UPRS Sodba I U 1215/2019-42

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) s sklepom in izpodbijano odločbo z dne 4. 3. 2019 združil obravnavanje zahtev tožnika in A. A. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadete stranke) za odobritev pravnega posla (1. točka izreka sklepa) ter odločil, da se odobri pravni posel – kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 7. 6. 2018 sklenila B. B. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju stranka z interesom) kot prodajalka in prizadeta stranka kot kupka in katere predmet je kmetijsko zemljišče s parc. št. 163/1 in 163/2, k.o. ..., za kupnino v znesku 30.247,20 EUR (1. točka izreka odločbe). Zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla je prvostopenjski organ zavrnil (2. točka izreka odločbe).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta na podlagi 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) v predpisanem roku vlogo za odobritev pravnega posla, katerega predmet sta nepremičnini parc. št. 163/1 in 163/2, k.o. ..., podala prizadeta stranka in tožnik. Prizadeta stranka je uveljavljala predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tožnik je uveljavljal predkupno pravico kot zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, naknadno pa je v spis predložil odločbo, iz katere je razvidno, da se šteje za kmeta po 24. členu ZKZ. Za kmeta se glede na pridobljene odločbe šteje tudi prizadeta stranka, ki je sicer lastnica zemljišč parc. št. 161 in 162, k.o. ..., ki mejita na nepremičnini, ki sta predmet prodaje. Prvostopenjski organ je tako ugotovil, da pogoj predkupne pravice po ZKZ prizadeta stranka izpolnjuje kot kmet mejaš, tožnik pa kot drug kmet. Ker je kmet mejaš boljša predkupna pravica kot drug kmet, je prvostopenjski organ odločil, da se pravni posel odobri prizadeti stranki, zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla pa zavrne.

3Toženka je kot drugostopenjski organ zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je toženkina odločitev o zavrnitvi pritožbe nepravilna in nezakonita, z njo je bila tožniku kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka je v pritožbenem postopku na podlagi pritožbe prizadete stranke odločitev upravnega organa prve stopnje spremenila in prizadeti stranki priznala status kmeta, kar je v nadaljevanju pomenilo, da ima v primerjavi s tožnikom kot neposreden mejaš prednost. S tako odločitvijo je toženka postavila v neenakopraven položaj tožnika, saj ta ni imel možnosti kakorkoli ugovarjati takšni odločitvi. Očitek toženke, da šele v pritožbi navaja dejstva oziroma ugovore v zvezi z ustvarjenimi dohodki prizadete stranke, kar je pritožbena novota, je neutemeljen in pomeni kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pooblaščenec prizadete stranke je na ustni obravnavi dne 4. 9. 2018 podal obsežne trditve, se skliceval na pravno podlago in zatrjeval, da je prizadeta stranka za leto 2017 imela realiziran dohodek prodaje v vrednosti 15.000 EUR. Tožnik s tem povezane vloge in listin prizadete stranke ni prejel, ravno tako ga organ ni opozoril na pravico, da se izjavi do navedb prizadete stranke, s čemer so bila kršena določila ZUP. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik na ustni obravnavi, ne pomeni, da je na tej aktivno sodeloval, saj ga na njegove možnosti upravni organ ni opozoril, čeprav je bil to dolžan storiti. Vsebinske pripombe in ugovore je tožnik zato podal šele v pritožbi, pri tem pa ne gre za novote. Tožnik ugotavlja, da prizadeta stranka toliko sena, kot je to izhajalo iz potrdil o prodaji, glede na travinje ni mogla prodati. Prizadeta stranka tako ne izpolnjuje pogoja glede pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, tako pa ne pogojev za nakup kmetijskega zemljišča. Prizadeta stranka je sicer lastnica kmetijskih zemljišč, vendar teh ne obdeluje sama ali s pomočjo drugih, temveč jih oddaja v najem, za lastne potrebe jih kosijo drugi. Pritožbeni organ je prizadeti stranki priznal status kmeta, pri tem pa izhajal iz napačnih izračunov pridelave sena po predloženih potrdilih. Zaradi bistvenih kršitev določb ZUP, ki so imele za posledico, da tožniku ni bila zagotovljena pravica varovanja svojih pravic, koristi in interesov, je odločitev toženke in prvostopenjskega organa nepravilna in nezakonita. Tožnik je vložil tožbo zoper odločitev toženke o priznanju statusa kmeta prizadeti stranki, v primeru uspeha s to tožbo pa je nepravilna in nezakonita tudi odobritev pravnega posla. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se odobri pravni posel – kupoprodajna pogodba, sklenjena med stranko z interesom in tožnikom. Tožnik zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, pri čemer se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani in drugostopenjski odločbi. Pojasnjuje, da je bilo o statusu kmeta za prizadeto stranko odločeno z njeno odločbo z dne 18. 1. 2019, zoper odločbo pa je bil sprožen upravni spor pod št. I U 667/2019. Odločba o statusu kmeta za prizadeto stranko se nanaša na leto 2017, saj predložena potrdila izkazujejo, da je v tem letu prizadeta stranka ustvarila vrednost pridelkov sena v višini 15.200 EUR. Odobritev pravnega posla je temeljila na ponudbi in sprejemu ponudb v maju 2018, vloge za odobritev so stranke vložile v juniju 2018. Status kmeta se skladno s sodno prakso ugotavlja v času sprejema ponudbe, kar pomeni, da so morale stranke svoj status izkazati v maju 2018, pri tem pa se upoštevajo vsi prihodki preteklega leta, torej leta 2017. Prvostopenjski organ je pravilno sledil odločitvi, da ima prizadeta stranka priznan status in je zato kot predkupna upravičenka z najmočnejšo pravico v vrstnem redu pred tožnikom. Toženka zavrača tudi očitke o kršitvi pravice sodelovati in podati izjave. Iz dokumentacije zadeve je razvidna obsežna komunikacija med organom in tožnikom. Z vabilom na ustno obravnavo je bil tožnik seznanjen, da bo predmet obravnave ugotavljanje izpolnjevanja pogojev prednostne predkupne pravice. Na ustni obravnavi je bil prisoten tudi tožnik. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 23. 10. 2018 prekinil postopek do dokončne ugotovitve statusa prizadete stranke. Dne 1. 2. 2019 je organ tožnika seznanil s prejeto odločbo glede potrditve statusa kmeta prizadeti stranki. Pri tem je tožnik podal ugovor zgolj glede dejstva, da prizadeta stranka ne kmetuje sama in da parcele daje v najem. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 4. 3. 2019, kar pomeni, da je imel tožnik mesec dni časa, da ugovarja in poda svojo izjavo. Dejstvo, da si je tožnik šele po izdaji odločbe priskrbel strokovno pravno pomoč, ne more vplivati na pravilnost postopka. Organ ne more nadomestiti pravnega svetovanja, ki ga potrebuje tožnik, temveč je njegovo delo, da postopek vodi in na podlagi predloženih dokazil sprejme odločitev, ki temelji na predpisih.

6Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov.

7Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

8V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik, toženka in prizadeta stranka vztrajajo pri svojih stališčih.

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga vlog tožnika (na list. št. A2-A15, pri čemer so listine na list. št. A2-A11 tudi del upravnega spisa) in listine v upravnem spisu zadeve.

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odobril pravni posel – kupoprodajno pogodbo, sklenjeno za nepremičnine s parc. št. 163/1 in 163/2, k.o. ... med stranko z interesom in prizadeto stranko, zavrnil pa tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla za prodajo in nakup istih nepremičnin. Podlaga takšne odločitve je ugotovitev prvostopenjskega organa, da ima prizadeta stranka kot kmet mejaš močnejšo predkupno pravico kot tožnik, ki ima status drugega kmeta. Tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da prizadeti stranki ne bi smel biti priznan status kmeta ter da mu je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravica do izjave ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

12Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja ZKZ, ki v 23. členu določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: solastnik; kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet; kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Skladno z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Iz šestega odstavka 24. člena ZKZ izhaja še, da v primeru dvoma, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo.

13Iz predstavljenih zakonskih določb izhaja, da ima kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj (tim. kmet mejaš), pri uveljavljanju predkupne pravice prednost pred drugim kmetom. Prizadeta stranka je nesporno lastnik zemljišč, ki mejita na zemljišči, ki sta naprodaj. Za tožnika pa je sporen status kmeta prizadete stranke. Tožniku prvostopenjski organ priznava status drugega kmeta.

