VSRS Sodba in sklep II Ips 330/2007

Revizija se glede zneska 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.700.000 SIT (sedaj 15.439,83 EUR) z zahtevanimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka vsake od toženk.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi policisti pri izvajanju svojih pooblastil ravnali nedopustno.

3Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bila sodba sodišča druge stopnje napačno vročena tožnikovemu pooblaščencu, ki mu je bilo tedaj pooblastilo že odpovedano. Nadalje meni, da bi moralo sodišče presojati zahtevek na podlagi pravil o odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Policisti lahko namreč pri izvajanju svojih pooblastil hitro posežejo bodisi v posameznikovo osebnostno sfero bodisi ga telesno poškodujejo. Poleg tega pri svojem delu uporabljajo sredstva, ki po dokaznih standardih veljajo za nevarno stvar, kot je npr. pištola. Ker iz dejavnosti policistov izhaja večja škodna nevarnost za okolico, je treba šteti, da je policijsko delo nevarna dejavnost. Poleg tega policisti v okviru intervencij uporabljajo osebna vozila, prirejena za prevoz vklenjenih oseb, osebna vozila pa po ustaljeni praksi štejejo za nevarno stvar. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da podlaga za uveljavljanje odškodnine na podlagi avtomobilskega zavarovanja ni bila v zadostni meri substancirana. Poškodbe vratne hrbtenice so pri tožniku lahko nastale le zaradi nefiksirane vožnje tožnika, prvotoženka pa ima pri drugotoženki sklenjeno tako zavarovanje odgovornosti policistov kot obvezno avtomobilsko zavarovanje. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo Pravilnik o policijskih pooblastilih, ki v času škodnega dogodka ni veljal, obstaja dvom o pravilnosti njegove sodbe. Glede na izvedenčevo ugotovitev, da je tožnik med vožnjo v intervencijskem vozilu utrpel hud strah, so njegove ugotovitve v nasprotju z odločitvijo sodišča. Četudi bi tožnik storil prekršek, to ni mogel biti razlog za tak način vožnje, da je pri tem utrpel strah. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno tudi zato, ker tožnika ni opozorilo na pravne posledice nepriglasitve stroškov postopka.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, tj. glede 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) z zahtevanimi obrestmi, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6Kadar tožnik v tožbi proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe v zvezi s premoženjsko škodo – tožnik je iz tega naslova zahteval 200.000 SIT – ne presega revizijskega praga, ki je izraženo v tolarjih znašal 1.000.000 SIT, v tem delu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na to jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Kljub morebitni nepravilni vročitvi drugostopenjske sodbe prvotnemu tožnikovemu pooblaščencu je tožnik revizijo vložil pravočasno. Zatrjevana nepravilna opustitev pouka glede postavitve zahteve za povrnitev stroškov pa tudi ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

8Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o temelju zahtevka izhajali iz naslednjih ugotovitev:

- da je tožnik 18. 8. 2000 na ulici, kjer živi, čez cesto položil dve deski, ker so avtomobilisti vozili prehitro,

- da je moški, ki je pripeljal mimo, zaradi tega poklical policijo,

- da tožnik ni sodeloval s policistoma in se je z njima prepiral, da se je upiral poskusu vklenitve in sta ga zato podrla na tla in vklenila,

- da policista tožnika med vklepanjem ali po njem nista brcala,

- da je bil po prihodu intervencijskega vozila odpeljan na Policijsko postajo ..., zatem pa na Povšetovo ulico,

- da je med prevozom ves čas močno brcal,

- da poškodbe med vožnjo niso nastale zaradi objestne vožnje policistov, marveč zaradi tožnikovega razgrajanja,

- da je uporabljena sila pustila običajne posledice vklenitve in prevoza z intervencijskim vozilom.

9Na podlagi navedenih ugotovitev zavzeto stališče, da ravnanje policistov ni bilo nedopustno, je materialnopravno pravilno. Ker tožnik ni dokazal trditev o obstoju nedopustnega ravnanja prvotoženkinih delavcev, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka v zvezi z odškodnino za strah. Očitek o upoštevanju določb neveljavnega podzakonskega akta je neutemeljen že zato, ker je Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000) pričel veljati 24. 6. 2000, do spornega dogodka pa je prišlo 18. 8. 2000. Kasneje so bile spremenjene le določbe Pravilnika, ki so urejale tajne policijske ukrepe, te pa za odločitev v obravnavani zadevi niso bile pomembne.

10Na revizijske očitke v zvezi s prvotoženkino odgovornostjo za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Ne glede na revidentovo očitno napačno razumevanje pravil o objektivni odgovornosti revizijsko sodišče dodaja, da je na podlagi pravočasno podanih tožnikovih navedb sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost zahtevka le na podlagi pravil o krivdni odgovornosti.

11Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v zvezi z neobravnavanjem prvotoženkine odgovornosti na podlagi imetništva intervencijskega vozila kot nevarne stvari. Tožnik je v tožbi zatrjeval nezakonito, grobo in nasilno ravnanje policistov v intervenciji dne 18. 8. 2000 in posledičen nastanek škode v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kasneje je zatrjeval, da je kot potnik v intervencijskem vozilu utrpel telesne poškodbe in da je zato drugotoženka dolžna povrniti škodo tudi na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je trditvena podlaga v tem delu nesubstancirana. Tožnik je zatrjeval le obstoj zavarovanja, ne pa tudi dejstev v zvezi s prvotoženkino odgovornostjo, krito s tem zavarovanjem.

12Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zoper odločitev o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).