VSM Sodba in sklep I Cp 722/2021

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine ID znak: parcela ..., v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do celote, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine stvarna služnost dostopa, hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, delovnimi in gradbenimi stroji ter avtomobili po že obstoječi asfaltirani cesti, od meje s parcelo ... k.o. .. v dolžini 10 m v širini 2,5 m ter v nadaljevanju v skupni dolžini približno 70 m in skupni širini (cesta in bankina) približno 1,65 m v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak: parcela ... in ID znak: parcela ..., ki sta v lasti toženih strank (v nadaljevanju tožencev), vsakega do 1/2 od celote (I. točka izreka), v presežku glede širine do 2,5 m v dolžini približno 70 m in glede voženj z avtobusom je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v celoti (III. točka izreka).

2Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo v zavrnilnem delu glede obstoja služnosti voženj z avtobusom iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da iz podatkov v spisu izhaja, da se je sporna asfaltirana cesta preko obeh služečih parcel tožencev dejansko uporabljala tudi za vožnje z avtobusom, in sicer vsaj 10 let - od leta 2007 do novembra 2018, ko sta toženca temu pričela nasprotovati. Glede na navedeno in dejstvo, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da verjame tožnici, da so sporno pot uporabljali v dobri veri in pošteno brez nasprotovanja tožencev od leta 1993, je po mnenju pritožbe zaključiti, da so s tem izpolnjeni zakoniti pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker bi tako sodišče prve stopnje moralo glede odločitve o priposestvovanju stvarne služnosti voženj z avtobusom po sporni cesti upoštevati in uporabiti določilo prvega odstavka 217. člena SPZ, pa tega ni storilo, je v tem delu razsodilo nepravilno in protizakonito. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tudi v izpodbijanem delu ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženca sta se prav tako pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe. Navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrniti kot neutemeljen, v kolikor je ocenilo, da tožnica ni izkazala, da je njen zahtevek utemeljen v smislu vožnje z vsemi vrstami vozil. Ko je sodišče prve stopnje namesto stvarne služnosti vožnje z vsemi vrstami vozil ugotovilo obstoj stvarne služnosti vožnje s kmetijsko mehanizacijo, delovnimi in gradbenimi stroji ter avtomobili, je samovoljno spremenilo tožbeni zahtevek, s čimer je toženca prikrajšalo v pravici do izjave in v tem delu izdalo sodbo presenečenja. Nadalje opozarjata, da se stvarna služnost lahko priposestvuje le v obsegu, z vsebino in za namen, ki ustreza dejanskemu izvrševanju ves čas trajanja priposestvovalne dobe, ki jo določa zakon. Razširjanje služnosti ni dopustno, izvrševati pa se mora na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Vtoževana služnost se po mnenju pritožbe tožencev ni izvrševala 20 let, ne v širini 5 metrov in tudi ne v širini 3,30 metrov. Tudi če držijo navedbe tožnice glede trajanja priposestvovalne dobe, ni izkazano, da bi se tožnica ves čas trajanja priposestvovalne dobe vozila za potrebe svoje nepremičnine s kmetijsko mehanizacijo, delovnimi in gradbenimi stroji ter avtomobili. V tej zvezi navajata, da je tožnica leta 2005 začela graditi hišo, vselila pa se je leta 2007 in je šele navedenega leta oziroma leta 2009, ko je preorala drugi dostop do hiše, začela izvrševati vtoževano služnost z vsebino in za namen, kot vtožuje v predmetni pravdi. Tožnica je sama izpovedala, da je bil najkasneje leta 1998 dvorec porušen (od leta 1978 pa tam ni nihče živel), torej se od takrat navedena pot ni mogla več uporabljati za sedaj vtoževane namene. Vse do takrat, ko se je dvorec porušil in se je pot začela utrjevati, vožnja z avtomobilom in mehanizacijo ni bila mogoča. Tožnica je torej naprej začela utrjevati pot (s tem jo je širila, tudi po vsebini njene uporabe), potem pa je pot samovoljno asfaltirala, s čimer je ponovno širila pot (tudi po vsebini njene uporabe). Edini namen, ki bi ga tožnica lahko dokazala, bi bila vožnja s kmetijsko mehanizacijo za potrebe obdelovanja kmetijskih zemljišč, pa še v tem delu tožnica navedb o obdelovanju zemljišč, razen pavšalne navedbe ni dokazala. Do začetka gradnje hiše se pot ni uporabljala za vožnjo z delovnimi stroji in gradbenimi stroji. Prav tako je tožnica dolžna po mnenju pritožbe tožencev za vsak vidik vtoževane služnosti pojasniti, zakaj in v kakšnem smislu bi naj posamezni vidik služnosti vplival na lažjo uporabo njene nepremičnine, česar pa ni storila. Morala bi pojasniti, zakaj pot, vožnjo s tem in tem vozilom rabi za lažjo uporabo svoje nepremičnine. Tožnica le pavšalno vtožuje, v kakšni vsebini – in to v najširši širini, obliki in vsebini - naj sodišče ugodi njenemu zahtevku za priposestvovanje služnosti. Postavljeni tožbeni zahtevek po prepričanju tožencev nedopustno posega v lastninsko pravico tožencev, je pavšalen in neobrazložen, v posledici česar po vsebini ni dosežen namen služnosti, ki ga je imel v mislih zakonodajalec. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje stopnje prekomerno poseglo v lastninsko pravico tožencev oziroma ravnalo v nasprotju za načelom, da se služnost lahko ustanovi na način, ki najmanj posega v lastninsko pravico služeče nepremičnine, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v širini 5 metrov oziroma 3,3 metra. Pri tem razen tega, da je navajalo, da je v tej širini asfaltirana cesta, ni pojasnilo, zakaj bi naj bila tožnica upravičena ravno do takšne širine služnosti. Pritožba tožencev vztraja, da sama širina asfaltiranega cestišča na odločitev o širini morebitne služnosti ne more vplivati, prvič iz razloga, ker se toženca nista nikoli strinjala s tem, da je bilo cestišče asfaltirano, drugič pa iz razloga, ker od asfaltiranja cestišča priposestvovalna doba še ni mogla poteči. Izpodbijana sodba tako po mnenju pritožbe tožencev nima razlogov o odločilnih dejstvih glede vsebine vtoževane služnosti in širine služnostne poti oziroma o izpolnjevanju pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), tožencema pa je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa so bila kršena določila Ustave Republike Slovenije (25., 23., 33., 14. in 22. člen URS) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (člena 6 in 13 ter člen 1 Protokola št. 1). Prav tako je po prepričanju tožencev tožbeni zahtevek, s katerim tožnica vtožuje služnost na eni polovici poti v breme ene nepremičnine in na drugi polovici poti v breme druge nepremičnine, nepravilen, materialnopravno zmoten in nesklepčen. Ni mogoče ustanoviti služnosti v korist ene nepremičnine in v breme druge nepremičnine le na polovici poti, ki naj bi se priposestvovala v naravi. Priposestvovanje je mogoče vtoževati le na celotni vtoževani poti v korist ene in v breme druge nepremičnine. Priposestvovanje neke služnosti v naravi je nedeljiva celota oziroma je nedeljiva pravica, ki je ni mogoče deliti na več delov. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen ter podrejeno, da jo razveljavi in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

