UPRS Sklep IV U 7/2021-9

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o priglašenih stroških postopka se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu A., ki ji je bila dodeljena z odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 473-01/2001-47 z dne 19. 12. 2002 ter z odločbami št. 46101-52/2005/4 z dne 1. 11. 2005, odločbo št. 46101-31/2010/4 z dne 9. 10. 2010 in št. 46101-21/2015 z dne 3. 12. 2015 podaljšana do 20. 12. 2020. V 2. točki izreka je odločila, da stroški postopka za zahtevo za podaljšanje koncesije znašajo 4.192,60 EUR.

2Tožena stranka je pojasnila, da je tožeča stranka vlogi priložila vso v določbi 67. člena v zvezi s 100. in 93. členom Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) dokumentacijo in da je bila k podaji strokovnega mnenja glede poslovanja koncesionarja za relevantno obdobje pozvana tudi Finančna uprava Republike Slovenije (FURS, kot nadzorni organ). Sklicevala se je na določbo 3. člena ZIS, ki določa, da je prirejanje iger na srečo izključna pravica Republike Slovenije, razen če s tem zakonom ni drugače določeno in da se za njihovo prirejanje zahteva dovoljenje oziroma koncesije pristojnega organa ter obenem pojasnila, da Vlada na podlagi 3. in 65. člena v zvezi s 100. členom ZIS o podaljšanju koncesije za prirejanje posebnih iger v igralnem salonu odloča po prostem preudarku.

3Odločitev o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za podaljšanje je tožena stranka oprla na ugotovitev, da se pri odločanju o dodelitvi koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu ter o njenem podaljšanju po prostem preudarku presojajo ekonomski, socialni in drugi kriteriji, ki so v ta namen natančneje opredeljeni v tretjem odstavku 3. člena ZIS, odločitev pa je tožena stranka oprla na neuradne, javno dostopne informacije, da so policisti za kar 25 kaznivih dejanj povezanih s prostitucijo in pridobitvijo protipravne premoženjske koristi, ovadili tudi edino lastnico koncesionarja za igralni salon B.B. in direktorja družbe C.C.. Koncesionar je v odgovoru dne 14. 10. 2020, 19. 10. 2020 in 27. 10. 2020 podal izjavo, da B.B. in C.C. ni bila izrečena kazenska sankcija ter predložil tudi notarsko overjeno potrdilo iz katerega je razvidna izjava D.D.. Predložil je tudi dogovor o podpori podaljšanja koncesije opravljanje igralniške dejavnosti na turistično zaokroženem območju, ki ga sestavljajo Občina Žalec in Mestna občina Velenje, Občina Šoštanj in Občina Šmartno ob Paki in glede podanih kazenskih ovadb oziroma že morebitni uvedbi kazenskega postopka zoper obe osebi koncesionarja podal izjavo, da ni bil uveden kazenski postopek zoper B.B. in C.C. ter da se, če so točne informacije, ki so bile podane v medijih, zadeva nahaja zgolj v fazi, ko so bile podane kazenske ovadbe ter so zadeve v fazi predkazenskega postopka.

4Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala na temeljne cilje ZIS in Strategijo razvoja iger na srečo v Sloveniji, ki ji omogočajo, da se koncesija dodeli zaupanja vrednim, poštenim koncesionarjem, z znanjem s področja prirejanja iger na srečo, ki so tudi osebnostno primerni in spoštovani in so s svojim preteklim delovanjem dokazali, da mu je koncesija za prirejanje iger na srečo upravičeno zaupana. Presoji primernosti koncesionarju je med drugim namenjena tudi določba 65. člena v zvezi s 100. členom ZIS, da se koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu dodeli za največ 10 let in se po poteku te dobe lahko podaljša vsakokrat za 5 let, če seveda koncesionar še vedno izpolnjuje pogoje za podaljšanje, tako zakonske kot tiste, ki se obravnavajo po prostem preudarku. Vlada ima možnost, da se pri obravnavi posamezne vloge za podaljšanje koncesije odloči ali določen koncesionar še uživa njeno zaupanje. V zvezi z začetim predkazenskim postopkom je pojasnila, da ta sam po sebi še ne dokazuje, da bo dejansko prišlo do obsodilne sodbe, predstavlja pa okoliščino, ki jo je treba skupaj z ostalimi dokazi ocenjevati in presojati v skladu z načelom proste presoje dokazov in s strogim nadzorom igralniške dejavnosti zagotoviti, da se s to dejavnostjo ukvarjajo le osebe, ki so s svojim preteklim delovanjem dokazale, da so poštene in vredna zaupanja. Pojasnila je tudi, da je za uresničitev svojega poslanstva in vizije na področju prirejanja iger na srečo Vlada sledila strategiji razvoja iger na srečo, ki predvideva na področju posebnih iger na srečo vse manj koncesij, ki pa bodo večje locirane na turistično in urbano zaokroženih območjih ter bodo vsebovale čim večjo turistično komponento. Do konca leta 2020 naj bi se igre na srečo prirejale v največ 30 igralniških enotah. Koncesionar prireja igre na srečo v igralnem salonu le na 74 igralnih mestih, kar je najmanjši obseg prirejanja posebnih iger na srečo od vseh 25 igralnih salonov, ki so sodelovali v letu 2019 in kot tak tudi z vidika lokacije ne sledi smernicam sprejete strategije.

