VSRS Sodba I Ips 274/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ pa kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagata obsojenčeva zagovornika zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za očitani kaznivi dejanji, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da ta ni utemeljena. Trditve zahteve, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev kazenskega zakona, v resnici predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, enako pa velja tudi za zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca urološke stroke ni kršilo pravice do obrambe, saj je obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor na vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in zagovornikom, ki vztrajajo pri navedenem in navajajo, da je vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti napačno povzel.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Ni se mogoče strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ko ta uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave RS. Zahteva vidi kršitev v zavrnitvi dokaznega predloga o postavitvi izvedenca urologa, ki bi na podlagi podatkov v spisu, pregleda obsojenca ter njegove zdravstvene dokumentacije podal izvedensko mnenje glede sposobnosti in zmožnosti obsojenca, storiti kaznivo dejanje na opisan način. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca urologa zavrnilo, pri tem pa navedlo, da zdravstvene zmožnosti obsojenega za nazaj ni mogoče ugotavljati, ravno tako pa sodišče ni podvomilo v njegovo fizično sposobnost v času dejanja. S presojo zavrnitve dokaznega predloga se je ukvarjalo tudi sodišče druge stopnje ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo obsojenčevo zmožnost, da kaznivo dejanje izvrši in da je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrne dokazni predlog obrambe, pravilna. Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo prvo in drugostopenjskega sodišča, da se dokazni predlog za postavitev izvedenca urologa zavrne, saj obramba ni uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi izvedba tega dokaza pripeljala do materialnopravno relevantnih ugotovitev v korist obsojenca. Sodišče prve stopnje namreč ni podvomilo v zdravstveno in splošno zmožnost obsojenca, da stori očitano mu kaznivo dejanje, zato je ocenilo dokazni predlog kot nepotreben ter kot poskus zavlačevanja postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer relevantna dejstva. Obramba pa je dolžna poleg relevantnosti dejstev, ki naj bi se z določenim dokaznim predlogom ugotavljala, s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati tudi obstoj teh dejstev oziroma uspešnost dokaznega predloga. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni izkazana ustrezna verjetnost, da bo dokazni predlog obrambe pripeljal do zatrjevanih rezultatov, ga je upravičeno zavrnilo ter s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Kolikor pa zahteva zatrjuje nasprotno, uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim ne more uspeti.

7Razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa predstavljajo tudi vse ostale navedbe zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva namreč na straneh 3 do 10 ponuja svoje zaključke glede poteka dogodka, zatrjuje neverodostojnost oškodovanke (da ji ne verjame niti lastna mati niti njene prijateljice ter da oškodovanka spreminja svoje izjave in sicer naj bi bila enkrat proti storilcu obrnjena s hrbtom, drugič pa z obrazom), da je sodišče nepravilno povzelo vsebino izjav prič H.J., D.S. in M.P. ter izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja klinične psihologinje. Navaja, da je izvedenka K.D. pri izdelavi izvedenskega mnenja izhajala iz predpostavke, da se je posilstvo zgodilo, sodišče pa bi ji moralo naložiti, naj se vrednostnih sodb in zaključkov pri izdelavi izvedenskega mnenja ne poslužuje. Zahteva tudi izpostavlja ugotovitev izvedenke, da je oškodovanka seksualno zavrta, medtem ko naj bi v resnici imela fante, s katerimi je tudi spolno občevala.

8Nasprotovanje dejanskim zaključkom sodbe predstavlja tudi zatrjevani razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga zahteva uveljavlja na 9. in 10. strani. Zahteva sicer zatrjuje, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj naj ne bi bila podana sila oziroma prisila k spolnemu občevanju, iz obrazložitve pa je mogoče razbrati, da poskuša vzbuditi dvom v resničnost ugotovljenih dejstev. Dejanje, kot je opisano, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ, prav tako pa je opisana tudi uporaba sile s strani obsojenca. Enako velja tudi za zatrjevano kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva vidi v dejstvu, da naj bi sodišče v razlogih sodbe nepravilno povzemalo oškodovankine izjave.

9Ne drži niti trditev zahteve, da se sodišče ni ukvarjalo s časom storitve kaznivega dejanja, ter da sta zato obtožnica in sodba v tem delu nesklepčni. Opis vseh treh kaznivih dejanj namreč vsebuje tudi časovno opredelitev in sicer so se dejanja zgodila v mesecih marcu, aprilu in juniju, vsakič v času trajanja maše.

10Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega J.H. zavrnilo kot neutemeljeno.

11Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodne takse.

12Zagovornik je predlagal, da se v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodbe odloži, vendar Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve predlogu ni ugodilo.