VSM Sklep II Kp 51056/2018

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem kazni zapora ob koncu tedna.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev pooblaščenec, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem kazni zapora ob koncu tedna ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenec s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča RS in navedbami, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo dokazne predloge, posledično pa dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, smiselno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Višje sodišče primarno poudarja, da je potrebno pri uveljavljanju tako imenovane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka izkazati ne le kršitev, ampak tudi vpliv oziroma možnost vpliva te kršitve na zakonitost in/ali pravilnost sprejete odločitve. Tega pooblaščenec v pritožbi ni storil, saj ni pojasnil in konkretiziral, katere dokazne predloge oziroma katere priče bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati, niti tega ni mogoče razbrati iz njegovih navedb. V kolikor pa pooblaščenec povzetimi navedbami, meri na dolžnost sodišča prve stopnje po izvedbi naroka v skladu s tretjim odstavkom 129.a člena ZKP, pa je pojasniti, da izvedba naroka v tem postopku ni obligatorna, medtem ko je sodišče prve stopnje razpolagalo z vsemi dejstvi in dokazi (tudi pisnimi izjavami prič), da je lahko odločilo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, zavrnitev dokaznih predlogov pooblaščenca pa je argumentirano pojasnilo v točkah 8 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5Pooblaščenec nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo novih osebnih okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe, nasprotno temu pa se je pretirano oprlo na dejstvo predkaznovanosti obsojenca, kljub temu, da so že španski organi presodili, da pri obsojencu obstajajo okoliščine, ki kažejo na ustrezno osebnostno urejenost in posledično zaupanje v posameznika. Prav tako je sodišče prve stopnje ocenjevalo zgolj okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, ni pa upoštevalo namena zakonodajalca po čim hitrejši in čim bolj družbeno koristni socialni integraciji obsojenca, pri katerem obstajajo okoliščine, ki opravičujejo zaključek, da alternativne kazni ne bo zlorabil in pri katerem je tak ukrep smiseln.

6Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do treh let (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zakon. Navedena zakonska določba se sklicuje na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki v prvem odstavku 12. člena določa okoliščine, odločilne za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, in sicer, da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil in, da je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zaposlen. Glede vprašanja, kaj mora sodišče upoštevati pri odločanju nadomestitve izrečene kazni zapora z alternativno sankcijo, je Vrhovno sodišče RS¹ pojasnilo, da mora upoštevati načela in določbe, ki veljajo za izrekanje kazni, odločanje pa mora temeljiti na poglobljeni, analitični in celoviti presoji in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem. Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni pa ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna, pri čemer je poudariti, da je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. V skladu z obrazloženim je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne in argumentirane razloge, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7Tudi po presoji višjega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoč zaključek, da bi bil nadomestni način izvršitve zaporne kazni za obsojenca smotrn in učinkovit, s predlagano nadomestitvijo kazni v obravnavani zadevi torej ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine, ki so odločilne za oceno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev zaporne kazni na predlagan način in utemeljeno zavrnilo predlog, da bi obsojenec izrečeno kazen prestal z zaporom ob koncu tedna. V ospredje svoje odločitve je utemeljeno izpostavilo naravo, vsebino in težo storjenega kaznivega dejanja, kakor tudi obsojenčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje in dejstvo, da je neupravičeno prodal prepovedano drogo, med katero je bil tudi heroin, in hranil znatno količino prepovedane droge, med drugim več kot pol kilograma kokaina. Vsebina ter v zvezi s tem zlasti narava in teža storjenega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in cilj, ki ga je obsojenec zasledoval, ob tem, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen, pa nenazadnje tudi kaže na njegovo osebnost, ki ni tako zelo urejena, kot skuša prikazati pooblaščenec, da bi mu bilo mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni ne bi zlorabil. Ob navedenem sodišče prve stopnje ni prezrlo obstoja formalnega pogoja (obsojenčeva zaposlitev v trenutku odločanja o podanem predlogu) ter preostalih osebnih okoliščin (skrb za dva majhna otroka, možnost plačila denarne kazni, obsojenčeva starost), vendar navedeno, upoštevajoč že obrazloženo, ne more privesti do drugačnega zaključka, medtem ko pooblaščenec v pritožbi ni navedel nobenih relevantnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne bi ustrezno presodilo. V nasprotno tako pooblaščenec ne more prepričati niti z navedbami, da so španski organi presodili, da je obsojenec osebnostno urejen in mu je mogoče zaupati, ter da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil. Presojanje in ocena španskih organov, kjer je bil obsojenec nenazadnje spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja in obsojen na tri leta zapora ter denarno kazen v višini 85.000,00 EUR, namreč ne more vplivati na odločanje v obravnavani zadevi.