5Dne 19. 1. 2021 je tožeča stranka zoper izpodbijani akt vložila tožbo, v kateri zatrjuje, da je tožena stranka prekoračila diskrecijsko pravico oziroma pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ni bilo uporabljeno na pravilen način, posledično pa je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevo za podaljšanje koncesije za prirejanje iger na srečo zaradi predkazenskega postopka v katerem sta se znašla direktor in lastnica tožeče stranke, v nasprotju z določbami Ustave in KZ-1 in je zaradi navedenega odločba nezakonita tudi iz razlogov napačne uporabe materialnega prava. Oporeka pravilnosti sklicevanja na strateško razvojne dokumente za prirejanje iger na srečo, ker niso imeli nikakršnega vpliva na odločitev o zavrnitvi podaljšanje koncesije, ampak je bila slednja zavrnjena zato, ker se je tožeča stranka zašla v predkazenskem postopku. Tožeča stranka vlaga tožbo tudi zaradi arbitrarne uporabe kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6Dne 12. 2. 2021 je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe zaradi začasne ureditve spornega razmerja glede zavrnitve podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo, tako da se koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo podaljša do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi.

7Uvodoma je pojasnila, da se je dovoljenje oziroma koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo iztekla 20. 12. 2020. Od dne 20. 12. 2020, ko ji je iztekla koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo, le teh ne more več prirejati, zato ji grozi nepopravljiva škoda. V tretjem, v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče, kolikor bi zaradi izvršitve izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda, na tožnikov predlog izda začasno odredbo, s katero začasno uredi stanje glede na nastalo sporno pravno razmerje. Tožeča stranka zato sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero se naj pred pravnomočno odločitvijo o vloženi tožbi, začasno uredi stanje v zvezi s sporno zavrnitvijo podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo.

8Tožeča stranka je prepričana, da bo v upravnem sporu uspela, zato je izdaja ureditvene začasne odredbe, ki bo sporno razmerje (pravočasno) uredila na smiselno enak način, kot je to predlagano s tožbo, še toliko bolj utemeljena. V dokaz svojih navedb obširno povzema tožbene trditve ter podrobneje pojasnjuje razloge zaradi katerih je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo, št. 46101-21/2020/5 z dne 19. 12. 2020 odpraviti ter podaljšati koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo še za nadaljnjih 5 let.

9Tožeča stranka utemeljuje obstoj težko popravljive škode in navaja, da ji bo zaradi izteka podaljšane koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo 20. 12. 2020, povzročena očitna in nepopravljiva škoda. Navaja, da je A. družinsko podjetje, ustanovljeno junija 1994 in uspešno posluje več kot 26 let. Edini družbenik podjetja je B.B., direktor je C.C.. V podjetju so zaposleni vsi družinski člani in njihovi otroci in gre za edino podjetje te družine. Nihče od družinskih članov nima v neposredni ali posredni lasti nobenih drugih podjetjih. Konec leta 2020 je bilo v podjetju zaposlenih skupno 23 oseb. Vsi so domačini, nekateri so zaposleni v podjetju že od ustanovitve, vsi prebivajo v Občini E. ali sosednjih občinah. Tožeča stranka je tako z dejavnostjo vpeta v lokalno okolje in je pomemben subjekt v razvoju turizma, kar dokazuje podpora občin v postopku podaljšanja koncesije.

