VSL Sodba V Cpg 233/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se znamki „A.“ z registrsko št. 001 in „A. reševanje podatkov“ z registrsko št. 002 izbrišeta iz registra znamk, ki ga vodi Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino ter da je dolžna tožena stranka prenehati uporabljati znaka, ki sta zavarovana z znamkama in spletno domeno www.a.si. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 15.404,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izbris zgoraj navedenih znamk, ker ju tožena stranka ni prijavila v dobri veri in sta bili znamki ob upoštevanju datuma vložitve prijave registrirani v nasprotju s 44. členom točka b) prvega odstavka 119. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).¹ Trdila je, da je tožena stranka navedeni znamki registrirala v nasprotju z določili Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 8. 8. 2012 (v nadaljevanju Pogodba) takoj po podpisu Pogodbe, čeprav bi ji skladno s Pogodbo ta pravica šla šele po preteku petih let, če Pogodba ne bi bila prej odpovedana. Zaradi kršitve Pogodbe je tožeča stranka od Pogodbe 3. 6. 2013 odstopila. Nadalje je tožeča stranka zatrjevala, da sta znamki njeno avtorsko delo, na navedenih znamkah pa je tožeča stranka uveljavljala tudi prej pridobljeno pravico do imena.

3Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je znamki prijavila in registrirala v skladu s prvo alinejo 2. člena Pogodbe in je imela izrecno dovoljenje tožeče stranke, da znak A. reševanje podatkov registrira in zaščiti na svoje ime takoj po podpisu pogodbe. S plačilom kupnine po pogodbi 50.000,00 EUR je znamko odkupila in pridobila pravico do registracije znamk.

4Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka znamki registrirala v slabi veri. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta se znaka A. in A. reševanje podatkov pred registracijo znamk uporabljala v enaki besedi in v enaki grafični podobi, kot sta bila kasneje registrirana za enako blago in storitve za katere sta bili znamki registrirani. Toženi stranki je bilo znano, da je A. družinsko ime in da je z njim daljši čas poslovalo družinsko podjetje A. d. o. o. ter da je znak A. reševanje podatkov navedena družba uporabljala za opravljanje storitev reševanja podatkov in servisiranja računalniške opreme. V 1. členu Pogodbe sta slednje pravdni stranki tudi izrecno zapisali. Tožena stranka je zahtevala registracijo znamk zgolj mesec dni po sklenitvi Pogodbe, ki je sicer predvidevala petletno poslovno sodelovanje med pravdnima strankama. S takojšnjo registracijo je tožena stranka pridobila napram tožeči stranki privilegiran položaj. V šesti in sedmi alineji 2. člena Pogodbe sta si pravdni stranki pridržali pravico do prekinitve sodelovanja in predčasnega odstopa od Pogodbe. Ker se je njun poslovni odnos skrhal še pred potekom prvega leta od sklenitve Pogodbe, je tožeča stranka od Pogodbe odstopila. Ob upoštevanju dogovorjenega odstopnega upravičenja v obdobju petih let in zakonske ureditve pravic iz znamke, takojšnja registracija znamke dejansko pomeni izključitev in izničitev pogodbeno dogovorjenega določila, da preide znamka v trajno last tožene stranke šele po preteku obdobja petih let, saj vse izključne pravice imetnika znamke tožena stranka uživa ne glede na obstoj Pogodbe že od registracije znamke dalje. Tožena stranka je znamke registrirala, še preden je bilo jasno, ali bo dogovorjeno poslovno sodelovanje med strankama uspešno ali ne. S tem je izkazan škodljiv namen tožene stranke ob takojšnji registraciji znamk. Za obe znamki je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je registracija nasprotovala prej pridobljeni pravici do imena oziroma avtorski pravici tožeče stranke, zato je zahteva za izbris znamk utemeljena tudi iz tega razloga.

5Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odloči o pravdnih stroških tako, da tožeči stranki naloži, naj pravdne stroške povrne toženi stranki.