8Prepričljivih in argumentiranih razlogov izpodbijanega sklepa pa pooblaščenec ne more omajati niti z obširnim polemiziranjem o postopanju sodišča prve stopnje v zvezi z vročanjem sodnih pisanj ter pooblaščenčevem poizvedovanju po izpolnitvi obsojencu naloženih obveznosti. Drži sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo plačilni nalog za plačilo sodne takse v skladu z določbo drugega odstavka 126. člena ZKP vročiti pooblaščencu obsojenca po določbi prvega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa napačno postopanje sodišča prve stopnje v tej zvezi za obravnavano zadevo nima takšne teže, kot ji jo pripisuje pooblaščenec. Sodišče prve stopnje je namreč po podrobni argumentaciji vseh relevantnih okoliščin, v točkah 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pojasnilo, da obsojenec na naslovu dejanskega bivanja, kakor tudi na naslovu, ki je naveden v Centralnem registru prebivalstva, ni dvigoval sodnih pisanj. Nesprejem pisanj je tako zgolj ena izmed okoliščin (in ne bistvena), ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri sprejeti odločitvi. Kot že navedeno, bi plačilni nalog za plačilo sodne takse res moral biti vročen pooblaščencu obsojenca, vendar pa pooblaščenec ob tem prezre, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog za plačilo denarne kazni sprva pravilno osebno vročalo po določilih ZKP na naslov, kot ga je obsojenec navedel na zadnjem naroku za glavno obravnavo – ..., Španija, kjer naj bi dejansko bival in sprejemal pisanja, vendar se je pisanje vrnilo z oznako „non reclame“ - ni dvignil. Slednje, glede na to, da je obsojenec poznal obveznosti po izrečeni sodbi, tudi po presoji višjega sodišča kaže na njegov indiferenten odnos do storjenega kaznivega dejanja. Tega pa pooblaščenec ne more omajati z obširnimi trditvami, da se je obsojenec po svojem pooblaščencu zanimal za nakazilo potrebne vsote, kar naj bi kazalo na pripravljenost za poplačilo ter odgovornost in resnost obsojenca. Iz podatkov spisa je sicer razvidna elektronska korespondenca med pooblaščencem in sodiščem prve stopnje, kot to navaja pooblaščenec, vendar ne gre prezreti, da je obsojenec tisti, ki je dolžan ravnati in upoštevati pravnomočno sodbo ter v njej naložene obveznosti.

9V luči vsega navedenega so neutemeljene tudi pooblaščenčeve trditve, da je obsojenec takoj, ko je prejel plačilne naloge poravnal vse zneske, kar naj bi kazalo na okoliščino, da mu je moč zaupati. Iz podatkov spisa, kakor tudi iz potrdil, ki jih je pooblaščenec priložil pritožbi, je sicer res razvidno plačilo sodne takse v višini 470,00 EUR in delno plačilo obsojencu izrečene stranske denarne kazni v višini 1.350,00 EUR (od 1.800,00 EUR). Vendar pa dejstvo plačila obveznosti, kar je nenazadnje dolžnost in ne obsojenčeva izbira, šele po izdaji (in vročitvi pooblaščencu) izpodbijanega sklepa, upoštevaje vse preostale okoliščine obravnavane zadeve, ne more vplivati na pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

10Po obrazloženem, ko pooblaščenec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 19468/2014-291 z dne 1. 9. 2016, I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011, I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 in druge.