da pri pritožniku pogoji za prisilno zadržanje niso izpolnjeni. Pritožniku je bila tako bistveno kršena procesna pravica do izjave oziroma ustavna pravica do enakega varstva pravic. Ker pa je v postopku na prvi stopnji ostalo neraziskano, kakšna zdravila je pritožnik sploh prejemal in kako so ta mogla vplivati na njegovo sposobnost razumevanja, je odločitvi pritožbeno očitati tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik se z odvzemom prostosti in z oceno, da naj bi huje ogrožal zdravje in življenja drugih, ne strinja. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven (zaprtega oddelka) psihiatrične bolnišnice. Da so okoliščine, ki morajo biti po določbi 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) ugotovljene, zgolj verjetno podane, pri tako drastičnem posegu v temeljne človekove pravice, kot je zadržanje na zdravljenju brez privoljenja, ne zadošča. Pritožnik živi skupaj z družino, v okviru katere z materjo občasno evidentno prihaja v konflikte, ki pa niso takšni, da bi predstavljali podlago za sklep, da je pritožnik nevaren in da predstavlja realno hudo grožnjo sebi ali drugim v smislu hujšega ogrožanja zdravja ali življenja. Sodišče prve stopnje v tč. 9 obrazložitve odločitev opira zlasti na s strani najbližje osebe zatrjevanih ″grozljivih″ konfliktih, ko naj bi med pritožnikom in materjo prihajalo do prepirov. Iz nadaljnjega opisovanja, kakšni naj bi bili ti konflikti, pa ni mogoče ugotoviti takšne količine, ki bi zadoščala za sklep o grozljivosti oziroma o realni nevarnosti. Dejstvo je, da do prepirov prihaja, vendar pa je po drugi strani dejstvo tudi to, da do kakršnegakoli poskusa fizičnega napada ali poškodovanja doslej ni prišlo. Zgolj jeza, ropotanje, metanje škatle po pultu ne predstavljajo napada v smislu ogrožanja življenja ali zdravja, niti ne morejo povzročiti večje škode. Pridržanje, kot je to razbrati iz zapisnika ob sprejemu PBA z dne 3. 1. 2022, je temeljilo tudi na domnevni grožnji materi z nožem, vendar pa je mati kot najbližja oseba na zaslišanju takšne grožnje z nožem na dan sprejema zanikala, govorila pa je o posrednem ustrahovanju. Pritožnik pojasni, da se je dejansko zgodilo, da je sedel v kuhinji in nekaj rezal in je zato imel v roki nož, mama pa je stala ob pultu in ravno tako nekaj delala. Ko sta se z mamo sporekla, je v nervozi z ročajem noža resnično nekajkrat udaril ob mizo, vendar nikakor z namenom, da bi s tem mami grozil ali jo ogrožal. Takoj zatem je nož odložil na mizo in odšel v svojo sobo - se umaknil. To, da ima pritožnik v sobi nož, pa samo po sebi tudi še ne predstavlja nevarnosti, saj ni izkazano, da bi s tem nožem kadarkoli grozil ali kogarkoli skušal ogrožati oziroma napasti. Pritožnik očitno ima diagnosticirano duševno motnjo, katere se tudi zaveda, vendar zgolj zaradi te na podlagi gornjega še niso izpolnjene tudi predpostavke iz 1. alineje 39. člena ZDZdr, da bi bilo dopustno pritožniku odvzeti prostost in mu odrediti obvezno prisilno zdravljenja proti volji. Ob tehtanju nevarnosti na eni in varovane vrednote svobode gibanja in volje na drugi strani, tehtnica prevaga v korist svobodne volje in prostosti. Glede na navedeno je dejansko stanje bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno, ravno tako pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeni očitek tudi napačna uporaba materialnega predpisa, konkretno 39. člena ZDZdr.

3Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr). Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so podani naslednji pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da obstojijo predpisani zakonski pogoji za sprejeto odločitev. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je zadržani v PBA zdravil že desetkrat, prvič leta 2014, nazadnje poleti 2021, niti ugotovitev, povzetih iz sklepov v zadevah Pr 25/2018, Pr 184/2019 in Pr 94/2021. Prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča, da gre pri zadržanem za več let trajajočo in ustrezno diagnosticirano hudo duševno motnjo paranoidno shizofrenijo in da je prišlo do psihotičnega poslabšanja.

