VSL Sklep II Cp 1386/2021

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 105.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe; da se toženi stranki prepove uporaba, dajanje na voljo javnosti, reprodukcija, distribucija, predelava in drugi podobni posegi v baze podatkov, katerih avtor je tožnik in ki so temelj za delovanje spletnih strani www.studiox.si, www.galerijax.si ter Google AdWords, račun št. 000629. V II. točki je naložilo tožniku, da toženi stranki povrne 6.032,78 EUR pravdnih stroškov, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče ob ustrezni stroškovni posledici spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da je izvedenec dr. A. A. v svojem izvedeniškem mnenju večkrat izrazil, da obstaja možnost za izpostavitev posebne individualne lastnosti za podatkovne baze na področju umetnosti oz. galeristke, zato bi bilo v postopek nujno pritegniti izvedenca umetnosti ali galeristke - ne le zaradi določitve višine, ampak tudi zaradi ugotovitve temelja tožbenega zahtevka.

Nasprotuje ugotovitvi, da je imela tožena stranka spletno stran, še preden je pri njej pričel kot študent delati tožnik. V spisu namreč ni dokazov, da bi imela tožena stranka pred tožnikovim nastopom dela kompleksno spletno stran, ki bi omogočala uporabnikom uporabo spletne strani, kot sedaj, ko je omogočeno učinkovito iskanje artiklov, poleg tega pe je spletna stran pozicionirana na prvem mestu v primeru iskanja na googlovem iskalniku. Vse to je dodana vrednost baz podatkov, ki jih je ustvaril tožnik. Nadalje ne drži, da je tožniku naročil sistematično ureditev podatkov B. B. Iniciativa je bila samo tožnikova, vodstvo podjetja pa je bilo skeptično glede optimizacije in izdelave baz podatkov.

Tožnik opozarja tudi, da je sodišče glede na obe izvedeniški mnenji (izvedencev dr. A. A. in C. C.) ugotovilo, da baze podatkov nikakor ne predstavljajo avtorskega dela s področja računalništva, kar pa je protispisno. Izvedenec C. C. je namreč ugotovil, da predmetne baze so avtorsko delo (10-20%).

Nadalje pritožnik podrobno utemeljuje, zakaj so predmetne baze podatkov avtorsko delo in opozori, da noben izvedenec ni pregledal zatrjevanih podatkov. Izrecno poudarja, da so navedene podatkovne baze kompleksne, sestavljene iz znanja nabave, fotografiranja, oblikovanja, likovne teorije (kuriranja), digitalnega marketinga (SEO in SEM), za kar pa cenilec ne obstaja.

Predvsem pa izdelava podatkovne baze presega naloge delovnega mesta “prodaja“. Glede tega tožnik v pritožbi poudarja, da sta bila akta o sistemizaciji sprejeta samo zaradi te pravde (spora glede podatkovnih baz). B. B. je tožnika z namenom, da se uredijo njegove delovne obveznosti, pozval, da mu napiše, katera dela opravlja (njegova dela so namreč presegala obveznosti po delovni pogodbi). Do predlagane ureditve ni nikoli prišlo, tožnik pa je svoje delovne naloge spisal v dobri veri, da se bodo zadeve uredile. Tožnik ni nikoli prejel akta o sistemizaciji in se je z njim prvič seznanil, ko je zahteval plačilo za izdelavo podatkovnih baz. Tudi drugi zaposleni nikoli niso prejeli nikakršnih aktov – še celo sestra direktorice (ki je zaposlena v podjetju tožene stranke) se je z aktom seznanila, ko je tožnik prejel odgovor odvetnika. Tožnik meni, da ga je zavezovala le pogodba o zaposlitvi in ne akt o sistemizaciji (ki je bil napisan na podlagi dopisa tožnika o njegovem delu v podjetju, da bi se dogovorili, kaj bo tožnik delal in ne, da bi sprejel vse delovne obveznosti). Poleg tega je bila glavnina baz narejena do leta 2011, kar pomeni veliko prej, preden je bil sprejet akt o sistemizaciji. Akt o sistemizaciji za ta postopek zato ni pomemben. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot prodajalec, izdelava podatkovnih baz pa ni bila njegova delovna obveznost. Očitno se je tega zavedala tudi tožena stranka, ki je želela z aktom o sistemizaciji urejati razmerja za nazaj. Tožnik se sklicuje tudi na izpovedbo D. D., da ne more zagotoviti, da je bil tožnik sploh seznanjen z aktom o sistemizaciji.

