UPRS Sodba IV U 136/2018-24

I. Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije, št. 47805-25/2018/3 z dne 26. 7. 2018 se v 1. točki izreka izreče za nično, v preostalem delu pa se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka, Vlada Republike Slovenije, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovila, da je Republika Slovenija lastnica nepremičnin navedenih v izreku navedene odločbe parcela št. ..., vse k.o. ...; parcela št. ... k.o. ...; parcela št. ..., vse k.o. ...; parcela št. ... k.o. .... V 2. točki izreka je odločila, da se nepremičninam navedenim v 1. točki izreka te odločbe dodeli status javnega dobra - javne železniške infrastrukture in v 3. točki izreka, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da nepremičninam navedenim v 1. točki izreka te odločbe ni bil pravočasno urejen status javnega dobra in lastninskih razmerij ter pravočasno usklajeno zemljiško stanje, zato je prišlo do materialnopravno napačnega lastninjena teh nepremičnin po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) v korist Mestne občine A. Ni bilo upoštevano, da so navedene nepremičnine javna železniška infrastruktura, ki je bila olastninjena s specialnimi predpisi, tako da je Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico po samem zakonu in da so nepremičnine v posesti in upravljanju Republike Slovenije oziroma Javnega podjetja Slovenske železnice (JP-SŽ).

3V zvezi s vprašanjem lastninjenja po ZLNDP se je oblikovala enotna sodna praksa, iz katere izhaja, da je za pridobitev lastninske pravice po tem zakonu bistveno, kdo je ob njegovi uveljavitvi zemljišča dejansko uporabljal, ker odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Kolikor so se nepremičnine dejansko uporabljale kot javna infrastruktura, potem formalno vknjižena pravica uporabe na podlagi ZLNLD ne more biti pretvorjena v lastninsko pravico. Če je do vknjižbe lastninske pravice prišlo, je ta materialnopravno napačna. Takšna stališča pa zastopa tudi sodna praksa, konkretno sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1061/2004 z dne 18. 1. 2006, sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 900/2005 z dne 27. 2. 2007, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008, sklep VS RS, opr. št. II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1166/2010 z dne 20. 10. 2010, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2321/2012 z dne 19. 6. 2013, sklep VS RS, opr. št. II Ips 198/2012 z dne 28. 11. 2013, sodba in sklep VS RS, opr. št. II Ips 336/2013 z dne 3. 9. 2015.

4Dejstvo je, da najmanj od izgradnje železniške proge (v naravi namreč vse predmetne nepremičnine predstavljajo železniško progo), Republiki Sloveniji oziroma upravljavcu javne železniške infrastrukture, nihče ni oporekal pravice uporabe teh nepremičnin in sta Republika Slovenija oziroma upravljavec javne železniške infrastrukture predmetne nepremičnine ves čas posedovala in ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) na njih dejansko izvrševala pravico uporabe. Čeprav je bila na naveden dan uveljavitve zakona v zemljiški knjigi formalno vpisana pravica uporabe pri predmetnih nepremičninah Mestni občini A., ki teh nepremičnin ni imela v posesti, je bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki je imela te objekte tudi v upravljanju, Republika Slovenija oziroma upravljavec javne železniške infrastrukture. Nepravilen vpis lastništva v zemljiški knjigi, ki je posledica avtomatizma po določbah ZLNDL, tako preprečuje vpis lastninske pravice v korist Republike Slovenije.

5Zakon o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZeIP) v prvem odstavku 9. člena določa, da so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi z ZZeIP in na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 29. člena ZZeIP, ki določa, da zemljišče in objekte, ki so del javnega železniške infrastrukture, določi Vlada Republike Slovenije in peti odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, ki določa, da vlada o upravnih zadevah iz svoje pristojnosti odloča z odločbo. Drugi odstavek 29. člena ZZeIP določa, da zemljišča in objekte iz prejšnjega odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi pravnomočne odločbe.

6Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita in neutemeljena, zato vlaga zoper njo tožbo iz vseh tožbenih razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na dejstvo, da je bilo lastninjenje nepremičnin, ki so predmet 1. točke izreka odločbe po ZLNDL, v korist Mestne občine A., materialnopravno napačno. Pojasnjuje, da urejanje lastninskopravnih razmerij spada v izključno pristojnost rednih sodišč in ne upravnih organov oziroma Vlade Republike Slovenije, zato spreminjanje lastništva nepremičnin ne predstavlja upravne zadeve, ampak področje stvarnega, civilnega prava, kar posledično pomeni, da je odločitev tožene stranke v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 279. člena ZUP, nična.

7Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 29. člena ZZeIP, ki je po prepričanju tožene stranke zagotovo ustavno sporen, saj je z vidika varstva pravic celo slabši od določbe 38. člena istega zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo z odločbo, opr. št. U-I-316/04-6 z dne 3. 3. 2005, je Vlada RS sicer pristojna, da zemljiščem in objektom, ki so del javne železniške infrastrukture, določi status grajenega javnega dobra, vendar po predpisanem postopku iz 245. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki v zadevi ni bil upoštevan. Zaradi tega je tudi izrek 2. točke izpodbijane odločbe nepravilen oziroma nezakonit.

8Izpodbijana odločba je nadalje nepravilna in nezakonita tudi zato, ker tožena stranka pred izdajo odločbe tožeči stranki ni omogočila izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za to odločbo in je s tem kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak je sama odločila o svojih domnevnih stvarnopravnih upravičenjih na spornih nepremičninah, na škodo Mestne občine A. in na škodo nekaterih drugih fizičnih in pravnih oseb, katerim pa te svoje odločitve ni niti vročila. Ker tožeči stranki ni bila dana možnosti sodelovanja, je bila storjena bistvena kršitev ZUP po 3. točki prvega odstavka 237. člena ZUP.

9Poleg tega, da je tožena stranka odločila v zadevi iz sodne pristojnosti, kot nepristojen organ in je zagrešila bistvene kršitve določb postopka, pa je v vsakem primeru nepravilno ugotovila tudi dejansko stanje oziroma dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prav nikakršnih navedb in dokazov o tem, da obravnavane nepremičnine dejansko predstavljajo železniško infrastrukturo, kot tudi ne od kdaj naj bi te nepremičnine predstavljale železniško infrastrukturo, kar je očitno posledica dejstva, da je tožena stranka postopek izvedla v nasprotju z določbo 245. člena ZUreP-2, zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb ZUP in izpodbijana odločba predstavlja arbitrarno odločitev, ki je ni mogoče preizkusiti.

10Tožeča stranka ni ugotavljala dejanskega stanja zadeve, ampak je očitno nekritično sledila predlogu oziroma zahtevi nekega predlagatelja, ki ga v izpodbijani odločbi ni navedla, kar dokazuje dejstvo, da so predmet odločbe tudi nepremičnine, ki ne obstajajo ter dejstvo, da so predmet odločbe tudi nepremičnine, katerih Mestna občina A. ni lastnik oziroma je le njihov solastnik, ostalim solastnikom pa odločba ni bila izdana, niti vročena. Odločba se namreč nanaša tudi na nepremičnino, parc. št. ... k.o. ..., ki ne obstaja, kot to izhaja iz javnega izpisa zemljiške knjige. Nadalje ne obstaja niti parc. št. ... k.o. ..., od leta 2012 dalje, ko sta iz nje nastali, parc. št. .../1 in .../2. Vendar pa Mestna občina A. tudi ni lastnica teh dveh parcel, ki sta nastali iz parcele, št. ... k.o. ..., ki je tudi predmet izpodbijane odločbe. Ob tem pa tudi ni mogoče spregledati, da je parc. št. ... po dejanski rabi kmetijsko zemljišče, kot izhaja iz priloženega izpisa javnega pogleda v podatke o nepremičninah GURS. To navedeno vsekakor potrjuje, da izpodbijana odločba delno nepravilna in nezakonita tudi iz tega razloga, ker se nanaša na obstoječe nepremičnine.

11Prav tako se odločba delno nanaša tudi na nepremičnine, pri katerih je Mestna občina A. zgolj solastnica, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, ali naj bi bil last Republike Slovenije le solastninski delež Mestne občine A.. Ker preostali solastniki predmetnih nepremičnin v odločbi niso omenjeni, se utemeljeno sklepa, da se tudi sicer sporna odločitev tožene stranke nanaša zgolj na solastninski delež Mestne občine A., kar pomeni, da je takšna odločitev absurdna in pravno nevzdržna, saj je nemogoče in nesprejemljivo, da bi morebitno javno dobro - javna železniška infrastruktura predstavljala le solastninski delež določene nepremičnine. Kolikor pa je odločitev tožene stranke uperjena zoper celotne nepremičnine, pri katerih je Mestna občina A. zgolj manjšinska solastnica, pa je podana groba kršitev, ker je Vlada RS odločala o pravicah subjektov, ki sploh niso stranke postopka.

