UPRS sodba I U 659/2009

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje pri patentu št. 200330604. V obrazložitvi je navedel, da je dne 17. 12. 2007 tožeča stranka zahtevala vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavrženjem zahteve za vpis evropskega patenta v register patentov, po odločbi Urada št. 31203-604/2003-10 z dne 28. 9. 2007, ki jo je zastopnik tožeče stranke prejel dne 2. 10. 2007. Tožeča stranka je v zahtevi navedla, da je dne 29. 12. 2006 vložila zahtevo za vpis evropskega patenta v register patentov. Dne 8. 1. 2007 je Urad izdal poziv za dopolnitev zahteve in sicer za predložitev pooblastila zastopniku (5. odstavek 129. člena Zakona o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 51/06-UR.P.B., v nadaljevanju ZIL-1 ). Za dopolnitev zahteve je določil tri mesečni rok, na zahtevo tožeče stranke pa je bil rok za predložitev pooblastila dvakrat podaljšan, vendar do dne 10. 7. 2007, ko se je izteklo drugo podaljšanje roka, tožeča stranka pooblastila Uradu ni predložila. To je storila šele z vložitvijo zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. V zahtevi je tožeča stranka navedla, da je do zamude pri predložitvi pooblastila prišlo kljub skrbnemu ravnanju zastopnika, saj je zastopnik v tujini pooblastilo vlagatelju zahteve poslal pravočasno, vendar se je pooblastilo na poti do vlagatelja zahteve najbrž izgubilo. Urad ugotavlja, da je tožeča stranka pravočasno vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, plačala predpisano pristojbino in opravila zamujeno dejanje (2. odstavek 68. člena ZIL-1). Urad je tudi ugotovil, da tožeča stranka v zahtevi ni navedla upravičenih vsebinskih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 68. člena ZIL-1), zato je v skladu s 3. odstavkom 68. člena ZIL-1 s pozivom z dne 31. 7. 2008 pozvala tožečo stranko, naj se izreče o razlogih, zaradi katerih Urad meni, da zahteva ni utemeljena. V odgovoru na poziv Urada je tožeča stranka navajala, da je bil pooblaščeni zastopnik dovolj skrben glede na dane okoliščine, a žal kljub temu ni pravočasno dopolnil vloge in poslal pooblastila, njegovi razlogi, da je prišlo do zamude, pa so opravičeni, zaradi česar bi bilo treba zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi. Sklicevala se je na verigo zastopnikov ter na napako pri družbi X., preko katere naj bi bila poslana pošiljka s pooblastilom. Menila je, da naj bi bilo v diskreciji Urada le, da se presoja pri zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje izključno potrebna skrbnost domačega zastopnika, ne pa tudi skrbnost tujega zastopnika, ki naj bi se presojala kvečjemu po pravilih prava tiste države, kjer ima tuj zastopnik sedež. Pri tem je A. d.o.o. ravnala z vso potrebno skrbnostjo in je šlo za okoliščine izven njenega dosega in zanjo ni odgovorna. Navedenih razlogov Urad ni upošteval in je zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. Po mnenju Urada bi namreč skrbnost ravnanja na strani imetnika patenta terjala preveritev prispetja pooblastila za zastopanje v Slovenijo, še posebej, če je zastopnik v tujini s strani zastopnika v Sloveniji prejel dve obvestili, da le-ta pooblastila še nima. Iz predloženih listin izhaja, da je datum zadnjega poziva zastopniku k predložitvi pooblastila 12. 6. 2007, in je imel vložnik predmetne zahteve na razpolago še skoraj mesec dni (pred iztekom drugič podaljšanega roka), da bi zastopnika v tujini obvestil o neprispetju pooblastila. Prav tako pa bi skrbno ravnanje zastopnika v tujini terjalo, da se pri vložniku zahteve o prispetju pooblastila prepriča. Neustrezno ravnanje obeh zastopnikov tako predstavlja napako, ki je nastala v notranji sferi tožeče stranke, saj njen zastopnik v tujini očitno ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zaradi česar tako neustrezno ravnanje ne more biti opravičljiv razlog po 1. odstavku 68. člena ZIL-1.