10Večino svojega prihodka tožeča stranka ustvari v igralnem salonu A., tako v letu 2019 56% vsega prometa, leta 2020 pa zaradi epidemije in posledično prepovedjo opravljanja hotelirskih storitev 75% vsega prometa. V letu 2020 je 699.935,78 EUR od skupaj 945.156,45 EUR prihodkov ustvaril ravno igralni salon. Tudi v letu 2019 je igralni salon ustvaril levji delež prihodkov in sicer 1.005.326,00 EUR od skupno 1.787.362,43 EUR prihodkov, kar izhaja iz priloženega revidiranega letnega poročila za leto 2019.

11Igralni salon obratuje od leta 2003, koncesija pa mu je bila podaljšana že trikrat, kar dokazuje, da se je dejavnost izvajala v skladu s predpisi in brez zaznanih nepravilnosti. Zaradi uspešnega poslovanja je tožeča stranka najela pri poslovnih bankah kredite za nakup zgradb in opreme, torej za investicije, kar vse izhaja iz priloženih kreditnih pogodb. Krediti so zavarovani s hipotekami na poslovni stavbi in nepremičninah v zasebni lasti članov družine B. ter osebnimi jamstvi in menicami. Nadaljnje odplačevanje obveznosti je tako neposredno odvisno od zmožnosti tožeče stranke, da še naprej prireja igre na srečo in ustvarja dobiček in promet. Zaradi upada prihodkov tožeča stranka ne bo sposobna odplačevati kreditov, niti zagotoviti obstoječih delovnih mest zaposlenim. Tako bo, še preden bo odločitev sodišča o tožbenem zahtevku postala pravnomočna, tožeča stranka zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo primorana odpovedati delovno razmerje polovici zaposlenih, posledično bo postala nezmožna plačevati svoje obveznosti ob zapadlosti in bo primorana razglasiti stečaj, ki skupaj z izbrisom iz registra, pomeni prenehanje pravne osebe. Stečaj je toliko bolj verjeten še iz razloga, ker se trenutno tožeča stranka nahaja v situaciji, ko zaradi epidemije sploh ne sme opravljati svoje dejavnosti in torej ne ustvarja prihodkov.

12Tožeča stranka je pojasnila tudi, da se zaposleni trenutno nahajajo na začasnem čakanju na delo, na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID 19 oziroma na subvencioniranem skrajšanem polnem delovnem času. Tako je v igralnem salonu, od skupaj 23 zaposlenih, zaposlenih 9 delavcev, C.C. in Č.C., ki del delovnega časa ravno tako delata v igralnem salonu, s skrajšanim delovnim časom. Kolikor bo treba prejeta sredstva vrniti, kar bi se zgodilo, če bi bilo delavcem odpovedano delovno razmerje iz poslovnega razloga, bi bila tožeča stranka prejeta sredstva dolžna vrniti. Pojasnjuje, da teh sredstev nima, zato je ob podatku, da je zadolžena tako pri bankah ... in pri Javnem skladu RS, dejansko odvisna od zmožnosti opravljanja igralniške dejavnosti, obenem pa je z opravljanjem le te pogojeno uspešno poslovanje in konkuriranjem drugim turističnim regijam. Očitno je torej, da je ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe poglavitnega pomena za preživetje tožeče stranke, posledično tudi za varnost zaposlenih, njihovih družin ter širše lokalne skupnosti, njenega gospodarstva in turizma.

13Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe obrazložila tudi prizadetost javne koristi ali koristi nasprotnih strank in pojasnila, da mora skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče pri presoji izpolnjevanja pogojev za izrek začasne odredbe v okviru testa sorazmernosti presoditi tudi vpliv takšne odločitve na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V konkretnem primeru slednja ne bosta prizadeta, ravno nasprotno, v interesu širše lokalne skupnosti je, da se dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo nadaljuje, kar potrjujejo tudi pisma in pogodbe z občinami in razvojno agencijo.

14Začasno podaljšanje koncesije do pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu ravno tako ne bo prizadelo koristi nasprotnih strank, ker je dovoljevanje prirejanja iger na srečo izključna pravica države, predvsem iz razloga, da se preprečijo pojavi kot so zasvojenost udeležencev, pranje denarja, korupcije in tako dalje. Tožeča stranka izpolnjuje vse zakonske pogoje za podaljšanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo, koncesija pa ji ni bila podaljšana zgolj in samo zaradi prekoračitve diskrecijske pravice oziroma zaradi dejstva, ker tožena stranka pooblastila za odločanje po prostem preudarku ni uporabljala na pravilen način ter je zavzela napačno in neustavno stališče, da sme zaradi obstoja predkazenskega postopka zavrniti podaljšanje koncesije.

