UPRS Sodba II U 340/2018-8

Tožba se zavrne.

Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, Območna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o izvršbi za izterjavo denarne kazni v upravnem postopku s posredno prisilitvijo št. 0611-2702/2015-17 z dne 18. 7. 2018, izdanim po uradni dolžnosti odločil: 1. da je tožnik dolžan denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 600,00 EUR, zagroženo s sklepom Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota Maribor, Izpostava Maribor, št. 0611-2702/2015-17 z dne 15. 11. 2017 plačati v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa v korist tega organa, 2. če tožnik v naknadnem roku do 1. maja 2019 ne bo izvršil naložene obveznosti v celoti, očistil kmetijskega zemljišča k.o. ... kot lastnik na parc. št. 155/9 in 155/11 zaraščenega še z drevesasto grmičasto zarastjo in starim zapuščenim vinogradom s pripadajočo armaturo, v skupni velikosti 1566 m², v skladu z določili izreka odločbe kmetijske inšpektorice, št. 0611-2702/2015-7 izdano dne 16. 12. 2015, bo takrat dejansko kot novo prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 700,00 EUR. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Iz izpodbijanega sklepa o izvršbi, št. 0611-2704/2015-14 z dne 18. 7. 2018 izhaja, da je tožniku prav tako naložena za izterjavo denarne kazni v upravnem postopku s posredno prisilitvijo denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 600,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 8 dni, ki je bila zagrožena s sklepom Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota Maribor, Izpostava Maribor, št. 0611-2704/2015-14 z dne 15. 11. 2017 v korist tega organa. V 2. točki izreka sklepa je tožniku bilo naloženo, da v naknadnem roku do 1. maja 2019, v kolikor ne bo izvršil naložene obveznosti – v celoti očistil zarasti s kmetijskega zemljišča k.o. ... (lastnika A. A.) na parc. št. 155/10 v skupni velikosti 600 m², v skladu z določili izreka odločbe kmetijske inšpektorice, št. 0611-2704/2015-6 izdano z dne 21. 12. 2015, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 700,00 EUR. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe.

Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožniku kot zavezancu in lastniku odrejena izkrčitev zarasti in starega vinograda z armaturno oporo na njegovi kmetijski površini ter le-to usposobiti za nadaljnjo kmetijsko obdelavo na parc. št. 155/9 in 155/11 k.o. ..., v skupni zaraščeni velikosti 1566 m². Prav tako je bila tožniku odrejena izkrčitev zarasti na kmetijski površini last A. A. ter le-to usposobiti za nadaljnjo kmetijsko obdelavo na parc. št. 155/10 k.o. ..., v skupni zaraščeni velikosti 600 m². V obeh primerih je tožnik pisno zaprosil inšpekcijski organ dne 26. 10. 2016, za podaljšanje izvedbenega roka. Zapisnik o kontrolnem pregledu na terenu je bil izveden dne 4. 11. 2016, ko se je ugotovilo, da odločbi nista izvršeni. Prav tako je v obeh primerih bilo na podlagi kontrolnega inšpekcijskega pregleda na terenu z dne 18. 7. 2017 ugotovljeno, da je kmetijsko zemljišče še vedno v celoti zaraščeno in sklep še ni izvršen. Tožniku je bil na podlagi njegovih pisnih zaprosil podaljšan rok izvedbe do 1. 5. 2019 ter se mu je zagrozilo z novim prisilnim ukrepom z denarno kaznijo v znesku 700,00 EUR.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. 0611-2151/2018/4-VN z dne 24. 9. 2018 in z odločbo 0611-2150/2018/2-VN z dne 21. 9. 2018, pritožbo tožnika zoper oba izpodbijana sklepa prvostopenjskega organa zavrnilo. V pritožbi tožnik navaja, da je star 70 let, živi sam in je zbolel za rakom. Bil je operiran in obsevan in zaradi zdravstvenih težav ni mogel počistiti. V letu 2017 je že plačal 1.000,00 EUR kazni. Letos je ponovno dobil 1.200,00 EUR denarne kazni, ki je ne more plačati. Drugostopenjski organ meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe upravnega postopka, uporabil materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Odločal je na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za to obliko izvršbe se je organ prve stopnje odločil po načelu ekonomičnosti, saj je izvršba s prisilitvijo za zavezanca ugodnejša, kot izvršba po drugi osebi. Izrek, da pritožba ne zadrži njegove izvršitve pa temelji na tretjem odstavku 292. člena ZUP.