6Bistveni pritožbeni razlogi so:

- Temeljna napaka sodbe je, da kljub jasnemu zapisu v Pogodbi, po kateri je tožena stranka dolžna odkupljeno znamko registrirati in zaščititi na svoje ime, šteje, da tožena stranka pri registraciji ni bila dobroverna. Navedeni zaključek je nerazumljiv in povsem nerazumen. Odločitev temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj znamka nastane šele z registracijo. Že iz tega izhaja, da je bilo treba znak, ki je šele z registracijo postal znamka, registrirati. V Pogodbi pa je bilo jasno zapisano, da je to dolžnost tožene stranke. Absurdno je razmišljanje, da bi tožena stranka lahko registrirala znamko šele po petih letih. To bi pomenilo, da znamke sploh ni in ves čas trajanja Pogodbe znamka ostane nezaščitena. Logična napaka izpodbijane sodbe je, da je bilo dogovorjeno, da se znamka na toženo stranko registrira šele po plačilu provizije v petletnem obdobju, ki jo je tožena stranka v petletnem obdobju tudi plačevala. Sodba se sploh ne vpraša ali velja določilo prve alineje 2. člena Pogodbe.

- Pogodba v 6. alineji drugega odstavka določa, da je v primeru odstopa od Pogodbe tožeča stranka „dolžna odkupiti, tožena stranka pa odprodati franšizo in vso opremo po nabavni ceni 50.000,00 EUR“. Iz navedenega je jasno, da ne more držati stališče, da je odkup znamke izvršen po koncu Pogodbe, saj v tem primeru tožeča stranka ne bi mogla v primeru odstopa od le-te znamke odkupiti nazaj, ker še ne bi bilo prodaje. Jasno je, da je tožena stranka bila dolžna registrirati znamko takoj po plačilu 50.000,00 EUR. Prav zaradi registracije znamke je tožeča stranka takoj po podpisu Pogodbe toženi stranki izročila vse tehnične podrobnosti, grafične podobe, skice in detajle, potrebne za registracijo znamke.

- Sodba tudi ni upoštevala, da so vse izjave A. A. popolnoma neresnične in očitne blodnje. Vse priče so povedale, da je tožena stranka v celoti izpolnjevala vse pogodbene obveznosti.

- Popolnoma logično napačno je tudi sklepanje sodbe, ko v zvezi z slabim namenom prijavitelja toženi stranki šteje v slabo, da je bila razočarana s podporo, ki naj bi jo nudila tožeča stranka, pa je kljub temu registrirala znamko. Razočaranje nad podporo se je pojavilo šele po registraciji znamk. Tožena stranka je sama izpopolnila svoje znanje ter opravljala kupljeno dejavnost, saj je želela, da bi se ji investicija v znamko povrnila. Ni spora o tem, da prav blagovna znamka in knowhow ter stare stranke tožeče stranke predstavljajo edino vrednost oziroma korist, ki jo tožena stranka ima od nakupa. Registracija znamke je bila nujna za dosego pogodbenega cilja varovanja navedenih pravic iz znamke. Potem, ko je tožeča stranka videla, da posel ni mrtev in da bi se dalo še kaj več zaslužiti, je začela zatrjevati domnevne kršitve, da bi Pogodbo fraudulozno prekinila. Nesoglasja, ki so po registraciji znamk nastala med pravdnima strankama niso pomembna za odločitev o dobrovernosti v času registracije znamke.

- Sodba ne spoštuje pravila pacta sunt servanda. Ker sodba ni raziskovala eventuelne odpovedi Pogodbe, ne more toženi stranki prepovedati uporabe znamk, saj je ta določena v Pogodbi. V zvezi z neupravičenim odstopom tožeče stranke od Pogodbe je tožena stranka predlagala številne priče, dokazne predloge pa je sodišče zavrnilo. Sodba glede odstopa od Pogodbe nima razlogov in toženi stranki prepoveduje uporabo kupljenega v direktnem nasprotju s tem, kar je določeno v Pogodbi. Brez ugotovitve, da je pogodba razvezana, tudi ni temelja za vračilo spletne strani, za katero je v Pogodbi določeno, da se izvrši po prejemu 50.000,00 EUR. Nakup spletne strani ni v ničemer povezan z registracijo znamk. Sodba je v tem delu brez razlogov.