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in pravnih standardov, vsebovanih v materialnopravnih normah, kršitve procesnih določb in nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke, kljub temu, da je tožeča stranka pojasnila, da razlog za to, da pooblastilo za zastopanje ni bilo pravočasno predloženo, ni bil niti na strani tožeče stranke, niti na strani njenega zastopnika, temveč v spletu izjemnih okoliščin. Tožeča stranka je prek tedanjega zastopnika, A. d.o.o., dne 29. 12. 2006 pri toženi stranki vložila zahtevo za vpis evropskega patenta št. 1492786 v register patentov, ki ga vodi tožena stranka. A. d.o.o. (v nadaljevanju: zastopnik) je s tožečo stranko komuniciral prek odvetniške pisarne Y.. Dne 30. 1. 2007 je sporočil odvetniški pisarni Y., da je rok za predložitev pooblastila toženi stranki dne 10. 4. 2007, in jo pozval, naj ji pooblastilo čimprej pošlje. Dne 16. 3. 2007 je bilo pooblastilo za zastopanja iz ZDA poslano Y., ki je potrdil prejem, kar je razvidno iz priloženega izpisa, natisnjenega iz njegovega računalniško vodenega sistema pisarniškega poslovanja. Dne 23. 3. 2007 je Y. pooblastilo poslal zastopniku, in sicer prek podjetja X., ki se med drugim ukvarja tudi z dostavo poštnih pošiljk. Dejstvo, da je bila pošiljka poslana, je prav tako razvidno iz izpisa iz računalniškega sistema in iz potrdila družbe X. o prevzemu pošiljke. Pošiljka, ki jo je X. prevzel dne 23. 3. 2007, na cilj ni nikoli prispela, česar pa, ne Y., ne zastopnik, nista vedela. Ker zastopnik pooblastila do postavljenega roka ni prejel, je pravočasno zaprosil za podaljšanje roka za 2 meseca, kasneje pa še za dodatni mesec dni, čemur je tožena stranka ugodila. Zastopnik je Y. pozval, naj mu pošlje pooblastilo, saj se bo podaljšani rok iztekel. Y. je preveril podatke v svojem sistemu in pravilno ugotovil, da je bilo pooblastilo poslano že v mesecu marcu, poleg tega pa se je zanašal na družbo X., da je pošiljko s pooblastilom zastopniku korektno dostavila. Obvestila o neuspeli dostavi namreč ni prejel, kar po zagotovilih družbe X. pomeni, da je bila pošiljka dostavljena na željeni naslov. Če bi obvestilo prejel, bi pooblastilo ponovno poslal. Ker zastopnik toženi stranki ni pravočasno predložil pooblastila za zastopanje (saj mu ga družba X. ni dostavila), je le-ta dne 28. 9. 2007 izdala sklep o zavrženju zahteve za vpis zadevnega evropskega patenta v register patentov iz razloga nepredložitve pooblastila. Kar se tiče skrbnosti zastopnika, je povsem očitno, da je naredil vse, kar bi mogel, da bi prišlo do vpisa zadevnega evropskega patenta v register. Glede na vse okoliščine je moč zaključiti, da je bilo zastopnikovo ravnanje brez dvoma dovolj skrbno, do zamude pri predložitvi pooblastila pa je prišlo izključno zaradi napake družbe X. pri dostavi pošiljke s pooblastilom, česar pa zaradi svetovnega renomeja navedene družbe nihče ni mogel pričakovati in gre tako za izreden, nepričakovan dogodek. Ni upravičen očitek tožene stranke, da bi moral zastopnik Y. obvestiti, da pooblastilo ni prispelo, saj je iz dokumentacije razvidno, da je zastopnik Y. pozival na predložitev pooblastila, o neprispetju konkretne pošiljke, poslane prek družbe X. dne 23. 3. 