4Obe pravdni stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

5Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev pa je utemeljena.

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7Pozitivna stvarna služnost je v skladu s prvim odstavkom 213. člena SPZ pravica lastnika (gospodujoče) nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji (služeči) nepremičnini. Stvarna služnost je tako stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik služeče stvari dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da tujo stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Služnosti so odraz urejanja sosedskih razmerij, ker je njihov namen, da se upravičencu omogoči (lažje in boljše) izkoriščanje njegove nepremičnine.¹ Stvarna služnost lahko med drugim nastane tudi s priposestvovanjem, in sicer če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003) smiselno enako urejal tudi 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je pričel veljati 1. 9. 1980, pred tem pa so se enaka stališča oblikovala v tedanji sodni praksi na podlagi pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), in sicer paragrafov 1460 do 1464 in paragrafa 1479 v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960.²

8Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso pritožba tožencev pravilno opozarja, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi³, v presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine na kateri temelji priposestvovanje. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine⁴, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine.

9Tožnica v predmetni zadevi vtožuje ugotovitev obstoja stvarne služnosti dostopa, hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po nepremičninah v solasti tožencev⁵ (v naravi asfaltirana cesta), saj naj bi tožnica in njeni pravni predniki predmetno cesto več kot 20 let nemoteno uporabljali v obsegu in za namene, kot se uporablja tudi v času vložitve tožbe⁶. Iz njenih navedb izhaja, da se je sporna služnostna pot od leta 1938 dalje konstantno uporabljala za hojo in vožnjo z vsemi razpoložljivimi vozili (kmetijski stroji, delovni stroji, tovornjaki, gradbeni stroji, avtomobili, avtobus) predvsem zaradi dostopa do stanovanjskih in kmetijskih površin, pa tudi za odstranjevanje ruševin dvorca, sanacijo kozolca, gradnjo nove hiše in redna vzdrževalna dela. Toženca sta navajala, da tožnica in njeni pravni predniki niso izvrševali služnosti v vtoževani vsebini celotno priposestvovalno dobo, sporna pot se ni uporabljala oziroma se je uporabljala z izrecnim dovoljenjem za točno določene namene, zadnjih nekaj let pa se je uporabljala na skrivaj, z zvijačo in s silo, prav tako sta prerekala obseg in namen uporabe sporne poti.⁷