15Glede na navedeno podaljšanje koncesije do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne bi v ničemer prizadelo koristi tožene stranke, Vlade RS, drugih koncesionarjev s področja prirejanja iger na srečo ali kogarkoli drugega. Pomenilo bi namreč zgolj nadaljevanje dosedanjega stanja, ki v ničemer ne posega niti v pravice ali koristi ostalih koncesionarjev s področja prirejanja iger na srečo.

16Ker so v okoliščinah te zadeve izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka zahteva, da sodišče izda začasno odredbo, s katero do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi začasno uredi sporno razmerje glede koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo ter tožeči stranki do pravnomočne odločitve o tožbi podaljša koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu A., Vladi RS, kot koncedentu, pa naloži sklenitev in podpis aneksa k obstoječi koncesijski pogodbi z dne 29. 10. 2007 za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, s katerim se dejavnost omenjene koncesijske pogodbe podaljša do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. Tožeča stranka sodišču predlaga tudi, da se toženi stranki naložijo stroški tega postopka v roku 15 dni.

17Tožena stranka odgovora na predlagano začasno odredbo ni podala.

K I. točki izreka:

18Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

19Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

20Tožeča stranka je zahtevala izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe, njeno izdajo pa je utemeljevala (tudi) z nastankom težko popravljive škode. Ker izdana začasna odredba na tej pravni podlagi, s katero sodišče sporno pravno razmerje do odločitve o tožbi začasno uredi tako, da se odvrne težko popravljiva škoda, sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča v takem primeru (načeloma) podobna odločitvi o tožbi, z namenom preprečiti prepričljivo izkazane nedopustne posledice. Sodišče tako odloči kaj je treba storiti, dopustiti, dati ali opustiti v času do odločitve o tožbi. Ker v času odločitve o začasni odredbi sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka, mora odločitev o izdaji regulacijske začasne odredbe temeljiti na verjetnosti enake kasnejše odločitve sodišča v zadevi, zato mora biti dvom o zakonitosti izpodbijanega akta očiten. Zahteva za izdajo začasne odredbe mora vsebovati predlog sodišču, kako naj se začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, sodišče pa mora na podlagi predloga ugotoviti tudi, ali je predlog v okviru zatrjevanega spornega razmerja, da ga ne presega, ali ne gre mimo njega.

21V obravnavani zadevi je tožeča stranka s tožbo zahtevala odpravo akta (odločbe) Vlade Republike Slovenije, ki je zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu A., ki ji je bila dodeljena z odločbo Vlade Republike Slovenije št. 473-01/2001-47 z dne 19. 12. 2002 ter podaljšana z odločbami št. 46101-52/2005/4 z dne 1. 12. 2005, odločbo št. 46101-31/2010/4 z dne 9. 12. 2010 in št. 46101-21/2015 z dne 3. 12. 2015 do 20. 12. 2020. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa je od sodišča zahtevala, da izda začasno odredbo v kateri tožeči stranki do pravnomočne odločitve o tožbi podaljša koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu tako, da toženi stranki naloži sklenitev in podpis aneksa k obstoječi koncesijski pogodbi, št. 4617-83/2007/1 z dne 29. 10. 2007 za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, s katerim se veljavnost koncesijske pogodbe podaljša do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi.

22Ker je začasna odredba v upravnem sporu na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 vezana na predmet upravnega spora, mora sodišče, ne glede na to, da ne odloča o tožbi, tudi v primeru odločanja o začasni odredbi upoštevati primernost predlagane začasne odredbe glede na sporno pravno razmerje. Slednjega v obravnavani zadevi urejajo določbe ZIS, ki v 65. členu določa, da se koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo dodeli za največ 10 let, da se po poteku te dobe lahko podaljša večkrat, vendar vsakokrat za 5 let, ob upoštevanju primeroma naštetih pogojev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, odločitev pa tožena stranka sprejme po prostem preudarku.