12Tako je Mestna občina A. solastnica nepremičnine, parc. št. ... k.o. ... le do 127/1327, nepremičnine parc. št. ... k.o. ... pa do 373/2025. Preostali solastniki sta fizični osebi B.B. in C.C., in sicer na podlagi dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih, katerim sta bili ti dve nepremičnini vrnjeni v last in posest z delno odločbo RS, UE Celje, št. 36300-126/92 z dne 25. 11. 2005, ter gospodarske družbe D., d.o.o., E., d.o.o. in F., d.o.o., ki pa so njihove solastninske deleže kupile od preostalih dedičev denacionalizacijskih upravičencev. Ker so bili pravni akti na podlagi katerih so lastninsko pravico na navedenih nepremičninah pridobili omenjeni sedanji lastniki v letu 2005 na podlagi odločitve države, torej znatno po uveljavitvi ZZeIP in ZLNDL, je evidentno, da te nepremičnine v nobenem primeru ne morejo biti last Republike Slovenije, na podlagi predpisov, na katere se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi, enako pa velja tudi za vse preostale nepremičnine.

13Poleg tega, da je izpodbijana odločba obremenjena s številnimi procesnimi kršitvami, ki nedvoumno narekujejo odpravo izpodbijane odločbe, pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Sporno odločbo je namreč tožena stranka izdala brez vsakršne pravne osnove, na način, ki ga je Ustavno sodišče RS z odločbo 3. 3. 2005, št. U-I-316/2005-6 izreklo za protiustavnega in zato z njo razveljavilo 38. člena Zakona o železniškem prometu. Tožeča stranka se sklicuje na razloge s katerimi je Ustavno sodišče RS med drugim odločilo o neustavnosti navedene določbe Zakona o železniškem prometu in pojasnjuje, da je v kontekstu te obrazložitve povsem neutemeljeno in pravno nevzdržno zatrjevanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da pri odločitvi v točki 1 izreka izpodbijane odločbe ne gre za odvzem lastninske pravice, ampak da gre zgolj za ureditev zemljiškoknjižnega stanja zemljišč, ki da so že po zakonu grajeno javno dobro v lasti države. Iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije podrobno obrazložilo v prej citirani odločbi, v takšnem primeru kot je obravnavani, torej v primerih, ko pri nepremičnini, ki naj bi predstavljala grajeno javno dobro v lasti države ni vpisane pravice uporabe v korist države, ni mogoče vpisati statusa javnega dobra brez predložitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tudi sicer Vlada RS nima v nobenem predpisu pooblastila odločati o lastninsko pravnih vprašanjih nepremičnin, zato za izpodbijano odločitev Vlade RS ni obstajala niti formalnopravna, niti materialnopravna podlaga, saj gre pri odločanju o stvarno pravnih zadevah za civilno pravno področje. S tem, ko je tožena stranka odločala o lastninski pravici na obravnavanih nepremičninah, je grobo prekoračila svoja pooblastila in tako izpodbijana odločba predstavlja akt o razlastitvi, za kar tožena stranka ni pristojna, kaj šele, da bi bila zadeva izpeljana po zakonskih določbah.

14Tožena stranka v izpodbijani odločbi zatrjuje, da je bilo lastninjenje nepremičnin v korist Mestne občine A. po ZLNDL materialnopravno napačno. Gre za neutemeljeno zatrjevanje, ki je tudi napačno. Pri nepremičnini, parc. št. ... k.o. 1077 Celje lastninska pravica v korist Mestne občine A. namreč ni bila vpisana na podlagi ZLNDL, ampak na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 9. 2008, opr. št. P .../2008, v kateri je bilo razsojeno, da je Mestna občina A. med drugim tudi lastnica nepremičnine, parc. št. ... k.o. .... Odločitev je bila torej sprejeta s pravnomočno sodno odločbo, izdano v letu 2007, ki je postala pravnomočna 20. 5. 2009, podlage na podlagi katerih pa je Mestna občina A. postala lastnica na tej nepremičnini pa so razvidne iz citirane sodbe. Tako je glede nepremičnine ... k.o. ... tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, tudi s tem, ko je ignorirala pravnomočno sodbo stvarno pristojnega sodišča.