8Pritožba neutemeljeno sodišču očita, da je zmotno ugotovilo obstoj pogoja po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožnik sam navaja, da prihaja z materjo občasno v konflikte, zmotno pa meni, da le-ti niso takšni, da bi predstavljali podlago za sklep, da je pritožnik nevaren in da predstavlja realno hudo grožnjo sebi ali drugim v smislu hujšega ogrožanja zdravja ali življenja. Res je, da je mati kot najbližja oseba grožnje z nožem v konfliktu, do katerega je prišlo na dan hospitalizacije, zanikala. A je sodišče prve stopnje glede na njeno izpovedbo, da ji je ob konfliktu na dan hospitalizacije začel groziti, da bo videla, kaj se bo zgodilo, kaj je ″ona″ (zadržani je omenjal neko žensko, ki mu je dajala navodila) rekla, da če misli, da bo večno živela, da samo ta teden še naj počaka, da bo videla, kaj bo konec tedna, in da jih je zadržani tudi ob tokratnem poslabšanju posredno ustrahoval z nožem, ko je v zadnjem mesecu, ko se je razjezil, večkrat z ročajem kuhinjskega noža tolkel po mizi in pultu, pravilno ocenilo, da je precej jasno grozil družini in že nakazoval možnosti napada z nožem. Utemeljeno je pri tej oceni upoštevalo tudi ravnanja in odzive zadržane osebe v preteklosti, ki lahko kažejo na stopnjo ogroženosti zavarovanih dobrin v aktualnem času.¹ Sodišče prve stopnje upravičeno ni prezrlo izpovedbe matere zadržanega, da je zadržani konec novembra kupil nož in ga vzel s seboj, ko je kam šel. Glede na ugotovitve v predhodnih postopkih, da je imel zadržani v posesti nože, s katerimi je grozil, je upravičeno verjelo materi zadržane osebe, da se ga spričo izkušenj iz preteklosti, ko jo je že udaril, zagrabil, zelo boji, in utemeljeno ocenilo, da je zadržani iz vidika duševne motnje znova akutno poslabšan, s tem pa je glede na pretekle izkušnje pri njem povezana visoka stopnja nepredvidljivosti in agitacije ter avto in heteroagresije. Izpostavilo je, da je nevarno orožje v posesti osebe, ki je bila bolezensko poslabšana, česar pritožba ne izpodbija, in je imela, kot je pojasnil izvedenec, sodišče pa je temu utemeljeno sledilo, okrnjen stik z realnostjo in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je zadržani v takem stanju bil sposoben uresničiti svoje verbalne grožnje v trenutkih hude razburjenosti koga napasti in zlasti, če bi v napadu uporabil nož, koga huje poškodovati ali mu celo vzeti življenje. Po obrazloženem na pravilnost odločitve tudi ne vpliva pritožbeno izpostavljeno, da do kakršnegakoli poskusa fizičnega napada ali poškodovanja ni prišlo in da ni izkazano, da bi z nožem, ki ga ima pritožnik v sobi, kadarkoli grozil ali kogarkoli skušal ogrožati oziroma napasti. Prav tako pa glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje ni slediti pritožniku, ki priznava, da je v nervozi z ročajem noža resnično nekajkrat udaril ob mizo, da tega ni storil z namenom, da bi s tem mami grozil ali jo ogrožal.

9Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno tudi ocenilo, da je zadržani huje ogrožal svoje (duševno) zdravje z odklanjanjem psihofarmako terapije, kar je prav tako bolezensko pogojeno. Nobenega tehtnega razloga ni imelo za dvom o pravilnosti podanega mnenja, zato je upravičeno sledilo izvedencu, da se zadržani ne zaveda dejanskih prvin svoje bolezni in potrebe po zdravljenju in da mu njegovo stanje ne omogoča oblikovanja svobodne volje glede zdravljenja. Kot je izpovedal izvedenec, zadržani s svojim stališčem do potrebe po zdravljenju (zadržani nima nikakršnega uvida v obstoj duševne motnje in potrebo po njenem zdravljenju, jasno pa je tudi povedal, da je psihiatrično terapijo v zadnjih letih opuščal in da ″ni variante″, da bi doma jemal zdravila) huje ogroža svoje zdravje, saj je pričakovati, da bo v primeru nadaljnjega nezadostnega zdravljenja bolezenska simptomatika postala vse bolj rezistentna na zdravila, kar utegne pripeljati do tega, da bo zadržani trajno živel s psihotično simptomatiko. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno sledilo izvedencu, da obstaja realno tveganje, da pride do hudih in nepopravljivih posledic na duševnem zdravju, kar pa nedvomna vpliva na funkcionalnost in zmožnost za samostojno življenje v prihodnosti. Izvedenec je na naroku pojasnil, da je običajna praksa, da se pri pacientih, ki so sprejeti na zdravljenje in ne dajo privolitve k zdravljenju, uvede nujna terapija v smislu pomiritve, in da se s tovrstnim zdravljenjem ne odlaša do odločitve sodišča o dopustnosti zdravljenja. Dejansko stanje ni zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker izvedenec ni povedal natančno, s kakšnimi zdravili je bil pritožnik od zadržanja dalje zdravljen. Iz zapisnika o naroku tudi ne izhaja, da mu je bilo tako vprašanje postavljeno oziroma da je bila v tej smeri podana pripomba na izvedenčevo mnenje. V skladu z določbo prvega odstavka 8. členom ZDZdr zdravljenje osebe poteka v skladu s strokovno preverjenimi metodami in mednarodno priznanimi standardi. V prvem odstavku 17. člena istega zakona je določeno, da ima oseba pravico do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno, in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljivi način, ki je na razpolago, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in potreb po zagotavljanju varnosti drugih. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa se pri obravnavi osebe upošteva njena volja, če je ta v njeno korist. Pritožniku, s tem ko mu je bilo že pred zaslišanjem ter pred pregledom s strani izvedenca odrejena terapija v smislu pomiritve, kot je pojasnil izvedenec, kar ni v nasprotju z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami, ni bila odvzeta pravica do izjave oziroma učinkovitega varstva pravic v sodnem postopku. Že iz zapisnika ob sprejemu 3. 1. 2022, ko še ni bila uvedena terapija, je razvidno, da se zadržani ne strinja s tem, da ostane v bolnišnici, ker meni, da to ni potrebno. Tudi iz anamneze z dne 4. 1. 2022 izhaja, da je zadržani povedal, da zdravil ni jemal, ker jih ne potrebuje. Zadržani je tako imel možnost izjaviti se o zdravljenju in je to tudi storil, kot izhaja iz obeh zapisnikov, zato ni bila kršena njegova pravica do izjave in ne drži, da se mu je pravica do izjave omogočila šele potem, ko se je na njegove psihofizične sposobnosti nekaj dni vplivalo s psihotropnimi zdravili. Zato ne drži, da v posledici apliciranja takšnih zdravil svoje izjave ni bil sposoben podati neprizadeto in tako, da bi se tako sodišče kakor tudi sodni izvedenec lahko prepričala o tem, da pri pritožniku pogoji za prisilno zadržanje niso izpolnjeni. Po obrazloženem so torej neutemeljeni očitki, da je bila pritožniku bistveno kršena procesna pravica do izjave oziroma ustavna pravica do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo izvedencu, da ima zadržani pod vplivom ugotovljene hude duševne motnje - paranoidne shizofrenije hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja in da je zadržančevo vedenje pred hospitalizacijo brez dvoma pripisati simptomatiki duševne motnje. Zato je po vsem zgoraj obrazloženem pravilen zaključek, da sta izpolnjena pogoja za zdravljenje proti volji iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

10Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenih utemeljenih razlogov, da ne bi sledilo mnenju izvedenca, da je v trenutnem stanju nujno zdravljenje zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in da milejši načini psihiatričnega zdravljenja trenutno ne pridejo v poštev. Pravilno je ugotovilo, da pogoji za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, določeni v prvem odstavku 74. člena ZDZdr, niso izpolnjeni že iz razloga, ker je zdravljenje duševne motnje v konkretnem primeru možno, potrebno in je tudi v teku (torej ni zaključeno, kar je pogoj za to obliko zdravljenja). Glede na pravilno ugotovitev, da zadržani nima nikakršnega uvida v obstoj duševne motnje in potrebo po njenem zdravljenju, pa je tudi pravilno ocenilo, da je odveč pričakovati, da bi zadržani sodeloval pri katerikoli drugi milejši obliki zdravljenja duševne motnje. Pravilno je zato zaključilo, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugačnimi oblikami pomoči, temveč le z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom.

11Izvedenec je strokovnjak in je usposobljen, da predvidi, koliko časa bo potrebno zdravljenje z omejitvijo svobode zadržane osebe. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo izvedenčevo oceno, da je zdravljenje potrebno v dobi do treh mesecev, šteto od pregleda, torej od dne 6. 1. 2022.

12Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13O priglašenih stroških v zvezi z vloženo pritožbo bo odločilo prvostopenjsko sodišče.

¹ V zadevi Pr 25/2018 je bilo ugotovljeno, da je zadržani hotel z znancem obračunati z nožem, nož pa je kasneje imel tudi na polici v sobi, v zadevi Pr 94/2021 pa ugotovljeno, da je zadržani domačim grozil, da jih bo zaklal.