23Ob upoštevanju navedene pravne podlage in podatka, da je v obravnavani zadevi sporna zavrnitev podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo, sodišče ugotavlja, da ima odločitev o podaljšanju koncesije za posledico dovoljeno izvajanje posebnih iger na srečo. Gre za odločitev, ki je tožeča stranka ne more pričakovati z gotovostjo, ampak je njena pričakovana pravica opravljati koncesionirano dejavnost negotova. Samo izpolnjevanje primeroma naštetih pogojev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, tudi 9. točke tretjega odstavka 3. člena (upoštevanje drugih okoliščin, povezanih z odločanjem o zadevi), ob izrecni določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS, da tožena stranka odloča o prostem preudarku, namreč še ne pomeni, da tožena stranka ne more zavrniti prošnje za podaljšanje koncesije. Navedeno v nadaljevanju pomeni, da bi sodišče, če bi odločilo o predlagani začasni odredbi, moralo presojati ali so podani pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja določeni v ZIS in tako prevzeti odločanje, ki je na podlagi Ustave RS in ZIS (načelo delitve oblasti) pridržani (izključno) toženi stranki, torej bi njegova odločitev presegla okvir odločanja iz četrtega odstavka 32. člena ZUS-1.

24Ne glede na predhodno ugotovitev nedopustnosti odločanja o predlagani začasni odredbi, pa je sodišče v nadaljevanju presojalo tudi izpolnjevanje pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Glede na zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank.

25Sodišče je v svojih odločitvah že poudarilo, da v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločanje z začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva restriktiven pristop. Tako stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami, kot s predloženimi dokazi, prepriča sodišče o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda za tožečo stranko težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016).

26V obravnavani zadevi tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s podatkom o pričakovanem upadu prihodkov v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti posebnih iger na srečo in s tem povezano izgubo zaposlitve delavcev, nemožnostjo odplačevanja najetih kreditnih obveznosti ter posledično stečajnim postopkom.

27V zvezi v zvezi z navedenimi razlogi s katerimi tožeča stranka zatrjuje nevarnost nastanka težko popravljive škode, sodišče pojasnjuje, da gre po ustaljeni upravnosodni praksi za takšno škodo v primerih, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma izdajo ureditvene začasne odredbe. V skladu z uveljavljeno upravnosodno prakso izpad pričakovanega dohodka ne predstavlja težko popravljive škode (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah I U 315/2010, I U 315/2009, I Up 381/2008), toliko bolj v obravnavani zadevi, ko podaljšanje koncesijskega razmerja ni avtomatično, ampak vezano, enako kot pridobitev koncesije, na izpolnjevanje pogojev ZIS in upravičenje tožene stranke, da o podaljšanju koncesije odloči po prostem preudarku. Prav tako po presoji sodišča ne more predstavljati podlage za sklepanje o težko popravljivi škodi zatrjevanje tožeče stranke, da bo pričakovani upad prihodkov povzročil prenehanje pogodbe o zaposlitvi najmanj polovici delavcev, ki opravljajo delo v igralnem salonu. Po presoji sodišča namreč takšno zatrjevanje za odločitev o izdaji začasne odredbe ne zadostuje, saj gre v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi za bodoče negotovo dejstvo, ki ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda, toliko bolj, ker tožeča stranka dejavnost opravlja tudi na področju hotelirske dejavnosti in gotovost prenehanja pogodb o zaposlitvi po presoji sodišča ni konkretizirana in izkazana tudi iz tega razloga. Iz enakega razloga sodišče kot neizkazano ocenjuje tudi zatrjevanje nastanka težko popravljive škode zaradi nemožnosti odplačevanja kreditnih obveznosti in posledično stečaja družbe. V zvezi s tem Vrhovno sodišče v Sklepu I Up 46/2020 z dne 1. 4. 2020 poudarilo, da je „stečaj lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno s tožbo izpodbijanega akta. Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je tako ob ustrezni trditveni podlagi potrebno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja. Za presojo možnosti stečaja zaradi izvršitve izpodbijane odločbe je torej treba upoštevati trenutno pritožničino premoženjsko stanje in vpliv zatrjevane izgube dejavnosti na njen pravni in ekonomski položaj.“ Po presoji sodišča tožeča stranka s splošnimi navedbami o možnosti stečaja okoliščin, ki bi lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja, ni ustrezno in dovolj konkretno ne zatrjevala, ne izkazala, zato po presoji sodišča ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

28Sodišče je, ker niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

29Tožnica je v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe zahtevala tudi povrnitev stroškov. Sodišče o teh stroških ni odločalo, pač pa je odločitev o tem pridržalo, saj bo o vseh stroških postopka odločilo ob izdaji končne odločbe.