VSRS Sklep II Ips 259/2007

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik se je dne 18. 6. 1998 poškodoval na delovnem mestu. V predmetni zadevi je od toženca, svojega delodajalca, uveljavljal povrnitev premoženjske škode iz naslova izgube na zaslužku zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 5.445,69 EUR (prej 1.305.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal na plačilo premoženjske škode v znesku 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) iz naslova izgube dodatka za delovno uspešnost in glede plačila pravdnih stroškov ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3Toženec sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev. Poudarja, da ne more biti odločilno samo poimenovanje njegovega pričakovanega prihodka kot dnevnica ali terenski dodatek. Bistveno je le, ali bi od tega prihodka dnevno prihranil 8,34 EUR, kot je zatrjeval. Ker je zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna toženka, odpadla možnost dela na terenu, se je njegovo premoženje za navedeni znesek dnevno zmanjšalo. Meni, da je to razliko nedvomno treba šteti kot prihodek v smislu 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) VIII 165/2000.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, tožencu in stranskemu intervenientu. Toženec je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenem (prvi odstavek 195. člena ZOR). Ker je citirano pravilo izraz načela, da mora oškodovanec za svojo škodo dobiti popolno odškodnino (190. člen ZOR), je treba pri odmeri odškodnine poleg izgube plače iz delovnega razmerja upoštevati tudi izpad vseh drugih dohodkov oziroma zaslužkov, če je mogoče z določeno stopnjo verjetnosti pričakovati, da bi jih imel oškodovanec tudi v prihodnje, če ne bi bilo škodnega dogodka. Izgubljeni dobiček je torej razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.(1) Izgubljeni prihodki so izhodišče za izračun izgubljenega dobička. Vrednost oškodovančevega premoženja bi v določenem obdobju povečalo vse premoženje, ki bi ga v tem obdobju (dodatno) pridobil, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi lahko opravljal delo (dejavnost), ki ga zaradi škodnega dogodka ne bi mogel. Prihodek v smislu 195. člena ZOR je tako moč opredeliti kot vsoto, ki bi jo oškodovanec prejel za svoje delo, če škodnega dogodka ne bi bilo.

7Predpisi delovnega prava(2) dnevnice(3) ne opredeljujejo kot sestavnega dela plače delavca, temveč je njen namen v povrniti njegovih stroškov prehrane na terenu ali na službeni poti izven sedeža delodajalca, ki mu jo slednji ne zagotavlja. Pritožbeno sodišče izhaja iz predpostavke, da dnevnica vedno krije le dejanske stroške prehrane, zato njen morebitni prihranek ne more predstavljati prihodka v smislu 195. člena ZOR. Res je, da naj ne bi delavec v načelu iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom prejel več, kot so njegovi dejanski stroški, vendar pa so med socialnimi partnerji možni tudi drugačni dogovori.(4) Delavec tako lahko za stroške prehrane prejme večje povračilo, kot so dejanski stroški te prehrane, kar zatrjuje tudi tožnik. To pa pomeni, da s takšnim zneskom ne krijejo le neposredni (dejanski) stroški delavca za prehrano, ampak na splošno povečani in nedefinirani "stroški", ki bi jih delavec lahko imel zaradi dela izven stalnega prebivališča. Dandanes niti ni več tako redko, da skušajo delodajalci zmanjšati svoje stroške dela tako, da delavcem raje izplačujejo manj na račun plače in več na račun stroškov dela, saj je to za njih, predvsem davčno gledano, ugodneje. Iz navedenega sledi, da se delavčevo premoženja v takšnih primerih lahko poveča za razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški prehrane, kar bi bilo treba upoštevati kot prihodek v skladu z omenjeno določbo ZOR. To potrjuje tudi če zadevo obrnemo; če bi delavec za prehrano porabil več, kot je znašala dnevnica, bi se pri izračunu izgubljenega dobička upošteval celoten odhodek in ne le dnevnica. Opredelitev v delovnopravni in davčni zakonodaji ne more biti odločilna, saj je njun namen drugačen od namena, ki ga zasleduje odškodninsko pravo. Izgubljeni dobiček je namreč obligacijskopravni pojem, zato je treba presojati, ali je nastala škoda zaradi izgubljenega dobička tako, kot to opredeljuje ZOR.

8Da je treba pojem zaslužka v skladu s 195. členom ZOR interpretirati širše, potrjuje tudi sodna praksa. Ta je med drugim kot prihodek štela tudi zaslužek od dela na črno.(5) Upoštevan je lahko tudi terenski dodatek, vendar samo tisti del, ki za oškodovanca pomeni prihranek, ne pa del, s katerim je kril določene povečane življenjske in druge stroške, katerim je bil tak prejemek namenjen. S podobnim primerom, kot je obravnavani, se je srečalo tudi Vrhovno sodišče Hrvaške,(6) ki je odločilo, da če je bil (namenski) devizni dodatek pomorščaka večji od izdatkov, ki jih je imel oškodovanec med prejemanjem tega dodatka, tako da bi del tega dodatka lahko prihranil, potem možni prihranek predstavlja dejansko škodo, ki mu jo je oškodovalec dolžan povrniti.

9Glede na obrazloženo je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar sta sodišči nepopolno ugotovili dejansko stanje. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišče druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je tožnik na račun dnevnic dejansko ustvaril čisti dohodek in nato v primeru pritrdilnega odgovora to upoštevati pri presoji upravičenosti vtoževanega zneska iz naslova izgubljenega dobička. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da za izkaz premoženjskih kategorij, ki so podlaga za ugotovitev izgubljenega dobička, zadošča verjetnost, ki presega petdeset odstotkov.

10Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): M. Juhart, N. Plavšak in drugi; Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 949.

Op. št. (2): Primerjaj npr. 43. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti.

Op. št. (3): Tožnik je na zadnjem naroku za glavno obravnavo prihodek 14,60 EUR (prej 3.500 SIT) opredelil kot prihodek iz naslova dnevnic in ne kot terenski dodatek.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 165/2000.

Op. št. (5): Glej načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 27.6.1989, sodbo in sklep II Ips 611/2005, itd.

Op. št. (6): Sodba Vrhovnega suda Hrvatske Gž 606/75 z dne 11. 3. 1975.