65. člen ZIS

V obravnavanem primeru je pritožnik vložil začasno odredbo s ciljem, da doseže podaljšanje veljavnosti koncesijske pogodbe z dne 29. 10. 2007 do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. S takim predlogom pa ni zahteval ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora namreč ni presojanje zakonitosti koncesijske pogodbe (ta se v skladu s tretjim odstavkom 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZIS sklene na podlagi dodeljene oziroma podaljšane koncesije), niti ni predmet morebitno prenehanje koncesije pred potekom časa, za katerega je bila dana. S tožbo zahtevano sodno varstvo se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za pridobitev koncesije za bodoče petletno obdobje, saj gre – navkljub drugačnemu poimenovanju – pri podaljšanju za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. To izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, na podlagi katerega se o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju odloča po prostem preudarku, pri čemer se pri obeh odločitvah upoštevajo ista, v nadaljevanju te določbe primeroma našteta merila oziroma kriteriji. Sodišče bi moralo za izdajo predlagane začasne odredbe presojati z

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo. Sodišče ugotavlja, da ima odločitev o podaljšanju koncesije za posledico dovoljeno izvajanje posebnih iger na srečo. Gre za odločitev, ki je tožeča stranka ne more pričakovati z gotovostjo, ampak je njena pričakovana pravica opravljati koncesionirano dejavnost negotova. Samo izpolnjevanje pogojev, ob izrecni določbi, da tožena stranka odloča o prostem preudarku, namreč še ne pomeni, da tožena stranka ne more zavrniti prošnje za podaljšanje koncesije. Navedeno v nadaljevanju pomeni, da bi sodišče, če bi odločilo o predlagani začasni odredbi, moralo presojati, ali so podani pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja in tako prevzeti odločanje, ki je na podlagi Ustave RS in ZIS (načelo delitve oblasti) pridržano (izključno) toženi stranki, torej bi njegova odločitev presegla okvir odločanja o izdaji začasne odredbe.

ZIS v 3. odstavku 3. člena določa, da o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju, izdaji dovoljenja in soglasij ter o zadevah iz 53., 81. in 5. odstavka 92. člena tega zakona odločata Vlada Republike Slovenije in minister, pristojen za finance, po prostem preudarku, pri čemer upoštevata zlasti merila, ki so v nadaljevanju tega člena primeroma našteta. Tožena stranka je pri zavrnitvi prošnje upoštevala kriterij izkušenj in priporočil za prirejanje iger na srečo, kriterij dejavnosti, dosedanjega ravnanja in finančne bonitete pravne osebe oziroma z njo povezanih oseb in kriterij izpolnjevanja davčnih, koncesijskih in drugih javno-finančnih obveznosti, ki jih imajo pravne osebe in njeni lastniki. Ugotovila je, da je imela tožeča stranka bilančno izgubo, da je celotni kapital izkazoval negativno vrednost, da je kapitalsko neustrezna, da so bile ugotovljene nepravilnosti, povezane z blagajniškim poslovanjem, ker je vzpostavila dodatno tako imenovano interno blagajno ter da ima evidentirane zapadle neporavnane javno-finančne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje konc