Končno pritožba (pravočasna dopolnitev z dne 24. 5. 2021) opozarja še, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do vtoževane pravice izdelovalca podatkovne baze, kjer je zaščiteno samo delo oz. trud avtorja.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialno pravne podlage, ki jo daje Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah¹ (v nadaljevanju: ZASP). Ta v prvem odstavku 5. člena določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. Določbe 141.a do 141.g člena ZASP pa urejajo pravice izdelovalcev podatkovnih baz. Po prvem odstavku 141.a člena ZASP je podatkovna baza zbirka neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo. Varstvo podatkovne baze ali njene vsebine je po drugem odstavku 141.a člena ZASP neodvisno od njunega varstva z avtorsko pravico ali drugimi pravicami. Z uvrstitvijo gradiva v podatkovno bazo in z njegovo uporabo ne smejo biti prizadete pravice na tem gradivu. Predmet presoje pa je bila tudi določba 101. člena ZASP, ki govori o avtorskem delu iz delovnega razmerja. Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, se po navedeni določbi šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo za odgovor na vprašanje, ali predstavljajo baze podatkov na katerih temelji delovanje spletnih strani www.studiox.si, www.galerijax.si in baza podatkov v Google AdWords avtorsko delo tožnika, v postopek treba pritegniti izvedenca. Sodišče prve stopnje je najprej angažiralo izvedenca C. C., ki je ocenil, da nekako 10 – 20 % podatkovnih baz lahko odraža individualno storitev, ki bi uživala avtorsko zaščito.² Nasprotna pa je ugotovitev izvedenca dr. A. A., ki ga je sodišče pritegnilo v postopek, ker iz izvedeniškega mnenja C. C. ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali gre za avtorsko delo tožnika in v kakšnem obsegu. Dr. A. A. je tako ugotovil, da baze podatkov, ki so predmet obravnave, niso avtorsko delo s področja računalništva.

7Pomembno je, da tožnik v tožbi in ostalih vlogah ne utemeljuje zahtevka s trditvami, da naj bi v tej zadevi obravnavane baze podatkov predstavljale avtorska dela s področja računalništva, ampak govori le o svoji avtorski pravici na bazah podatkov.³ Torej ni ključno, ali gre pri delu, za katerega trdi tožnik, da predstavlja individualno stvaritev, ki uživa avtorsko varstvo, za avtorsko delo s področja računalništva v smislu, kot ga opredeljuje izvedenec dr. A. A. – torej, da bi moralo predstavljati prispevek na področju računalništva. Konec koncev se postavlja vprašanje (ki ga izpostavi tudi pritožba) – zakaj je en izvedenec (C. C.) ugotovil, da bi 10 – 20 % podatkovnih baz, za katere tožnik zatrjuje avtorsko zaščito, lahko odražalo individualno storitev, ki bi uživala avtorsko zaščito; drugi izvedenec pa za povsem iste stvaritve, da niso avtorsko delo (s področja računalništva). Sodišče prve stopnje je sicer precej podrobno povzelo ugotovitve izvedenca dr. A. A., a pri tem ni jasno odgovorilo na vprašanje, zakaj sprejema njegove ugotovitve, njim nasprotujočih ugotovitev izvedenca C. C. pa ne. Nasprotij v izvedenskih mnenjih sodišče prve stopnje ni odpravilo. Poleg tega je tudi sam izvedenec dr. A. A. zapisal, da bi obravnavane baze podatkov lahko predstavljale avtorsko delo na kakšnem drugem področju.

8Glede tega je tožnik takoj po prejemu izvedeniškega mnenja dr. A. A. predlagal, da se v postopek pritegne izvedenca s področja umetnosti in/ali galeristike, čemur pa sodišče ni sledilo. V izpodbijani sodbi (12. točka obrazložitve) je sicer pojasnilo, da izvedenca s področja galeristike ni postavilo, ker je zahtevek zavrnilo po temelju, zato postavitev izvedenca galeristike ni bila potrebna. A po presoji pritožbenega sodišča to ne drži. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. A. A. je ravno glede temelja dopuščal možnost, da bi delo tožnika lahko predstavljalo avtorsko delo na katerem drugem področju (umetnost ali galeristika). Torej bi bila izvedba predlaganega dokaza potrebna tudi zaradi ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka in ne le zaradi višine.

9S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa seveda vpliva na izpodbijano odločitev. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožba opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vtoževane pravice izdelovalca podatkovne baze na podlagi 141.a člena ZASP, a vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč ukvarjalo tudi s tem vprašanjem (41. točka obrazložitve) in zaključilo, da bi bilo tožniku v tistem delu, v katerem je izkazal individualni ustvarjalni pristop k sestavi baze podatkov (npr. kratek opis izdelka), mogoče priznati avtorstvo. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotovilo, da je vsa ta dela tožnik opravljal v okviru del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, iz tega razloga tudi ni podrobneje pojasnilo ali konkretne baze podatkov predstavljajo zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo.⁴

11Med pravdnima strankama pa je sporno ravno tudi vprašanje, ali je dela, za katera uveljavlja tožnik avtorsko zaščito, opravljal v okviru delovnega razmerja ali ne. Sodišče prve stopnje je na vprašanje odgovorilo pritrdilno, pri tem pa je izhajalo iz ugotovitve, da iz akta o sistemizaciji z dne 20. 12. 2013 izhaja, da vsebuje opis delovnega mesta »prodaja na področju umetnosti in muzejskih eksponatov«, ki je uvrščen v V. tarifni razred, na katerem je bil zaposlen tožnik. Področje zajema galeristiko, prodajo umetniških del, urejanja spletnih vsebin družbe, spletno oglaševanje, mailinge, koordinacijo s poslovnimi enotami. Ugotovljeno je tudi, da je enako vsebino in delovne naloge vseboval že prejšnji akt o sistemizaciji, čemur tožnik po mnenju prvostopenjskega sodišča ni argumentirano in dokazano nasprotoval.