- V obravnavanem primeru gre za sodbo presenečenja, saj je ves potek postopka kazal na to, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. S tem je bila toženi stranki kršena pravica do obrambe.

7Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo ter toženi stranki naloži vračilo stroškov postopka.

8Pritožba ni utemeljena.

9ZIL-1D, ki ga je treba uporabiti za presojo spornega razmerja² je določal, da se tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka lahko vloži pri pristojnem sodišču, med drugim iz razloga da prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri (točka a) prvega odstavka 119. člena ZIL-1D). V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je v zvezi z ugotavljanjem slabe vere prijavitelja treba izvesti celovito presojo in upoštevati vse dejavnike konkretnega primera v trenutku prijave znamke zlasti pa: 1) seznanjenost prijavitelja z uporabo enakega ali podobnega znaka, 2) namen prijavitelja, da tretji osebi prepreči nadaljno uporabo znaka in 3) stopnjo pravne zaščite, ki jo uživa znak. Ključna dejavnika za presojo slabe vere prijavitelja sta torej namen in motiv prijavitelja v času vložitve prijave za registracijo znamke. Slaba vera se razume kot nepošteno ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ali pomeni zlorabo.³ Namen prijavitelja v upoštevnem času je subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve.⁴ Slaba vera prijavitelja znamke je podana, če gre za zlorabo razmerja med prijaviteljem in tretjo osebo. Če namerava prijavitelj s prijavo znamke pridobiti znamko tretje osebe s katero je bil v pogodbenem ali predpogodbenem razmerju, bo to običajno pomenilo slabo vero.⁵

10Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta se s Pogodbo dogovorili za franšizno sodelovanje, pri katerem naj bi tožena stranka od tožeče stranke, ki je lastnica intelektualne lastnine (know howa) znanja reševanja podatkov in znamke A. reševanje podatkov in A. data recovery, pridobila znanje, poslovne, tehnične in marketinške metode za opravljanje storitev reševanja podatkov, ki so predmet pogodbe, prevzela vse stranke, opremo, zaloge in delavca družbe A. d. o. o. in druge pravice ter odkupila znamko A. reševanje podatkov in A. data recovery. Obseg in način sodelovanja sta stranki določili v Pogodbi, sodelovanje naj bi trajalo pet let. V Pogodbi je nadalje določeno, da po preteku obdobja petih letih preideta franšiza in znamka v trajno last tožene stranke (druga alineja 2. člena Pogodbe). Pravdni stranki sta se dogovorili, da tožena stranka tožeči stranki plača kupnino za franšizo, ki znaša 50.000,00 EUR do 15. 11. 2012 in da za obdobje petih let tožeči stranki pripada provizija od ustvarjene razlike v ceni, ki se ustvari na osnovi ustvarjenega prihodka po ključu, določenem v pogodbi (prvo in drugo leto tožeči stranki pripada 67,5 %, tretje leto 50 %, četrto leto 32,5 % in peto leto 15 % prihodka, tako enajsta alineja 2. člena Pogodbe).

11Tožeča stranka je slabo vero pri registraciji znamk na strani tožene stranke utemeljevala v posledici kršitve Pogodbe. Trdila je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka znamko registrirala šele po preteku petletnega obdobja, v katerem naj bi tožeča stranka poslovala v okviru franšize, kar naj bi izhajalo iz določila druge alineje 2. člena Pogodbe. Tožena stranka pa je zatrjevala, da je bilo dogovorjeno, da bo na podlagi Pogodbe znamko takoj registrirala na svoje ime, kar naj bi bila njena dolžnost in kar naj bi bilo jasno določeno v prvi alineji 2. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno v zvezi z ugotavljanjem nepoštenega namena tožene stranke pravilno ugotavljalo vsebino dogovora med strankama glede odkupa in registracije znamk, ki je bila med pravdnima strankama sporna.

12Pogodbeno določilo je sporno, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Kot sporne določbe je treba razumeti tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto, dopuščajo več različnih razlag. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ, drugi odstavek 82. člena OZ).