14Tožbenim očitkom o tem, da prizadeti stranki status kmeta ne bi smel biti priznan, ni mogoče slediti. Iz upravnega spisa zadeve (pa tudi iz listin, ki jih k tožbi prilaga tožnik, na list. št. A9 – A13) izhaja, da prvostopenjski organ o vprašanju, ali ima prizadeta stranka status kmeta, ni odločal v okviru predmetnega postopka odobritve pravnega pravnega posla, pač pa je bilo o takšnem statusu prizadete stranke (kot o predhodnem vprašanju in po prekinitvi predmetnega postopka) odločeno v ločenem upravnem postopku, in sicer z dokončno odločbo toženke, št. 33008-223/2018/2 z dne 18. 1. 2018 (pravilno 18. 1. 2019 - op. sodišča; tudi tožnikov dokaz na list. št. A9), ki je ugodila pritožbi, odpravila odločbo prvostopenjskega organa z dne 26. 9. 2018 (tožnikov dokaz na list. št. A11) in odločila, da se prizadeta stranka šteje za kmeta. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo (tožnikov dokaz na list. št. A12 in A13), ki je bila s sklepom tega sodišča, I U 667/2019 z dne 14. 1. 2020, zavržena. Pritožba zoper navedeni sklep je bila s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, zavrnjena, s čemer je sklep postal pravnomočen, pravnomočna pa je tako postala tudi toženkina odločba z dne 18. 1. 2019. Prvostopenjski organ je v okviru predmetnega postopka odobritve pravnega posla pravilno upošteval (v ločenem upravnem postopku) sprejeto (dokončno) odločbo, iz izreka katere izhaja, da ima prizadeta stranka status kmeta, na takšno ugotovitev pa je (kot na odločitev o predhodnem vprašanju in brez da bi sam ugotavljal status prizadete stranke) pravilno oprl tudi izpodbijano odločbo. Ker se je s toženkino odločbo z dne 18. 1. 2019 pogoje za priznanje statusa kmeta za prizadeto stranko ugotavljalo za leto 2018 (v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ sta tako prvostopenjski organ kot toženka dohodek iz kmetijske dejavnosti prizadete stranke ugotavljala za leto 2017), je potrebno (v nasprotju z drugačnim mnenjem tožnika) ugotoviti, da je imela prizadeta stranka status kmeta tudi v trenutku sprejema ponudbe za prodajo obravnavanih zemljišč (11. 5. 2018). Tožnik s svojimi navedbami o tem, da prizadeti stranki status kmeta ne bi smel biti priznan (ker naj ne bi izpolnjevala pogoja glede pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zemljišč pa naj tudi ne bi obdelovala sama ali s pomočjo drugih), v predmetnem sporu ne more uspeti. Tožnik bi s tem povezane ugovore namreč lahko podal zgolj v (ločenem) postopku, v katerem se je ugotavljalo status prizadete stranke (sodišče je že v sklepu I U 667/2019 pojasnilo, da je pravno sredstvo zoper ravnanje upravnega organa, ki osebe ni povabil v postopek, čeprav bi ta morala v njem sodelovati, predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP), ne more pa jih uveljavljati v predmetnem postopku, v katerem se o tem statusu ni samostojno odločalo (pač pa se je ta, na podlagi dokončne odločbe, izdane v ločenem postopku, zgolj pravilno upošteval).

15Že iz navedenega razloga je potrebno zavrniti tudi obširne tožbene navedbe o tem, da tožniku ni bila dana možnost, da bi se v okviru predmetnega postopka lahko izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na priznanje statusa kmeta prizadeti stranki. Ker prvostopenjski organ v predmetnem postopku ni samostojno odločal o statusu prizadete stranke, pač pa se je s tem v zvezi (po predhodni prekinitvi postopka do rešitve navedenega predhodnega vprašanja) oprl na dokončno odločbo toženke z dne 18. 1. 2019 v ločenem postopku, tožniku tudi ni bil dolžan omogočiti (ali ga pozivati), da bi se v tem postopku posebej izjavljal o dejstvih in okoliščinah glede izpolnjevanja pogojev za priznanje tega statusa, ki so bila relevantna zgolj za odločitev v omenjenem (ločenem) postopku odločanja o predhodnem vprašanju.

16Ne glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, ki izpostavlja, da je bil tožnik že z vabilom na ustno obravnavo z dne 2. 8. 2018 seznanjen, da bo predmet te ugotavljanje izpolnjevanja pogojev predkupne pravice v skladu s 23. členom ZKZ ter da prizadeta stranka predkupno pravico uveljavlja kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 4. 9. 2018 dalje izhaja, da se je te udeležil tudi tožnik, na njej pa je (pred kasnejšim sklepom prvostopenjskega organa o tem, da se postopek prekine zaradi odločitve o predhodnem vprašanju) potekala tudi razprava o tem, ali prizadeta stranka izpolnjuje za tožnika sporne pogoje za priznanje statusa kmeta (vključno z razpravo o prodajni ceni sena). Kot slednje je treba ugotoviti tudi, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik še pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen tudi z odločbo toženke z dne 18. 1. 2019 (o priznanju statusa kmeta prizadeti stranki), v zvezi s čemer je tudi izjavil, da se z odločbo ne strinja, da prizadeta stranka sama ne kmetuje ter da parcele daje v najem in obdelavo drugim kmetom (uradni zaznamek z dne 1. 2. 2019, podpisan tudi s strani tožnika). Iz navedenih dejstev po presoji sodišča izhaja, da je bila tožniku v postopku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (kar je tožnik tudi storil), zatrjevane kršitve 146. člena ZUP in pravice do enakega varstva pravic v postopku pa tožnik zato ni uspel izkazati.

17Iz navedenega izhaja, da je pravilen in zakonit zaključek prvostopenjskega organa, da ima prizadeta stranka, kot kmet mejaš, v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice po 23. členu ZKZ prednost pred tožnikom, ki mu je prvostopenjski organ predkupno pravico priznal kot drugemu kmetu (ker to na presojo sodišča ne bi moglo vplivati, sodišče ni presojalo pomena dejstva, da je tožnik na izjavi o sprejemu ponudbe za prodajo obravnavnih nepremičnin predkupno pravico uveljavljal kot zakupnik zemljišč, ki so naprodaj, in ne kot drug kmet; tudi v primeru upoštevanja takšnega položaja tožnika, bi imela prizadeta stranka namreč še vedno prednost pri uveljavljanju predkupne pravice pred tožnikom).

18V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nezakonitosti ali nepravilnosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K III. točki izreka:

20Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka.

21Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški prizadete stranke niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek prizadete stranke je sodišče zato zavrnilo.