VSC Sodba PRp 196/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog Policijske postaje S. K. z dne 22. 5. 2020 po uradni dolžnosti spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška in izrek glavne sankcije tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR, v preostalem delu pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Storilcu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v skupnem znesku 90,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekršku (ZP-1) ter predpisa, ki določa prekršek, kot tudi zaradi odločitve o sankcijah (1., 2. in 4. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je bil storilcu izpodbijani plačilni nalog izdan zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil 22. 5. 2020, ko je kot voznik osebnega vozila vozil po regionalni cesti skozi naselje S. iz smeri V. v smeri proti S. K., kjer je hitrost s prometnim znakom omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 65 km/h. Izrečena mu je bila globa v višini 250,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

5Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo priči T. R. in S. L., poslujoča policista, medtem ko storilca ni zaslišalo, saj se kljub pravilnemu vabljenju z opozorilom, da bo v primeru, če se vabilu neopravičeno ne bo odzval, sodba izdana brez njegovega zaslišanja, ker za odločitev v zadevi ni nujno, da bi bil zaslišan, zaslišanja ni udeležil, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Sodišče prve stopnje je tudi prebralo listine v spisu - zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 22. 5. 2020, potrdilo o usposobljenosti policista T. R. za delo z merilnikom Prolaser 4, potrdilo o skladnosti merilnika z meroslovnimi zahtevami z dne 26. 11. 2019 ter vpogledalo fotografije v spisu, ki jih je priložil storilec.

6Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bila izmerjena hitrost vožnje storilčevega vozila, ko je ta vozil v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, da je storilec vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h, da je meritev opravil policist, ki je usposobljen za opravljanje meritev z merilnikom hitrosti Prolaser 4, da je za ta merilnik tudi bilo izdano potrdilo o skladnosti s meroslovnimi zahtevami po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. list 91/15), da je bil storilec ustavljen neposredno po ugotovitvi prekrška in da je bil storilcu neposredno po opravljeni meritvi predočen prekršek in pokazana hitrost na laserskem merilniku. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da plačilni nalog nima predložene identitete uporabljene merilne naprave, da merilnik nima dokazila o skladnosti s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu in da je meritev hitrosti bila izvedena v nasprotju s določbami navedenega Pravilnika.

7V obravnavani zadevi je bila hitrost storilčeve vožnje izmerjena z nesamodejnim merilnikom hitrosti, ki meri iz nepremične točke. Uporaba nesamodejnega merilnika hitrosti, ki meri iz nepremične točke pa je dopustna, če tak merilnik hitrosti izpolnjuje (tehnične) pogoje iz 16. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki določa, da morajo imeti ti merilniki takojšnji prikaz izmerjene hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. To pa ne pomeni, da bi izmerjena hitrost morala biti neposredno oziroma takoj po zaključku meritve biti pokazana tudi vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen v kraju, kjer so se opravljale meritve, temveč da mora tak merilnik hitrosti omogočati prikaz izmerjenega rezultata hitrosti na prikazovalniku brez npr. posebnega brskanja po spominu take naprave oziroma brez potrebe po izpisovanju rezultatov meritev s kakšno drugo napravo. Ker izpis rezultata meritve ostane prikazan na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti še določen čas po opravljeni meritvi, je vsekakor mogoče prikazati izmerjeno hitrost vozniku po tem, ko je ta ustavljen. Pri nesamodejnih merilnikih hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in meritev ne dokumentirajo slikovno je zato pomembna predočitev izmerjene hitrosti vozniku s prikazom izmerjene hitrosti na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti. Tako je stališče sodne prakse, ki temelji na določbah 15. člena prej veljavnega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list 25/02 in 90/05), ki je določal, da je za dokumentirano meritev hitrosti obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultata meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozniku, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno pokazati kontroliranemu vozniku. Ker tudi nov Pravilnik o meroslovnih zahtevah z merilniki hitrosti v cestnem prometu dovoljuje uporabo nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje storilca na določbo 17. člena omenjenega Pravilnika, ki za pripis rezultata meritve hitrosti zahteva slikovno dokumentirano meritev hitrosti, saj se ta določba nanaša na drugo vrsto merilnikov hitrosti, in sicer samodejne merilnike hitrosti in nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz premične točke ter tiste nesamodejne merilnike, ki merijo iz nepremične točke, ki tudi dokumentirajo meritve¹. V obravnavani zadevi uporabljeni merilnik hitrosti pa ne sodi v nobeno izmed teh kategorij.