13V besedilu prve alineje 2. člena Pogodbe ni navedeno, kdaj sme/mora tožena stranka znamko A. reševanje podatkov oziroma A. data recovery registrirati. V besedilu je izrecno navedeno le, da tožena stranka „znamko odkupi in registrira na osnovi Pogodbe“. Gramatikalna razlaga citiranega besedila ne daje opore za stališče, da je tožena stranka znamko imela pravico prijaviti takoj po podpisu Pogodbe. Smiselna razlaga citiranega določila v zvezi z določilom druge alineje 2. člena Pogodbe, ki določa, da blagovna znamka v trajno last tožene stranke preide po preteku obdobja petih let, ob upoštevanju celotnega dogovora med strankama, pripelje do zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. V času trajanja franšiznega razmerja je tožena stranka znamko lahko uporabljala, nanjo je bila za navedeno obdobje prenesena pravica uporabe znamke. Šele po izteku franšizne pogodbe pa je bila znamka prenesena na toženo stranko in jo je bila tožena stranka upravičena prijaviti, šele takrat je namreč upoštevaje določila Pogodbe o prenosu znamke znamka postala njena trajna last.

14Tudi ne drži, da je znesek 50.000,00 EUR, ki je določen v drugi alineji 2. člena Pogodbe, kupnina za znamko A. reševanje podatkov in A. data recovery. Že gramatikalna razlaga navedenega pogodbenega določila pokaže, da temu ni tako, saj navedeno določilo govori o kupnini za franšizo za obdobje petih let in ne o kupnini za znamko. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe šeste alineje 2. člena Pogodbe, češ da ravno obveznost tožene stranke, da je dolžna v primeru odstopa od Pogodbe odprodati franšizo po nabavni ceni 50.000,00 EUR kaže, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odkup znamk izvršen po petih letih, saj brez prodaje ni možen povratni nakup. Stranki sta v citiranem določilu določili svoje obveznosti v primeru odstopa od Pogodbe. V navedenem besedilu znamke niso omenjene. Tudi to podpira zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka znamke, ki je predmet Pogodbe ni smela registrirati pred potekom petih let, sicer bi pogodbeni stranki tudi razmerje glede vračila znamk, če bi te bile registrirane pred potekom petih let, gotovo izrecno uredili v Pogodbi, če naj bi znesek 50.000,00 EUR predstavljal izključno kupnino za znamke.

15Sodišče prve stopnje je določila Pogodbe razložilo materialno pravno pravilno, logično in smiselno. Logično je, da je bila tožeča stranka zainteresirana, da bi na podlagi franšiznega sodelovanja participirala na prihodkih od opravljene dejavnosti v skladu s Pogodbo in šele potem znamko prenesla na toženo stranko. Kupnina za franšizo, ki jo je prejela po podpisu Pogodbe in delež od prihodka, ki naj bi ga po Pogodbi prejela tožeča stranka v obdobju petih let, predstavljata celotno plačilo, ki naj bi ga tožeča stranka prejela za franšizo in prenos znamke, ob predpostavki realizacije Pogodbe v obdobju petih let.

16Brezuspešno je tudi sklicevanje tožene stranke na pravno pravilo, da znamka nastane šele z registracijo, saj sama priznava, da je od tožeče stranke kupila neregistrirane znake, ki so bili na trgu prepoznavni in uveljavljeni za opravljanje storitev reševanja podatkov in zanje plačala kupnino in da so prav v Pogodbi navedene znamke, ki v času sklenitve Pogodbe niso bile registrirane, predstavljale edino bistveno korist, ki jo je tožena stranka pridobila po Pogodbi od tožeče stranke.

17Pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je sledilo neresničnim navedbam in očitnim blodnjam zakonitega zastopnika tožeče stranke, so prepavšalne, da bi tožena stranka z njimi lahko uspela, saj ni konkretizirala katere navedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke so neresnične in očitne blodnje. V tem delu pritožbe sploh ni mogoče preizkusiti. Enako velja za navedbe pritožnice, da so vse priče enotno povedale, da je tožena stranka v celoti izpolnjevala vse, kar je bilo dogovorjeno s Pogodbo in da iz izpovedi prič jasno izhaja, da tožeča stranka ni dokazala nobene kršitve pogodbe ter je šlo za brezpredmetna opozorila o namišljenih kršitvah.

18Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem namena prijavitelja v času prijave znamke zmotno upoštevalo nesoglasja, ki so se med pravdnima strankama pojavila po prijavi znamk. Tožeča stranka je zatrjevala, da je imela tožena stranka že ob sklenitvi Pogodbe namen, da ji bo preprečila nadaljnjo uporabo znakov in je sporni znamki registrirala takoj po podpisu Pogodbe, v nasprotju z dogovorom, potem pa ni izvrševala pogodbenih obveznosti, zato je tožeča stranka od Pogodbe odstopila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je namen tožene stranke v času prijave znamk mogoče presojati tudi glede na njeno kasnejše ravnanje. Ugotovilo je, da tožena stranka potem, ko je znamki prijavila in registrirala, ni bila več zainteresirana za sodelovanje s tožečo stranko v skladu s Pogodbo. V točki 28 razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj pojasnilo tožene stranke, da zgolj znamki, ki ju je registrirala, zanjo nista predstavljali razočaranja, v zvezi s takojšnjo prijavo znamk in njenim kasnejšim ravnanjem kaže na obstoj škodljivega namena tožene stranke ob takojšnji registraciji znamk. Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

19Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.⁶ Ugotovilo je, da sta bila sporna znaka, ki ju je tožena stranka prijavila kot znamki, na trgu prepoznavna kot znaka, ki izhajata iz družinskega imena A., za katerim stoji družinsko podjetje s petdesetletno tradicijo na področju opravljanja storitev servisiranja, med drugim računalniške opreme in reševanja podatkov, ki je znaka uporabljalo.⁷ Na podlagi navedenega je zaključilo, da je tožena stranka pred sklenitvijo Pogodbe poznala položaj tožeče stranke na trgu, da si je obetala od tožeče stranke prevzeti dejavnost reševanja podatkov, ki je bila prepoznavna in je prinašala prihodek. Prav zato se je odločila za poslovno sodelovanje s tožečo stranko.

20Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da znak A., ki ga je tožeča stranka registrirala kot znamko ni bil predmet Pogodbe in da je tožena stranka prijavo znamk tožeči stranki zamolčala, zanjo je tožeča stranka izvedela šele poleti 2013. Ugotovilo je tudi, da sta se stranki pred sklenitvijo Pogodbe pogajali o različnih oblikah sodelovanja, A. A. je želel vse dobiti plačano vnaprej, tožena stranka pa je prva predlagala variabilno plačilo kupnine za znamko oziroma mesečne provizije v petih letih sodelovanja, kar je bil po izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ključen moment pri sklenitvi Pogodbe (točka 24 razlogov sodbe). Planiran prihodek od dejavnosti je bil 20.000,00 EUR mesečno (sedma alineja 2. člena Pogodbe).

21Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri. S prijavo znamk takoj po sklenitvi Pogodbe, ne glede na dogovorjeno petletno poslovno sodelovanje s tožečo stranko, je tožena stranka kršila dogovor, da preide znamka v njeno trajno last po petletnem obdobju uporabe znamke v okviru franšiznega sodelovanja. Tožena stranka si je s prijavo znamk zagotovila upravičanje, da tožeči stranki prepreči nadaljnjo uporabo spornih znakov in nadaljnje opravljanje dejavnosti reševanja podatkov pod znamko A. Tožena stranka je na ta način tožeči stranki za vse, kar je od nje prejela po Pogodbi plačala zgolj 50.000,00 EUR, kar je znatno manj od zneska, ki bi ga tožeča stranka prejela, če bi sodelovanje med pravdnima strankama potekalo kot je bilo planirano. Planirani prihodek po Pogodbi je bil 240.000 EUR letno, tudi po odbitju stroškov bi provizija tožeče stranke, ki je prva tri leta znašala več kot 50 % gotovo predstavljala znaten znesek. Da je tožena stranka s prijavo znamk prejela, kar je želela, potem pa ni bila zainteresirana za sodelovanje s tožečo stranke kaže tudi njeno vztrajanje pri Pogodbi kljub trditvam, da je bila tožeča stranka tista, ki ni izpolnjevala dogovorjenih obveznosti po Pogodbi.