2007, pa zastopnik Y. ni mogel obvestiti, saj ni vedel, da je bila pošiljka poslana in izgubljena. Tožena stranka je tudi napačno navedla, da je odvetniška pisarna Y. zastopnik tožeče stranke v postopku vpisa zadevnega evropskega patenta v register patentov pri toženi stranki, saj Y. to nikoli ni bila, njena vloga je bila omejena zgolj na posredništvo v komunikaciji med tožečo stranko in A. ter na posredovanje dokumentacije med njima. Zato dejanja Y. ne morejo biti upoštevna pri presoji potrebne skrbnosti ravnanja. Pa tudi sicer Y. ni mogoče pripisati nobene krivde, saj je storil vse potrebno, da bi pooblastilo k zastopniku pravočasno prispelo, zanesel pa se je tudi na podatke svojega računalniško vodenega sistema pisarniškega poslovanja, ki so izkazovali, da je bilo pooblastilo že odposlano. Tožeča stranka se sklicuje tudi na odločbe pritožbenega odbora Evropskega patentnega urada (EPO), ki se opirajo na 122. člen Evropske patentne konvencije, ki vsebuje pravni standard primerne skrbnosti (odločba, št. T0381/93 z dne 12. 8. 1994, in št., J0003/86 z dne 21. 10. 1986). Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1553/1998 z dne 19. 4. 2000, in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 560/2000 z dne 16. 4. 2004. Sodišče je tedaj ugotovilo, da je tožena stranka pomotoma plačala premalo pristojbine za svoj patent, zaradi česar je prišla v zamudo s celotnim plačilom, posledica pa je bilo prenehanje veljavnosti patenta. Upravno sodišče je odločilo, da je glede na majhen znesek, ki je bil plačan prepozno, sankcija prenehanja veljavnosti patenta nerazumno stroga, hkrati pa v nasprotju z namenom ZIL-1, in je na tej podlagi izpodbijano odločbo odpravilo, Vrhovno sodišče pa je sodbo potrdilo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in ugodi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži dolžnost povrniti stroške postopka tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da navedbe tožeče stranke niso utemeljene, in da je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob izdaji izpodbijane odločbe odločila pravilno in zakonito. V zvezi s tožbenimi navedbami navaja, da se ne strinja s tožečo stranko, da je napaka podjetja X. izven sfere tožeče stranke. Tožeča stranka je imela skupno, od vročitve poziva za dopolnitev dalje, natanko pol leta za dopolnitev vloge (predložitev pooblastila), kar je več kot dovolj, vendar tega ni storila. Dejstvo, na katero se sklicuje - da naj bi bilo pooblastilo s strani tožeče stranke pravočasno, dne 16. 3. 2007 predano pisarni Y. in 23. 3. 2007 preko nje preko podjetja X. poslano tudi zastopniku, ne zadošča. V tem primeru ni šlo za ustrezno, skrbno ravnanje, ki so ga zahtevale okoliščine v skladu s 1. odstavkom 68. člena ZIL-1. Zastopnik je posredniku Y. že po prvem podaljšanju roka z dopisom z dne 10. 4. 2007 sporočil, da pooblastila nima, in prosil, da mu ga pošlje. Ponovno je to zastopnik storil z dopisom z dne 12. 6. 2007, Y. pa prošenj ni upošteval. Če je Y. pooblastilo posredoval že dne 23. 3. 2007, pa je po obeh kasneje prejetih zastopnikovih dopisih tudi že vedel oziroma moral vedeti, da zastopnik A. d.o.o. pooblastila ni prejel. Neustrezno ravnanje posrednika Y. predstavlja napako, ki je nastala v sferi tožeče stranke, saj kot njen pooblaščenec, posrednik v tujini, ni ravnal z ustrezno skrbnostjo v danih okoliščinah. Odgovornost za zamudo nosi zaradi tega tožeča stranka, zaradi česar je tožba neutemeljena. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja razloge, ki jih je navedla v tožbi, ter iz katerih izhaja, da so vsi vpleteni (tožeča stranka, njen zastopnik in Y.) ravnali z vso potrebno skrbnostjo, zaradi česar bi morala tožena stranka zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi.

Tožena stranka pa v pripravljalni vlogi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje po določbi 1. odstavka 68. člena ZIL-1. Po citirani določbi sme stranka v postopku pred uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je urad zahteval v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, in se je zaradi tega njena prijava ali kakšna druga vloga štela za umaknjeno ali je bila zavržena ali zavrnjena oziroma je pravica prenehala veljati.