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporno služnostno pot že pred letom 1993 uporabljali najemniki dvorca in A., vse od leta 1993 dalje pa jo pošteno uporabljajo tudi tožnica oziroma njeni predniki ter njihovi najemniki, da so po navedeni poti vozili s kmetijsko mehanizacijo, delovnimi in gradbenimi stroji, ko je bilo to potrebno (ob odvažanju materiala porušenega dvorca ter nato ob gradnji hiše), in z avtomobili ter da toženca vožnjam nista nasprotovala, prav tako je na ogledu ugotovilo širino obstoječe asfaltirane ceste, nato pa na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo obstoj stvarne služnosti dostopa, hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, delovnimi in gradbenimi stroji ter avtomobili po že obstoječi asfaltirani cesti, v presežku glede širine in glede voženj z avtobusom pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11Sodišče prve stopnje se je torej ukvarjalo z vprašanji, ali in kdaj so tožnica in njeni pravni predniki in najemniki uporabljali sporno pot, ali so jo uporabljali pošteno ter kdaj sta toženca pričela nasprotovati, pri tem je ugotovilo, katera sredstva so uporabljali, ne pa tudi kdaj so le-ta uporabljali ter s kakšnim namenom in s kakšno frekvenco se je izvrševala sporna služnost, širino služnostne poti pa je ugotovilo glede na širino obstoječe asfaltirane ceste. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je je narekovalo ugoditev pritožbi tožencev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v I. in posledično tudi v III. točki izreka ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12Pri ponovnem sojenju v tem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kdaj, v kateri širini, s katerimi vozili in za kateri namen oziroma za katere potrebe gospodujočega zemljišča so tožnica in njeni pravni predniki uporabljali sporno pot ter ali so se ponavljajoča se dejanja (služnost poti se odraža v ponavljajočih se dejanjih služnostnega upravičenca) izvrševala z neko običajno in primerno frekvenco⁸, nato pa presoditi, ali se je služnost z vtoževano vsebino izvrševala celotno priposestvovalno dobo brez nasprotovanja tožencev. Če se je služnost izvrševala na različne načine, nastanek širše uporabe ne vpliva na že uveljavljeno izvrševanje, ki je enako ali manj obremenjujoče za služečo nepremičnino⁹, služnost z najobsežnejšo vsebino pa se lahko priposestvuje samo, če so glede takšnega načina izpolnjeni vsi pogoji.¹⁰ Ob tem je treba glede na načelo najmanjše obremenitve¹¹ upoštevati, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča ne opravičujejo razširitve stvarne služnosti¹² in ni dovoljeno samovoljno širiti obsega služnostne pravice. Pri presoji, ali je bila priposestvovana stvarna služnost vožnje z vsemi vozili (razen z avtobusom), mora sodišče ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili celotno dobo, potrebno za priposestvovanje (20 let), razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.¹³ Če navedenega ne bo (v celoti) ugotovilo, pa bo moralo tožbeni zahtevek (v preostalem delu) zavrniti.¹⁴ Enako velja glede namena - če se ugotovi, da se je služnost izvajala le za točno določen namen (potrebe) gospodujočega zemljišča, je treba ugotovljeno vsebino stvarne služnosti opisati v izreku sodbe.¹⁵ Ob presoji obstoja pogojev za priposestvovanje služnosti bo torej moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti v zadevi tako, da bo v izreku opisalo vsebino priposestvovane služnosti na način, da bo mogoče v okviru priposestvovane služnosti razmejiti dovoljeno obremenjevanje služeče nepremičnine od nedovoljenega (le-to je lahko predmet nujne poti).

13Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi pritožbeno sodišče lahko samo napravilo dokazno oceno) ne bi bilo ekonomično. Izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev dokaznega postopka bi bila torej bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, zato je razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje (zaradi že izvedenega dokaznega postopka) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Poleg tega bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva (o vsebini služnosti) prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen URS).

