68. člen ZIL-1

Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

Tretji odstavek 68. člena ZIL-1 je nedvomno odraz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno pa ne pomeni, da mora organ pred izdajo odločbe oziroma sklepa stranki vsakič, ko stranka odgovori na njegov poziv, detajlno pojasnjevati dodatne razloge, zaradi katerih ne namerava slediti njenim izjavam oziroma da ji mora praktično zagotoviti osnutek odločbe oziroma sklepa1 oziroma si s stranko izmenjavati stališča v nedogled. V obravnavanem primeru je tako zadoščala seznanitev s tem, da organ tožnici sicer verjame, da je dvakrat prišlo do napake v elektronskem sistemu, tako da tožnica ni prejela dveh elektronskih sporočil oziroma opozoril svojega zastopnika, naj plača pristojbino, kar pa po njegovem mnenju ne zadostuje, ker bi bilo treba to preveriti še na drug način. Večjo skrbnost v zvezi s pravočasnim plačilom pristojbine za vzdrževanje znamke bi moral pokazati zastopnik, katerega je tožnica, kot je v obravnavani zadevi nesporno, zadolžila tudi za zastopanje pri obnovitvi veljavnosti znamke. Ker se imetnik znamke ni odzval na njeno elektr

V obravnavani zadevi je treba najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bo tožnici, če bo predlog zavrnjen, zoper to odločitev zagotovljeno pravno sredstvo in sodno varstvo, kar so njene ustavno zajamčene pravice. Toženka mora o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti pred ali sočasno z odločitvijo o glavni stvari, v nobenem primeru pa ne prej, kot po prejemu izjave o razlogih za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma poteku 3 mesecev od vročitve poziva, da je strankam zoper zavrnitev predloga zagotovljeno pravno sredstvo.

Sodišče se ne strinja s tožbenim razlogovanjem, da je epidemija COVID-19 (že sama po sebi) predstavljala višjo silo, zaradi katere je treba šteti, da pooblaščenec tožnika ni zamudil subjektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati tudi ravnanje pooblaščenca tožnika v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve (predloga) za vrnitev v prejšnje stanje.

Gola trditev, ki ni oprta na noben dokaz oziroma ni taka, da je po naravi ne bi bilo mogoče dokazati, ne more zadoščati za sklepanje o skrbnosti toženkinega ravnanja.

Tožnica se ne more sklicevati na novo, 3. 11. 2005 predloženo dokazilo, saj je bilo glede na pravnomočen sklep toženke z dne 30. 7. 2010, ki ni dovolila vrnitve v prejšnje stanje, predloženo prepozno, to je po preteku v prvem odstavku 91. člena ZIL-1 predpisanega roka.

Iz določbe prvega odstavka 68. člena ZIL-1 izhaja dolžnost skrbnega ravnanja, ki ga zahtevajo okoliščine. Navajanje "nerazložljivi razlogi" in "nepredvidena napaka" niso upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče soglaša s toženo stranko, da s strani tožnika navedeni razlogi za neplačilo pristojbine ne ustrezajo standardu upravičenih razlogov, ki bi jih tožena stranka upoštevala, če bi tožnik izkazal skrbno ravnanje. Ravnanje zastopnikov - strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Na podlagi ugotovitev, da je iz odločbe Urada razvidno, da je bila izdana na podlagi 60. člena ZIL, in da je v njej navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, bi tožnica morala vedeti, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, zato bi ji moralo biti znano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1. Glede obveznosti predložitve dokaza o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zakonske zahteve, je bil torej ZIL jasen, zato Upravno sodišče utemeljeno ni upoštevalo sklicevanja tožnice na zatrjevana navodila uradne osebe Urada.

Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je odgovornost za zamudo pri predložitvi pooblastila izključno na njeni strani. Neutemeljeno se sklicuje na napako družbe za dostavo pošiljk, saj kljub opozorilom zastopnika v Republiki Sloveniji zastopnik v tujini ni preveril, kaj se je zgodilo s pošiljko, odposlano 23. 3. 2007, kar je bil dolžan storiti, za dostavo pooblastila pa je imela na voljo še dovolj časa.

Vlogi za izdajo ugotovitvene odločbe o veljavnosti patenta je bila nesporno priložena le kopija evropskega patenta v angleškem jeziku, torej ne more biti dvoma o tem, da tožeča stranka uradu skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje ni predložila slovenskega prevoda podeljenega evropskega patenta. Ker s tem ni opravila zamujenega dejanja, je tudi po presoji sodišča urad pravilno štel njeno vlogo za umaknjeno (2. odstavek 28. člena ZIL-1).

V zadevi gre za zamudo roka, določenega v 1. odstavku 91. člena ZIL-1, in torej za predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka, zaradi katerega je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1. Ker v določbi 67. člena ZIL-1 ni razlikovanja med materialnimi in procesnimi roki in ker v določbi 68. člena ZIL-1 to razlikovanje prav tako ni omenjeno, (tudi) po določbi 68. člena ZIL-1 razlikovanje med obema vrstama rokov ni upravičeno. Glede na povedano bi morala tožena stranka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločati po vsebini.

Tudi če gre pri zamudi roka iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 za zamudo materialnega prekluzivnega roka, po presoji sodišča to ne pomeni, da bi institut vrnitve v prejšnje stanje v tem primeru bil izključen, saj za ta institut veljajo določbe posebnega upravnega postopka v ZIL-1 in je kot izključitvene razloge potrebno upoštevati primere iz 5. odstavka 68. člena ZIL-1 ter ne določb ZUP. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z uporabo instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 (ki ga je po mnenju sodišča upoštevati tudi v tem primeru), da razlikovanje med materialnimi in procesnimi roki za uporabo instituta ni pravno relevantno, ker v določbi 67. člena ZIL-1 takih omejitev ni (takih omejitev tudi ni v 68. členu ZIL-1).