Sporno pri tem je vprašanje, ali tožeča stranka iz upravičenih razlogov Uradu ni predložila pooblastila za zastopanje po 129. členu ZIL-1 v za to postavljenem roku, v posledici česar je bila s sklepom Urada, št. 31203-604/2003-10 z dne 28. 9. 2007, zavržena njena zahteva za vpis evropskega patenta v register patentov. Tožeča stranka zatrjuje, da je v danih okoliščinah ravnala z vso potrebno skrbnostjo, in da do zamude roka ni prišlo po njeni krivdi ali po krivdi njenega zastopnika, temveč zaradi spleta nepredvidljivih okoliščin, zaradi česar bi moral Urad zahtevi ugoditi.

Sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, in se v celoti strinja z odločitvijo tožene stranke, da razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka za zamudo roka, niso upravičeni razlogi.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je A. d.o.o., dne 29. 12. 2006 Uradu podala zahtevo za vpis evropskega patenta št. 1492786 v register, ni pa predložila pooblastila za zastopanje, zaradi česar je bila z dopisom z dne 8. 1. 2007 pozvana, da pooblastilo dostavi v roku 3-eh mesecev. A. d.o.o. je dne 10. 4. 2007 Urad zaprosila za podaljšanje roka za 2 meseca, kar je Urad s sklepom z dne 11. 4. 2007 odobril. Dne 11. 6. 2007 je A. d.o.o. Urad zaprosila za podaljšanje roka za dostavo pooblastila še za en mesec in tudi temu predlogu je Urad ugodil s sklepom z dne 18. 6. 2007.

V 1. odstavku 66. člena ZIL-1 je določen enoten rok za odpravo morebitnih pomanjkljivosti v vloženih prijavah za pridobitev pravic industrijske lastnine, ki znaša največ 3 mesece. Gre za prekluziven rok. V konkretnem primeru se je 3-mesečni rok iztekel dne 10. 7. 2007, vendar tudi v tem podaljšanem roku pooblastilo ni bilo predloženo. Dne 17. 12. 2007 je A. d.o.o. vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, predložila pooblastilo za zastopanje z dne 5. 12. 2007 ter plačala pristojbino (2. odstavek 68. člena ZIL-1). V odgovoru na poziv urada po 3. odstavku 68. člena ZIL-1 je A. d.o.o. kot razlog za nepredložitev pooblastila navedla, da je zastopnik tožeče stranke v tujini Y. pooblastilo poslal preko družbe X. že v mesecu marcu 2007, vendar pooblastilo do zastopnika v Sloveniji ni prišlo. X. pošiljatelja ni obvestil, da pošiljka ni bila dostavljena, le-ta pa tega tudi ni preverjal glede na svoj način pisarniškega poslovanja, ki v večini primerov funkcionira.

Glede na navedeno utemeljitev tožeče stranke se sodišče strinja s toženo stranko, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in je odgovornost za zamudo pri predložitvi pooblastila tudi po presoji sodišča izključno na njeni strani. Pri tem se v tem primeru neutemeljeno tožeča stranka sklicuje na napako družbe za dostavo pošiljk X., saj je bila družba Y. s strani A. d.o.o. pravočasno obveščena, da pooblastila ni prejela, ter opozorjena na skrajni rok za dostavo le-tega (dopis z dne 10. 4. 2007 in 12. 6. 2007), kljub temu pa družba Y. ni preverila (kar bi bila dolžna storiti), kaj se je zgodilo s pošiljko, odposlano dne 23. 3. 2007, za dostavo pooblastila pa je imela na voljo tudi še dovolj časa. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da za ravnanje družbe Y. ne more odgovarjati, ker je A. d.o.o. storila vse, da bi bilo pooblastilo dostavljeno. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je A. d.o.o. kontaktirala izključno z navedeno družbo iz Londona, kot posrednico med tožečo stranko in A. d.o.o. v zadevi vpisa evropskega patenta tožeče stranke, iz česar sledi, da je v njeni sferi tudi odgovornost za ravnanje navedene družbe. Ker se pri uporabi 1. odstavka 68. člena ZIL -1 presojajo konkretne okoliščine vsakega primera posebej, se tožeča stranka tudi neutemeljeno sklicuje na odločitve sodišča, v katerih ni šlo za identično ali podobno dejansko stanje, kot v obravnavanem primeru.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeči stranki je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.