VSM Sklep II Kp 36543/2020

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolženo S.S. in obdolženo pravno osebo B. d.o.o. (osebni podatki kot v izreku izpodbijanega sklepa)

uvede preiskava,

ker je podan utemeljen sum, da je obdolžena S.S. storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika, obdolžena pravna oseba B. d.o.o. pa je kazensko odgovorna za kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 42. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 3. točko 4. člena ter 7. in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, in sicer

I. S.S. je kot direktorica družbe B. d.o.o., z matično št. 8109273000, s sedežem na naslovu Strossmayerjeva ulica 26, pošta M., v časovnem obdobju od 18. 2. 2018 do 18. 1. 2019, v M.,

1. z več ravnanji, zato da bi se kdo drug, to je družba B. d.o.o. delno izognila plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih in pravnih oseb, dala lažne podatke o drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih in pravnih oseb, s čimer je preslepila organ, pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa je skupna višina neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je izogibala v obdobju največ dvanajstih zaporednih mesecev, dosegla veliko premoženjsko vrednost, s tem, ko je v časovnem obdobju od 18. 2. 2018 do 18. 1. 2019 v nasprotju s prvim odstavkom 10. člena Zakona o davčnem postopku (UL RS, št. 117/2006 z vsemi spremembami in dopolnitvami; ZDavP-2) in 4.b točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 delavcem, zaposlenim v družbi B. d.o.o., izplačevala neobdavčene dnevnice, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 4.b točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, ki določa, da zaposlenemu v primeru napotitve, ki traja neprekinjeno do največ 30 dni, pripada povračilo stroškov prehrane za vsak delovni dan v času napotitve in se ta ne všteva v davčno osnovo do višine in pod pogoji, kot veljajo za povračilo stroškov prehrane na službeni poti (v višini dnevnic), saj so se takrat, ko bi naj po podatkih delodajalca opravljali delo v Sloveniji in bi naj s tem prišlo do prekinitve daljše napotitve na delo v tujino, zaposleni dejansko nahajali v tujini, kar je davčni organ ugotovil ob analizi bančnih računov zaposlenih, vsled česar niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje neobdavčenih dnevnic, prav tako pa je sprejela odločitev, da se zaposlenim poleg plače na njihove TRR nakazujejo še gotovinski pologi, ki pa niso bili zajeti v oddane obračune davčnih odtegljajev (REK obrazce) za časovno obdobje od januarja do decembra 2018, kar pomeni, da je davčnemu organu v predloženih REK obrazcih lažno prikazovala nižje dohodke zaposlenih, kot so jih dejansko imeli, ter s tem preslepila Finančno upravo Republike Slovenije, torej organ ki je pristojen za odmero davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve, pri čemer od zneskov dejanskega dohodka zaposlenih tudi ni plačala predpisanih prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine, čeprav bi jih morala, s čimer je ravnala v nasprotju s 57., 59., 281., 283., 284., 285., 352. in 353. členom Zakona o davčnem postopku (UL RS, št. 13/11 – UPB; ZDavP-2), 36., 37. in 127. členom Zakona o dohodnini (UL RS, št. 13/11 – UPB; ZDoh-2), 2., 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (UL RS št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami; ZPSV) ter četrtim odstavkom 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (UL RS, št. 96/12 z vsemi spremembami in dopolnitvami; ZPIZ-2) in 144. členom ZPIZ-2 ter v nasprotju s 50. členom Zakona o zdravstvenem zavarovanju (UL RS, št. 72/06 z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZVZZ) in z 10. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (UL RS, št. 26/14 z vsemi spremembami in dopolnitvami; ZSDP-1), kar je storila zaradi izognitve plačilu akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve in obveznosti iz naslova prispevkov iz delovnega razmerja, na tak način pa je kot odgovorna oseba navedene družbe dosegla, da se je družba B. d.o.o. izognila plačilu:

- prispevkov za zdravstveno zavarovanje v višini 18.839,98 EUR,

- prispevkov za starševsko varstvo v višini 291,76 EUR,

- prispevkov za zaposlovanje v višini 462,46 EUR,

- prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 35.322,06 EUR,

- prispevkov za poškodbe pri delu v višini 787,38 EUR,

- akontacije dohodnine - davka od dohodkov iz zaposlitve v višini 26.000,13 EUR,

kar skupaj znaša 81.703,77 EUR in predstavlja veliko premoženjsko korist, ki jo je na škodo proračuna Republike Slovenije pridobila tej družbi;

2. ni ravnala po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in je tako prikrajšala delavce za pravice, ki jim pripadajo, pri tem pa so bile kršene pravice 52 delavcem, ko v nasprotju z 2. in 3. členom ZPSV in v nasprotju s 152., 153. in 158. členom ZPIZ-2, v zvezi s četrtim odstavkom 6. členom ZPIZ-2 ter v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 352. člena ter drugim odstavkom 353. člena ZDavP-2, ko za gotovinske pologe ter za neupravičeno izplačane neobdavčene dnevnice, ki jih je plačala delavcem, ni poskrbela za obračun zakonsko predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz njihovih dejanskih bruto plač na predpisanih REK obrazcih za obdobje dela od januarja 2018 do decembra 2018, ampak je REK obrazce oddala v nižjih zneskih, ter spodaj navedenih prispevkov PIZ ob izplačilu neto plač ni obračunala in nato v dejanski višini ni plačala za naslednje delavce:

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 36543/2020 z dne 23. 11. 2021, po podanem nestrinjanju preiskovalne sodnice, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo zahtevo za preiskavo, ki jo je višja državna tožilka vložila zoper obdolženo S.S. in obdolženo pravno osebo B. d.o.o. zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je še odločilo, da obremenjujejo stroški, ki so nastali v zvezi s kazenskim postopkom iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter nagrada njenega zagovornika, proračun.

2Zoper sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila višja državna tožilka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženo S.S. in obdolženo pravno osebo B. d.o.o. uvede preiskavo.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo zavrnilo, ker ni podan utemeljen sum, da je bila obdolžena S.S., ki je v časovnem obdobju od 23. 3. 2018 do 22. 3. 2019 koristila materinski in starševski dopust, seznanjena s poslovanjem obdolžene pravne osebe B. d.o.o. oziroma da je sprejemala kakršnekoli poslovne odločitve v navedeni družbi. Zgolj dejstvo, da je bila obdolženka formalna direktorica družbe v obravnavanem časovnem obdobju, po mnenju sodišča prve stopnje ne utemeljuje suma, da je storila očitani kaznivi dejanji.