8Čeprav je torej res, da ne obstaja slikovna dokumentacija o meritvi hitrosti, ni mogoče šteti, da pooblaščena uradna oseba storilcu ni bila zmožna dokazati, kateremu merjenju in predmetu pripada pripis rezultata meritve hitrosti. Glede na prepričljive in skladne izpovedbe zaslišanih policistov in glede na dejstvo, da navedbe v opisu dejanja oziroma dejanskega stanja prekrška potrjuje tudi vsebina zapisnika o meritvah hitrosti, ni nobenega dvoma o tem, da je hitrost vožnje bila izmerjena storilčevemu vozilu in da mu je izmerjena hitrost bila pokazana neposredno po končani meritvi, pri čemer je nerelevantno, da so se policisti nahajali 25 m od mesta, kjer je bil storilec ustavljen oziroma kjer so vodili postopek z njim.

9Glede samega zapisnika o meritvah hitrosti je že sodišče prve stopnje poudarilo, da ne gre za javno listino, saj tak zapisnik ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar gre za dokazno sredstvo, ki ga je sodišče dolžno ocenjevati samo zase in v povezavi z ostalimi dokazi in ne gre za nezakonit dokaz, kot poskuša storilec prikazati v pritožbi. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da zapisnik o merjenju hitrosti ni zapisnik, ki bi ga policist bil dolžan sestaviti v skladu s členom 55 ZP-1. Pri izdaji plačilnega naloga za storjeni prekršek se namreč ne uporabljajo določbe 55. člena ZP-1, saj se prekršek in dokazi zanj storilcu predstavijo ustno, o tem pa se zaznamuje rubrika na obrazcu plačilnega naloga.

10Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je v obravnavani zadevi storilcu bila pripisana odgovornost za storjeni prekršek na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, saj je storitev prekrška storilcu dokazana z uporabo tehničnih sredstev in neposredno zaznavo policista, meritev hitrosti pa je bila glede na zgoraj pojasnjeno opravljena v skladu z določbami Zakona o meroslovju (ZMer-1) ter Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu. Tako izpodbijana sodba ne predstavlja nikakršne samovolje razpravljajoče sodnice in izkrivljanje prava ter uporabo dokazov, za katere se ve, da ne obstojijo. Uporaba laserskega merilnika hitrosti, kot je bil uporabljen v predmetni zadevi predstavljajo ustrezno tehnično sredstvo ali napravo, kar je nenazadnje potrjeno s potrdilom o skladnosti konkretnega merilnika hitrosti z zahtevami, ki jih predpisuje Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list št. 91/15), zaradi česar tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je laserski merilnik tehnično neustrezen, ker nima zaščitene nastavitve časa in ker mora rezultat meritve hitrosti iz displeja laserskega merilnika hitrosti policist zapisati v zapisnik, katerega vsebino niti pravilnik, niti zakon ne predpisujeta.

11Ker tako storilec s pritožbenimi navedbami ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da mu je bila hitrost vožnje izmerjena na predpisan način, z ustreznim tehničnim sredstvom, ni nobenega dvoma o tem, da je storilcu dokazano, da je v času in na kraju, kot izhaja iz plačilnega naloga, prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za najmanj 15 km/h in s tem storil prekršek po takrat veljavni 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP.

12Pravilno pa je sodišče ugotovilo tudi, da je poleg izpolnitve vseh objektivnih zakonskih znakov očitanega prekrška, podan tudi subjektivni element prekrška in mu je utemeljeno očitalo, da je prekršek storil z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, to je, da bo storil prekršek, pa je v to privolil.

13Ker je po storitvi prekrška bil spremenjen zakon, ki določa prekršek in je dejanje, kot ga je storil storilec 22. 5. 2020, opredeljeno kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP ter zanj predpisana globa v višini 120,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zahtevi za sodno varstvo delno ugodi in plačilni nalog spremeni glede pravne kvalifikacije prekrška ter izreka glavne sankcije globe, saj tako postopanje sodišča določa drugi odstavek 2. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno in zakonito storilcu namesto globe v višini 250,00 EUR, izreklo globo v višini 120,00 EUR, v izrečeno stransko sankcijo treh kazenskih točk v cestnem prometu pa ni posegalo, saj je ta ostala nespremenjena.

14V zvezi z izrekom stranske sankcije kazenskih točk storilec izraža zmotno prepričanje, da je mogoče to stransko sankcijo vozniku izreči zgolj na podlagi izkazanega dejstva, da je bila s prekrškom povzročena konkretna nevarnost za življenje udeležencev v cestnem prometu, ki mora biti konkretizirana. Kazenske točke v cestnem prometu se namreč izrekajo v številu, kot so za posamezni prekršek predpisane in pri izrekanju te stranske sankcije ni potrebno posebej obrazlagati kakšna nevarnost je nastala za udeležence cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno potrdilo izpodbijani plačilni nalog v delu glede izreka stranske sankcije treh kazenskih točk, saj je prekrškovni organ to stransko sankcijo storilcu izrekel utemeljeno in zakonito.

15Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo pozvan s pozivom prekrškovnega organa.

¹ Pri tem prikaz rezultata meritve na prikazovalniku merilnika ni mogoče šteti kot dokumentiranje meritve.