14Zapis v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da so sporno pot uporabljali v dobri veri, ne pomeni, da je sodišče ugotavljalo dobrovernost tožnice in njenih pravnih prednikov v smislu prvega odstavka 217. člena SPZ¹⁶, kot si to razlaga pritožba tožnice. Iz vsebine in konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da gre zgolj za nespreten izraz – mišljeno je bilo pošteno izvrševanje služnosti, torej ne na način, ki izključuje priposestvovanje stvarne služnosti (tretji odstavek 217. člena SPZ¹⁷). Poleg tega se tožnica na dobrovernost niti ni sklicevala niti ni zatrjevala obstoja posebnih okoliščin, zaradi katerih bi upravičeno mislila, da ima služnostno pravico. Po navedenem tako ne gre slediti pritožbenemu stališču tožnice, da so izpolnjeni zakoniti pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti voženj z avtobusom po prvem odstavku 217. člena SPZ, kar bi moralo sodišče prve stopnje pri razsoji upoštevati. Pri tem je še dodati, da je pritožbeno sodišče mnenja, da vožnja z avtobusom ne prispeva k izvrševanju lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini, saj je povezana izključno z osebnostjo in potrebami tožničinega moža.¹⁸

15Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ VSRS sodba II Ips 344/1998 z dne 12. 5. 1999.
² Na razširjeni občni seji takratnega Zveznega Vrhovnega sodišča je bilo 4. 4. 1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, le 20 let in ne več 30 let, kot so določala pravna pravila tedaj veljavnega ODZ.
³ M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 904, VSRS sodba II Ips 461/2005 z dne 4. 10. 2007, VSRS sklep II Ips 185/2014 z dne 05.09.2016, VSL sodba in sklep I Cp 408/2017 z dne 5. 4. 2017.
⁴ VSL sodba in sklep I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013, VSRS Sodba II Ips 419/2008 z dne 24.11.2011, VSL sodba I Cp 857/2021 z dne 8. 9. 2021.
⁵ Tožnica vtožuje ugotovitev obstoja stvarne služnosti poti v breme dveh nepremičnin, po katerih sporna pot poteka v naravi, zato ni slediti pritožbi tožencev, da je tak tožbeni zahtevek nepravilen, materialnopravno zmoten in nesklepčen.
⁶ V tej zvezi je navedla, da sporno pot uporablja za kmetijsko in stanovanjsko rabo, kar pomeni, da je služnostna pot potrebna za vsa vozila (kmetijska vozila, delovne stroje, osebna vozila, gradbena vozila v primeru, da bo tožnica želela na svoji nepremičnini kaj popraviti ali zgraditi in nenazadnje, avtobus, saj je tožničin mož avtobusni prevoznik in imajo iz tega razloga na svoji parceli tudi parkirišče za avtobus).
⁷ Toženca sta navajala: posestvo je družina B. uporabljala kvečjemu od leta 1939 do 1949, od leta 1949 pa do leta 1994 se je pot občasno uporabljala za hojo kot bližnjica, A. jo je občasno in z dovoljenjem uporabljal za vožnjo s kmetijskimi stroji, v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je pot predstavljala neutrjeno travnato pot za hojo in vožnjo z živalsko vprego ali kmetijskimi stroji, od leta 1993 do 2007 ni bilo potrebe po uporabi ceste, saj tožnica in njeni pravni predniki na gospodujoči nepremičnini niso stanovali, zemlje pa tudi niso obdelovali, do leta 2003/2004, ko so jo utrdili z ruševinami dvorca, cesta razen za kmetijsko mehanizacijo tudi ni bila prevozna, za vožnjo z delovnimi stroji in tovornjaki pri rušitvi dvorca so uporabljali pot s severne strani, vožnje za potrebe gradnje hiše sta toženca leta 2005 dovolila, tožnica in njen mož sta sporno pot intenzivno začela uporabljati šele leta 2007, ko sta se tja preselila, oziroma leta 2009, ko so preorali drugo dostopno pot.
⁸ Če so vsebina izvrševanja služnosti ponavljajoča se dejanja, jih je treba izvrševati z neko običajno in primerno frekvenco (M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, Ljubljana, str. 904).
⁹ VSRS sodba in sklep II Ips 310/2015 z dne 25. 5. 2017.
¹⁰ M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 904, VSRS sklep II Ips 185/2014 z dne 05.09.2016.
¹¹ Prvi odstavek 219. člena SPZ: Stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.
¹² M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 909, VSL sodba I Cp 521/2014 z dne 27. 8. 2014, VSL sodba in sklep I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013, VSL sklep II Cp 2861/2016 z dne 1. 2. 2017.
¹³ VSL Sklep II Cp 2060/2020 z dne 14.01.2021, VSL sklep II Cp 2861/2016 z dne 01.02.2017.
¹⁴ Primerjaj VSRS sklep II Ips 185/2014 z dne 5. 9. 2016, VSL Sodba I Cp 362/2017 z dne 17. 5. 2017, VSL Sodba I Cp 543/2020 z dne 8. 7. 2020.
¹⁵ VSL I Cp 857/2021 z dne 8. 9. 2021, podobno tudi VSL sodba in sklep I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013.
¹⁶ Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.
¹⁷ Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.
¹⁸ Glede koncepta stvarnih služnosti primerjaj VSRS Sklep II Ips 121/2019 z dne 9. 5. 2019.