22Pritožba je neutemeljena tudi kar zadeva izpodbijanje odločitve o zahtevku za prenehanje uporabe znakov A., A. reševanje podatkov in spletne domene www.a.si. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje prepovednemu zahtevku lahko ugodilo le, če bi se predhodno ukvarjalo z ugotavljanjem dejstva ali je bila Pogodba med pravdnima strankama razvezana, ker je imela tožena stranka pravico do uporabe znamk in domene na podlagi Pogodbe. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka kršila Pogodbo in sporni znamki prijavila v slabi veri, je sodišče prve stopnje v posledici registracije znamk v slabi veri utemeljeno ugodilo zahtevku za prepoved uporabe spornih znakov. Zahtevek je utemeljen na podlagi prvega odstavka 119. člena ZIL-1. Ker je domena identična rodbinskemu imenu A. in bistvenemu karakterističnemu delu spornih znamk, pa je v posledici kršitve pravic tožeče stranke utemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje o prepovedi uporabe domene ww.a.si. Zaslišanje prič, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z ugotavljanjem dejstva ali je bila Pogodba razvezana, glede na navedeno ni bilo potrebno. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni kršilo postopka , odločitev pa je materialno pravno pravilna.

23Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za sodbo presenečenja, kar utemeljuje tožena stranka z dejstvom, da ob zaključku glavne obravnave ni grajala procesnih kršitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič, tožeča pa je to storila, kar naj bi nakazovalo, da sta bili pravdni stranki prepričani, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Bistvo pritožbenih očitkov v obravnavanem primeru je, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja. Tožena stranka ni konkretno zatrjevala, da je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo. Postopek je sodišče prve stopnje vodilo brez napak. Katera dejstva so med pravdnima strankama sporna, pa je bilo v postopku s strani sodišča prve stopnje in tožeče stranke brez dvoma pojasnjeno. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena za odločitev.⁸ Mnenje tožene stranke o njenem uspehu v postopku glede na navedeno ne utemeljuje pritožbenega očitka, da gre za sodbo presenečenja.

24Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Odgovor za pritožbo se je izkazal za nepotrebnega, saj je tožeča stranka v njem le reproducirala zakonsko besedilo in dele v obravnavanem primeru izdanih sodnih odločb. Zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 155. člen ZPP in 165. členom ZPP).

¹ Zakon o industrijski lastnini -uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 51/2006 z dne 18. 5. 2006.
² Novela ZIl-1E, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1E), Uradni list RS št. 23/20 z dne 14. 3. 2020, v 39. členu določa, da se zadeve, glede katerih je bilo ob uveljavitvi tega zakona vloženo pravno sredstvo oziroma začet sodni postopek, končajo po dosedanjih predpisih.
³ Martrina Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba , Ljubljana 2007, stran 190. Sodbe VSL I Cpg 505/2011 z dne 16. 2. 2012, I Cpg 287/2011 z dne 9. 6. 2011, sklep I Cpg 1091/2007 z dne 10. 4. 2008
⁴ Sodišče EU, Zadeva C-259/07, Chocoladenfabriken Lindt & Sprungli AG vs. Franz Hauswirth GmbH.
⁵ Tritton on Intelectual Property in Europe, Sweet and Maxwell, fourth edition, 2014, stran 510.
⁶ Podobne kriterije je Splošno sodišče upoštevalo v zadevah Pollo Tropical CHICKEN ON THE GRIL, T-291/09 in BIGAB, T -33/11.
⁷ Okoliščine o nastanku, uporabi in prepoznavnosti znakov med pravdnima strankama niso bile sporne, tako glede uporabe znakov A. in A. reševanje podatkov, kot tudi grafične podobe, v kateri je črki O v besedi A. dodan stiliziran disk, ki jo je ustvaril A. A. (točke 20, 21 in 22 razlogov prvostopenjske sodbe).
⁸ Tako sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.