5Takšno stališče tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno graja višja državna tožilka, ki opisanemu nasprotuje in v jedru svojih navedb zatrjuje, da je utemeljen sum, ki se zahteva za uvedbo preiskave, v konkretnem primeru podan. Preiskava se v skladu s prvim odstavkom 167. člena ZKP zoper določeno osebo začne, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pri čemer za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa, da so ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma je potrebno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne presoja pa se verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na okoliščinah, da je obdolženka v navedenem časovnem obdobju koristila materinski in starševski dopust, da je obdolženka v davčnem inšpekcijskem nadzoru za zastopanje pooblastila davčnega svetovalca in da je njen brat A.S., ko je bil zaslišan kot zastopnik obdolžene pravne osebe, povedal, da se je v obravnavanem časovnem obdobju delalo po navodilih pokojnega očeta J.S.. Pri tem pa ni upoštevalo drugih podatkov in dokazov, ki izhajajo iz predmetnega spisa in ki jih državna tožilka v pritožbi upravičeno izpostavlja. Čeprav je bila obdolženka v času od 23. 3. 2018 do 22. 3. 2019 na materinskem in starševskem dopustu, je slednja kot oseba, odgovorna za sestavo obrazca, vložila REK-1 obrazce za obdolženo pravno osebo za oktober, november in december 2018 (kasnejšo samoprijavo v postopku davčnega nadzora pa je obdolženka sama izvedla za obdobje od septembra do decembra 2018 – list. št. 99), kar med drugim kaže na utemeljen sum, da je obdolženka funkcijo direktorice tudi dejansko opravljala. Nenazadnje je iz zbranih obvestil R.Z., računovodje obdolžene pravne osebe B. d.o.o., razvidno, da je bila obdolženka, kot direktorica obdolžene pravne osebe, poleg njega pooblaščena za vlaganje REK-1 obrazcev. Enako izhaja tudi iz podatkov Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS; list. št. 99). Pravilna je prav tako ugotovitev pritožnice, da obdolženka v davčnem inšpekcijskem nadzoru ni zatrjevala, da bi naj obdolženo pravno osebo dejansko vodil njen oče. Res je sicer, da je obdolženo pravno osebo v davčnem inšpekcijskem nadzoru zastopal davčni svetovalec, vendar je iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 8. 5. 2019 (list. št. 44 do 74) razvidno, da je obdolženka v postopku pred FURS-om sodelovala in da je na uvodnem razgovoru dne 28. 2. 2019 razložila potek dela znotraj obdolžene pravne osebe (da so v obdobju od januarja 2018 do avgusta 2018 opravljali storitve v tujini le posamezni zaposleni in še to le v obdobju marec in april 2018, v ostalih obdobjih pa bi naj zaposleni opravljali delo na lastnem gradbišču v L., kjer gradijo proizvodnje hale). Seznanitev obdolženke z organiziranostjo dela znotraj družbe B. d.o.o., ki je zaposlovala več deset delavcev, je nedvomno takšna okoliščina, ki kaže na utemeljen sum, da je obdolženka funkcijo direktorice v kritičnem času dejansko opravljala. K temu je še dodati, da obdolženkin oče v spornem času ni imel funkcije odgovorne osebe, niti v družbi B. d.o.o. ni bil zaposlen, medtem ko plačilo davčnih obveznosti po izvedenem davčnem inšpekcijskem postopku na utemeljenost suma ne vpliva. Glede na obrazloženo so tako zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženka, kljub formalnemu statusu, ki ga je imela v obravnavanem časovnem obdobju pri obdolženi pravni osebi, dejansko ni vodila poslov družbe, preuranjeni.

7Državna tožilka je v zahtevi za preiskavo ustrezno obrazložila, zakaj je v obravnavni zadevi podan utemeljen sum v smeri očitanih kaznivih dejanj. Pri tem se je v glavnem sklicevala na ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora, iz katerih v bistvenem izhaja, da je družba B. d.o.o. lažno prikazovala navidezne potne stroške službenih poti napotenim delavcem in neupravičeno vršila pologe gotovine na transakcijske račune zaposlenih, ki jih ni evidentirala v svoje poslovne knjige. Davčni organ je od vseh pologov na transakcijske račune zaposlenih in izplačanih dnevnic odštel upravičene zneske, in sicer za delovne dni, ko se delavci opravljali delo v Sloveniji, stroške prehrane v višini 6,12 EUR, za delovne dni, ko so bili delavci v tujini in posamezna začasna napotitev ni presegla 30 koledarskih dni, stroške prehrane v višini 44,00 EUR (dnevnice), za delovne dni, ko so bili delavci v tujini nad 30 koledarskih dni, stroške prehrane v višini 11,02 EUR ter pri delavcema A.G. in D.M. nadomestilo za ločeno življenje. Razliko, ki je ostala od neupravičeno izplačanih dnevnic in pologov na transakcijske račune zaposlenih, je davčni organ prištel k obračunani bruto plači ter nato za sporno obdobje obračunal davek od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost, v višini, razvidni iz izreka tega sklepa.

8Po presoji pritožbenega sodišča iz spisovnih podatkov in natančne obrazložitve zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum, da je obdolženka kot odgovorna oseba obdolžene pravne osebe B. d.o.o. storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Posledično je podan utemeljen sum, da je za navedeni kaznivi dejanji kazensko odgovorna tudi pravna oseba B. d.o.o., katera je z očitanimi ravnanji obdolženke pridobila protipravno premoženjsko korist.

9Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je zoper obdolženo S.S. in obdolženo pravno osebo B. d.o.o. uvedlo preiskavo.