15Čeprav v postopku to ni pomembno, pa tožeča stranka izpostavlja tudi, da obravnavane nepremičnine predstavljajo nekatere dele tako imenovane industrijske tirne mreže (ITM) na območju Celja, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v sodelovanju z zainteresiranimi podjetji, zgradila Občina A., kot pravni prednik tožeče stranke, preko takratnega Sklada za komunalno urejanje zemljišč Občine A. V dokaz temu zatrjevanju tožeča stranka v spis vlaga le odločitve, ki se nanašajo na gradnjo dela te industrijske tirne mreže, in sicer za industrijski tir ..., iz katerih izhaja investitor gradnje železniških tirov. To ob upoštevanju določbe druge alineje drugega odstavka 1. člena ZZeIP, da določba prvega odstavka 29. člena tega zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka, sploh ni upoštevna za odločanje v obravnavani zadevi.

16Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze in po javno opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki vrne stroške postopka.

17Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

18Odgovor na tožbo je posredovala tudi stranka z interesom, Slovenske železnice, ki so sodišču poslale seznam parcel, ki so predmet odločbe Vlade Republike Slovenije in za katere kot upravljavec javne železniške infrastrukture izjavljajo, da so na teh parcelah, ki so v tabelah napisane pod javno železniško infrastrukturo, objekti in naprave javne železniške infrastrukture, ki jih kot upravljavec nujno potrebujejo za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa in morajo zato imeti status grajenega dobra - javna železniška infrastruktura.

K I. točki izreka:

19Tožba je utemeljena.

20V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ugotovila, da je Republika Slovenija lastnica v tej točki izreka navedenih nepremičnin ter svojo odločitev oprla na ugotovitev, da na teh nepremičninah ni bil pravočasno urejen“ status javnega dobra in lastninskih razmerij ter pravočasno usklajeno zemljiško stanje“, zato je prišlo do lastninjena teh nepremičnin po ZLNDL v korist Mestne občine A., ki je kot vknjiženi imetnik pravice uporabe postala lastnik. Ker ni bilo upoštevano, da so navedene nepremičnine javna železniška infrastruktura, ki je bila olastninjena s specialnimi predpisi, je bilo lastninjenje nepremičnin po ZLNDL (v korist Mestne občine A.) materialnopravno napačno.

21Sodišče na podlagi parcelnih številk nepremičnin navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe in ob upoštevanju navedb tožene stranke in tožeče stranke ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Celju, s sodbo z dne 25. 9. 2008, opr. št. P .../2008, ugotovilo, da je Mestna občina A. lastnica nepremičnine, parc. št. ... k.o. .... Iz sodbe, ki jo je k tožbi priložila tožena stranka in na katero se kot materialnopravno napačno sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (brez navedbe opravilne številke te sodbe) izhaja, da je sodišče odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka v tem sporu (Mestna občina A.) dokazala, da je njena prednica, kot imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini, po realizirani menjalni pogodbi iz leta 1972, s pravnim prednikom Slovenskih železnic, d.o.o., kot imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini, na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih in ZLNDL, postala lastnica teh nepremičnin. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja tudi, da je sodišče v tem sporu preverjalo tudi, ali gre pri parc. št. ... k.o. ... za javno dobro. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da na zemljiščih predmet tega postopka vpis javnega dobra ni bil izveden, niti ni bil priglašen. Glede na navedeno, je po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijano odločitvijo v 1. točki izreka, ki se nanaša na parc. št. ..., posegla v pravnomočno odločitev stvarno pristojnega sodišča.

