VSL Sodba VII Kp 18253/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka zoper obdolženega A. A., iz razloga po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnilo obtožbo („po obtožnem predlogu“) zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1, pod točko II. izreka pa je obdolženca, iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe („po obtožnem predlogu“) za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, proračun.

2Zoper oprostilni del sodbe se je pravočasno pritožila državna tožilka iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP - zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in mu izreče kazen pet mesecev zapora; podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik mag. B. B., odvetnik v ..., in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Državna tožilka utemeljeno vnaša pomisleke v presojo sodišča prve stopnje, da bi moral policist C. C., ker obdolženec ob cestnoprometni kontroli pri sebi ni imel osebnega dokumenta s fotografijo, osebno pa ga ni poznal, obdolženca privesti v policijske prostore in tam preveriti njegovo identiteto z identifikacijskim postopkom (predvsem z biometrijo). V pritožbi pravilno izpostavlja, da policisti ugotavljajo identiteto osebe tako, da osebo na primeren način ustavijo in ji pojasnijo razlog ustavitve ter nato zahtevajo izročitev javne listine z njeno fotografijo, ki jo je izdal državni organ, da listino pogledajo ter primerjajo in preverijo podatke v ustreznih evidencah (prvi odstavek 41. člena ZNPPol). Če policisti dvomijo o pristnosti javne listine ali je oseba nima ali identitete ni možno z gotovostjo ugotoviti, smejo ugotavljati identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz evidenc po tem zakonu, uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen (tretji odstavek 41. člena ZNPPol). Če policisti ne morejo ugotoviti identitete osebe, jo smejo privesti v policijske prostore in izvesti identifikacijski postopek (četrti odstavek 41. člena ZNPPol). Citirane določbe 41. člena ZNPPol tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo pritožbeno stališče državne tožilke, da je privedba osebe v policijske prostore zaradi izvedbe identifikacijskega postopka določena izjemoma in sicer le v primeru, če policist identitete osebe ne more ugotoviti. Skladno z načelom sorazmernosti (16. člen ZNPPol¹) mora policist poizkusiti ugotoviti identiteto določene osebe na druge ustrezne načine in se načeloma ne sme takoj odločiti za privedbo osebe v uradne policijske prostore. Poseg v osebno svobodo posameznika je namreč hujši poseg v človekove pravice kot zgolj ugotavljanje identitete. Samo če okoliščine ne dopuščajo tega, da bi preveril identiteto kontrolirane osebe na drugačen način, se policist odloči za privedbo in nadaljnji identifikacijski postopek.²

6Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je policist C. C., ker obdolženec pri sebi ni imel ustreznega osebnega dokumenta s fotografijo, njegovo identiteto ugotavljal z razgovorom, v katerem mu je obdolženec povedal, da je D. D. iz ... ter navedel tudi pravilen rojstni datum in enotno matično številko občana (EMŠO) te osebe. Policist je posredovane podatke preveril preko evidenc in ugotovil, da so resnični, zato v identiteto obdolženca ni dvomil. Glede na navedeno in izpovedbo policista C. C., da osebo, ki pri sebi nima osebnih dokumentov kontrolirajo tako, da jo vprašajo po rojstnem datumu, naslovu bivanja, EMŠO, včasih pa tudi po imenu očeta in mame, državna tožilka upravičeno zatrjuje, da je policist identiteto voznika oziroma obdolženca preveril skladno z določbo tretjega odstavka 41. člena ZNPPol, v (domnevno) resničnost podatkov se je prepričal z vpogledom v evidenco in v njihovo verodostojnost ni dvomil, zato ni bilo nobene potrebe, da bi obdolženca zaradi dodatnega preverjanja identitete oziroma izvedbe identifikacijskega postopka privedel v policijske prostore.

7Po stališču kazensko materialnopravne teorije je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine izvršeno zgolj v primerih, ko je oseba dolžna pred organom podati resnično izjavo, torej podati resnična dejstva ter je funkcija resničnosti vsebine listine neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred organom navaja resnična dejstva³ oziroma, da je obravnavano kaznivo dejanje storjeno le tedaj, ko obstaja takšno poslovanje pristojnega organa, da je ta zavezan v okviru svojih pooblastil izdati ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, pri čemer je storilec zavezan, da poda resnično izjavo, resnične podatke ali resnična dejstva⁴. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da obdolženca kot potencialnega kršitelja cestnoprometnih predpisov ni zavezovala dolžnost navajanja resničnih dejstev, ki jih pritožnica ne izpodbija. Posledično pa so pritožbene trditve, da je obdolženec z navedbo resničnih osebnih podatkov druge osebe spravil policista v zmoto in s tem dosegel, da je ta v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in v potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja vnesel podatke D. D. in zoper njega na sodišče vložil obdolžilni predlog zaradi prekrška, ki ga je v resnici storil obdolženec, za presojo njegove krivde irelevantne.

8Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženca, iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, pravilno oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, zato je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ (1) Ko je za uspešno izvedbo policijske naloge mogoče uporabiti različna policijska pooblastila, morajo policisti uporabiti tista, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami; (2) Hujše policijsko pooblastilo smejo policisti uporabiti le, če je bila uporaba milejših policijskih pooblastil neuspešna ali če ta zaradi okoliščin in zagotavljanja varnosti življenja, osebne varnosti ali varnosti premoženja ne bi bila mogoča.
² Žaberl, M.: Temelji policijskih pooblastil, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko - varnostne vede, Ljubljana, januar 2006, str. 87 – 88.
³ Jan Stajnko, 253. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1207.
⁴ Deisinger, M.: Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ MB d. o. o., Maribor - december 2017, str. 564.