Tožnik je vložil laično tožbo v upravnem sporu, v kateri prosi za zadržanje kazni iz že navedenih vzrokov. Zaradi že plačane kazni v letu 2017 je v negativnem stanju na tekočem računu in kreditno nesposoben, da bi se dodatno zadolžil za plačilo kazni. S tem je želel preprečiti izvršbo. V tem času mu je umrla tudi mama, za katero ni dobil pogrebnine. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je kmetijska inšpektorica v skladu s pooblastili 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pristojna opravljati preglede kmetijskega zemljišča. Navedena zemljišča so po OPN (občinskem prostorskem načrtu) kmetijska zemljišča. Kmetijska inšpektorica lahko opravi ogled kmetijskih zemljišč tudi sama na prijavo in ne rabi dovoljenja lastnika in ne prisotnosti lastnika kmetijskega zemljišča pri ogledu. Inšpekcijski odločbi sta bili vročeni tožniku dne 22. 12. 2015 z izvedbenim rokom do 1. 11. 2016. Pri kontrolnem pregledu na terenu se je dne 9. 7. 2018 ugotovilo, da je kmetijsko zemljišče zaraščeno v celoti, tudi majhen del, ki ga je tožnik v lanskem letu očistil. Zapisnik se je tožniku vročil dne 11. 7. 2018 z navedenim novim rokom, upoštevaje njegovo pisno zaprosilo ter se je zato navedel daljši rok izvedbe in to do 1. 5. 2019. Upravni organ prve stopnje je tožniku na podlagi prvega in drugega odstavka 298. člena ZUP zagrozil, da bo uporabljan prisilni ukrep denarna kazen, če ne bo ravnal po inšpekcijskih odločbah naloženo mu obveznost. Zaradi navedenega je bilo treba v skladu z 298. členom ZUP izrečeni prisilni ukrep uporabiti in zagroziti z novim prisilnim ukrepom. Vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do zneska 1.000,00 EUR.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev izpodbijanih sklepov prvostopenjskega organa, izdanih na podlagi 298. člena ZUP, da mora tožnik kot zavezanec plačati denarno kazen v znesku 600,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepoma o dovolitvi izvršbe Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 18. 7. 2018, s katerim je bila dovoljena izvršba odločb tega organa z dne 15. 11. 2017.

Izvršba za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti se opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo (296. člen ZUP). Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Slednji v prvem odstavku 298. člena določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna, ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. Denarna kazen se izreče, če tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, preteče brez uspeha.

Tak način izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo, je določen za izvršitev tožniku izdanih inšpekcijskih odločb z dne 15. 11. 2017, v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 18. 7. 2018. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je organ tožniku kot zavezancu zagrozil, da če bo ravnal v nasprotju z obveznostjo iz odločbe z dne 15. 11. 2017 ter do naknadnega roka 1. 5. 2019 ne bo izpolnil svoje obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabil denarno kazen v višini 700,00 EUR. Plačana denarna kazen se ne vrne (četrti odstavek 298. člena ZUP).

V izpodbijanih sklepih je prvostopenjski organ tudi obrazložil, zakaj je način prisilne izvršitve z denarno kaznijo bolj ugoden za tožnika. Sodišče pojasnjuje, da je namen izvršilnega postopka izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, zato sodišče vsebinsko ne presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To izhaja iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Na odločitev v zadevi ne vplivajo tožbene navedbe, da je tožnik plačal del izrečene mu kazni, saj smisel zagrožene kazni ni v plačilu le te, temveč v izpolnitvi zavezančevih nedenarnih obveznosti in se zavezanca prisili z denarno kaznijo v kolikor prostovoljno ne izpolni obveznosti. Tožnik je torej dolžan izvršiti naloženo mu obveznost - očistiti zarasti s kmetijskih zemljišč in tožniku po opravi obveznosti ne bo treba plačati zagrožene kazni.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).