VSM Sklep IV Kp 35700/2014

Pritožba oškodovanega D.I. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene obsojenemu I.J. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35700/2014 z dne 20. 6. 2018, ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je odločilo, da stroški preklicnega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter potrebni izdatki obsojenca in zagovornika, obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovani D.I. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom sodišču druge stopnje, da postopek za preklic pogojne obsodbe »ohrani v teku«.

3Pritožba ni utemeljena.

4Oškodovanec v laični pritožbi graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in trdi, da obsojenec pred sodiščem ni govoril resnice, saj še vedno ni v celoti plačal naloženih mu obveznosti, in sicer razlike plače za obdobje od februarja do junija 2013 v višini 1.924,61 EUR po sodbi II K 35700/2014 z dne 20. 6. 2018 in po sklepu I 966/2018.

5S povzetimi navedbami oškodovanec ne more biti uspešen. V nasprotju z njegovim prepričanjem je namreč sodišče prve stopnje, po opravljenem naroku za preklic pogojne obsodbe z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek, saj je obsojenčev zagovornik predložil dokazilo (izpis prometa na transakcijskem računu), ki potrjuje plačilo zneska 3.005,57 EUR iz naslova izvršilne zadeve I 966/2018 na račun oškodovančevega pooblaščenca. Tako je torej v obravnavani zadevi sodišče utemeljeno ravnalo po določbi četrtega odstavka 506. člena ZKP in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo, svojo odločitev pa v izpodbijanem sklepu tehtno in argumentirano pojasnilo. Pri sprejeti odločitvi sodišče prve stopnje ni razpolagalo zgolj z izjavo obsojenca, kot to skuša prikazati oškodovanec, pač pa je bila obsojenčeva izjava o plačilu naloženih mu obveznosti podprta tudi z listinskimi dokazi. Ob tem je sodišče prve stopnje v točkah 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa kronološko povzelo raznovrstne sodne postopke zoper obsojenega I.J., ki so tekli na predlog oškodovanca na podlagi njegovega nekdanjega delovnega razmerja z gospodarsko družbo J.G., d.o.o.. Prav tako je pojasnilo tudi, na kak način in v kakšnem obsegu so bile oškodovancu poravnane zapadle obveznosti in dolgovani zneski, ki med drugim pokrivajo plačno obdobje od meseca marca 2013 do meseca maja 2013, torej inkriminirani časovni okvir v predmetni kazenski zadevi.

6Glede na obrazloženo, se navedbe oškodovanca, da mu razlika plače za obdobje od februarja do junija 2013 (pravilno: od meseca marca 2013 do meseca maja 2013, saj plače in dajatve za mesec februar 2013 in junij 2013 v tem kazenskem postopku niso bile obravnavane) v znesku 1.924,61 EUR, torej v višini obsojenemu I.J. naloženega posebnega pogoja po sodbi II K 35700/2014 ni bila izplačana, pokaže kot neutemeljena. Drži sicer, da je bila obveznost iz naslova posebnega pogoja v celoti izpolnjena v okviru izvršilnega postopka zoper gospodarsko družbo J.G., d.o.o., katere dejansko poslovodeča oseba in kasneje direktor pa je bil prav obsojeni I.J.. Vendar ta okoliščina ne more v ničemer vplivati na pravilne ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča, s katerimi je utemeljilo odločitev o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe.

7Vsa preostala pritožbena navajanja oškodovanega D.I. v smeri predloga po nadaljnjem obstoju postopka za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenca so tako brezpredmetna. Okoliščina (še) nerealiziranega dokončnega poplačila vseh obveznosti (iz naslova sodbe Delovnega sodišča v Maribora in sklepa o izvršbi I 966/2018), pa ne more biti razlog za preklic pogojne obsodbe obsojencu v tem kazenskem postopku.

8Po obrazloženem, in ker pritožbena navajanja oškodovanega D.I. ne morejo v ničemer omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

9Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ne gre za nobenega od primerov, za katerega ZKP določa obveznost plačila sodne takse.