100. člen ZIS

V obravnavanem primeru je pritožnik vložil začasno odredbo s ciljem, da doseže podaljšanje veljavnosti koncesijske pogodbe z dne 29. 10. 2007 do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. S takim predlogom pa ni zahteval ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora namreč ni presojanje zakonitosti koncesijske pogodbe (ta se v skladu s tretjim odstavkom 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZIS sklene na podlagi dodeljene oziroma podaljšane koncesije), niti ni predmet morebitno prenehanje koncesije pred potekom časa, za katerega je bila dana. S tožbo zahtevano sodno varstvo se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za pridobitev koncesije za bodoče petletno obdobje, saj gre – navkljub drugačnemu poimenovanju – pri podaljšanju za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. To izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, na podlagi katerega se o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju odloča po prostem preudarku, pri čemer se pri obeh odločitvah upoštevajo ista, v nadaljevanju te določbe primeroma našteta merila oziroma kriteriji. Sodišče bi moralo za izdajo predlagane začasne odredbe presojati z

Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 91. člena ZIS se napitnina lahko nameni le za plače zaposlenim za delovno uspešnost. Zaposleni pa so samo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za delavca po 4. členu ZDR-1 in s katerimi delodajalec sklene delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zakonodajalec pri izplačilu napitnine razlikuje med zaposlenimi delavci in drugimi delavci iz 86. člena ZIS, čeprav obe skupini sodelujeta pri izvajanju posebnih iger na srečo pri posameznem koncesionarju v igralnici, kjer se ustvarja napitnina, delitev katere je predmet presoje. Vsem je namreč prepovedano prejemati napitnino neposredno od igralcev, pri delitvi napitnine pa sodelujejo le zaposleni delavci. V tem enaka položaja je torej zakonodajalec različno uredil, ker pri delitvi napitnine sodelujejo le zaposleni in ne vsi delavci (tako odločba US RS, št. U-I-50/16-19 z dne 6. 6. 2018).

Akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je pa možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

ZIS v 68. členu – ta se v tej zadevi, ker gre za pridobitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, uporablja na podlagi 100. člena ZIS –, predpisuje, da mora vlada pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Iz navedene določbe izhaja, da gre za primer akcesornega odločanja v smislu 209. člena ZUP. Ker torej akcesorni akt – v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti – ni samostojen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj z njim še ni bilo odločeno o tožnikovi pravici oziroma pravni koristi, ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za dodelitev koncesije.

ZIS v 3. odstavku 3. člena določa, da o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju, izdaji dovoljenja in soglasij ter o zadevah iz 53., 81. in 5. odstavka 92. člena tega zakona odločata Vlada Republike Slovenije in minister, pristojen za finance, po prostem preudarku, pri čemer upoštevata zlasti merila, ki so v nadaljevanju tega člena primeroma našteta. Tožena stranka je pri zavrnitvi prošnje upoštevala kriterij izkušenj in priporočil za prirejanje iger na srečo, kriterij dejavnosti, dosedanjega ravnanja in finančne bonitete pravne osebe oziroma z njo povezanih oseb in kriterij izpolnjevanja davčnih, koncesijskih in drugih javno-finančnih obveznosti, ki jih imajo pravne osebe in njeni lastniki. Ugotovila je, da je imela tožeča stranka bilančno izgubo, da je celotni kapital izkazoval negativno vrednost, da je kapitalsko neustrezna, da so bile ugotovljene nepravilnosti, povezane z blagajniškim poslovanjem, ker je vzpostavila dodatno tako imenovano interno blagajno ter da ima evidentirane zapadle neporavnane javno-finančne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje konc

Nepravilno je stališče revidenta, da bi se morala uporabiti določba 93. člena ZIS in ne 8. člen ZIS. 8. člen ZIS, ki določa, da dejavnost prirejanja iger na srečo opravljajo prireditelji oziroma koncesionarji, v katerih kapitalu ni udeležena tuja oseba, se v povezavi s 100. členom ZIS uporablja kot temeljna določba za vse prireditelje oziroma koncesionarje. 93. člen ZIS pa posebej določa pogoje le za primer, ko je koncesionar za igralni salon domača pravna oseba, njeni delničarji ali družbeniki pa so tudi pravne osebe, kar pa ne velja za konkreten primer.

Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Analogna uporaba te določbe v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ) pomeni, da to velja do vložitve ugovora. In ker je dolžnica v ugovoru navedla, da Okrajno sodišče v Kočevju ni krajevno pristojno, se je to sodišče (glede na drugi odstavek 35. člena ZIZ in prvi odstavek 100. člena ZIZ) pravilno izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo sodišču na čigar območju ima dolžnica stalno prebivališče.