12V svojih navedbah je tožnik večkrat trdil, da je bil akt o sistemizaciji urejen za nazaj, po tistem, ko ga je B. B. pozval, da zaradi ureditve delovne obveznosti tožnika, napiše, katera dela vse opravlja, saj so njegova dela presegala obveznosti po delovni pogodbi (prim. 3. stran vloge z dne 5. 7. 2017, 3. stran vloge z dne 7. 11. 2017). Na te njegove trditve sodišče prve stopnje ni odgovorilo, kar izpostavlja tudi pritožba. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je sodišče prve stopnje štelo, da je za dosego prodaje ključna predstavitev ponudbe, vključno z izdelavo sistematično urejenih podatkov o prodajni ponudbi tožene stranke, vseobsegajoče predstavitve le-te, tudi s pomočjo oglasov in tudi preko elektronskih medijev, in da sta bila del tožnikovih nalog urejanje spletnih vsebin družbe in spletno oglaševanje zato že na podlagi same pogodbe o zaposlitvi (neupoštevaje akt o sistemizaciji), se pritožbenemu sodišču postavi vprašanje, ali to res drži. Če bi namreč pojma »prodaja na področju umetnosti ter muzejskih programov, popis eksponatov, priprava razstav« oz. »prodaja na področju umetnosti in muzejskih programov« obsegala tudi urejanje spletnih vsebin družbe in spletno oglaševanje, se postavi vprašanje, zakaj bi potem sploh bila potrebna ureditev nalog v aktu o sistemizaciji. Če pa je sodišče prve stopnje pri opredelitvi del tožnika izhajalo iz akta o sistemizaciji, pa bi se moralo opredeliti do tožnikovih trditev, da je bil akt izdelan za nazaj in da zaradi dejstva, da je bila glavnina del opravljena do leta 2011, akt o sistemizaciji niti ni pravno odločilen. Ker na to sodišče prve stopnje ni odgovorilo, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa sodba v tem delu tudi nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13V primeru, če bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo opisane procesne kršitve, ne bi samo dopolnjevalo dejanskega stanja, ampak bi moralo določene celotne sklope dejanskega stanje ugotavljati na novo⁵ in bi tako bilo o njih prvič odločeno na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje namreč dejstev v zvezi s podanim ugovorom sploh ni ugotavljalo. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej razjasniti, ali delo, za katero tožnik zahteva avtorsko zaščito predstavlja avtorsko delo ali ne (pri tem se bo moralo opredeliti tudi do zaključka izvedenca C. C., da bi lahko 10 – 20 % tožnikovega dela predstavljalo avtorsko zaščiteno delo in njegove zaključke soočiti z zaključki izvedenca dr. A. A.) in v zvezi s tem po potrebi v postopek pritegniti izvedenca umetnosti ali galeristike, ki bo lahko podal mnenje, ali tožnikovo delo predstavlja avtorsko delo na področju umetnosti ali galeristike. Sodišče prve stopnje bo moralo odgovoriti tudi na ugovor tožnika v zvezi z aktom o sistemizaciji (da je bil izdelan za nazaj na podlagi njegovega popisa del, ki jih je opravljal preko obsega, ki ga je zajemalo njegovo delovno mesto) in se v zvezi s tem ponovno opredeliti do vprašanja, ali je tožnik dela, za katera zahteva avtorsko zaščito, opravljal v okviru delovnega razmerja. V zvezi z zahtevanim varstvom podatkovne baze pa bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali baze podatkov, za katere tožnik zahteva varstvo, predstavljajo zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami.
² Dodana vrednost v vseh bazah podatkov je oblikovanje ključnih besed, pa vse do opisa artikla, po drugi strani so navajanja avtorja, dimenzije in ostali podatki povzeti iz drugih baz podatkov (30. točka obrazložitve).
³ Tudi dokazni predlog za izvedenca je oblikovan tako, da predlaga izvedenca in cenilca računalniške oz. ustrezne stroke. Da bi bil ustrezen izvedenec druge stroke, se je pokazalo, ko je to nakazal tudi izvedenec dr. A. A.
⁴ Prim. prvi odstavek 141.a člena ZASP.
⁵ Ugotavljanje, ali predstavlja tožnikovo delo avtorsko delo na področju galeristike ali umetnosti in ugotavljanje, ali je bila sistemizacija izdelana za nazaj.