22Ker tožena stranka navaja, da je pri nepremičninah navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe prišlo do lastninjenja nepremičnin po ZLNDL v korist Mestne občine A., in to lastninjenje ocenjuje kot materialnopravno napačno, je sodišče v nadaljevanju izhajalo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico po samem zakonu in da so bile sporne nepremičnine, ki so v naravi javna železniška infrastruktura, v posesti in upravljanju Republike Slovenije oziroma Javnega podjetja Slovenske železnice (JP-SŽ), da je bila gospodarska javna infrastruktura opredeljena in določen način njenega upravljanja že z ZNOFP, ob lastninjenju JP-SŽL na podlagi 76. člena ZGJS pa so infrastrukturni objekti pripadali neposredno državi, ki je hkrati ob lastninjenju družbenega kapitala JP-SŽL po 69. členu ZGJS sprejela odločitev, da tudi infrastrukturni objekti predstavljajo sestavino osnovnega kapitala. Tako je bila do sprejetja ZZelP vsa železniška infrastruktura last JP-SŽ, kar pomeni, da je bila z ZNOFP določena namenskost železniške infrastrukture in s tem omejeno razpolaganje z objekti in zemljišči, ki so železniška infrastruktura.

23Sodišče tako na podlagi povzetka navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožena stranka na zemljiščih navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe izhajala iz podatka, da so bila (vsa) zemljišča lastninjena na podlagi določb ZLNDL in nadaljnje ugotovitve, da tudi sodna praksa izoblikovana na podlagi ZLNDL potrjuje, da je pridobitev lastninske pravice po tem zakonu vezana na dejansko uporabo teh zemljišč in da formalno vknjižena pravica uporabe na podlagi ZLNDL na nepremičninah, ki so se dejansko uporabljale kot javna infrastruktura, ne more biti pretvorjena v lastninsko pravico.

24Sodišče v zvezi zatrjevanim spornim lastninjenjem nepremičnin (po določbah ZLNDL) in obrazložitvijo, da je Republika Slovenija postala lastnica teh nepremičnin že po določbah ZGJS, pojasnjuje, da je vprašanje vpisa lastninske pravice, ki je bila pridobljena originarno (kar zatrjuje tožena stranka s sklicevanjem na določbe ZGJS in tudi določbe ZLNDL) in pogojev za tak vpis, predmet postopka pred sodiščem splošne pristojnosti (Zakon o sodiščih), zato bi zatrjevano nepravilnost vpisa lastninske pravice na podlagi zakona (npr. ZLNDL, ZGJS, ...), ki je v takem primeru dekleratorne narave, morala tožena stranka uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti.

25Ker je tožena stranka odločitev v 1. točki izreka sprejela v zadevi iz sodne pristojnosti, je sodišče 1. točko izreka izpodbijane odločbe, na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izreklo za nično. Po citirani določbi se namreč za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

26V nadaljevanju pa je sodišče presojalo tudi odločitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odločila, da se nepremičninam navedenim v 1. točki izreka dodeli status javno dobro - železniška infrastruktura. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 10. člena ZZelP, ki določa sestavne dele javne železniške infrastrukture ter določbi 29. člena ZZelP, ki določa, da zemljišča, ki so del javne železniške infrastrukture, določi Vlada RS.

27Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra ureja predpis veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, ZUreP-2 (Uradni list RS, št. 61/2017, objavljen 2. 11. 2017, veljaven od 17. 1. 2017, uporaba od 1. 6. 2017). Slednji v določbah od 245. do 274. člena določa postopek pridobitve in prenehanja statusa grajenega javnega dobra, ki ga tožena stranka (v zvezi s podelitvijo statusa javnega dobra - javne železniške infrastrukture) ni upoštevala, niti se nanj ni sklicevala. Svojo odločitev je namreč oprla na pojasnilo, da se na nepremičninah navedenih v 1. točki izreka te odločbe nahajajo obstoječi tiri, naprave in objekti javne železniške infrastrukture in predstavljajo sestavni del javne železniške infrastrukture ter izpolnjujejo pogoje za dodelitev statusa javnega dobra - javne železniške infrastrukture in nadaljnjo ugotovitev, da je izpodbijano odločbo, s katero se ugotovi, da je Republika Slovenije lastnica predmetnih nepremičnin, istočasno pa se tem nepremičninam tudi dodeli status grajenega javnega dobra - javne železniške infrastrukture, treba izdati zato, da bi zemljiškoknjižno stanje ustrezalo dejanskemu.

28Zaradi neupoštevanje v ZUreP-2 določenega postopka za določitev statusa javnega dobra ter nepravilnega (dejanskega) izhodišča, da je Republika Slovenija lastnica nepremičnin iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek.

29Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba izpodbijani akt v 1. točki izreka izreči za ničen in v 2. točki izreka tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

30K II. točki izreka:

31Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Priglašene stroške za tožbo, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.