VSM Sklep I Cp 886/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), da se skupnosti etažnih lastnikov stavbe na naslovu B.c., prizna lastnost stranke v predmetnem pravdnem postopku.

2Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter skupnosti etažnih lastnikov stavbe na naslovu B.c., prizna lastnost stranke v tem pravdnem postopku, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da tožnica zahteva izpraznitev poslovnega prostora, ki ga vsi etažni lastniki neupravičeno in brez dogovora uporabljajo kot skupno kurilnico in prostor za skupne vode. Vztraja pri že podanih navedbah, da gre v tem sporu za zadevo povezano z upravljanjem in obratovanjem stavbe in sicer nedovoljeno rabo posameznega dela kot skupnega dela in da ne gre za spor v zvezi z lastništvom med etažnimi lastniki. Lastništvo je namreč nesporno torej, da je izključna lastnica spornega prostora tožnica. Tožnica ga vse doslej ni mogla prevzeti v posest niti stopiti vanj. Neobstoj skupne kurilnice v skupnih delih stavbe oziroma njena namestitev v spornem delu stavbe je namreč posel, ki se nanaša na nemoteno delovanje in obratovanje celotne stavbe. Zato je podana pasivna legitimacija prve toženke v tem postopku. Stavba na naslovu B.c., ima kar 83 posameznih delov in je tako obseg toženih strank, če bi tožnica tožila posamično izjemno velik. Z zavrnitvijo podelitve lastnosti stranke skupnosti etažnih lastnikov v tem sporu je toženki onemogočeno učinkovito sodno varstvo njene lastninske pravice, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Dejansko pa gre za spor, ki se nanaša na skupnost etažnih lastnikov, saj celotna skupnost s tožnico vred ta njen posebni del uporablja kot skupno kurilnico. Odločitev o vtoževanem zahtevku tožnice je lahko samo enotna in enaka za celotno skupnost etažnih lastnikov. Pooblaščenec za zastopanje skupnosti je po zakonu upravnik, saj gre za skupno uveljavljanje pravnega varstva etažnih lastnikov v postopku pred sodiščem. Četudi ne bi bilo podano zakonsko pooblastilo prvi toženki za zastopanje druge toženke je mogoče ter smiselno preko nje pozvati drugo toženko, da sporoči pooblaščenca, ki jo bo zastopal v tem postopku. Sodišče je tako zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve in s tem grobo poseglo v tožničino ustavno varovano pravico do sodnega varstva.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembne dejanske okoliščine, pri odločanju o tožničinem predlogu pa ni zagrešilo niti zatrjevane niti uradoma upoštevane bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre pri tožničini tožbi za spor v zvezi z varstvom njene lastninske pravice ter za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica ne uveljavlja terjatve, ki bi izhajala iz poslov upravljanja večstanovanjske stavbe in zato ni pogojev za podelitev sposobnosti biti stranka skupnosti etažnih lastnikov.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev natančno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge navedene v točkah od 3 do 6 obrazložitve ter v nadaljevanju odgovarja le še na bistvene pritožbene navedbe.¹

6Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 76. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in sicer, da je potrebno pravno sposobnost skupnosti lastnikov obravnavati kot specialno, saj je omejena na dejavnost, zaradi katere je ustanovljena, to pa je sklepanje poslov upravljanja več stanovanjske stavbe. Ta argumentaciji izhaja tudi iz judikatov višjih sodišč, na katere se sklicuje izpodbijani sklep ter iz sklepa Vrhovnega sodišča². Razlago prej navedene določbe SZ-1 sprejema tudi tožnica v pritožbi s tem, da ne soglaša z zaključkom sodišča, da predstavlja tožničina tožba spor v zvezi z varstvom lastninske pravice, skupaj z zahtevkom na podlagi neupravičene obogatitve, temveč se zavzema za opredelitev njene tožbe kot za spor povezan z upravljanjem in obratovanjem stavbe. Sodišče druge stopnje tožničinim pritožbenim očitkom ne more pritrditi. Iz njene tožbe, v kateri nastopa kot tožena stranka upravnik stavbe na naslovu B.c.³, iz tožbene trditvene podlage izhaja, da kot lastnica ne more uporabljati in uživati posameznega dela št. 157 – kletni prostor - zaradi nedovoljene uzurpacije s strani etažnih lastnikov stavbe, zato vlaga tožbo na izpraznitev in izročitev in na plačilo uporabnine. Upoštevaje tako vsebino tožbenega zahtevka kot dejanski ter materialno pravni okvir, ki izhaja iz tožničinih tožbenih trditev ni mogoče slediti pritožbeni argumentaciji, „da s tožbo zasleduje posel in zadevo, ki se nanaša na nemoteno delovanje in obratovanje celotne stavbe." Tožničina tožba predstavlja premoženjsko pravni spor in sicer tožbo za varstvo njene lastninske pravice, tudi ob upoštevanju njenih trditev, da ta njen prostor uporabljajo vsi etažni lastniki za skupno kurilnico in ji s tem onemogoča, da bi ga kot lastnica prevzela tudi v posest.

7Ostali pritožbeni argumenti: „da je odločitev v zadevi lahko samo enotna in enaka za celotno skupnost etažnih lastnikov, ki tožničino lastnino nedovoljeno koristi in je dolžna to prenehati in ji predmetov in ljudi prosto nepremičnino izročiti ter plačati nadomestilo za nedovoljeno up0rabo ter, da lahko vsebinsko tožbeni zahtevek izpolni le skupnost kot celota ne pa vsak od posameznih etažnih lastnikov ločeno“, presega okvir obravnave predloga za priznanje lastnosti stranke. Tudi navedbe, da bo morala tožnica tožiti veliko število etažnih lastnikov, kar je neracionalno, ne morejo vplivati na izpodbijano odločitev. Institut, ki ga opredeljuje 76. člen ZPP v skladu z usklajeno sodno prakso⁴ ni namenjen zagotavljanju ekonomičnosti postopka, za kar se v pritožbi zavzema tožnica. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je z izpodbijano odločitvijo tožnici kršena pravica do „ učinkovitega sodnega varstva njene lastninske pravice, ki je vpisana v zemljiško knjigo“, ker bo varstvo lastninske pravice lahko uveljavila v premoženjsko pravnem sporu z vrnitvenim ali negatornim zahtevkom, ki ne zastarata.

8Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba drugega odstavka 365. člena ZPP).

9Tožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določbi 154. in 165. člena ZPP).

¹ Določba 360. člena ZPP.
² VSRS sklep II Ips 807/2014: „Po presoji revizijskega sodišča je za odgovor na dopuščeno vprašanje bistvena ugotovitev o naravi pravnega posla, iz katerega izvira spor. Če terjatev izhaja iz poslov upravljanja večstanovanjske stavbe, je nosilka pravice materialnega prava tožeča stranka. In nasprotno, če gre za posel, ki presega omejeno sposobnost tožeče stranke, so nosilci pravice materialnega prava, etažni lastniki sami...“
³ V tej stavbi kateri se nahaja tudi tožničin posebni del št. 157 – kletni prostor št. K1, površine 11 m2.
⁴ VSL sklep II Cp 2093/2019: „Ker predlagana podelitev sposobnosti biti stranka ni namenjena zagotavljanju ekonomičnosti postopka, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki okoliščino ekonomičnosti postopka izpostavljajo kot razlog za ugoditev predlogu za podelitev sposobnosti biti stranka toženki...“